Novoletna zvezdica

Zapisano pod: Daljše zgodbe — majapupik 20:20 dne 15.05.2016  Tagano

Novoletna zvezdica

Tjaša je kot vihar prihrumela v Evino stanovanje. Svojo torbo z oblekami za silvestrovanje je odvrgla v kot in se napotila proti dnevni sobi. Ob glasnem krohotu, ki je prihajal iz dnevne sobe, ji je zastal korak. Pred slabimi dvajsetimi minutami jo je Eva poklicala in v pičlih nekaj minutah iztresla ves svoj bes, nato je planila v jok. Po kratkem pogovoru jo je uspela pomiriti. Urša je bila pri njej, saj sta si ogledovali oblačila za zvečer, zato jo je poslala naprej, sama pa je spakirala potrebno in se odpravila takoj za njo. Smeh jo je presenetil. Odločena, da se prepriča kaj se dogaja, je vstopila. Tako, kot je predvidevala, sta Eva in Urša sedeli na kavču in se krohotali. S preiskujočim pogledom je preletela obraza obeh prijateljic. Po Evinem so tekle solze ogorčenja, čeprav se je smejala in si s prosto roko poskušala osušiti lica. Urša jo je pomenljivo pogledala in ji nemo sporočala, da bo vse v redu. Samo kratko ji je pokimala v odgovor in sedla poleg Eve.

»Hvala, ker sta prišli. Hvala, ker sta me poslušali. Zdaj sem v redu,« je rekla Eva in se ji nasmehnila.

»Ni problema, zato so prijatelji. Zdaj pa mi daj Jacka in pojdi pod tuš. Pripraviti se moramo za zabavo. Danes je najdaljša noč v letu in zmenile smo se, da jo bomo preživele skupaj in veselo,« ji je zadovoljno odvrnila Tjaša in stegnila roko.

Eva je stisnila steklenico viskija na svoje prsi in sumničavo pogledala prijateljico. »Jacka dobiš samo, če boš naredila požirek!«

Nekaj kratkih trenutkov sta se gledali. Eva je še z drugo roko zaščitila steklenico. »Glej, z Jackom se danes dobro razumeva. Malo se bom še družila z njim in potem odšla spat. Vidve se kar oblecita in naličita ter pojdita uživat. Moja kopalnica vama je na razpolago, tudi veliko ogledalo v spalnici je vajino za nocoj.«

»Ne boš naju pustila na cedilu! Z nama greš,« se je zresnila Urša.

»Saj ne bosta sami. Tvoj Aleš pride in okoli Tjaše se bo smukal kateri od njenih oboževalcev,« je resno odvrnila Eva.

»To ne bo isto, jaz bom poleg kot peto kolo. Potrebujem te!« se je uprla še Tjaša. »Dovolj neumnosti! Daj mi že to presneto steklenico in se odvleci pod tuš. Mrzel tuš!«

Eva je zaprla eno oko, nagnila glavo in z drugim opazovala odločno Tjašo. Skomignila je z rameni in ji izročila steklenico. Šele v tretjem poskusu ji je uspelo vstati s kavča. Odmajala se je v kopalnico in ves čas nekaj godrnjala sama sebi v brado.

»Misliš, da je pametno, da jo odvlečeva na zabavo? Mogoče bi bilo bolje, da jo spraviva spat,« je tiho vprašala Urša.

»Nekaj ur bi spala in potem bi se zbudila in sredi noči premlevala o dogodkih. Bolje, da gre na zabavo in se vsaj poskuša zabavati. Preveč bo utrujena, da bi prebedela noč in jutri bo bolj mirno lahko premišljevala o vsemu. Naročila bom pizzo. Dvomim, da je kaj jedla predno se je lotila viskija,« je prav tako tiho odvrnila Tjaša in že v imeniku svojega mobilnega telefona iskala številko bližnje picerije.

»Si že kje opazil triperesno deteljico?« je vprašal Borut in potrepljal Klemna po rami.

»Misliš na tvojo sestro Tjašo in njeni prijateljici?« je z vprašanjem odvrnil Klemen.

Borut mu je samo pokimal.

»Tam, v kotu pri točilnem pultu so. Prišle so pred petimi minutami,« mu je odgovoril in s svojo steklenico piva pokaz v njihovo smer.

»Komaj so prišle pa že imajo alkohol v rokah,« je zgroženo zamrmral Borut.

»Ah, daj no, novoletna zabava je in vse so polnoletne,« ga je začudeno pogledal Klemen.

»Saj me ne moti, da bodo kaj spile! Samo, Eva je že prišla z lepo alkoholno podlago. Ne bi je smeli opogumljati, da pije naprej,« je Borut priznal svojo skrb.

»Da jo ima?« je Klemen zdolgočaseno razvlekel vprašanje.

Borut je zatrl smeh, ki je pretil, da se ga polasti. Od kar sta se Klemen in Eva pred dobrim mesecem spoznala, se je njegov kolega še preveč zanimal za postavno rjavolasko. Čeprav mu ni povedal in roko na srce, tudi sam ga ni nič vprašal, je sumil, da se je Klemen zaljubil v Evo. Ni mu zameril. Evo je poznal še iz časov, ko je nosila plenice. Rad jo je imel, tako kot svojo sestro Tjašo. V osnovni šoli se jima je pridružila še Urša in on je, ne da bi se zavedal kdaj, na vse tri začel gledati enako. Nagnil se je naprej, da bi njegove besede slišal samo Klemen in mu šepnil: »Danes popoldne jo je poklical tisti niče od njenega bivšega fanta in ji sporočil, da je spoznal drugo žensko. Ničvrednež misli, da je zaljubljen. Presenetil jo je s takim koncem njune zveze. Najprej je spila nekaj viskija, ker je bila besna nanj. Nato se je spomnila, da je pred dvema mesecema ona hotela prekiniti razmerje z njim, a jo je na kolenih in s solznimi očmi rotil, naj ga ne zapusti. Pustila se je prepričati in je ostala z njim. Zato je še nekaj viskija spila za olajšanje in potrditev sreče, da se ga je končno rešila. Še nekaj je spila, ker je bila besna, da jo je pustil ravno na silvestrski večer in ji uničil praznovanje.«

»Ti pa si obveščen!« se je nasmehnil Klemen in še vedno s kotičkom očesa opazoval Evo.

»Zgolj naključje. Tjašo sem poklical ravno v trenutku, ko je bila še vsa vznemirjena zaradi Eve in mi je v nekaj minutah povedala vse podrobnosti. Nič nisem spraševal, kar govorila je in govorila,« se je na videz opravičeval Borut. Sočustvoval je z Evo in tistega njenega ničvredneža bi najraje pošteno premlatil.

»Jutri bo imela hudega mačka. Nocoj pa bo potrebovala nekoga, da popazi na njo,« je mirno odvrnil Klemen, ki ni več skrival svojega zanimanja za početje deklet na drugem koncu prostora.

»Nekaj mi pravi, da boš ti prevzel nalogo njenega angela varuha,« se je nagajivo nasmehnil Borut.

Klemen ga je resno pogledal: »Bi te to motilo?«

»Ne. Toda ne pozabi, kot sestra mi je!« mu je resno odvrnil.

»Vem,« se mu je nasmehnil Klemen in mu pokimal ter se napotil proti mizi, kamor so dekleta ravno sedla. Borut se je le bežno nasmehnil, zaznal je tiho obljubo v Klemenovih očeh.

»Hvala, a trenutno mi ni do plesa. Tudi do družbe mi ni,«je precej nevljudno rekla Eva fantu, ki kar ni hotel odnehati.

»Slišal si jo,« je grobo rekel Klemen in pomenljivo pogledal fanta, ki se je začel umikati in z rokami kazati, da je razumel.

Klemen je prisedel k Evi. S svojim telesom jo je malo odrinil po klopi, da se je lahko udobno namestil.

»Isto velja zate,« ga je grdo pogledala.

Samo nasmehnil se ji je in jo ohlapno objel čez ramo. »Hej, jaz sem prijatelj.«

»Nič bolj kot kateri koli moški tukaj,« je jezno zasikala.

»O tem, se pa motiš,« se je smejal Klemen.

Nejeverno ga je pogledala in potem pokimala z izrazom na obrazu, ki je govoril, seveda.

Nagnil se je k njej: »O tebi vem veliko več kot oni. Za razliko od njih, jaz nimam namena s teboj izmenjevati svojih telesnih tekočin, vsaj en teden ne. Vem, da se boš danes napila in to z razlogom. Potrebuješ nekoga, da bo pazil nate,« ji je šepnil.

»Plemeniti vitez, ki bo rešil ušivi dan!« je zavila z očmi.

»Vse za ljubko princeso!« se je zabaval.

»Jaz tukaj ne vidim nobene princese,« je vzdihnila in ga nehala odrivati od sebe, saj ga do sedaj ni mogla premakniti niti za ped.

»Mogoče tukaj res ni nobene princese, toda tudi jaz nisem pravi vitez. Samo prijatelj, ki ti hoče stati ob strani. Ne bodi otročja in naporna. Hočeš prijateljicama uničiti silvestrski večer?« je rekel resno.

Samo odkimala je. Prijazno se ji je nasmehnil in malo sprostil svoj prijem. Vešče je skril svoje zmagoslavje. Mogoče res ni princesa, je pa presneto ljubka.

»Kaj tebe briga moja namera, da spijem kozarček ali dva? In zakaj misliš, da imam kakršen koli razlog?« je vprašala dokaj nezainteresirano.

»Boruta skrbi zate. Slučajno je izvedel, kaj se je zgodilo popoldne. Zaupa mi, zato mi je povedal,« ji je sočutno povedal.

»Res nimaš drugega dela?« ga je poskusila odvrniti od sebe. Postavni, visoki, močni in samozavestni moški so ji šli na živce.

»Ne,« je skomignil z rameni in se delal, da ne zazna njenega poskusa odvrniti ga od njegove namere.

»Ne bom se te rešila?« je z iskrenim obupom vprašala.

»Ne!« se ji je zasmejal.

»Kaj pa, če bom še bolj otročja in naporna?« je poskusila z novo rojenim upanjem.

»Ne! Nič ne moreš narediti, da bi te danes pustil brez nazora. Sprosti se in uživaj. Če želiš se ga napij do nezavesti, jaz bom poskrbel zate. Nihče te ne bo nadlegoval,« ji je zatrdil.

»Razen tebe,« je zastokala in premišljevala kako naj mu izbriše samovšečni nasmešek z obraza.

»Razen mene! Čeprav te nimam namena nadlegovati, saj sem ti rekel, da sem tvoj prijatelj,« je sočutno odvrnil.

Tega dvoboja ne bo dobila. Lahko ostane in začne uživati v večeru ali se odpravi domov, kjer preti nevarnost, da se je spet polotita bes in razočaranje. Ni bila toliko prizadeta, ker jo je Miha dal na čevelj, kot jo je motilo, da se mu je pustila voditi za nos. Ona je izpadla budala. Zaupljiva in naivna trapa. Poškilila je k Klemnu: »Ne bom se ga napila do nezavesti.«

»Toliko bolje. Pozabi na današnje dogodke in uživaj v zabavi,« je rekel resno in ji umaknil pramen las z obraza. »Lepa pesem, pridi bova zaplesala,« je predlagal in jo brez, da bi počakal njeno privolitev, začel vleči proti plesišču.

»Ni mi do plesa!« ga je poskušala ustaviti.

»Vem, da ti ni. Toda, moraš narediti nekaj in se sprostiti. Moraš začeti uživati v večeru,« ji je šepnil na uho, ko jo je privil v svoj objem in se začel počasi zibati. »Zaupaj mi!« jo je spodbujal.

»Ja, tebi lahko zaupam, ker si edini tukaj, ki si ne želi seksati z menoj in ne boš izkoristil moje opitosti,« je zamrmrala v njegove prsi. Ni se trudila, da bi ga gledala v oči, saj bi morala nagniti glavo in potem bi se ji začelo vrteti, preveč se je družila z Jackom in sedaj je čutila njegov vpliv. Za celo glavo je bil višji od nje, pravzaprav za več, je pomislila, saj se je spomnila, da ima obute škornje s srednje visoko peto. Ni se pretirano trudila za svoj videz. Ni se pustila prepričati, da bi oblekla zapeljivo oblekico, ki si jo kupila ravno za to priložnost. Oblekla je črne ozke hlače in belo pol prosojno srajco. Lase si je samo počesala in jih pustila padati po ramenih.

»Nisem rekel, da si te sploh ne želim. Rekel sem, da te danes ali kateri koli dan v naslednjem tednu, ne bom zapeljal. Ni pošteno, da izkoristim tvojo jezo na bivšega ali razočaranje. Ko te bom zapeljal, bo to takrat, ko boš trezna in čustveno uravnovešena,« ji je zapeljivo šepnil.

»In jaz naj ti kar zaupam? Kako pa veš, da bom po enem tednu čustveno uravnovešena?« je tvegala vrtoglavico in ga pogledala v oči.

Z roko na njenem križu jo je tesneje privil k sebi, z drugo roko, ji je glavo naslonil na svoje prsi. Čutil je njene mehke noge. Sklonil se je in ji šepnil: »Borut mi zaupa. Ne upam pomisliti, kaj bi bilo, če bi ga izneveril. Zato mi lahko zaupaš. Predvidevam, da boš v dveh ali treh dneh čisto prebolela bivšega. Slišal sem, da si ga že sama hotela dati na čevelj. Torej ti dam še kak dan več, da se boš navadila name.«

»Od kje ti ideja, da me boš lahko zapeljal?« je zaškrtala z zobmi in se ga močneje oprijel okoli pasu. Noge je imela mehke in bala se je, da bo samo zdrsnila ob njegovem telesu ter se kot šal ovila okoli njegovih nog.

»Jaz sem vztrajen moški in vedno dobim kar si želim. Naslednjih sedem dni bom tvoj prijatelj. Trenutno samo to šteje. Zdaj pa nehaj razpravljati in uživaj v melodiji. Ko se boš sprostila, bova sedla nazaj in takrat hočem videti nasmeh na tvojem obrazu,« je šepnil in jo kratko, prijateljsko cmoknil vrh glave.

Jezno in hkrati nemočno je zapihala ob njegove prsi. Definitivno je danes izgubila dvoboj z njim. Prisluhnila je pesmi in se prepustila lahkotnem zibanju. Zaprla je oči in prvič zares dovolila njegovemu vonju, da ji prodre v možgane. Postaven, za povrh pa še tako lepo diši. Ne, definitivno ga ne mara. Toda, zdaj bo cel večer njegova ujetnica in nič ne more narediti, da bi to spremenila. Vedela je, da ni nobenega smisla v jezi. Torej bo morala potrpeti in skušati izvleči najboljše iz tega večera. Prisluhnila je melodiji in odmislila njegove dlani na svojem hrbtu. Počasi se je ras začela sproščati. Naslednja pesem je bila bolj hitra in odločil se je, da ji prizanese. Odpeljal jo je proti njihovi mizi. Spotoma je vzel še steklenico vode. Sedla sta k družbi, ki se je veselo smejala. Urša se je stiskala k svojemu fantu in Tjaša je sedela med dvema svojima občudovalcema. Klemen je pomagal Evi sesti in se nato spet zaščitniško namestil poleg nje. Pogledala ga je in s prstom pokazala na vodo. Razumel jo je in ji izročil plastenko. Čeprav jo je vzel zase, je upal, da bo izrazila željo in ves alkohol razredčila z vodo. To bo vsaj malo omililo njenega mačka, ki se mu zjutraj ne bo mogla izogniti. Družba se je smejala, Eva pa se je bolj bledo nasmihala. Ravno, ko jo je hotel opomniti, da sta se zmenila, da se bo začela zabavati, se je bolj vedro nasmehnila šali, ki jo povedal eden od Tjašinih oboževalcev. Ponovno je naredila požirek vode in Klemen je začel upati, da bo vse še dobro. Ravno sprostil se je, ko je opazil pogled, ki sta si ga Tjaša in Urša izmenjali. Začutil je njuno napetost in sovražna pogleda, ki sta odtavala nekam za njegov hrbet.

»Eva, prosim, se lahko pogovoriva?« je  Klemen slišal moški glas in se ozrl k prišleku.

»Nimava si več kaj povedati. Za to mizo nisi dobrodošel,« je hladno odgovorila Eva in jezno gledala v Miho, ki je poklepano stal za njima.

»Prosim Eva. Oprosti za vse. Res bi se rad pogovoril s teboj,« je moledoval Miha.

Klemen je čutil kako jeza raste v njemu.

»Ne bodi tak patetičen cucek. Povedal si svoje, zdaj me pa pusti pri miru,« je že skoraj posmehljivo odvrnila Eva in se obrnila k družbi. Tudi pogledati ga ni več hotela.

»Eva, prosim. Naredil sem veliko napako. Vanja ni to, kar sem si jaz mislil, da je,« je poskusil na vse ali nič.

Eva se je glasno zasmejala: »In zakaj misliš, da mene to zanima? Med nama je konec in nimam namena poslušati tvojega jokanja. Nočem te več videti, kaj šele govoriti s teboj. Zbogom!«

»Ampak, Eva, …,« je poskusil Miha še nekaj reči.

Klemen je vstal. »Mislim, da je povedala jasno in glasno, da te noče več gledati ali poslušati. Boš sam odšel ali naj te jaz pospremim?« Zakorakal je proti zgroženemu Mihi.

»Kdo pa misliš, da si ti, da se lahko vmešavaš?« se je opogumil Miha.

»To, kdo sem jaz ali kaj pomenim Evi, ni tvoja stvar!« je grozeče odvrnil Klemen in ga prijel za nadlaket ter začel voditi proti izhodu. Pospremil ga je ven, če se grobemu prijemu s katerim ga je vrgel ven, lahko tako reče. Zagrozil mu je, naj se ji ne približuje in je ne kliče. Ko se je prepričal, da je Miha odšel se je vrnil nazaj k Evi. Na njegovem mestu je sedel Borut. Takoj je opazil, da je Evin kozarec z dvojnim viskijem prazen. Borut se je odmaknil, da je sam lahko sedel poleg Eve. V tistem se je vrnil eden od fantov in prinesel pijačo. Njemu je v roke podal steklenico piva, pred Evo pa je postavil dvojni viski.

»Kako dober občutek, da sem lahko videla njegov nejeveren in prizadet obraz. Hvala, ker si ga zame pospremil ven,« se mu je nasmehnila Eva in ga kratko cmoknila na lice.

»Kadarkoli,« ji je z nasmehom odvrnil Klemen in roko položil na naslonjalo za njenim hrbtom.

Eva se ni več trudila z vodo. Smejala se je in vztrajala pri viskiju. Enkrat jo je hotel zvleči na plesišče, a ga je prepričala, da ni sposobna stati, kaj šele plesati. Glede na popito količino alkohola, ji je verjel. Ob polnoči so veselo nazdravljali in si voščili najboljše želje za prihajajoče leto. Klemen je izkoristil priložnost in jo kratko poljubil. S svojimi ustnicami je za hip ujel njene. Užival je v nežnem dotiku z njenimi mehkimi ustnicami. Zaprla je oči in zadovoljno vzdihnila, ko je malenkostno odmaknil svoje ustnice z njenih. Zadovoljno se je nasmehnil. Dvomil je, da se bo tega spominjala, vse preveč je spila. On sam je po tretjem pivo prešel na vodo. Moral je ostati trezen in jo varno spraviti domov. Ponovno jo je kratko poljubil in jo spustil iz objema. Tjaša ji je hotela voščiti in za njo še Urša. Tudi Borut se je kaj hitro znašel pri njih.

»Še eno pijačo lahko spije in potem jo bom odpeljal domov. Prespala bo pri meni. Nočem, da je sama in nočem, da bi se tisti nizkotnež pojavil na njenih vratih. Naj te ne skrbi za njo. Poleg tega sva se z Borutom zmenila, da jaz nocoj poskrbim za njo,« je Klemen rekel Tjaši, ko sta si izmenjala novoletne želje in čestitke.

»Prav. Hvala,« se mu je nasmehnila. Nato ga je prijela za roko in ga povlekla nazaj k sebi. »Vem, da ti je všeč. Nocoj sem videla koliko ti je do nje, a vseeno, če jo boš prizadel, boš imel opravka z nama z Uršo. Če jo prizadeneš, bosta odgovarjala oba z Borutom!«

»Razumem!« ji je salutiral in se nato nasmehnil in ji pomežiknil. Vrnila mu je nasmeh in vedel je, da je pri njenih prijateljicah dobil zeleno luč. Zdaj bo moral samo še prepričati Evo. Nič kaj lahka naloga ga ni čakala.

Eva se je prebudila. V glavi ji je razbijalo, v ušesih šumelo in v želodcu je čutila rahlo slabost. Počasi je začela odpirati oči. V sobi je bila tema. Skozi žaluzije je počasi pronicala dnevna svetloba. Za trenutek je zaprla oči in jih kasneje spet počasi odprla. Nekaj trenutkov je zrla v zastrto okno, zagrnjeno s preprosto, prosojno modro zaveso. To ni bila njena soba! V tej sobi še nikoli ni bila! Zaprla je oči in se poskušala spomniti sinočnjega večera. Nič. Tema. S Tjašo in Uršo je odšla na silvestrsko zabavo v Borutov lokal. Klemen je ves večer bil ob njej. Trdil je, da je njen prijatelj in da bo pazil na njo. Pa je res? Je to Klemenova soba? Počasi se je obrnila na hrbet in počakala nekaj trenutkov, da se ji je želodec umiril in se je postelja nehala gugati pod njo. V življenju še ni imela mačka, a zdaj bi lahko prisegla, da ima leva z dvema glavama. Ponovno je odprla oči in se previdno, ne da bi preveč premikala glavo razgledala okoli. Ležala je v široki postelji. Bila je sama, a očitno je prejšnjo noč še nekdo spal v njej. Klasična spalnica. Poleg postelje sta stali nočni omarici, na vsaki strani po ena. Nasproti postelje je kraljevala velika garderobna omara. Pod oknom je stal predalnik in poleg njega v kotu med steno in omaro zanimivo oblikovan samostoječi obešalnik. Na obešalniku sta viseli njena srajca in hlače. Na tleh so stali njeni škornji. Hitro je potipala po svojem telesu in ugotovila, da je oblečena v nekaj bombažnega. Počasi je sedla. Nogi je spustila na mehko preprogo. Ko je prišla malo k sebi je ugotovila, da je oblečena v majico s kratkimi rokavi. Počasi je vstala. V glavi je čutila grozen pritisk in topo bolečino. Vseeno se je počasi odpravila proti vratom. Morala je na stranišče. Majica je morala biti last visokega moškega, saj ji je segala skoraj do kolen. Oddahnila si je, ko je ugotovila, da ima spodnje hlačke še vedno na sebi, čeprav jo je istočasno motilo, da je njen modrček obešen na obešalniku pod srajco. Le kdo jo je slekel in nato oblekel? Verjetno moški pri katerem je prespala. Upala je, da je to Klemen. Čeprav se ji je včeraj skoraj vsilil, je bil prijazen in prijateljsko nastrojen, kljub vsemu ga še vedno ni marala. Preveč postaven je bil za njeno dobro in istočasno tako presneto samovšečno samozavesten. Odprla je vrata in se pogumno odpravila proti zvoku televizije. Morala se bo soočiti z resnico. Nihče je ni silil piti. Za svoje črne luknje v spominu in vsa dejanja, si je kriva čisto sama. Bosa je počasi vstopila v dnevno sobo in si z roko zakrila oči, ko jo je svetloba zaslepila in močno zbodla njen že tako razbolen živčni sistem.

»Si se končno vrnila od mrtvih? Kako se počutiš?« se je zahihital Klemen.

Samo poškilila je na eno oko in si oddahnila, ko ga je zagledala. »Mrtvo,« je bilo vse kar je lahko zamrmrala.

V dlan ji je stisnil dve tableti in ji ponudil še kozarec vode. »Spij!« ji je ukazal. Brez premišljevanja je ubogala. »Mislim, da bo najbolje, da greš najprej pod tuš. Pripravil sem ti svežo majico. Žal se boš morala zadovoljiti z mojimi oblekami, dokler ne greva po tvoje,« je rekel tiho in razumevajoče ter jo obrnil in začel voditi proti kopalnici. »Zakaj nimaš copat? Pripravil sem ti jih pred posteljo. Vzemi moje,« ga je zaskrbelo in že se je sezul in ji vsilil, da se je obula. Potisnil jo je v kopalnico in ji z roko pokazal na pripravljen kupček oblek. »Stuširaj se. Imam eno novo krtačko za zobe v rezervi, kar vzemi jo. Skuhal ti bom kavo in pripravil nekaj za pojest.«

Skremžila se je ob misli na hrano. Ujel je njeno kremženje in se nasmehnil: »Nihče te ni silil piti. Kar si skuhala boš zdaj pojedla. Saj ti bo kmalu bolje.« Ljubeče jo je cmoknil na obraz in jo pustil samo v kopalnici. Najprej je sedla na školjko in se mimogrede prvič pogledala v ogledalo. Dobro, da je sedela, saj se je kar zdrznila ob pogledu na svojo podobo. Lasje so se na strani na kateri je spala sprijeli v kepo. Maskara je pustila črne kolobarje okoli njenih upadlih oči in bila je bleda, kot bi prišla iz filma o vampirjih. Le kako se je Klemen lahko pripravil, da jo je cmoknil na obraz? Sama ne bi zbrala toliko poguma za kaj takega. Najprej se je potrudila in si oprala zobe in nato si je privoščila dolgo, vroče tuširanje. Zdaj se je počutila že malo bolje. Slabosti ni več čutila, le v glavi ji je grozno razbijalo. Obrisala se je in se zazrla v kup oblačil. Skomignila je z rameni in si navlekla njegove, očitno oprijete boksarice, ki so njej mahedrale okoli zadnjice. Nato je oblekla spodnji del trenirke in se zahvalila za dovolj dolge trakove, da si jo je lahko dovolj zategnila, hlačnice je nekajkrat zavihala. Oblekla je svežo, malo krajšo mikico in si nadela flanelasto srajco, ki jo je pustila odpeto, a ji je morala zavihati rokave. Lase je le dobro osušila z brisačo in se počesala z njegovim glavnikom. Očitno je živel sam. Nobenih ženskam nujno potrebnih drobnarij ni imel. Z malo več energije se je odpravila na tisto kavo, za katero je upala, da ji bo vsaj malo pregnala glavobol.

»Sem ti sploh že voščila novo leto?« je tiho vprašala, ko je vstopila v kuhinjo kjer je on ravno nalival kavo v skodelici.

Nagajivo jo je pogledal in se že hotel zlagati, a je vseeno rekel: »Si. Toda, če imaš neustavljivo željo, da bi me spet poljubila, se ne bom branil.«

»Nobene želje po poljubljanju s teboj nimam,« je rekla rahlo jezno. Le kaj je sinoči počela?

»Sinoči nisi bila takega mnenja, dobil sem občutek, da je tvoje poslanstvo poljubljati me,« jo je dražil.

»Ne pa ne!« je rekla zgroženo. »Sinoči nisem bila pri sebi. Jack je imel glavno besedo,« je zastokala v obupu in se utrujeno sesedla na stol.

»Ja, Jack si je sinoči dal duška,« se je smejal in ji podal skodelico kave. Sedel ji je nasproti in se zagledal v njene obupane oči. »Nič takega nisi naredila, bila si čisto spodobna in v resnici prijetna. Malo sem te dražil. Povej, do kje se spomniš dogajanja,« je rekel prijazno.

»Miha je prišel in hotel govoriti z menoj. Mislim, da sem povedala, da nič več nočem imeti z njim. Ti si ga pospremil ven in jaz sem proslavljala občutek svobode in na novo pridobljenega miru. Potem je pa vse nekam megleno. Pili smo in se smejali. Polnočnega slavja ni nikjer,« je zamrmrala in naredila požirek kave.

»V resnici smo cel večer sedeli, se smejali in pili. Ob polnoči smo vsi ustali in odštevali, nato so sledile čestitke. Voščila si vsem prijateljem, ki so bili tam. Poklicala si tudi starša in oba strica, čeprav sta te Tjaša in Urša skušali odvrniti od namere, da pokličeš starša.«

»Menda ja nisem? Sta dvignila?« je zastokala in ga pogledala z očmi, ki so od rahlega srha postale okrogle. Samo prikimal ji je, ko je nadaljevala: »Starša sta na dopustu, v Parizu.«

Sočutno jo je pogledal. Ko se je malo zbrala je nadaljeval svojo pripoved: »Spila sva še eno pijačo in potem sem te odpeljal domov. V avtu si zaspala, odnesel sem te do spalnice, te slekel in ti oblekel mojo majico ter položil v posteljo.«

»Hvala za vse kar si naredil zame. Res sem imela ušiv dan, še nikoli se ga nisem tako napila. Pravzaprav še nikoli se nisem napila. V resnici ne pijem alkohola.Se je še kaj zgodilo, sem še kaj naredila in bi me moralo biti sram, bi se morala komu za kaj opravičiti?« ji slaba vest vseeno ni dala miru.

»Rekel sem ti, da si bila čisto spodobna in prijetna. To je vse, kar se je zgodilo. No mogoče bi ti moral priznati, da sem medtem, ko sem te slačil, kljub vsemu uspel opaziti kako postavna si. Uprl sem se skušnjavi in se te nisem dotikal več kot je bilo nujno potrebno. Veš, ko se te bom dotikal boš trezna in si boš želela mojega dotika,« se je muzal.

»Tega pa ne boš doživel!« ga je grdo pogledala, da se je moral zasmejati.

»Staviš?« jo je podražil.

»A se ti ne zdi, da sem naredila že preveč neumnosti? Hočeš, da novo leto začnem z neumnim početjem?« je zmajevala z glavo.

»Mislim, da si ne upaš staviti, ker boš izgubila,« se je smejal.

»Ne, tega ne mislim. Hotela sem reči, da jaz nikoli ne stavim. Nisem taka oseba. Tudi nikoli ne pijem, glej kam me je pripeljalo nespametno početje,« se je branila.

»Pripeljalo te je v mojo posteljo,« jo je podražil in se zakrohotal, ko ga je grdo pogledala. »Prav, ne bova stavila. A zagotavljam ti, da te bom pripravil do tega, da si me boš želela.«

»Če se prav spomnim, si mi včeraj zagotavljal, da nočeš spati z menoj,« ga je opomnila.

»Ne. Rekel sem ti, da ti bom dal en teden časa, da umiriš svoje občutke in čustva. V tem tednu bom tvoj prijatelj, potem pa bom naredil vse, da te prepričam, da sem edini pravi moški zate. Vsekakor se želim ljubiti s teboj, a bom že počakal,« se je zabaval z njeno nemočjo.

»Ne bodi tako prepričan vase,« je zarenčala.

»Vedno dobim kar si želim. In želim si tebe. Tudi ti si želiš mene, samo, da si to še nisi priznala,« se ji je samozavestno nasmehnil in odločil, da je ne bo več dražil. Vedel je, kdaj mora odnehati. »Skuhal sem ti juho, prežganko, poleg dobiš še toast namazan z maslom. Malo hrane ti bo dobro delo. Se že kaj bolje počutiš?« je vprašal in vstal, da ji postreže hrano.

»Ja, glavobol se je malo umiril. Preživela bom. Hvala,« je odvrnila in popila svojo kavo.

Dvomila je, da bo lahko kar koli pojedla, a ji je juha res dobro dela. Pojedla je poln krožnik in dva kosa toasta. Zdaj, ko jo je Klemen nehal dražiti je postal prav prijetna družba. Sproščeno sta se pogovarjala, no predvsem je on govoril, ko ji je opisoval kaj vse se je sinoči dogajalo.

»Mislim, da bi morala domov,« je povedla, ko je pomil in pospravil krožnika in šalice, ko sta pojedla.

»Doma boš sama. Lahko se zgodi, da bo Miha še enkrat poskušal govoriti s teboj. Ostani še malo. Vsak hip se bo na televiziji začel nov film. Spekel bom pokovko,« ji je prijateljsko rekel.

Nekaj trenutkov je premišljevala in na koncu prikimala. »Morala bi poklicati Tjašo in ji povedati, da sem dobro.«

»Telefon imaš v torbici, torbica je v spalnici na predalniku,« ji je prikimal in v omarici pobrskal za pokovko.

Odpravila se je v spalnico. Vzela je svojo torbico in v njej pobrskala za telefonom. Imela je nekaj neodgovorjenih klicev in cel kup sporočil. S telefonom v roki se je vrnila v dnevno sobo in sedla na sedežno. Najprej je preverila klice. Vsi so bili Mihovi. Tudi večina sporočil je bila njegovih. Ni jih brala. Prebrala je le tiste od prijateljev v katerih so ji zaželeli vse najboljše v novem letu. Odgovorila jim je in nato poklicala Tjašo. Kratko ji je razložila, da je še pri Klemnu in da se slišita kasneje.

»Nekam slabe volje si postala,« je komentiral Klemen, ko je s skledo pokovke prisedel k njej.

»Miha me je osemkrat klical in poslal vsaj deset sporočil. Nisem jih brala. Me ne zanima,« je nejevoljno priznala.

Telefon na mizici, kamor ga je odložila je zavibriral in ekran se je osvetlil. Na ekranu se je izpisalo Miha.

»Si mi ti izklopil zvok na telefonu? Sama nikoli ne izklopim zvoka, če nimam res dobrega razloga za to,« je vprašala in grdo gledala v telefon, na katerega se ni hotela oglasiti.

»Ne, sama si ga, ko si videla, da te Miha kliče. Že sinoči, ko sem ga pospremil ven je začel klicati,« ji je odvrnil in vzel telefon.

»Prosim?« je rekel grobo.

»Moram govoriti z Evo,« je rekel odločen glas na drugi strani.

»Ona noče govoriti s teboj. Če še nisi dojel, je zdaj z menoj. Ne trudi se več,« je zarenčal nazaj in prekinil povezavo. Telefon je odložil nazaj na mizico in se naslonil na sedežno. Z roko je povlekel Evo v svoj objem. Začutil je, da se bo začela upirati in ugovarjati, zato je mirno rekel: »Samo prijateljska gesta, daj sprosti se že in uživaj. Ne bom te napadel in tudi grizem ne.« Glavo ji je naslonil na svojo ramo in ji v naročje položil skledo pokovke, sam je vzel daljinski upravljalnik in prestavil kanal. Kot ji je omenil, nov film se je ravnokar začel. V tišini sta jedla pokovko in gledala neko komedijo. Njemu v resnici ni bilo mar za film. Užival je v njeni družbi in v tem, da jo je držal v svojem objemu. Njen smeh je polnil njegovo srce. V mislih se je zahvalil spletu okoliščin in Mihovi neumnosti, da mu je bilo omogočeno biti ob njej. Pogledala sta film in se nasmejala smešnim video posnetkom in skritim kameram v oddaji, ki je sledila.

»Povabljena sva na večerjo k Borutu. Bojim se, da se morava odpraviti. Morava do tvojega stanovanja, da se preoblečeš, razen, če si želiš iti v mojih oblekah. Meni je prav,« je rekel stvarno in ji popravil pramen las, ki ji je spet ušel na obraz. Tako všeč mu je bilo, da ji je lahko umikal lase z obraza in se pri tem dotikal njene mehke, tople kože.

»Se bom raje preoblekla,« se je nasmehnila in lenobno vstala. Odšla je v spalnico in njegovo trenerko zamenjala s svojimi črnimi hlačami. Obula je škornje in svojo srajco zložila v majhen paketek. Vzela je še torbico in se vrnila v dnevno sobo.

»Samo srajco oblečem in lahko greva,« ji je rekel in za trenutek smuknil v spalnico. Ko se je vrnil je ravno pomila skledo v kateri je bila pokovka in kozarca iz katerih sta pila vodo. Pridržal ji je jakno, si navlekel še svojo in jo pospremil ven. Šele zunaj se je zavedala, da ne ve v katerem delu mesta je. Malo se je razgledala in spoznala sosesko. V resnici sta živela dokaj blizu. Odprl ji je vrata svojega avtomobila in počakal, da je sedla. Povedala mu je kje živi in razložila kam naj pelje, čeprav je sumila, da on dobro ve, kje ona živi. Ni se izdal in ni ga hotela spraševati. Hitro sta prispela. Parkiral je poleg njenega avtomobila. Iz torbice je izvlekla ključe in se odpravila v drugo nadstropje. Sledil ji je tesno za petami. Odklenila je svoje stanovanje in vstopila. Zastala je po dveh korakih in tiho zasikala: »Ne morem verjet!«

»Kaj?« je resno vprašal in stopil čisto k njej, prijel jo je za nadlaket in jo opazoval. Še nikoli ni bil pri njej in ni vedel, kaj jo je vznejevoljilo.

»Rože! Poglej koliko rož je. Sinoči jih ni bilo,« je zastokala z rahlim obupom.

»Kdo ima ključ tvojega stanovanja?« je ostal resen in pozorno pogledal njeno dnevno sobo.

»Ob eni priložnosti sem Mihu pustila rezervni ključ. Nikoli ga ni vrnil, jaz pa sem pozabila na to.«

»Spakiraj nekaj osnovnih stvari. Dokler ne zamenjaš ključavnice boš pri meni. Bojim se, da boš šele v ponedeljek lahko našla koga za to delo. Vsem je prišlo prav, da je prvi januar v petek in so združili praznik z vikendom,« je rekel stvarno.

»Lahko sem pri Tjaši,« je vzdihnila sprijaznjena, da bo najverjetneje res morala počakati na ponedeljek za zamenjavo ključavnice. Ni želela biti sama doma. Ni se bala Mihe, le ni ga hotela videti ali govoriti z njim.

»Ne bo te vesela. Si pozabila, da si je za novo leto privoščila novega fanta?« jo je spomnil.

»Uf, Vid mi je ušel iz spomina,« je zamrmrala in ga skrušeno pogledala.

»En teden sem ti dal. Varna boš ob meni,« ji je pomežiknil in ji z roko nakazal naj stopi naprej.

Preoblekla se je in v majhno potovalko spakirala nekaj osnovnih potrebščin. Klemen je vzel njeno potovalko in ključe ter jo pospremil ven, zaklenil je stanovanje in ji sledil do svojega avta. Potovalko je dal v prtljažnik in odpeljal k Borutu na večerjo. Prispela sta zadnja. Tjaša je prišla z Vidom in Urša z Alešem. Simon, Borutov najboljši prijatelj, je zadovoljno brkljal po kuhinji, njegova punca Tinkara je stepala smetano za sladico. Vsi so vedeli, da Borut rad vabi prijatelje k sebi, čeprav je zelo nerad kuhal, zato je vlogo glavnih kuharjev prepustil Simonu, Tinkari in svoji Špeli.

»Hej punči, kako se počutiš?« je Borut stisnil Evo v svoj medvedji objem.

»Če me ne boš zadušil, ti bom povedala, da sem imela že boljše dneve,« se je hihitala Eva.

»Vidim, da je Klemen še živ in zdrav, torej se je lepo obnašal,« ji je navrgel Borut in jo spustil iz svojega objema.

»Ja. Spodoben, uslužen in očarljiv je bil. Mislim, da mu veliko dolgujem, samo to mu ni treba vedeti,« se je smejala naprej.

»Slišal sem te,« se je zasmejal Klemen. Eva ga je pogledala in mu nagajivo pokazala jezik.

»Eva bo nekaj dni stanovala pri meni. Miha ima ključ njenega stanovanja, ki ga je danes uporabil. Sicer ne vem kje je dobil toliko rož, a napolnil ji je stanovanje z njimi. Tudi ljubezensko pismo ji je pustil. Eva ga ni niti pogledala, jaz pa sem ga prebral,« je rekel resno in pomenljivo pogledal Boruta.

»Razbil ga bom, samo, če ga kje srečam,« je skozi zobe iztisnil Borut.

»Naj te ne skrbi za Evo, jaz bom pazil na njo,« mu je tiho obljubil.

»Hej, Eva je tudi tukaj. Sama lahko poskrbim zase. Miha je moj problem!« je Eva udarila z nogo v tla in si roki postavila na boke.

»Vem, da lahko, a ni ti treba. Imaš mene,«ji je nežno odvrnil Klemen in jo prijel za roko ter odvedel do kavča in jo prisil, da je sedla poleg Urše. Odšel je v kuhinjo in ji prinesel kozarec vode. Ko ji ga je izročil, ji je pomežiknil. Sprejela je kozarec in ga na dušek izpila, do tega trenutka se sploh ni zavedala, da je žejna.

»Večerja! Gremo, vsi za mizo!« je zmagoslavno vzkliknil Simon in z zamahom roke proti mizi podkrepil svoje besede.

Vsi so se voljno odzvali in sedli za mizo. Klemen je sedel poleg Eve. Ko so se vsi posedli, je Simon začel nositi jedi na mizo. Brez zadrege so si naložili na krožnike in začeli jesti.

»Danes sem govorila z mojo babi, jutri greva s Simonom na obisk k njej. Prosila sem jo, naj skuha joto, ona naredi najboljšo joto na svetu. Spomnila me je na zasneženi hribček za njeno hišo in še vse vas povabila na joto in sankanje. Poleg bo spekla še orehovo potico in najverjetneje tudi kakšen flancat,« je veselo iznesla Tinkara med grižljajem.

»Tole zimo se pa res še nismo sankali,« je pritrdil Aleš in dodal, »jaz sem za.«

»Eva, ali so vse napihljive blazine še vedno pri tebi?« je vprašala Tjaša.

»Ja, v kleti jih imam. Jih bova s Klemnom vzela. Borut, ti pa nikar ne pozabi vzeti kompresorja, da jih napihnemo,« je veselo povedala Eva.

Klemen je zadovoljen opazoval iskrice veselja v Evinih očeh. Se je sploh zavedala, da je o njima govorila kot o paru? Najbrž ne.

Družba je s skupnimi močmi pospravila posodo. Nekaj ur so še sedeli in se veselo pogovarjali. Šele po polnoči so se odpravili domov.

»Kako dolgo si že Borutov prijatelj? Mislim, šele pred kratkim sem te spoznala,« je radovedno vprašala Eva, ko sta se vozila proti Klemenovemu stanovanju.

»Poznam ga že dolgo. S Simonom in Borutom smo bili sošolci v srednji šoli. Jaz sem odšel na študij v tujino, a smo ohranili kontakte. Nekaj let sem delal v Londonu in pred pol leta sem se vrnil domov. Zdaj se spet družimo,« ji je razložil.

»Kaj si študiral?« jo je zanimalo.

»Računalništvo. Programer sem,« se ji je nasmehnil. »Ti imaš svojo prodajalno z naravnimi izdelki, aromatičnimi olji in kristali,« je nadaljeval in jo pogledal, če je prav povedal.

»Veliko veš o meni,« ga je presenečeno pogledala.

»Nekaj malega sem vprašal Boruta,« je priznal.

»Povej mi kaj o sebi,« ga je radovedno pozvala.

»Ni veliko za povedati. Imam svoje podjetje in zaposlene tri perspektivne fante. Moj starejši brat z ženo in hčerkama živi v Londonu. Starša pa vse več časa preživita na obali. V Piranu imata stanovanje. O tem, kakšen sem kot oseba, je neumno razlagati. To boš morala ugotoviti sama,« ji je ustregel.

Vožnjo sta nadaljevala v prijetni tišini. Kar hitro sta prispela pred njegov blok. Soseska je že spala, le tu in tam je bilo kakšno okno razsvetljeno. Tiho sta se povzpela do stanovanja. Odklenil je vrata in jo spustil naprej. Prižgal je luč in ji pomagal sleči jakno. Njeno potovalko je odnesel v spalnico.

»Kaj, ko bi zame namestila ležišče na sedežni?« je vprašala, ko mu je sledila v spalnico.

»Ne nori,« je rekel in se obrnil, da se je skoraj zaletela vanj. »Moja postelja je dovolj velika za dva in predvsem udobna. Poleg tega sem ti rekel, da te ne bom zapeljeval, do sedaj bi mi že lahko začela zaupati. Samo spala bova!«

»Prav, samo vprašala sem,« je vzdihnila in se vdala. Iz potovalke je vzela svojo pižamo in toaletno torbico. Odpravila se je v kopalnico.

»Čeprav si v pižami čudovita, sem upal, da te bom spet videl v svoji majici. Danes zjutraj si se mi zdela zelo seksi,« jo je podražil in ji pomežiknil predno je še sam odšel v kopalnico. Zdaj je že vedela, da jo draži, zato je samo zavila z očmi in legla. Nekaj je držalo, postelja je bila velika in zares udobna. Vedno je spala na levem boku, kar ji je prišlo zelo prav, da je lahko Klemnu obrnila hrbet. Udobno se je namestila. Ko se je vrnil v spalnico, je že spala. Legel je poleg in se obrnil k njej. Opazoval jo je. Mesec je ravno dovolj osvetlil prostor, saj ni zagrnil žaluzij, ona pa jih tudi ni. Dolgo je ležal buden. Verjel je, da je na dobri poti, da osvoji njeno srce. Ona je vsekakor osvojila njegovo. Prebudil se je z vonjem njenih las v nosu. Počasi je odprl oči. Zavedal se je, da njegova roka počiva na njenem boku. Še vedno je spala. Ponoči se je moral stisniti k njej. Čutil je njeno mehko telo ob svojem. Rekel ji je, da je ne bo zapeljeval cel teden, sedaj ni bil prepričan, da bo lahko zdržal toliko časa. Moral se bo potruditi, močno potruditi. Zaradi obeh. Le tako bo vedela, da je mož besede. In le tako bo vedel, da je res njegova in ga nima samo za tolažbo. Nerad se je odmaknil od nje. A vedel je, da se mora. Ne sme se zbuditi in čutiti, da jo objema ali dojeti kako močno si jo želi. Previdno, da je ne zbudi, je odmaknil svojo roko in se prevalil na hrbet. Nekaj trenutkov je tako ležal, nato je počasi vstal in se odpravil v kopalnico. Upal je, da ga bo mrzel tuš spravil k sebi. Dolgo se je tuširal. Oblečen samo v kavbojke se je vrnil v spalnico po majico. Pogledal je v posteljo in opazil, da je budna. Njene oči so bile le na pol odprte. Opazovala je njegov prsni koš. S pogledom je drsela po mišicah in se na koncu ustavila na njegovih očeh.

»Dobro jutro,« je zaspano dahnila. »Lepo je začeti dan z lepimi stvarmi.«

»Predvidevam, da govoriš o pogledu na moje telo. Samo reči moraš pa ti bom pokazal še kaj več in če boš prijazna z menoj ti bom dovolil, da se me dotakneš,« se ji je nagajivo nasmehnil.

»Ja, res imaš dobro postavo in izklesane mišice. Toda, to ne pomeni, da si mi všeč. Poleg tega imava teden prijateljstva,« se je zahihitala.

»Ne, rekel sem, da te en teden ne bom zapeljeval in bom tvoj prijatelj. Nič pa nisem omenjal, da se tega moraš držati tudi ti. Ti me lahko zapelješ kadar koli hočeš,« se je muzal.

»Napila sem se in ne udarila z glavo in doživele pretres možganov,« mu je vrnila muzajoči nasmeh.

»Kakor hočeš, upam, da ti kasneje ne bo žal zapravljenega časa,« je odvrnil in odprl omaro ter si čez glavo potegnil majico. »Skuhal bom kavo,« je dodal in se odpravil v kuhinjo. Še predobro se je zavedal, da bi spet potreboval tisti mrzli tuš.

Klemen je parkiral pred njenim blokom in skupaj sta odšla do kleti. Vsak je vzel po dve napihljivi blazini za sankanje. Pospravila sta jih v prtljažni prostor. Odšla sta do stanovanja, da je vzela škornje za sneg, rokavice ter smučarske hlače in jakno. V darilno vrečko je položila nekaj vrečk posušenega sadja za čaj, ki ga je Tinkarina babica oboževala. Vse stvari sta spravila v prtljažnik k njegovi opremi in se odpeljala po Uršo in Aleša. Tjaša in Vid, sta že čakala pri Borutu. Ob dogovorjeni uri so bili vsi na parkirišču. Skupaj so se odpeljali. Spredaj je vozil Simon in za njim Klemen. Borut, ki je poznal pot je vozil kot zadnji. Prispeli so na cilj in se vsi takoj pognal ven in Tinkarini babici v objem. Govorili so vsi vprek. Vid in Klemen sta stala zadaj in opazovala vso dogajanje. Samo spogledala sta se. Tinkara ju je ob prvi priložnosti predstavila babici: »To je Vid, Tjašin fant. Spoznaj še Klemna, on je Evin,« se je smejala Tinkara in pomežiknila Klemnu. Babica je oba objela in cmoknila na lice. Nato jih je vse posedla okoli krušne peči in jim postregla s flancati in čajem. Okrepčani in oblečeni za zimsko rajanje so se odpravili na hrib za hišo. Najprej so napihali vse blazine in se vmes kepali. Tinkara je iz drvarnice privlekla še manjše plastične sanke in velike lesene. Eva je pograbila napihnjeno blazino in se z Uršo in Špelo odpravila po hribu navzgor. Vse tri so legle na blazino, se oprijele ena druge in se spustile po hribu navzdol. Pri tem so se smejale in cvilile. Ustavile so se nedaleč stran od fantov, ki so jih dočakali s snežnimi kepami. Tjaša je pograbila drugo blazino in se smejala Vidu, ki ji je sledil. Simon si je prisvojil lesene sanke in z vrha hriba vpil naj se vsi umaknejo. Eva je pogledala Klemna: »Pridi, saj nisi strahopetec.« Samo resno jo je pogledal in se urno zapodil v njo. Z enim gibom jo je zalučal čez svojo ramo, da je z glavo bingljala navzdol. Z drugo roko je dvignil blazino in se napotil po hribu navzgor. »Še nihče mi ni rekel, da sem strahopetec,« se je smejal, ko se je poskušala rešiti. Po nekaj metrih jo je spustil na tla. Prijel jo je za dlan in skupaj sta se povzpela do mesta od koder so se spuščali. Skupaj sta se namestila na blazino in se spustila po hribu navzdol. Pristala sta v kupu snega. Klemen jo je držal in se pri padcu spretno obrnil, da je ležala na njem. Smejala se je, tudi sam se je smejal. Ni se mogel spomniti, kdaj se je zadnjič tako zabaval. Vstala je in mu podala roko. Hotel ji je otresti sneg s kape, a je samo odkimala in ga začela vleči proti hribu. Pograbil je blazino in ji sledil. Spoznal je, da je nesmiselno čistiti sneg z oblačil, ko pa se bodo v naslednjem hipu spet valjali v njem. Tokrat sta se prevrnila že na pol poti navzdol. Eva je z obrazom pristala v snegu. Sprva se je ustrašil za njo, ko pa je videl, da med krohotom pljuva sneg iz ust in si z močnim in hitrim mežikanjem skuša očistiti oči, se je moral še sam začeti krohotati. V zahvalo je vanj vrgla kepo. Zadela ga je v čelo. Na videz jezno se je zapodil za njo, jo ujel in hotel vreči v sneg, a je izgubil ravnotežje in sta se samo skotalila po preostanku hriba navzdol. Spet je on bil spodaj. Ona pa je sedela na njem. »Prosi za milost!« je rekla ponosno. Samo nejeverno jo je pogledal in jo z enim gibom prekucnil s sebe. Zdaj je on ležal na njej. »Ti, prosi za milost!«

»Nikoli!« se je delala resno, čeprav so se ji kotički ust vihali v nagajivi nasmešek.

»Jaz lahko zelo dolgo zdržim v tem položaju. Škoda bi bila, da ti ritka zmrzne. Potem te bom moral ogreti z božanjem,« jo je izzival.

Nejeverno ga je pogledala. Samo samozavestno se je smehljal.

»Prav! Prosim za milost!« je uspela izdaviti.

»Milost nekaj stane,« je odvrnil in se muzal.

»Koliko stane?« se je že začela spet nasmihati.

»Reciva, en poljub. Po izteku mojega prijateljskega tedna,« je predlagal in jo izzivalno gledal.

»Kako boš vedel, da se bom držala obljube?« je vprašala.

»Zaupal ti bom,« ji je resno odvrnil.

»Prav. Zmenjeno. Imaš mojo besedo. En poljub,« je dahnila.

»Nikar ne računaj na to, da bom pozabil,« je odvrnil in vstal. Še njej je pomagal vstati. Stopil je po njuno blazino in zabava se je lahko nadaljevala.

Sankali in valjali so se po snegu, dokler niso bili čisto premraženi in mokri. Dekleta so pohitela naprej v hišo, kjer so se preoblekla. Fantje so pospravili opremo in jim sledili. Ko so fantje končno vstopili v babičino kuhinjo, so se dekleta stiskala okoli krušne peči.

»Hej, vso klop ste zasedle! Dajmo, naredite malo prostora še za nas!« se je razburjal Borut in se kar spustil na klop med Tinkaro in Špelo. Klemen je stopil k Evi in jo z enim gibom dvignil na noge. Sam je sedel na njeno mesto in jo povlekel v svoje naročje. Nos je zakopal v njen vrat in jo močno objel preko trebuha. Njegove dlani je pokrila s svojimi in vzkliknila: »Čisto leden si!« Urno je začela drgniti njegove roke in ga skušala pogreti. Saj je sama imela prav tako ledene prste, ko je prišla noter, toda ona je že vsaj pet minut sedela na krušni peči. Ko se je malo pogrel in nehal drgetati, se je šele zavedla svojega početja. Postalo ji je rahlo nerodno. Izkoristila je priložnost in šla pomagati pogrniti mizo. Nihče ni komentiral njenega početja, zdelo se ji je, da nihče ni niti opazil, saj so bili vsi premraženi in glavni cilj jim je bil, ogreti se. Ob smehu in drobnih zbadanjih povezanih s sankanjem se je sprostila in pozabila na svojo zadrego. Tudi Klemen je ni zbadal zaradi tega, za kar mu je bila hvaležna. Z dobrim apetitom so pojedli in kasneje pospravili vse za seboj. Do trde teme so sedeli ob krušni peči in uživali v druženju. Poslovili so se od Tinkarine babice in se odpravili nazaj proti mestu. Utrujeni so se samo poslovili in odhiteli vsak na svojo stran. Klemen je odpeljal Uršo in Aleša domov ter že v avtu sanjaril o kopeli. V nekem trenutku je celo povabil Evo, da si skupaj privoščita kopel, a ga je gladko zavrnila. Preutrujena sta bila, da bi se ubadala z nepremočljivimi oblekami in blazinami, zato sta vse pustila v prtljažniku. Prepustil ji je kopalnico. Stuširala se je, oblekla v pižamo in medtem, ko si je on privoščil kopel, je skuhala čaj in naredila tople sendviče. Zavila se je v mehko odejo in se udobno namestila na sedežno. Prižgala je televizijo in preklapljala med kanali. V resnici skoraj nič ni gledala televizije, a trenutno ni imela kaj početi. Kaj hitro se ji je pridružil. Oblečen v trenirko in majico je sedel poleg nje in še sam vzel drugo odejo ter se pokril. Pojedel je dva sendviča in popil čaj. V naročje si je položil blazino in jo pozval naj se uleže. Nekaj trenutkov je premišljevala in nato res legla. Noge, ki je imela zvite na sedežni je stegnila in si popravila odejo. Pokrita do vratu je ležala v njegovem naročju. Začel se je film, ki sta ga v tišini gledala. Vmes je zaspala. Klemen je še nekaj časa sedel in jo opazoval. Previdno, da je ne zbudi, je dvignil blazino skupaj z njeno glavo, jo položil na sedežno in vstal. Odnesel jo je v posteljo in jo pokril. Slekel se je in še sam legel. Spet se je obrnil k njej. Tokrat je zaspal v trenutku, ko je položil glavo na blazino.

Zjutraj sta spet malo dlje spala. Bila je nedelja in nobenega pravega dela nista imela in nobenih načrtov. Vzela sta si čas za kavo in pozni zajtrk. Dan je bil lep in sončen, zato sta se odločila za kratek sprehod. Odšla sta do Evinega bloka. Jutri zjutraj bo potrebovala svoj avto, zato sta ga hotela odpeljati h Klemnu. Hodila sta počasi. Klemen jo je prijel za orokavičeno dlan. Najprej mu je hotela odmakniti roko, a je bil vztrajen in prepričljiv. Ko sta prišla pred njen blok sta se veselo pogovarjala in Eva je hodila tesno ob njem. Dvomil je, da se je zavedala tega. Prepustila se je in se obnašala naravno. Vešče je skrival svoje navdušenje. Eva je obmolknila sredi stavka in se ustavila. Klemen je s pogledom hitro preletel okolico. Nič ni opazil, zato jo je moral vprašati kaj se je zgodilo.

»Moj avto. Poglej, gume imam prazne,« je zastokala. Spustila je njegovo dlan in naredila krog okoli avta. Vse štiri so bile spuščene ali prerezane, ni bila prepričana.

»Daj mi Mihovo številko. Tole je šlo čez vso mero,« je rekel jezno.

»Ne. Ne boš ga klical. Potem bo dosegel svoje. Hoče biti v središču pozornosti in hoče, da govoriva o njem. Ne, tega mu ne bom dala. Samo gume so. Ne bo mi pokvaril dneva in ne bom več govorila o njem,« mu je resno razložila. »Pojdiva pogledat, če si je še kaj privoščil v stanovanju,« je dodala in ga sama prijela za dlan in se napotila v blok.

»Mi zaupaš?« je tiho vprašal.

»Seveda,« je odvrnila. Ni bila prepričana kaj se mu plete po glavi.

»Dovoli, da jaz jutri uredim stvari zate. Jaz si bom lažje vzel uro ali dve prosto. Poskrbel bom za tvoj avto in za ključavnico na tvojih vhodnih vratih. Zjutraj te bom peljal v službo in te prišel iskat, ko končaš,« ji je razložil in upal, da bo sprejela njegovo ponudbo, da poskrbi za njo.

»Če ti res ne bo težko, bom z veseljem sprejela tvojo pomoč. Oddolžila se ti bom z večerjo, pri meni,« se je nasmehnila.

»Bom lahko prespal?« jo je podražil.

»Te bo moj ne ustavil?« jo je zanimalo.

»Seveda. Za kakšnega me pa imaš?« se je naredil začudenega.

»O tem, za kakšnega te imam, bi lahko dolgo govorila in dvomim, da bi rad slišal kar imam povedati,« se je zahihitala. Malo se je zresnila in dodala: »Če boš upošteval teden prijateljstva, lahko prespiš.«

»Toliko, da veš, ne bom spal na sedežni ali v sobi za goste,« se je zahihital.

»Nimam sobe za goste. Tista soba, za katero sumiš, da je za goste, je v resnici moj kabinet in skladišče v enem,« je spontano odvrnila in odklenila stanovanje.

Skupaj sta se sprehodila po stanovanju. Nič nenavadnega nista opazila. Pomirjena sta se odpravila nazaj v Klemenovo stanovanje in se preostanek popoldneva prepustila lenarjenju.

Deset minut pred zaprtjem prodajalne, je Klemen vstopil v prijetno dišeč prostor in se veselo nasmehnil Evi. Pozdravila ga je in mu vrnila nasmeh, nato se je posvetila stranki, ki se je ravno približala blagajni. Že dopoldne ji je poslal sms v katerem ji je sporočil, da je ključavnica zamenjana in avto spet v voznem stanju. Ko je zadnja stranka odšla, je pristopil k Evi in ji ponudil šop treh ključev in zaprto kuverto: »Tvoji ključi in certifikat za ključavnico ter koda v kolikor boš morala narediti še kakšen ključ.«

»Kaj pa račun?« je vprašala in hvaležno sprejela ključe.

»Račun ni tvoja stvar. Naj bo nova ključavnica moje novoletno darilo,« se ji je smehljal.

Nekaj trenutkov ga je opazovala. Ne bo ji dovolil ugovarjati. »Hvala. Tudi jaz imam zapoznelo novoletno darilo zate,« je rekla in segla po darilno vrečko, ki jo je pripravila zanj. Izbrala je naravno kozmetiko zanj, zobno pasto, šampon in veliko steklenico peneče kopeli, dodala je še odišavljeno sol in šampon. Poleg mu je podarila zanimivo svetlo modro keramično lučko za čajne svečke ter komplet svečk in eterično olje z vonjem pomaranče.

Navdušeno je pogledal svoje darilo in ji zahvalil s kratkim poljubom na lice. Počakal je, da je zaključila in jo odpeljal domov. Obljubila mu je večerjo. Veselil se je, da bo preostanek popoldneva in večer preživel z njo. Vstopila sta v stanovanje in slekla jakni. Preobula sta se v copate in se odpravila v kuhinjo. Eva je takoj začela pripravljati večerjo.

»Si v redu?« ga je vprašala, ko je opazila, da je nekam okoren in napet.

»Ja. V redu sem,« je odvrnil in jo presenečeno pogledal. Samo dvomeče ga je gledala, zato je dodal: »Danes nismo imeli veliko dela. Že pred časom bi morali pospraviti skladišče. Danes smo se lotili tega dela. Prestavljali smo stvari in tudi nekaj omar in polic. Malo me boli hrbet in ramena. Drugače sem res dobro.«

»Lačna sem, zato bova najprej jedla. Po večerji te bom zmasirala. Imam opravljen tečaj in veliko vaje. Ne bo ti hudega,« mu je navrgla in pogrnila mizo. Naredila je še solato, v kupljeno pečeno papriko je narezala še česen in dodala posušen peteršilj. Večerja je bila kmalu pripravljena in z užitkom sta pojedla. Odšla je v svoj kabinet in prinesla masažno mizo. Postavila jo je v dnevno sobo. Odšla je še po olja in mu prinesla veliko kopalno brisačo.

»Sleci se, nočem z oljem umazati tvojih hlač,« je rekla in se sama napotila v spalnico, kjer se je preoblekla v bolj sproščena oblačila. Umila si je roki in mu namignila naj se spravi na masažno mizo. Brez besed jo je ubogal. Ni si ogrnil brisače, slekel se je do spodnjih hlač in legel. Ni ugovarjala. Pogled je bil fantastičen. Na roko si je nalila malo olja in mu počasi z nežnimi gibi vtrla olje v kožo na hrbtu in ramenih. Nato je dodala še malo olja in začela masirati.

»Oprosti, malo te bo najbrž bolelo, a tako napete in trde vozličke imaš, ki jih je treba razbiti. Dobro mu je zmasirala ramena, nato se je posvetila rokam in se vrnila na hrbet. Zaključila je z masažo nog.

»Jutri boš še vedno ves napet in verjetno te bo še vedno bolelo. Morala bova ponoviti masažo, da bi dosegla učinek. Na žalost v sredo nimam časa, a v četrtek le pridi na še eno masažo. Potem boš kot nov,« mu je mirno povedala, ko je zaključevala.

»Kaj pa imaš v sredo?« ga je zanimalo, ni skrival svoje nejevolje, da je ne bo videl.

»Starša se vrneta z dopusta. Ko bom zaprla bom šla k njima na večerjo. Kolikor ju poznam, bom najverjetneje tam prespala, saj bosta imela ogromno stvari za povedati,« se mu je nasmehnila in zatrla željo, da bi ga dražila.

»No, to lahko sprejmem,« se je zasmejal in vstal. Vedel je, da ga želi dražiti in dal ji je vedeti, da jo je prebral. »Hvala za masažo. Jutri in v četrtek bom z veseljem spet legel na tvojo masažno mizo. Tako mehke prste imaš in tvoj dotik mi neverjetno godi,« ji je še rekel in pomežiknil. Začel se je oblačiti, a ves čas jo je gledal in se nasmihal.

»Ne si zdaj izmišljevati novih poškodb in bolečin, da bi izsilil masažo,« ga je na videz jezno opomnila.

»Saj ti lahko plačam. To je tudi tvoj poklic,« se je delal nedolžnega.

»Je, a ne sprejmem vsako stranko,« mu je muzajoče odvrnila.

»Jaz nisem katera koli stranka. Jaz sem tvoj bodoči fant in edina prava ljubezen,« je nadaljeval nedolžno pri čemer jo je milo pogledal, da je morala bušniti v krohot.

»Preveč si domišljaš. Ne bodi tako prepričan vase,« mu je odvrnila med smehom.

»Saj si nič ne domišljam,« je rekel resno, čeprav so se mu kotički ustnic že vihali v nasmeh. »Všeč sem ti, če je to tebi všeč ali ne.«

Samo odkimala je in odšla v kuhinjo. Ne bo se več pregovarjala z njim, saj prav vsakič izgubi bitko. Odločila se je, da bo skuhala čaj in poiskala kakšno sladkarijo v svoji skriti zalogi.

V ponedeljek in v torek je Klemen prespal pri njej. Po masaži ga ni želela napoditi ven v mraz. V resnici ji je njegova družba godila. Bil je dober sogovornik in zanimiv moški. Le tu in tam jo je kratko podražil in tudi sama ga je začela dražiti. Ob njem se je čisto sprostila in bila je samo, preprosto ona, za vsemi vrlinami in napakami. V sredo se je zapeljala do staršev. Prispela sta že dopoldne in se razpakirala. Prinesla sta ji kup drobnih darilc. Prav vsake malenkosti se je razveselila. Mama je pripravila slastno večerjo in pogovarjali so se dolgo v noč. Povedala sta ji vse podrobnosti svojega dopusta. Nato je morala ona povedati vse podrobnosti njenega življenja v zadnjem tednu, kar se niso videli. Seveda je opisala in priznala vse kar se je dogajalo na silvestrski večer. Ni mogla, da ne bi omenila Klemna. V resnici se je ujela, da večino časa govori le o njemu. Starša sta se ji samo nasmihala. Vedela je kaj premišljujeta in samo vprašanje časa je bilo, kdaj ji bosta naročila naj ga pripelje na večerjo. Ko je povedala vse, jima je zaželela lahko noč. Zjutraj mora zgodaj vstati in oditi v svojo prodajalno.

»V nedeljo pripelji Klemna na kosilo,« ji je naročila mama.

»Veliko sva slišala o njem. Lepo je skrbel zate in morava mu se zahvaliti,« je dodal oče in jo cmoknil na lice.

»Prav. Prideva,« je le skomignila z rameni in odšla v svojo staro sobo. Koga je slepila? Klemen ji je zlezel pod kožo in začela se je zaljubljati vanj. Še vedno jo razmerje z njim ni zanimalo. Bil je nevaren moški za njeno srce. Preveč postaven s preveč samozavesti, poleg tega pa še rahlo domišljav. Z lahkoto bi se popolnoma zaljubila vanj. Z lahkoto bi ji zdrobil srce in njega bi težko prebolela.

Klemen je bil celo sredo nejevoljen. Nekajkrat je v roke vzel svoj mobilni telefon in jo hotel poklicati. A ker ni in ni našel izgovora, zakaj jo kliče, je vsakič odložil telefon. V četrtek ni več zdržal in jo je poklical, da vidi kako je. Ni imela strank, zato se je nekaj časa pogovarjala z njim. Vprašal jo je, če vabilo na masažo še velja. Pritrdila mu je in mu povedla, da je v nedeljo povabljen k njenim staršem na kosilo. Ni hotela, da bi jo dražil, zato si je izmislila, da mora odložiti. Klemen se je zadovoljno nasmehnil. Torej je staršem povedala zanj. Ni vedel kaj, a očitno dovolj, da sta ga želela spoznati. Poleg vsega se je on prav dobro zavedal, da se ob polnoči izteče njegov teden prijateljstva, na kar je ona najverjetneje pozabila. Ne bo je opomnil, dokler ne bo prepozno, da odkloni, da bi prespal pri njej. Eva je ravno dobro prišla domov, ko je prispel še Klemen. Ko mu je odprla vrata jo je kratko cmoknil na obraz in ji izročil šopek rož. Obnašal se je, kot da je to vsakodnevna praksa in kot bi bil doma. Med sproščenim pomenkovanjem sta skupaj pripravila večerjo. V nekem trenutku, ko je Eva opazovala Klemna, si je morala priznati, da se ne zaljublja vanj, temveč je že do ušes zaljubljena. Tako preprosto in nevsiljivo se je vtihotapil v njeno življenje. V njeno kuhinjo se je vklopil, kot bi bila ustvarjena zanj. V njeno življenje se je vklopil, kot bi bil ustvarjen za njo. Misel jo je rahlo prestrašila. A zdaj ni bilo več poti nazaj. Bo kdaj našla svoj mir? Ob njem ni mogla misliti. Po večerji mu je predlagala naj si privošči kopel potem pa ga bo zmasirala. Vse je teklo po grobo določenem Klemenovem načrtu. Vešče je skrival zadovoljstvo. Ni je hotel opozoriti ali prestrašiti. Pomagala mu je pripraviti vodo in noter vsula nekaj kopalne soli in kopeli. Mogoče bo dišal kot rožica, a njegova koža bo hvaležna. Lažje bo vtrla olje za masažo in on se bo počutil bolje. Samo v spodnjicah je legel na masažno mizo. Začela je počasi in z nežnimi gibi. Čutila je, da so njegove mišice že veliko boljše. Ni imel trdih vozličkov. Vseeno ga je dobro zmasirala. Ko je zaključila se je še sama odpravila pod tuš. Klemen se je oblekel in prižgal televizijo. Nekaj časa sta skupaj gledala neko nadaljevanko. Začela je zehati in odpravila sta se spat. Eva je že bila v pižami in se je hotela vleči, ko jo je prijel za dlan in jo obrnil k sebi.

»Najin teden prijateljstva se izteka. Mislim, da zdaj lahko prosim, da izpolniš svojo obljubo. Dolžna si mi poljub. Pravi poljub,« ji je nagajivo povedal in jo počasi pobožal po obrazu.

»Kako izteka?« je bila presenečena in nato je zaprla oči in si priznala, da se res izteka.

»Ja. Teden je naokoli,« se je zabaval Klemen. »Ne skrbi. Saj te ne bom v nič silil. Zdaj bi za začetek samo rad tisti poljub.« Nežno jo je gledal. Počasi jo je objel okoli pasu in jo privil bližje k svojemu telesu. Roki mu je ovila okoli vratu in se počasi približala njegovim ustnicam. Ni imela kaj narediti. Ni se mogla upirati. Dolgovala mu je poljub. Zaprla je oči in ga nežno poljubila. Šele takrat je spoznala, da si tudi sama želi tega poljuba. Tesneje jo je privil k sebi in poglobil poljub. Počasi sta se ljubkovala z ustnicami in poljub je postajal vse bolj strasten. Lahko je čutila njegovo lačno, prebujeno moškost, ko jo je privijal ob svoje telo. Ni premišljevala, prepustila se je užitku poljubljati se z njim. Ko sta oba že težko dihala, jo je malenkostno odmaknil od sebe. »Tole je pa bilo več kot pošteno oddolženo. Rad bi ti pokazal, kaj čutim do tebe,« je šepnil in jo ponovno poljubil. Bil je nežen in ljubeč, poljubljal jo je počasi in v obeh podžigal še večjo strast, kot sta jo že čutila. Počasi jo je začel božati. Čutil je, da se je rahlo napela in začela umikati iz poljuba. Nehal jo je poljubljati in rahlo je sprostil svoj objem. »Lahko noč,« je šepnil z od strasti globokim glasom in jo samo nežno cmoknil na ustnice. Spustil jo je in legel. Tudi sama je zamrmrala, lahko noč in legla ter mu obrnila hrbet.

»Eva, rad bi, da veš, da sem se zaljubil vate, tisti trenutek, ko sva se pri Borutu spoznala, ko si mi podala svojo dlan in se mi nasmehnila,« je šepnil v njen hrbet.

Nič ni odgovorila, odgovora niti ni pričakoval. Nepotešen, a vseeno zadovoljen je zaspal.

Zjutraj sta popila kavo in nekaj malega pozajtrkovala. Oblekla sta jakni in Klemen je že prijel za kljuko, ko ga je ogovorila. »Zvečer sem zmenjena s Tjašo in Uršo. Gremo k Borutu v lokal. Bi šel z menoj?«

»Me vabiš na zmenek?« jo je nagajivo pogledal.

»Vabim te ven, z družbo,« se je naredila nevedno.

»Prav. Z veseljem grem. Te lahko prej povabim k sebi na večerjo. Ko zapreš prodajalno pridi k meni,« ji je veselo rekel.

»Prav. A prej bom prišla domov in se preoblekla,« se mu je nasmehnila.

Odprl je vrata in jih zaklenil ter ji izročil ključ. Pospremil jo je do avta in počakal, da je sedla in ga prižgala. Že se je obrnil proti svojemu avtu, ko je odprla okno in ga poklicala.

»Klemen, dosegel si, da sem se zaljubila vate,« je rekla in mu poslala poljub. Hitro je zaprla okno in se odpeljala. Ni se imelo smisla upirati ljubezni. Želela si ga je in on si je želel nje. Ljubila ga je in on je ljubil njo. Zakaj bi izgubljala čas, slej ali prej bi končala z njim. Kot ji je že enkrat rekel, žal ji bo časa, ki ga bo zapravila z upiranjem in trmastim vztrajanjem, da si ga ne želi. Mogoče je res postaven, samozavesten in domišljav, a zdaj je njen. Ona je njegova.

Stal je sredi parkirišča in zmajeval z glavo pri tem pa se je neumno nasmihal. Ne bo ji sledil. Tega si ni želela. Počakal bo, da pride k njemu na večerjo. Po večerji bosta imela nekaj časa, predno se odpravita ven. Vsekakor bo poskrbel, da bo še enkrat slišal njeno priznanje. Tudi sam ji bo pokazal kaj čuti do nje. Zadovoljen je sedel v svoj avto in se še naprej nasmihal. Polepšala mu je dan. Polepšala mu je življenje.

  • Share/Bookmark

Zapisano pod: Daljše zgodbe — majapupik 13:21 dne 23.03.2015  Tagano

Sreča v drugo

Jaydan se je s steklenico piva lenobno usedel na prvo stopnico pred svojo hišo. Naredil je dolg požirek iz steklenice in se zazrl v daljavo. Ni se menil za otroka, ki sta se igrala v peskovniku, kakor tudi ne za svoje tri delavce, ki so pri mizi na verandi kartali. Jacob, Jaydanov preddelavec, je počasi sedel poleg njega. Tudi sam je najprej naredil krepak požirek iz svoje steklenice. Nasmehnil se je svojima otrokoma, ki sta se igrala v peskovniku in se še sam zazrl v daljavo. Pozno pomladni dan se je počasi iztekal. Sonce je obarvalo obzorje v mešanico zlato oranžne barve, kar je obljubljalo nadaljnje lepo vreme.

»Dober dan je bil. Veliko smo postorili,« je Jacob ponosno rekel in naredil še en požirek zaslužene pijače.

»Ja, dober dan je za nami,« mu je pritrdil Jaydan. »Ne vem ali sem se ti kdaj zahvalil, da si sprejel delo pri meni? Hvala! Iskreno mislim. Skupaj sva uspela narediti nekaj iz tega posestva,« je hvaležno dodal. To, nekoč propadajoče posestvo, je kupil pred petimi leti. Prodal je vso svojo lastnino in se dodatno zadolžil pri banki, da ga je lahko kupil in obnovil. Še nekaj malenkosti je ostalo nedokončanih, a v glavnini je postoril vse, kar si je zadal. Na mestu stare, pol podrte hiše, je sezidal novo. Prav tako je na novo sezidal staje in gospodarsko poslopje, popravil in tam kjer je bilo potrebno zamenjal ograje. Kupil je nekaj rasnih konj in govedi. Letos je prvič lahko užival v sadovih svojega napornega dela. Čeprav je odraščal na ranču se je veliko stvari moral naučiti. Jacob mu je bil v veliko podporo in pomoč. Predno je srečal Jacoba in njegovo ženo Chloe, ki jim je sedaj gospodinjila, so ga trije kandidati za to delovno mesto zavrnili, saj niso verjeli, da mu bo uspelo.

»Jaz se moram zahvaliti tebi. Bili smo res v brezizhodni situaciji in ti si nam dal priložnost,« je hvaležno odvrnil Jacob. Njihov mali ranč, ki se je že takrat otepal dolgov, ki jih je nasledil od očeta skupaj z rančem, je pogorel. S Chloe, tri letnim Timijem in petmesečno Abi so čez noč ostali brez vsega. Banka je zaplenila zemljo za pokritje dolgov. Dobesedno so bili na cesti, ko je naletel na Jaydanov oglas. Jaydan jih je brezpogojno sprejel in v teh nekaj letih so postali bolj družina kot prijatelji. Veliko dela je bilo, veliko prilagajanja, a našli so drobne radosti in srečo. Otroka sta uživala v takem življenju. Chloe je našla svojo srečo in je gospodinjila, kot bi ranč bil njun. Od plače sta uspela varčevati, a vseeno sta se oba zavedala, da si ne želita stran od Jaydana. Na tako velikem posestvu jima tudi ni bilo treba misliti na odhod, saj enemu človeku ne bi uspelo samemu voditi vsega.

»Mislim, da je usoda hotela, da se najdemo,« se je nasmehnil Jaydan in potrepljal prijatelja po hrbtu. »Po napornem obdobju, mislim, da smo prišli do točke, ko lahko začnemo živeti,« je tišje dodal, bolj zase in globoko, sproščeno vdihnil.

»Ja, mislim, da smo res prišli do te točke,« se je strinjal Jacob. »Sedaj se lahko malo sprostiš in zaživiš. Za začetek bi lahko začel premišljevati o tem, da se končno ustališ. Saj veš, poiščeš tisto pravo in se poročiš. Potrebuješ ženo in tudi otroke,« je pogumno namignil šefu na očitno. Jaydan je imel že petintrideset let in v času odkar so se poznali, se sploh ni menil za ženske. Saj ne, da se sploh ni menil za ženske, le z nobeno se ni zapletel v kaj več ali v nekaj kar bi spominjalo na približno resno zvezo.

»Saj sem že poročen,« se je Jaydan ironično nasmehnil.

»Kaj si?« je nejeverno vzkliknil Jacob.

»Poročen sem. Moja žena sicer verjame, da sva ločena, a se moti, nikoli nisem podpisal papirjev,« je hladno odvrnil Jaydan.

»Potem jih podpiši in zaživi na novo,« mu je še vedno presenečeno odvrnil prijatelj.

»Mogoče bi res moral,« je dvomljivo odvrnil Jaydan. »Upal sem, da bova nekega dne dobila priložnost in se pomenila, prevrednotila najin odnos in mogoče začela od začetka,« je dodal z rahlo žalostjo v glasu. Po vsem tem času, je še vedno upal.

»Če te ne moti, bi te vprašal, kje je tvoja žena?« je Jacob previdno poskusil izvedeti kaj več.

»Moja žena je April Anna Williams,« je mirno odvrnil Jaydan in se pri tem namuznil.

»Televizijska voditeljica in novinarka April Williams?« je Jacob v nejeveri razvlekel besede.

»Točno ta,« se je zahihital Jaydan.

»Se šališ na moj račun?« Jacob še vedno ni mogle verjeti njunemu pogovoru.

»Ko bi se vsaj,« se je Jaydan zresnil. » Pet leta sva bila par in se nato poročila. Dve leti sva bila srečno poročena. Dobila je priložnost pri vodenju jutranjega programa, toda morala bi se preseliti. Ona si je želela kariero in jaz sem hrepenel po ranču. Prvič v življenju sva se resnično grdo sprla. No, bilo je tudi zadnjič. Še isti večer se je odselila. Sedaj vem, da bi oba lahko malo popustila in našla srednjo pot ter tako zadovoljila vsak svojo željo. A takrat sem bil preponosen, da bi jo poiskal in skušal rešiti najin zakon. Tudi ona ni naredila ničesar. Kar ji ne zamerim. Sam sem ji rekel naj spakira svoje stvari in izgine iz mojega življenja. Seveda tega nisem mislil resno, a takrat je to bruhnilo iz mene. Bile so le prazne besede podžgane z jezo in nemočjo. Čez dobro leto me je poklical odvetnik in mi sporočil, da bi se April rada ločila. Takrat je že bila uspešna in znana. Kaj mi je drugega ostalo? Rekel sem, da se strinjam. Čez dober mesec sem dobil papirje za ločitev, a jih nikdar nisem podpisal ali poslal nazaj. Slišal sem, da je njej odvetnik tistega leta umrl v prometni nesreči. Nihče me ni več kontaktiral. Predvidevam, da so bili vsi prepričani, da je najin primer zaključen.« Nemočno je pogledal prijatelja in popil še zadnji požirek iz svoje steklenice. Ni minil niti dan, da ni mislil na April. Spremljal je njeno kariero in se veselil za njo. Istočasno jo je še vedno pogrešal. Toliko je bil stvaren, da si je priznal, da jo še vedno ljubi. Če bi lahko zavrtel čas nazaj, bi ravnal podobno kot je. Nikdar ji ne bi rekel, naj spakira in izgine iz njegovega življenja in če bi že šla, bi šel za njo. Poskušal bi najti tisto srednjo pot. Kajti poznal jo je in poznal je sebe. Nobeden ne bi bil srečen, če bi se odpovedal svojim sanjam zaradi tistega drugega. Če bi se priklonil njeni volji ali bi jo prisili, da se prikloni njegovi, bi njun zakon prej ali slej razpadel, ker tisti, ki bi se žrtvoval ne bi prenesel žrtve.

»Žal mi je,« je tiho šepnil Jacob.

»Naj ti ne bo. Vsak od nas hodi po svoji poti in si sam ustvarja življenje. Včasih ne moreš dobiti vsega,« mu je odvrnil Jaydan in vstal. Odpravil se je v hišo, ni mu več bilo do pogovora.

»Zahvaljujem se dragemu gostu gospodu Johnu, čudoviti publiki v studio, kot vsem vam pred zasloni, želim vam prijeten večer. Vidimo se spet jutri,« je April veselo in z najlepšim nasmehom kar jih je premogla zaključila oddajo. Ko so se kamere ugasnile se je še enkrat zahvalila gostu in publiki ter se ponosno odpravila iz studia. Pred studiom jo je že čakal Robert, njen zadnji spremljevalec. V zadnjih šestih letih je on bil njen tretji intimni prijatelj. Dolgo časa se ni menila za moške, saj je njeno srce hrepenelo po Jaydanu. Nikoli ga ni zares prebolela, kaj šele pozabila. A morala je živeti naprej. Ženska v njej je hrepenela po moškem in na koncu se je prepustila, a na nikogar se ni navezala in nobeden ji ni nič pomenil. Tudi Robert ne. Dobro sta se razumela in dopolnjevala, a vedela je, da to ni to, kar išče od moškega. Kljub uspehu in slavi je njeno življenje bilo prazno. Živela je v stekleni kletki. Obkrožena s pozornostjo in slavo, z velikim številom znancev, a nobenim prijateljem. Že res, da je vsa leta ohranjala prijateljstvo z Madison, prijateljico še iz otroških let s katero sta se skupaj podali na študij. A kaj, ko je Madison živela na drugem koncu države, imela je svoje podjetje, ljubečega moža in tri otroke. Saj sta se videli dvakrat letno ter slišali vsaj enkrat tedensko, a to ji je bilo premalo. Kljub vsem, kar se ji je dogajalo v življenju, je čutila, da ni srečna in izpolnjena. Nemalokrat je čutila osamljenost. Bila je edinka in v poznih najstniških letih je izgubila starša, čeprav je imela dve teti, ki sta z družinama živeli v tujini, se je počutila samo na svetu. Nekaj ji je v vsej tej uspešni zgodbi manjkalo. Če bi vedela, kaj je tisto kar ji manjka, bi si drznila in posegla po tem, a ni vedela.

»Čudovita si bila, tako kot vedno,« ji je ljubeče rekel Robert in jo kratko poljubil.

»Hvala,« mu je odvrnila in se nasmehnila. A njen nasmeh, ki je deloval pristno, ni bil iskren. Z leti se je naučila skrivati svoje pravo razpoloženje. Bila je odlična igralka. Nihče, ki jo je poznal, ne bi posumil, da ni srečna. In ni bila srečna. Živela je po utečeni rutini. Edina svetla točka njenega življenja je še vedno bila ljubezen do poklica, ki ji je vlival moč, da je nadaljevala in še naprej vztrajala v kletki, ki si jo je sama zgradila. Vzela je svojo jakno in torbico ter se z Robertom ob sebi odpravila ven. Robert ji je odprl vrata na sovoznikovi strani svojega prestižnega avtomobila in ko je sedla, je še sam sedel in zagnal avto ter jo odpeljal na večerjo. Pripravil ji je presenečenje. Organiziral je romantično večerjo. April se je prvič tisti dan sprostila. Pojedla sta v prijetnem vzdušju ob sproščenem pomenkovanju. Ko je natakar prinesel sladico, jo je Robert prijel za dlan in jo ljubeče pogledal.

»April, ljubim te. Naredi me najsrečnejšega človeka na svetu in se poroči z menoj,« je rekel nežno in pred njo postavil prelep zlat prstan z velikim diamantom.

»Oh, Robert,« je ganjeno rekla April in v očeh so se ji pojavile solze.

»Samo reci da,« je ljubeče rekel in vzel njeno dlan v nameri, da ji na prst natakne prelepi prstan.

April je odmaknila roko iz njegove. Drobne solze so ji spolzele po licih. »Robert, všeč si mi, na nek način te imam rada, a ne morem se poročiti s teboj. Ne bi bilo prav. Za zakon so moja čustva do tebe premalo. Res se ne morem poročiti s teboj. Oprosti.«

»Že to, da me imaš rada je zame dovolj. Osrečil te bom,« je poskusil omehčati njeno srce.

Samo odkimala je in šepnila: »Oprosti. Nočem se poročiti. Ne s teboj, ne s komer koli drugim.« Vstala je in pobrala svoje stvari ter se odpravila ven, stran od presenečenega Roberta, stran od možnosti srečnega življenja.

Z žalostjo je gledal za njo. Skoraj eno leto sta bila par in čeprav se April ni nikdar v celoti prepustila njuni zvezi in ga je držala na nekakšni varni razdalji, je upal, da jo bo omehčal in prepričal. V srcu je čutil, da ga bo zavrnila, a je vseeno tvegal. Ni je imel namena pustiti oditi. Danes ja, a ne bo se umaknil od nje. Nadaljeval bo njuno zvezo, kot da te zavrnitve ni bilo in kasneje bo poskusil ponovno. Ljubil jo je. Ni vedel kdo jo je prizadel, a prepričan je bil, da jo nekdo je. Zato je bil sedaj razumevajoč. Jutri je nov dan in on vsekakor ne bo vrgel puške v koruzo. Počasi je vstal in se približal oknu. Hotel se je prepričati, da je dobila taksi, ki jo bo varno odpeljal domov. Ko je sedla v taksi, se je odmaknil od okna in poiskal natakarja, da poravna njun račun. Prstan je že prej varno spravil v žep svojega suknjiča. Kupil ga je za njo in vztrajal bo, dokler ga ne bo nosila na svojem prstu.

Jaydan je ravno vstal od mize, ko je pozvonil telefon. Radovedno je pogledal po presenečenih obrazih svojih delavcev. Čeprav so imeli telefon, se je ta le redko oglašal, še posebno ne ob dokaj zgodnji jutranji uri. Vljudno se je oglasil. Njegov obraz se je v naslednjem trenutku pomračil. Nemočno je poslušal in nekajkrat nemo prikimal. Kratko je rekel: »Prišel bom v najkrajšem možnem času,« in odložil slušalko. Pogledal je po radovednih obrazih. Njegov pogled se je ustavil na Jacobu. »April je sinoči imela prometno nesrečo. Brezbrižni in prehitri voznik je izsilil prednost taksiju s katerim se je pozno zvečer vračala domov. Pravijo, da je bila huda prometna nesreča. Jaz sem še vedno vpisan, kot edini, ki ga lahko v najhujših primerih pokličejo in ki odloča v času njene nezmožnosti odločanja. V komi je, njeno stanje je dokaj kritično,« je suho poročal.

»Žal mi je,« je žalostno rekel Jacob in dodal, »lahko kako pomagam?«

»Poskrbi, da bo tukaj vse pod kontrolo,« je suho odvrnil Jaydan in ponovno dvignil telefonsko slušalko. Moral je preveriti let in si rezervirati letalsko karto. Na list papirja je avtomatično napisal številko leta in uro, čeprav tega ne bi mogel pozabiti. Preveril je uro. Na kratko si je šel s prsti skozi goste temne lase in se spodbudno nasmehnil Chloe. Jacob jim je na kratko razložil kdo je April. Nihče od njih ni vedel kaj April pomeni Jaydanu, a opazili so, da ga je novica pretresla. Jaydan ni opazil njihovih zaskrbljenih pogledov. Čeprav ni čutil nog in ga je tiščalo v prsih, je odšel v svojo spalnico in se preoblekel. Moral je pohiteti, saj je moral ujeti letalo. Čez nekaj minut se je vrnil z majhno potovalko. V istem trenutku je Jacob parkiral manjšega od terenskih vozil pred vhod, otroka sta sedela na zadnjem sedežu.

»S teboj gremo do mesta. Šla bom po nakupih in pripeljala avto domov,« mu je razumevajoče rekla Chloe in pograbila svojo torbico.

Jaydan ji je samo prikimal, v njegovem pogledu je lahko zaznala hvaležnost.

»Ostani kolikor bo potrebno in ne skrbi, tukaj bo vse tako, kot bi bil tukaj. Srečno,« mu je v pozdrav rekel Jacob in ga potrepljal po hrbtu.

»Poklical te bom, takoj, ko bom kaj vedel. Hvala,« mu je Jaydan odvrnil in se odpravil v avto.

Jacob mu je samo pokimal in z žalostjo opazoval njihov odhod. Jaydana je dobro poznal, a ni vedel, da je poročen, ker je Jaydan to očitno skrbno varoval zase. Čeprav ni rekel ničesar, je vedel, da njegov prijatelj še vedno ljubi svojo ženo. Ni moglo biti drugače, če bi se kaj zgodilo Chloe, bi sam bil prav takšna razvalina, kot jo je opazil v Jaydanu. Upal je, da bo z April še vse dobro in da bosta dobila priložnost, da obnovita svoj zakon. Jaydanu je privoščil srečo in ljubezen.

Jaydana so napotili na intenzivno nego. Z negotovim korakom je vstopil v čakalnico pred velikimi okni intenzivne nege, kamor je bilo dovoljeno le ožjim družinskim članom. Nelagodno je pogledal v nekaj nesrečnikov, ki so obupani sedeli ob steni. Dežurna medicinska sestra ga je z zanimanjem pogledala.

»Sem Jaydan Williams, poklicali ste me zaradi April Williams,« je uspel reči, komaj je prepoznal svoj lastni glas.

»Takoj bom stopila po dežurnega zdravnika,« je uslužno odvrnila ženska in izginila v sosednji prostor.

»Aprilin sorodnik?« je vprašal Robert in naglo vstal ter stopil korak proti Jaydanu. Starejši gospod, ki je sedel poleg njega, ga je posnemal.

Jaydan ju je radovedno pogledal.

»Jaz sem John Abervile, glavni urednik na NBNu in to je njen fant Robert Nashvil,« je vljudno rekel starejši gospod in mu ponudil svojo dlan.

Jaydan ju je presenečeno opazoval in se avtomatično, kot je vljudnost narekovala, rokoval z obema. Šele čez čas je uspel vprašati: »Kako je z njo?« S pogledom je drsel po velikih oknih, saj jo je hotel videti.

»Še vedno je v komi. Ima kar nekaj zlomov. Dokaj kritično je še,« je odvrnil John in mu z roko pokazal kam mora pogledati.

Jaydanu se je srce za hip ustavilo, ko jo je zagledal, tako nebogljeno in priklopljeno na aparate. Njen obraz je bil povit, a gosti dolgi svetli kodri niso dopuščali možnosti, da to ne bi bila ona.

»Opravičujem se, a še vedno ne veva kdo ste vi,« je vljudno rekel John.

»Jaydan Williams, Aprilin mož,« je tiho odvrnil Jaydan.

»Mož?« sta v nejeveri istočasno vprašala moška.

»Ja. A že šest let ne živiva več skupaj,« je mirno odvrnil Jaydan in se zazrl v Roberta.

»Nisem vedel, da je poročena,« je Robert živčno pripomnil. John pa je samo prikimal, v znak, da tudi sam ni vedel.

»Kot sem rekel, že pred časom sva se razšla in od takrat nisva imela kontaktov. Odločila sva se za sporazumno ločitev, a je žal odvetnik, ki je to urejal umrl še predno je opravil svoje delo. Verjamem, da April sploh ne ve, da sva še vedno poročena. Jaz sem imel preveč obveznosti, da bi sprožil nov postopek,« je skomignil z rameni. Še sam ni vedel od kod mu toliko sočutja do Roberta, saj je bil od trenutka, ko je slišal kdo je, ljubosumen nanj. A, če si ga je April izbrala, kdo je on, da bi ji onemogočil srečo v življenju, zato je povedal sicer izkrivljeno resnico, a vseeno resnico.

Robert mu je le prikimal. Malenkostno se je sprostil. Seveda ga je zabolelo, da je njegova April že imela moža, a nekako se ni počutil ogroženega zaradi njega.

Dežurna medicinska sestra se je vrnila in povabila Jaydana, da se pridruži zdravniku v sosednji sobi. Jaydan ji je s težkimi koraki sledil. Panika je ponovno zaobjela njegovo telo.

Jaydan se je čez čas vrnil v čakalnico. Stopil je k steklu in se zazrl v Aprilino negibno telo. Čeprav je še vedno bilo kritično, ga je zdravnik prepričal, da bo okrevala. Res, da bo okrevanje dolgotrajno, a hujših posledic ne bo utrpela. Če seveda odšteje poškodbe obraza, ki jih ne bo mogoče kirurško popraviti. Že zdaj so ji naredili eno lepotno operacijo, a drobna brazgotina ob čeljusti, od ušesa do brade, ji bo ostala. Če ne bi bila to znana April Williams bi z operacijo počakali, tako pa so naredili vse kar se je dalo narediti.

»Kako je z njo?« je sočutno vprašal Robert. »Nama so le v groben podali informacije.«

Jaydan ga je na videz mirno pogledal in povedal nekaj osnovnih stvari, ki mu jih je zaupal zdravnik. Zamolčal je, da bo April po odpustu potrebovala nekoga, ki bo skrbel za njo. Če se bo vse izteklo tako, kot bi se moralo, jo bodo kaj hitro poslali v domačo oskrbo. Zlomljeno nogo bo imela vsaj dva meseca v mavcu. Odločil se je, da jo bo odpeljal k sebi na ranč in poskrbel za njeno okrevanje. V tem času bo poskusil obuditi njuno ljubezen. Sedaj, ko je dobil priložnost je ne bo izpustil iz rok. V kolikor mu ne uspe, se bo sprijaznil z zavrnitvijo in se ločil. Šele takrat bo Robert dobil priložnost, nič prej. Zdaj mu je bilo žal, da ga ni že na začetku znanstva odvrnil od April. Toliko napak je naredil v življenju, da je bil že skrajnji čas, da se vzame v roke in jih neha delati.

»Predvidevam, da ne živiš tukaj,« je tiho rekel Robert. Ni mogel skriti, da mu misli, ki so se mu porajale, niso všeč. A Jaydan je bil pošten do njega in prav bi bilo, da mu vrne uslugo. Ni se zavedal Jaydanovih čustev do April. Pravzaprav Jaydana ni mogel prebrati, saj njegov obraz ali drža nista odražala ničesar. Čutil je lahko le samozavest in odločnost, ki je vela iz visokega in zdravo mišičastega moškega z naglasom, ki je pričal o njegovem poreklu. »Pomislil sem, da ti povem Aprilin naslov. Predvidevam, da ne bo huda, če boš prespal v njenem stanovanju. Ključe boš dobil v njeni torbici,« je nadaljeval še predno bi mu Jaydan lahko odgovoril.

»To bi mi olajšalo veliko stvari,« se je nasmehnil Jaydan, ki niti enkrat ni pomislil, da si bo moral urediti še prenočišče. Preveč ga je skrbelo za April. Celo pot so mu misli napolnjevali spomini na njune srečne dni. Premleval je, kaj bi ji lahko rekel. Razšla sta se v grdem prepiru, katerega ni hotel omenjati. Hotel je dobiti priložnost , da se ponovno zbližata in vsekakor ne sme zanetiti novega prepira. Kljub tehtanju, kaj in kako naj reče, ni prišel do zadovoljive taktike. Moral se bo prilagajati in sproti improvizirati. Še prej pa bo moral počakati, da se April prebudi in opomore. Niti pomisliti ni želel, da ji ne bi uspelo.

April je počasi odprla oči. Pravzaprav oko, saj je njeno drugo oko bilo pod povojem. Vse jo je bolelo. Poskusila se je premakniti, a je kaj hitro odnehala. Vse kar je lahko videla so bile rože. Raznobarvni šopki rož, nekaj plišastih igrač in pisanih balonov vseh velikosti in oblik. Pomežiknila je ob toliki pisani pestrosti prostora, ki jo je obkrožal. Pogled se ji je ustavil na omarici poleg postelje, na šopku preprostih Marjetic, njenih najljubših rož. Vedela je, da je v bolnišnici. Enkrat ali dvakrat, ko je prišla k sebi, ji je ženski glas povedal kje je in kaj se je zgodilo. Vsega se je spominjala le skozi meglo. Poskusila se je spomniti, a ji ni šlo najbolje. Spomnila se je, da je ravnokar zavrnila Robertovo snubitev in nato sedla v taksi. Potem so se stvari odvile bliskovito in vse za tem je zavito v temo in meglice. Zdelo se ji je, da sliši Jaydanov glas in se kislo nasmehnila. Po toliko letih, ko je že mislila, da ga je prebolela, ima v najhujših trenutkih še vedno prisluhe njegovega glasu. Kakšna tepka je.

»Kako se počutite?« jo je veselo pozdravila medicinska sestra, ki je opazila, da se je prebudila.

»Slabo,« je iskreno odvrnila s tresočim in napol polomljenim glasom in se ponovno kislo nasmehnila ali je vsaj tako mislila, saj ni bila prepričana, da sploh lahko premika ustnice. Ni bil ne čas in ne kraj za njeno teatralno igranje pristnih nasmehov in dobronamernih laži, četudi bi jih zmogla, a jih ni. »Od kod toliko rož in ostalega?« je šepetaje vprašala. Ni spoznala svojega glasu, za katerega se ji je zdelo, da prihaja od daleč stran.

»Od vaših občudovalcev in prijateljev,« se je veselo zasmejala medicinska sestra. »Ljubljenka publike ste! Vse skrbi za vas. Vsi vam želijo čimprejšnje okrevanje,« ji je razlagala naprej. April je od napora zaprla oči. Medicinska sestra se je sklonila bližje in ji šepnila: »Čeprav ste ga dobro skrivali, moram reči, da imate zelo skrbnega in ljubečega moža. Šopek na vaši omarici je od njega.« Opazila je, kako hrepeneče je April opazovala Marjetice, zato je želela, da ve od koga so.

April je ob omembi moža odprla oko in če ne bi imela tako suhih ust, bi takoj ugovarjala, da ni poročena. Istočasno sta ji skozi možgane preleteli dve misli. Dve vprašanji. Prvo, kako si je Robert drznil oznaniti se za njenega moža in drugo, le kako je vedel, da so Marjetice njene najljubše rože? Tega ni vedel nihče. Ravno, ko je prišla do glasu, da bi lahko ugovarjala, ga je zagledala. Stopal je počasi proti njeni postelji. Njegov obraz ni izdajal njegovih misli. Zdel se ji je zelo miren in presneto čeden.

»Jaydan?« je tiho šepnila.

»Ššš, nikar se ne utrujaj z govorjenjem. Vesel sem, da si se končno prebudila. Naporna pot te še čaka do okrevanja. Še dovolj časa bova imela za pogovarjanje,« ji je nežno rekel in jo kratko poljubil na košček obraza, ki ga ni pokrival povoj. Nato je sedel na stol ob njeni postelji in jo prijel za dlan. S palcem jo je nežno božal po prstih.

Ničesar ni rekla. Spet je zamižala. Bila je preveč presenečena, da ga vidi ob sebi. Ni vedela, kaj bi mu lahko rekla. Toda nekaj koščkov se je zložilo. Jaydan je vedel, da ima rada Marjetice. Ni bila prepričana, a sumila je, da še vedno nista ločena. Torej je Jaydan še vedno bil njen mož, drugače se ne bi imenoval za moža in vsekakor ga ne bi obvestili o njeni nesreči. Kakšna zmeda. Ob pomirjujočem božanju in toploti njegove dlani je spet utonila v spanje.

April je nemočno vzdihnila in se udobneje namestila na blazino. Dovolj je imela vsega. Dovolj je imela bolnišnice. Naveličala se je odgovarjati zdravnikom in drugemu osebju, kako se počuti. Dobila je občutek, da se ji je vonj po zdravilih in razkužilu zažrl v kožo. Dovolj je imela obiskov, ki so ji samo kradli moč. Najraje bi pobegnila daleč stran. A ni mogla. Ni mogla uiti vsej zmedi, ki se je pojavila v njenem življenju. Prvič v življenju je dobila občutek, da čisto nič ni odvisno od nje. Obiskovali so jo sodelavci, obiskovali so jo občudovalci ali vsaj poskušali so jo obiskati, a jih je osebje večinoma uspelo zadržati. Robert in Jaydan sta bila skoraj vsak trenutek namenjen obiskom pri njej, nemalokrat skupaj. Bolj se je trudila Robertu dopovedati, da je med njima konec, bolj je on vztrajal ob njej. Jaydan jo je jezil na svoj način. Zaupal ji je, da se je nastanil v njenem stanovanju in tudi na misel mu ni prišlo, da bi si umislil hotel, še manj, da bi odšel domov. Ni ji bilo po godu, da živi v njenem stanovanju, a ničesar ni mogla narediti, da bi to spremenila. Najbolj jo je motilo, da je lahko do zadnje pike razgalil njeno življenje, ko je imel možnost za raziskovanje njenega stanovanja, njene privatnosti. Tudi Madison je priletela na nekaj dnevni obisk in takoj je obnovila dobro prijateljstvo z Jaydanom. Očitno je bilo, da je na njegovi strani. Podpirala ga je, ko ji je vztrajno govoril, da jo bo odpeljal k sebi na ranč, kjer bo lahko okrevala. Ni se mogla jeziti na najboljšo prijateljico, predolgo in predobro sta se poznali in vedeli kako čuti tista druga. Nekajkrat sta jo z Jaydanom uspela nasmejati in jo pripraviti, da je na trenutke pozabila na svoje težave. Tudi na Jaydana se ni mogla preveč jeziti. Čeprav ni nikdar rekla niti besedice o bolnišnični hrani, ki ji ni bila všeč, ji je prinašal dodatne obroke in posladke, ki jih je imela najraje. Veliko ji je pripovedoval o svojem ranču in ljudeh, ki so tam živeli. Nikakor pa se ni hotel pogovoriti o njima. Nikakor ni hotel govoriti o tistem usodnem dnevu pred šestimi leti. Zadal si je nalogo, da bo skrbel za njo in ni ga mogla odvrniti od te namere. Z roko si je šla skozi lase in se s prsti nalahno dotaknila velikega obliža na svojem obrazu. Še nekaj dni in tudi njega bodo odstranili, vsaj upala je tako. Pravzaprav še dan ali dva pa bo končno lahko zapustila bolnišnico. Zavedala se je, da sama ne bo mogla skrbeti zase. Prav tako se je zavedala, da ne bo mogla kar tako odgnati ne Roberta in ne Jaydana od sebe. Mrzlično je premišljevala kaj lahko stori in uide še večji zmedi v svojem življenju. Edino kar ji je prišlo na misel, je bilo oditi v zdravilišče in si tam plačati osebje, ki bi skrbelo za njo. A kako naj odide tja, da Robert ali Jaydan tega ne izvesta? Vsaka misel in vsak poskus načrta se je izjalovil, saj je povsod kar vrelo od dejstev, ki so kar kričala, da ji ne bo uspelo. Skoraj celo noč ni spala zaradi tega. In jutro se je začelo s prepirom med Robertom in Jaydanom, ko je zdravnik oznanil, da gre jutri lahko domov. Oba sta jo želela odpeljati domov in skrbeti za njo. Robert je vztrajal, da sta trenutno skupaj in da se hoče poročiti z njo in zato bo najbolje, da on skrbi za njo. Jaydan je ugovarjal, da je on še vedno njen zakonski mož in da mora on skrbeti za njo, poleg tega je zagovarjal, da trenutno potrebuje mir pred oboževalci in na njegovem ranču bo imela dovolj miru in bo v naravi. Zdravnik je podprl idejo, da ji bosta mir in narava dobro dela. Najverjetneje bi se prepirala v nedogled, da se ni umešala April. Zavpila je »Dovolj!« in utišala vse v svoji bolniški sobi.

»O meni se pogovarjate! Se vam ne zdi, da se lahko sama odločim, kaj in kam si želim?« je rekla jezno in vse prestrelila s pogledom, ki je odražal njeno počutje.

»Vsekakor,« je spravljivo dejal zdravnik, ki je prvi prišel do besede.

»Robert, med nama je konec. Ne bom se poročila s teboj. Nočem te ob sebi. Ali lahko to že enkrat dojameš?« je rekla grobo. Saj njeni prejšnji poskusi, da bi mu to dopovedala očitno niso obrodili sadov.

Robert jo je razočarano gledal. Vedel je, kdaj je dokončno poražen. Jaydanu je namenil zaničljiv pogled in brez besed zapustil sobo.

»Torej je rešeno! Z menoj greš na ranč. Ko boš čisto okrevala, se bova pogovorila o najinem zakonu. Takrat bom upošteval tvojo voljo in želje,« je odločno rekel Jaydan in jo kratek čas opazoval. Odprla je usta, da bi ugovarjala, a toliko ga je poznala, da jih je spet zaprla, brez, da bi kar koli rekla. Samo pokimal ji je in se obrnil k zdravniki. Zanimalo ga je, kako naj jo na najbolj neboleč način prepelje iz bolnišnice do ranča. Že prej sta z njenim producentom dogovorila, da jima bo NBN preskrbel čarter polet. Jaydan je od zdravnika sprejel vsa navodila za njeno oskrbo in vse potrebne papirje za njihovo bolnišnico, kamor jo bo odpeljal, da ji snamejo mavca z noge in roke ter poskrbijo za poškodbo obraza. Njej je samo omenil, da je Madison pripravila njeno prtljago in strateško zapustil bolnišnico. Če je April mislila, da je prejšnja noč premišljevanja in načrtovanja bila težka in obupna, se je motila. Zadnja noč v bolnišnici je bila še hujša. Do večera se je skušala otresti jeze na Jaydana, ker je njeno nadaljnje zdravljenje vzel v svoje roke in se nato izmuznil in ji tako onemogočil, da mu pove svoje mnenje. Saj ne, da bi kaj dosegla. Odvisna je bila od pomoči drugih. Na koncu se je sprijaznila, da je bolje, da je šel, ker bi se hudo sprla in si povedala še marsikaj takega, kar ne mislita. Ko se je končno sprijaznila z dejstvom, da bo odvisna od Jaydana se je šele začela njena nočna mora. Pogumno se je soočila sama s seboj. Priznala si je resnico, ki je vpila v njej. Globoko v najbolj oddaljenemu koščku srca se je veselila odhoda na njegov ranč. V resnici, ji je na splošno gledano, življenje na ranču bilo od nekdaj zanimivo in vabljivo. Od kar je bila v mestu je pogrešala naravo in življenje brez ure in nenehnega zvonjenja telefonov. Predstavljala si je, da je življenje na ranču prav takšno, preprosto in počasno, čeprav fizično naporno. Želela si je oditi od vseh lažnih prijateljev in ubijalskega tempa v katerem je živela zadnjih nekaj let. In vse bi bilo lepo in zadovoljivo, če ne bi bilo poleg Jaydana. V tem času, kar ga je preživel ob njej, je v njej spet prebudil speča čustva. Morala si je priznati, da ni ravnodušna do njega. Ves čas je bil na nek način ljubeč in pozoren do nje. Spominjal se je stvari, katerih se je še sama komaj spomnila o sebi. A vseeno, nekoč ga je ljubila in izgubila in zdaj ni bila pripravljena ponovno iti skozi ves pekel, ki jo je dolgo držal v svojih krempljih. Čeprav bi mogoče res lahko obudila nekdanjo ljubezen, ni verjela, da bi to lahko trajalo. Imela sta vsak svoje sanje. Ko sta bila mlajša, nista bila pripravljena popustiti in se prilagoditi, zdaj bi jima kaj takega še težje šlo od rok. Bala se je časa, ki ga bosta preživela skupaj. Bala se je za svoje srce. Ustrašila se je sebe.

Jaydan si ni delal utvar, da gre April prostovoljno z njim. Dejansko jo je prisilil v okrevanje na svojem ranču. In ni mu bilo žal. Spoznal je, da jo želi ob sebi. Odločil se je, da jo bo poskusil ponovno zapeljati. Pred leti bi mogoče našla kompromis, a sedaj je vedel, da ne bo zapustil svojega ranča. Preveč je vložil vanj. Preveč sebe. Toda poznal je April, kakšna je bila pred leti. Verjel je, da bi lahko živela z njim na ranču. V današnjem času tehnike, bi brez težav lahko pisala članke in bloge tudi z ranča ter občasno odpotovala na določene prireditve. Tudi ona ne bo mogla večno voditi svojih oddaj, ki jih je sedaj zaradi nesreče izgubila. Ob vrnitvi bi jo čakalo naporno delo, da si povrne staro slavo. Upal je, da se bo tega zavedala tudi sama. Poleg tega, je tudi njihovo najbližje mesto imelo televizijsko postajo, kjer bi lahko delala, saj bi jo sprejeli odprtih rok, v to ni dvomil. Mogoče je sedaj igral preveč samozavestno igro, a močna ženska potrebuje še močnejšega moškega. Vseeno je ne bo prisilil, da ostane. Naredil bo vse, da si bo sama želela ostati. V kolikor mu uspe, ju čaka srečno življenje. V nasprotnem se bo moral dokončno sprijazniti, da jo je izgubil. A s tem se bo ubadal kasneje. Zdaj jo je moral varno in predvsem čim manj boleče spraviti domov. Iz bolnišnice so jo z reševalnim vozilom prepeljali do letališča, kjer ju je čakalo letalo. Poskrbel je, da ji je bilo kar se da udobno. Malo ga je skrbelo, kako bo prenesla potovanje do ranča. Klical je Jacoba, ki ju bo prišel iskat z večjim od obeh terenskih vozil, ki so ju imeli na ranču. Vedel je, da bo Chloe poskrbela za udobne blazine in za primerno dobrodošlico. Veselil se je odhoda domov. Sedel je tako, da jo je lahko opazoval. Čeprav se ni pritoževala, je vedel, da ji vso to premikanje predstavlja napor. Nikoli ni bila težavna in razvajena. Občudoval jo je zaradi tega. Ker je spala, si je dovolil pristno ljubeč nasmešek. To jutro se mu je zdela še posebno utrujena. Zdravnik ga je opozoril, da ima trenutno tudi dokaj močna protibolečinska zdravila zaradi katerih več spi. Naj spi, si je mislil in ji resnično privoščil počitek in čas brez bolečin. V mirnem poletu in tišini si je privoščil čas za premišljevanje. Spraševal se je, kako bo ona videla njegov ranč? Bo opazila ljubezen, ki jo je vložil v posestvo? Bo sprejela njegove prijatelje? Čeprav jo je poznal, je imel toliko vprašanj, za katera ni vedel, kaj si bo mislila in kako bo odreagirala. In vse to so bile le drobtine, ki so bile sila pomembne za njuno skupno srečo.

April se je zbudila, ko je letalo začelo pristajati. Čeprav je bila živčna in tudi malo prestrašena, je to uspela skriti pred Jaydanom. On je bil tako dobre volje, ki mu je ni želela uničiti. Resnično se je trudil okoli nje in ne glede na vse, je to morala ceniti. Letalo je pristalo in Jaydan je najprej odnesel njuno prtljago do avta, ki ju je že čakal. Vrnil se je po voziček, ki ga je dobila na posodo v kliničnem centru in vedela je, da je zdaj ona na vrsti. Čeprav je bil Jaydan ves čas v bolnišnici ob njej in jo je vsak dan nekajkrat kratko poljubi v pozdrav ter ji redno izkazoval pozornosti z nedolžnim božanjem njene roke ali masažo, jo bo zdaj prvič po toliko letih dvignil v svoje naročje. Ko se ji je približal, je opazil njene široko odprte oči in hitrejše dihanje. Seveda si je njen odziv napačno razlagal. Mislil je, da jo boli, da se boji dodatne bolečine ali da jo je preprosto strah premikanja. Niti v najbolj drznih sanjah, si ne bi mogel misliti, da je njej odziv posledica misli, da jo bo on privil ob svoje telo. Poskušal jo je potolažiti. Tiho ji je šepetal, da bo vse v redu, da bo hitro mimo. Njeno nepoškodovano roko si je ovil okoli vratu in poškodovano previdno namestil na njen trebuh. Previdno jo je prijel pod koleni, da je podprl nogo v mavcu. Tesno jo je privil ob svoj prsni koš, da bi ji nudil čim več opore. Nežno jo je poljubil vrh glave in šepetal spodbudne besede ter jo odnesel ven. Glavo je naslonila na njegovo ramo in zaprla oči. Njegov vonj in njegova bližina sta v njej sprožila vulkan čustev in spominov. Ni si hotela dovoliti takega čustvenega pretresa, a proti sebi ni mogla. Previdno jo je odložil na sprednji sedež, ki sta ga z Jacobom pripravila za njo. Slišala je glas moškega, ki je prišel ponju na letališče. Čutila je njegove roke na sebi, ko jo je skušal preprijeti z druge strani in tako Jaydanu omogočiti, da jo čim bolj nežno spusti na sedež. Mižala je, saj se je bala, da bi Jaydan razumel njeno stanje. Vsaj nekaj je bilo dobrega v tem. Ves ta čas je bila sama bolečina premikanja poškodovanega telesa v ozadju, kot da se to ne dogaja njej. Slišala je zapiranje vrat ob svojem boku, ter zapiranje voznikovih vrat, nato še tlesk, ko so se zaprla zadnja vrata. Pogumno je odprla oči, saj je uspela umiriti svoja čustva. Sedaj se je bolečina okrepila. Obrnila je glavo in se spogledala z zaskrbljenim Jacobovim pogledom.

»Predvidevam, da si ti Jacob,« je rekla tiho in se poskusila nasmehniti. »Hvala.«

»Ja, jaz sem Jacob. Dobrodošla. Upam, da ti nisva zadala preveč bolečin,« ji je odvrnil in se prijateljsko nasmehnil.

»Ne, v redu je,« je odvrnila. Čutila je Jaydanove prste na svojem čelu, ko ji je odmaknil pobegli pramen las, ki se je zalepil na njeno prepoteno čelo. Do takrat se sploh ni zavedala, kakšen telesni napor je premikanje pomenilo za njeno telo, ki je kratek čas, ko jo je Jaydan držal v svojem objemu, zaživelo po svoje.

»Pol ure vožnje nas še čaka. Moja žena Chloe je pripravila vse, da se boš lahko udobno namestila in bo konec vseh naporov,« je Jacob sproščeno kramljal z njo. Njegova sproščenost je bila malo zaigrana, a je to dobro prikril. V resnici je bil ves na trnih. Spoznati April Williams ni bila mala stvar. Istočasno se je zavedal v kakšnem zdravstvenem stanju je. Jaydan mu je redno poročal o napredkih njenega zdravljenja. Za povrh vsega, se je zavedal, da se lahko pripeti, da bosta z Jaydanom zgladila nesporazume in bo ostala na ranču kot gospodarica. Česar bi, zaradi prijatelja, bil nadvse vesel.

April se je trudila, da bi bila celo pot budna. Hotela je videti kam se pelje. Resnično si je želela videti pokrajino, ki je očarala Jaydana. Čeprav je že prej od Jaydana slišala, da je pol ure vožnje do ranča in isto ji je povedal tudi Jacob, se ji je pot zdela dvakrat daljša. Komaj je dočakala, da je Jaydan veselo oznanil, da so zapeljali na njegovo posestvo. Z zanimanjem je opazovala posestvo. V daljavi je videla hišo in takoj ji je bila všeč. Kako ne bi? Bila je točno taka, kot jo je ona enkrat narisala, ko sta z Jaydanom pred leti premlevala možnosti, da bi živela na podeželju. Presenečeno je pogledala Jaydana, ki jo je opazoval. Samo kratko ji je pomežiknil in se zazrl skozi okno. Vedel je, da je spoznala hišo. Ni ji hotel razlagati, da je spravil tisti blok v katerega je narisala grobi načrt za hišo in razporeditev in opremo prostorov. Skoraj bi že naročil načrte za hišo, ko se je spomnil bloka. Še enkrat je pogledal vanj in ker mu je bilo vse všeč in ker je upal, da bo nekoč tudi ona videla njegovo hišo, ni okleval. Blok je odnesel arhitektu in sedaj je že nekaj let živel v njeni sanjski hiši. Namenoma je ni hotel več gledati, saj ji ni želel razlagati kaj ga je napeljalo, da je sezidal ravno tako hišo. O, vedel je,da bo slej ali prej omenila tudi to, a sedaj je bila resnično utrujena. Do takrat pa se bo že še spomnil ustreznega odgovora.

Chloe, otroka in vsi trije delavci so jih pričakali pred hišo. Radovedno so opazovali April. Jacob jim je povedal resnico. In vsi so bili na trnih, da vidijo slavno April, ter da ocenijo žensko s katero je bil njihov šef poročen. Jaydan je previdno dvignil April iz avta. Tokrat se ni tako burno odzvala na njegovo bližino. Najverjetneje je bila kriva tudi utrujenost ter togost njenega telesa.

»Saj je na koncu svojih moči! Takoj jo odnesi v spalnico!« je vzkliknila Chloe in hitela odpirati vrata. Po Jaydanovih navodilih je za April pripravila posteljo in naredila prostor v omari za njene obleke.

Jaydan je bil enakega mnenja, kot njegova gospodinja in ji je brez besed sledil. April je previdno položil na pripravljeno posteljo. Njegovo posteljo. Zavedal se je, da bo moral April še seznaniti z dejstvom, da si bosta delila spalnico. Saj je ona naredila načrt, torej bo vedela, da so v nadstropju še štiri spalnice. V eni sta bila Jacob in Chloe, v drugi sobi poleg pa njuna otroka. Drugi dve je odstopil svojim delavcem. Že res, da bi lahko spal pri Andrewu, a ne bo. Le kaj si bodo njegovi delavci mislili, če ne bo spal ob svoji ženi? In najpomembnejše je bilo to, da si je želel spati ob svoji ženi. Že pred leti je načrtoval, da bo med gospodarskim poslopjem in glavno hišo sezidal še eno hišo za svoje delavce. Načrt je že imel, tudi denar za gradnjo je že dal na stran. Če bo April ostala z njim, bo poskrbel, da bo hiša za Jacoba in njegovo družino ter delavce dokončana v najkrajšem možnem času. Toda, če ne bo vprašala, ji tega ne bo povedal. Ljubeče ji je namestil vzglavnik in jo pokril, saj je verjel, da bo v hipu zaspala. Kratko jo je poljubil na ustnice in se malenkostno odmaknil.

»Kaj ko bi naredila požirek limonade? Prejle sem jo naredila prav posebej zate,« je prijazno rekla Chloe in dvignila kozarec z dolgo slamico in jo pridržala pred April. Nerodno ji je bilo, da je slavno televizijsko voditeljico tikala, a Jaydan jih je opozoril, da je April sama naročila naj je slučajno ne vikajo ali zganjajo kakšen koli kraval okoli nje.

»Z veseljem, hvala,« je šepnila April in z vidnim naporom popila nekaj požirkov.

»Počivati mora, gremo pusti ji malo zasebnosti,« je Chloe strogo rekla Jaydanu in mu s prstom pokazala proti vratom. Grdo je pogledala v svojega moža in oba otroka, ki so se drenjali pri vratih. Nihče ji ni oporekal in so jo nemo ubogali. Jaydan je priprl vrata sobe in z glavo nakazal prijatelju, da je bolje, da se umakneta ven na verando. Thomas je odpeljal avto na njegovo mesto in se pridružil moškim na verandi. Jaydan jim je tiho poročal o Aprilinem stanju in poslušal kaj so imeli oni za povedati glede posestva, saj ga kar nekaj časa ni bilo.

April je zaprla oči, a ni spala. Chloe je tiho pospravila Apriline stvari v omaro.

»Opravičujem se,« je polglasno šepnila April.

Chloe se je zdrznila. Prepričana je bila, da April spi. Takoj je prišla bližje postelji in jo ustrežljivo pogledala. Prepričana je bila, da April nekaj potrebuje.

»Pot je bila zame preveč naporna. Resnično sem izčrpana. Opravičujem se, če delujem hladno ali malo vzvišeno. Nikogar od vas nisem pozdravila ali se s kom spoznala. Jaydan mi je ves čas pripovedoval o ranču in o vas. Veselila sem se, da vas bom spoznala. Toda, ko smo prispeli resnično nisem imela moči za nič, tudi za preproste besede ne. Nikogar nisem hotela užaliti. Upam, da mi boste pogledali skozi prste,« se je opravičila. Ker Chloe ni pričakovala takih besed, je za kratek hip ostala tiho. April je izkoristila njeno molčečnost in nadaljevala: »Hvala Chloe, ker si poskrbela za moje stvari.«

»Oh, April. Nihče ti ne zameri ničesar. Razumemo tvojo utrujenost. Poleg tega si resnično slabo delovala, ko te je Jaydan prinesel iz avta. Ne obremenjuj se z neumnostmi. No, še vedno deluješ zelo utrujeno, čeprav se je nekaj barve vrnilo v tvoje lice. Večerja bo vsak čas, a lahko ti prinesem krožnik juhe od kosila,« ji je nežno odvrnila Chloe in jo potrepljala po dlani, ki je počivala na njenem trebuhu.

»Hvala, a zdaj ne bi mogla jesti. Občutek imam, da ničesar ne bi mogla zadržati v želodcu,« ji je žalostno odvrnila. »Bi te pa prosila, da mi pomagaš vstati. Moram v kopalnico,« je dodala in z zdravo roko odgrnila odejo s katero je bila pokrita. Chloe jo je presenečeno in hkrati prestrašeno pogledala. Še predno je uspela kar koli reči, se je April nasmehnila in ji pojasnila. »Glej, nisem tako hudo nebogljena, kot mogoče delujem. Lahko vstanem in naredim nekaj počasnih korakov. V nasprotnem me ne bi izpustili iz bolnišnice ali pa bi si najela strokovno medicinsko pomoč. Samo moj zdravnik in Jaydan sta se mimo moje volje odločila, da mi bosta zaradi potovanja povečala odmerek protibolečinskih tablet in jim dodala majhen odmerek pomirjevala, ki naj bi sprostil mišice. Verjameta, da je to zmagovalna kombinacija, jaz vem, da je pogubna. Jutri bom že veliko bolje. Samo pomagaj mi sesti in mi podaj mojo palico, prosim.«

»Veš, nikjer nisem videla tvoje palice, najverjetneje je še v avtu ali pa jo je eden od moških odložil kam v dnevno sobo. Kaj, ko bi poklicala Jaydana, da ti pomaga?« je prijazno vprašala Chloe. Verjela je Aprilinim besedam, a ker je ženska delovala resnično slabo, se je bala, da bi lahko padla. Vseeno ji je pomagala, da je sedla na rob postelje.

»Nikar ne kliči Jaydana. Dolgo je bil odsoten, verjetno se z Jacobom pogovarjata o pomembnejših stvareh. Mogoče bi mi ti pomagala do kopalnice, saj potrebujem samo malo opore zaradi ravnotežja,« jo je April proseče gledala.

»Poskusila bom,« se ji je nasmehnila Chloe in ji pomagala na noge. Nekaj je bilo na April, kar ji je vzbudilo željo, da ji ustreže. Pod velikim obližem na bradi in čeljusti, se je skrival lep in mladosten obraz, ki je trenutno potreboval sočutje, žensko sočutje. S počasnimi koraki sta se odpravili v kopalnico. »Naj ti pomagam,« je predlagala Chloe. Pomislila je, da bo April nerodno pred njo, a se je zmotila.

»Hvaležna ti bom, če mi boš pomagala. Očitno sem malo precenila svoje sposobnosti. Kriva so zdravila. Prosim, ne dovoli, da mi Jaydan kdaj naskrivaj kaj podtakne,« jo je rotila. Chloe ji je zarotniško prikimala. Razumela jo je in se v sebi strinjala z njeno željo po kontroli svojega zdravljenja.

»Ali je Jaydan kdaj omenil, da sem jaz naredila načrt za hišo? Veš nisem mislila, da ga bo kdaj uporabil,« je iskreno rekla April, ko sta se počasi vračali proti postelji.

»Si res ti naredila načrt? Hiša mi je zelo všeč, tako funkcionalna je in ima zelo dobro razporejene prostore! Kapo dol, res si naredila mojstrovino,« je vzkliknila presenečena Chloe. »Drugače pa ne, ni omenil, tako kot ni omenil, da je poročen. Šele na večer tvoje nesreče je Jacobu omenil, da je poročen. Najbrž mu tudi takrat ne bi, če mu ne bi Jacob prigovarjal, da je čas, da si poišče ženo in zaživi pravo življenje,« je nelagodno priznala Chloe.

»Oh nikar naj ti ne bo nelagodno,« se je nasmehnila April, ko je spet sedla na posteljo. »Imela sva dober zakon, a sva se nekega dne grdo sprla in se v jezi razšla. Nobenega kontakta nisva imela in tudi jaz nikoli in nikjer nisem omenila njega. Veš, če ne bi bil tako presneto trmast in vztrajen pri tem, da mi hoče pomagati, zdaj ne bi bila tukaj. Lahko bi odšla v kakšno zdravilišče, kjer bi skrbeli zame. No, to sem načrtovala, a mi Jaydan ni dovolil,« ji je zaupala svojo resnico.

»Ja, Jaydan je zelo trmast moški. Vedno doseže tisto, kar si zada,« je Chloe razumevajoče prikimala in ji dvignila nogo v mavcu na majhno blazino, ki jo je pripravila ravno za ta namen. Pokrila je April in jo prijateljsko pogledala. »Ali potrebuješ še kaj?«

»Ne, nič ne potrebujem, hvala. Mogoče le malo spanca,« se je April uspela nasmehniti. »Kdo bi si misli, da po tolikem času dremeža in spanja potrebujem spanje?«

»Tvoje telo se zdravi in imaš močna zdravila, normalno je, da potrebuješ spanje,« se je nasmehnila tudi Chloe. April ji je bila všeč. Čutila je, da bosta z lahkoto postali prijateljici. »Moram v kuhinjo. Pripravila sem ti zvonček, če boš kar koli potrebovala samo pozvoni z njim, takoj bom prišla. Zdaj pa kar zaspi,« ji je materinsko dejala, čeprav je bila le nekaj let starejša od nje.

»Hvala Chloe, resnično cenim ves tvoj trud,« je zašepetala April in se prepustila utrujenosti, ki jo je zazibala v spanje.

Jaydan je stal poleg postelje in opazoval spečo ženo. Ljubljeno ženo, je kričalo njegovo srce. Prižgal je majhno svetilko na svoji strani zakonske postelje. Žal mu jo je bilo buditi, a moral je. Čas je bil, da nekaj poje, da bi lahko vzela še svoja zdravila. Še za nekaj dni je imela antibiotike, zdravniki niso hoteli dovoliti, da bi utrpela morebitne posledice notranje krvavitve, ki jo je dobila v nesreči. Počasi je sedel poleg nje in jo še nekaj trenutkov opazoval. Počasi jo je pobožal po obrazu in nalahno stresel za ramo. Ob tem ji je tiho prigovarjal, da se mora zbuditi. Čez nekaj trenutkov je res odprla oči. Nekajkrat je pomežiknila, da bi se resnično prebudila. Podzavestno je izgovorila njegovo ime.

»Tukaj sem. Na mojem ranču si. Zdaj bo vse v redu,« ji je hotel pomagati, da se čim prej prebudi in zave kje je.

Za hip je zaprla oči. Zavedala se je moškega ob sebi. Bil je kot najlepši angel. Njegovi temni, rahlo predolgi lasje so se na koncih kodrali, njegove jantarno rjave oči so izžarevale mešanico skrbi in ljubezni. Zaželela si je, da bi jo objel in jo nikdar ne pustil iz svojega objema. Toda to je bila zadnja stvar, ki bi mu jo dovolila izvedeti.

Počasi je spet rekel njeno ime in jo počasi privzdignil v pol sedeči položaj. Vzel je krožnik z njeno večerjo, ostali so pojedli že pred dobro uro. »Moraš nekaj pojesti ,da boš lahko vzela zdravila,« ji je razložil.

Samo pokimala mu je in se nato zazrla v vrata za njegovim hrbtom. Nasmehnila se je deklici, ki je kukala v sobo. »Ti si najbrž Abi? Prosim vstopi.«

Deklica ni potrebovala dodatne spodbude, urno je smuknila v sobo in se ustavila za Jaydanovim hrbtom. Radovedno je opazovala April.

»Kaj ko bi sedla na posteljo, da te bolje vidim?« ji je nežno predlagala April.

»Smem?« je plaho vprašala deklica.

»Seveda,« sta v en glas odgovorila Jaydan in April.

»April še ni pojedla svoje večerje,« je mirno razložil Jaydan in ji nesel hrano proti ustom.

»Saj lahko sama jem,« se je skušala upirati April. »Samo mizico mi daj bližje,« je rekla in z glavo nakazala na servirno mizico, ki jo je Jaydan prinesel posebej za njo.

»Jutri. Danes je za teboj prenaporen dan,« je nadaljeval mirno in potrpežljivo čakal, da bo odprla usta.

Vdana v usodo, da ga ne bo prepričala, je le komaj vidno prikimala in mu ustregla.

»Očka pravi, da si imela hudo prometno nesrečo in da moraš še nekaj časa počivati,« se je opogumila Abi in začela kramljati z April.

»Ja, tvoj očka ti je prav povedal,« ji je odvrnila April med grižljaji.

»Jaz pa povem obema, da se s polnimi usti ne govori. Kasneje se lahko pogovarjata do mile volje,« se je zahihital Jaydan in tako umili svojo grajo.

Abi in April sta se samo zgroženo spogledali in bruhnili v smeh.

»Sploh me ne jemljeta resno,« je zamrmral Jaydan sam zase in nemočno dvignil oči navzgor, kot bi iskal pomoč od vsevišnjega in si s tem prislužil dodaten ženski smeh. Skril je svojo radost, ker se je danes April prvič smejala. Že tako je bil njen smeh od nesreče naprej redkost, a danes mu je pomenil veliko več. Ne meneč se za njun smeh je vztrajal, da April še malo poje.

Chloe je slišala hčerkin glas in je pohitela v glavno spalnico, saj ni želela, da deklica moti April. Na vratih je obstala, saj sta se Abi in April smejali, Jaydan pa je deloval nemočno. Še sama se je morala nasmehniti. April jo je opazila in jo povabila naprej. Abi pa se je takoj začela opravičevati, da sta ji April in Jaydan dovolila sedeti na postelji. Ker se je Jaydan takoj zavzel za deklico, se je morala Chloe pomiriti, še predno je uspela kar koli reči. Ponudila se je, da bi ona nahranila April in kaj hitro iz Jaydanovega pogleda spoznala, da je to bila napaka. Predno se je Jaydan vrnil z April je bila prepričana, da Jacob pretirava in da Jaydan ne more čutiti nič do odtujene žene, če je nikoli ni omenil. A sedaj si je morala priznati, da se je motila. Poznala je Jaydana in to kar je sedaj videla, je bil zadosten dokaz o njegovi naklonjenosti do žene. Ker ničesar niso potrebovali se je vrnila v kuhinjo.

Jaydan je poskrbel, da je April pojedla vse kar ji je prinesel ter spila svoja zdravila. Nekaj kratkih minut je dovolil Abi, da se je pogovarjala z April in jo potem poslal k mami, saj je morala April še malo počivati. Čeprav se je April hotela upreti, se ni, saj se je resnično počutila izčrpano. Obljubila si je, da bo takoj, ko bo lahko delala, naredila prispevek o povezavi med utrujenostjo, poškodbami in zdravili, saj se ji je njeno stanje zdelo precej nenaravno in že na meji smešnega.

Jaydan je poskrbel, da je spet ležala v postelji. Sklonil se je bližje k njej in ji šepnil: »Trenutno nimam veliko možnosti, da ti v celoti odstopim sobo. Pred mojimi delavci se tudi ne spodobi, da bi se izselil. Zato si bova delila sobo in posteljo. Saj ne bo prvič. A da te ne bo skrbelo, ti obljubim, da se bom vedel tako kot se spodobi med prijatelji. Čeprav si uradno še vedno moja žena, vem, da se ne moreva vesti kot prava zakonca. Predvsem, ker dvomim, da bi si ti to želela.« Nalahno jo je poljubil in urno dvignil pladenj na katerem ji je prinesel večerjo in zdravila ter jo pustil samo.

»Prijatelja!« ji je odzvanjala beseda skozi možgane. Je to vse kar čuti do nje? Vso pravico ima do tega! Mogoče je tako tudi najbolje. Če bosta prijatelja, bo njeno srce dokaj na varnem. Že res, da ji bo težko. Težko bo prenašala njegovo bližino in se pri tem zavedala, da med njima nikdar več ne bo kot je bilo. Ne bo je prizadel več, kot jo je že. Ja, to bi lahko preživela. Potolažena je zaspala.

Prvi teden bivanja pri Jaydanu je April minil, kot bi mignil. V kratkem času je vzpostavila nekakšno rutino življenja. Res, da se je morala skregati z Jaydanom, da je dosegla svoje. A če se je uklonila njegovi volji in prišla k njemu, je hotela sama odločati o tem kako bo preživela dan. Njegova ideja, da bo ležala v spalnici ali poležavala v dnevni sobi ji je bila odbijajoča in nesprejemljiva. Že prvo jutro sta se trikrat skregala, še predno sta zapustila spalnico. Nato sta si še dopoldne skočila v lase in si povedala kaj si mislita. Toda po prvem dopoldnevu in burni izmenjavi mnenj sta postavila temelje skupnega sobivanja, po tistem sta lahko začela prijateljski odnos, ki je očitno godil obema. April je sedela na oblazinjeni klopi na verandi in opazovala Abi in Timija, ki sta za mizo risala. Nasmehnila se je občutku domačnosti in se nehote spomnila prvega jutra pod Jaydanovo streho. Zvečer je od izčrpanosti in vpliva zdravil hitro zaspala. Še predno je utonila v spanec, ji je Chloe prinesla njeno palico in ji pripravila obleko in spodnje perilo, da se bo zjutraj lahko oblekla. Ni slišala Jaydana, ko je prišel v sobo in legel na svojo stran postelje. Čeprav se nista videla šest let, se njune navade niso kaj posebno spremenile. Chloe ji je pripravila posteljo na desni strani in Jaydan je spal na svoji priljubljeni levi strani postelje. Zbudila se je, ko so prvi jutranji žarki posvetili na obzorju. Naspala se je. Nekaj časa je ležala in opazovala svetlobo, ki se je krepila za velikim, nezastrtim oknom. Premišljevala je o svojem življenju in predvsem o tem, kako naj se čim prej spet postavi na svoje noge. Svetloba se je okrepila, da je lahko nekaj časa opazovala spečega Jaydana. Njegov obraz je bil sproščen in lahko bi rekla zadovoljen. Spal je v svoji priljubljeni pozi, na trebuhu z eno roko ob telesu in drugo nad glavo. No, moral si je priznati, da je to njegova druga najljubša poza, najraje je spal tako, da je njo stisnil v svoj objem in sta bila tesno privita drug ob drugem. A teh časov že zelo dolgo ni več. Ni hotela sanjariti o svojem možu in se spominjati življenja, ki ga ni več. Čeprav je se je prepričevala, da ga je prebolela in zaprla to poglavje svojega življenja, je sedaj spoznala, kako zelo se je motila. Njena ljubezen do njega je postala še bolj čista in tista prava. Dokler ga ni videla ob svoji bolniški postelji se je z lahkoto pretvarjala, a sedaj si je morala priznati resnico. Počasi je vstala in se odpravila v kopalnico. Potrudila se je, da ga ne bi zbudila. Z naporom se je preoblekla iz kratke, poletne pižame, ki ji jo je sinoči Jaydan vsilil. Čeprav ni spraševala, je bila prepričana, da je kar nekaj kosov v njeni garderobi kupila Madison, glede na njene trenutne potrebe. Za pižamo ji je bila hvaležna, ostalo se ji je zdelo potrata časa in denarja. Chloe ji je izbrala svetlo modro kratko oblekico s širokimi naramnicami in dokaj zaprtim dekoltejem. Oblekica je bila nova v njeni garderobi in ob pogledu svoje podobe v ogledalu, ni bila več prepričana, da je Madison sama izbirala nova oblačila. Obleka je bila vsaj barvno gledano v Jaydanovem stilu. Velikokrat ji je rekel, naj nosi modro barvo, ki poudari njene oči. V kopalnici se je zadržala kolikor je mogla dolgo in se nato hotela odpraviti v kuhinjo. Jaydan ji je veliko pripovedoval o njihovem načinu življenja in pomislila je, da bi lahko za vse skuhala kavo, če je že budna. A ni še dobro odprla vrata kopalnice, ko je zagledala namrščenega Jaydana pred vrati. Brez pomislekov jo je pošteno okregal, ker je šla sama v kopalnico, saj bi lahko padla ali se kako drugače še dodatno poškodovala. Nekaj kratkih trenutkov ji je držal pridigo in ji zabičal naj ga drugič pokliče ali zbudi. Ko se je za trenutek ustavil, da bi zajel sapo je izkoristila trenutek in mu takoj povedala, da je čisto sposobna sama poskrbeti za najnujnejše potrebe in da ne misli s tem obremenjevati ne njega in ne Chloe, še najmanj Chloe, ki mora sama voditi gospodinjstvo in skrbeti za dva otroka in pet moških ter sedaj še za njo. Po nekaj grdih besedah in še grših pogledih sta se dogovorila, da bo poiskala pomoč, če bi se slabše počutila ali čutila, da jo potrebuje. April je že mislila, da je to konec njunega pričkanja, ko je le opazil njeno obleko. Spoznal je, da se ne misli vrniti v posteljo in v njej prebiti večino dneva. Vnel se je še hujši prepir. Večinoma sta šepetaje sikala en na drugega, saj nista hotela, ob nečloveško zgodnji uri, prebuditi spečih ljudi v hiši. April se ni zavedala, da je Jaydan zlovoljen tudi zato, ker je bil ljubosumen, da jo bodo njegovi delavci videli tako naravno ljubko in še lepšo, kot je bila v času njunega zakona. Ni mu bila všeč misel, da jo bo moral deliti z njimi, saj jo je hotel samo zase. Pogumno se mu je postavila po robu, da ne bo cele dneve poležavala v spalnici. Iznesla je kar nekaj argumentov, katerim ni mogel ugovarjati. V tem prepiru ji je moral prepustiti zmago. Prav tako ga je prisilila, da je jemanje zdravil prepustil njej. Odločno se je uprla protibolečinskim tabletam, še posebno povečanemu odmerku, ki ji ga je hotel vsiliti. Na koncu je ves razdražen odšel v kopalnico in ona je lahko počasi s pomočjo palice odkorakala do kuhinje. Ugotovila je, da jo je Chloe prehitela. Voda za kavo je že skoraj zavrela. Vljudno je voščila dobro jutro in se opravičila, če sta jo s prepirom zbudila. Chloe se ji je samo nasmehnila in zatrdila, da je nista zbudila in da ni slišala njunega prepira. Priznala je, da je slišala glasove in da je predvidevala, da se kregata, a ni mogla razločiti besed. Zatrdila ji je, da ju drugi niso mogli slišati in tako pomirila njen strah, da sta koga prebudila. April ji je brez zadržkov povedala o čem sta se prepirala. Ravno, ko je zaključila, je v kuhinjo vstopil Jaydan in sedel poleg April, ki se je udobno namestila za mizo. Kmalu so prišli še ostali. April se jim je predstavila in opravičila za včerajšnje slabo počutje, seveda je Jaydanu namenila grd pogled, saj je bila prepričana, da so bila kriva zdravila, ki ji jih je vsilil, ponovno mu je na prijazen način povedala, kako škodljiva so vsa ta zdravila in na presenečenje dobila pritrdilno kimanje njegovih delavcev. Pogovor je hitro prerastel v prijateljskega. Vsi so jo lepo sprejeli in ji niso ničesar zamerili. Moški so popili kavo in odšli po prvih jutranjih opravkih, April pa je delala Chloe družbo dokler je pripravljala zajtrk. April je vsako jutro vstajala tako zgodaj. Preprosto ni mogla spati. S Chloe sta se resnično spoprijateljili. Tudi Abi ji je v tako kratkem času prirastla k srcu. Dekletce je bilo radovedno in polno energije. April ji je dovolila, da ji je vsako dopoldne počesala dolge svetle kodre in ji naredila pričesko. Enkrat ji je lase spletla v kito, drugič ji je naredila čop ali figo ali jih preprosto samo spela s svojimi pisanimi sponkami in drugimi lasnimi okraski. Chloe se je zgražala, a se April ni pustila prepričati naj dekletcu ne dovoli igrati se z njenimi lasmi. Popoldne jo je Abi ponovno počesala in ji pustila lase prosto padati po hrbtu, to naj bi bila priprava na spanje. Ko so moški prvič videli Aprilino pričesko, so se le začudeno spogledali, a ko jim je April razložila, da so to Abine mojstrovine in jim zabičala, naj se ne smejijo in zgražajo, so se tudi oni pomirili. Res, da so se večinoma muzali, a ničesar niso komentirali. Vedela je, da razumejo njeno dobro voljo, da dovoli dekletcu svobodo umetniškega izražanja. Deklici je veliko pomenilo, da so zaupali v njeno kreativnost. Po tihem si je April v njihovih očeh prislužila dodatne pozitivne točke. V resnici so vsi sprva mislili, da je April navadna plehka zvezdnica, a so kaj hitro spoznali, da v resnici ni taka. Poleg jutranjega česanja, sta z deklico redno sedeli na terasi, kjer ji je April brala. Tudi Timi je nemalokrat sedel poleg in poslušal. Sam je bil dokaj zadržan fant, a April ga je s svojo naravnostjo pritegnila v svojo bližino. Zdaj ju je opazovala pri risanju, Abi je bolj čečkala, saj ji risanje ni bilo ravno pri srcu, medtem ko je Timi prav užival. Jutri jo bo Jaydan peljal, da ji snamejo mavec z roke. Chloe se je ponudila, da jo ona pelje, a jo je Jaydan preprosto zavrnil. Ko bo imela obe roki gibljivi, bo lahko pomagala Chloe. Zdaj se je veliko družila z otrokoma in ji vsaj to skrb vzela z ramen. Rada se je družila z njima. Rada je imela otroke in od nekdaj je znala z njimi. Kasneje bo lahko pomagala Chloe tako, da bo vsaj olupila krompir ali nasekljala čebulo, tisto kar je lahko delala sede. Čeprav je bila slavna in je živela čisto drugačno življenje od tega na ranču, je vedno ostala skromna ženska in nikoli ji ni bilo težko poprijeti za kakršno koli delo.

Po zajtrku sta se Jaydan in April odpeljala v mesto. Najprej sta šla v bolnišnico, kjer so April poslikali roko in se prepričali, da je prav, da ji snamejo mavec. Zdravnik je hotel še sliko noge, pravzaprav kolena, ki je utrpel največ poškodb. Natančno je preučil njene izvide in jo pregledal. Zamenjal je obliž na njeni bradi in ji dovolil, da ga čez nekaj dni sama sname. Napisal je recept za kremo, ki bo vsaj malo ublažila brazgotino. Določil je datum novega pregleda, ko ji bodo odstranili še mavec z noge. Vmes sta veselo kramljala. Zdravnik je bil ves navdušen, da je lahko spoznal slavno April Williams in se je resnično razgovoril. Njegov brat je imel svoj časopis in je bil v upravnem odboru lokalne televizijske hiše. April je iskreno iznesla svoje dobro mnenje o tedniku, ki ga je imela priložnost prebrati v teh nekaj dneh, kar je bila pri Jaydanu. Zdravnik je izkoristil priložnost in navrgel April, da pri časopisu potrebujejo novinarja ter pri tem namignil, v kolikor ji je dolgčas, lahko nekaj časa piše za njih. Vse je mojstrsko speljal, kot bi resnično samo kramljala, čeprav je predlog imel vnaprej pripravljen. Vedel je, da bo on zdravil April in seveda je to omenil bratu, ki je takoj videl priložnost dobiti dobro novinarko za svoj časopis. Sprva je April ugovarjala, da je to lokalni časopis in da ne bi znala pisati za njih, a jo je vešči govorec v medicini prepričal v nasprotno. Omenil ji je članke, ki jih je pisala novinarka, ki je zaradi družinskih obveznosti dala odpoved, katerim bi bila ona, kot tujka tukaj, kos. April se je poslovila od zdravnika s telefonsko številko njegovega brata, gospoda Smitsona, odločena, da ga pokliče. Svoj prenosnik je imela tukaj in zakaj ne bi združila koristno s prijetnim. Rada je pisala. Jaydanu je bila ideja prav tako všeč in je podprl zdravnika. Seveda April ni niti slutila, da je vse v Jaydanu proslavljalo. Ob prvi omembi časopisa se je razveselil, da se njegova skrita želja, da bi April prepričal, naj si tukaj najde delo v katerem uživa, začenja uresničevati. Če bo delala tukaj, jo bo lažje prosil, da ostane z njim. Že, ko sta se peljala v mesto, mu je omenila, da bi se rada ustavila v knjigarni in kupila otrokoma darilo. Za Abi je imela v mislih barvanko in knjižico z nalepkami, za Timija pa pravi otroški slikarski pribor. Ker jo je Jaydan začudeno pogledal, mu je razložila kako je opazila, da fant prav ljubi risanje in da je nadarjen. Sprva se je uprl njeni želji, da ji pomaga v knjigarno, želel je, da ga počaka v avtu, a je kaj hitro obupal. Sam res ne bi znal izbrati pravih stvari. Zato ji je vdan v usodo pomagal v knjigarno. Na njuno srečo je starejša gospa, lastnica knjigarne, imela čas in se jima je v celoti posvetila. Za April je prinesla stol in ji ga postavila poleg pulta. Nato sta se posvetili darilom. April je razložila kaj si želi in ženska je izbirala med svojimi artikli. Zabaval se je, ko jo je opazoval s kakšno natančnostjo April izbira darila. Abi in Timija je spoznala pred dobrim tednom dni in je že bila tako ljubeča do njiju, kakšna bi šele bila do svojih otrok? Srčno je upal,da bo imel priložnost to videti na svoje oči. A April ni mislila samo na otroka, ko je enkrat zapadla v nakupovanje, so ji možgani delali s polno paro. Spomnila se je, da ji je Chloe pripovedovala o požaru in pri tem omenila, kako pogreša nekatere svoje stvari, med drugim tudi kuharske knjige in svoj blok kamor je zapisovala recepte. April ni gledala na ceno in je za Chloe izbrala tri kuharske knjige, lep blok in kemični svinčnik. Vedela je, da ima Chloe v predalu kup listkov, kamor je zapisala recepte, ki jih je videla na televiziji ali si jih je prepisala z interneta. Dovolj časa ima, da jih za njo prepiše v blok.

Nakupljeno, ki je preseglo sprva omenjena darila, je Jaydan spravil na zadnji sedež, še prej je April pomagal sesti v avto. Ob spremljavi obema všečni glasbi, ki je prihajala iz njegovega predvajalnika, sta se klepetaje odpravila domov. April se je zavedala, da sta danes na nekakšen način v resnici prvič sama po šestih letih. Pravzaprav, zdaj sta se prvič resnično pogovarjala. Med njima ni bilo napetosti in nobene potrebe po spopadu volj ali navzkrižju želja. April se je sprostila in se prepustila dobremu vzdušju. Jaydan se je zavedal njene sproščenosti. Resnično se je trudil, da bi ji privabil pristni nasmeh na obraz. Sedaj je užival v sadovih svojega truda. Upal je, da bosta počasi vzpostavila prijateljski odnos in ga kasneje poglobila, oziroma ponovno obudila ljubezen, ki je nekoč bila iskrena. April se je odločila, da bo Jaydanu poplačala za njegovo skrb. Imela je dovolj denarja. Nikdar ni bila razsipna in imela je dobrega finančnega svetovalca. Njen denar je bil dobro naložen in v resnici je bila do konca življenja preskrbljena, če ne bo po nepotrebnem razsipavala. Nekaj denarja ali delnic bo dala Jaydanu, da dokončno uresniči svoje sanje glede ranča. A trenutek ni bil pravi, da bi mu to omenila. Vedela je, da ne bo hotel sprejeti njenega denarja. Trenutno dobro razpoloženje ni hotela prekiniti s prepirom o financah. Z njim se je raje pogovarjala o ranču in ljudeh na njem, omenila mu je, da bo resnično poklicala urednika lokalnega časopisa in sprejela delo za njihov tednik. Šla je tako daleč, da ga je vprašala, o čem bi lahko pisala. Hotela je slišati njegovo mnenje. Malo iz neke davne, pozabljene navade in malo, ker je resnično cenila njegovo mnenje. Vožnja ji je minila zelo hitro in skoraj je bila razočarana, da sta že prispela. Uživala je v Jaydanovi družbi. Ustavil je pred vhodom in ji pomagal izstopiti, brez vprašanja jo je dvignil v svoje naročje in odnesel po stopnicah v hišo. Nasmehnil se je otrokoma, ki sta ju pričakala na vratih in jima namignil naj prideta v dnevno sobo in sedeta poleg April. Skrivnostno jima je rekel, da jima je April kupila darila, a da jih mora najprej vse prinesti notri predno jih razdeli. Tudi Chloe se jim je pridružila v dnevni sobi, saj jo je zanimalo, kako sta opravila pri zdravniku. Jaydan ji je namignil, naj mu pride pomagat. Otovorjena z vrečkami, škatlo in velikim zavitim paketom sta se vrnila v dnevno sobo. Vse sta zložila na mizico. Otroka sta z velikimi, radovednimi očmi opazovala Jaydana. »Kar ti razdeli darila, saj veš kaj je za koga,« ga je April prosila tudi s pogledom. Čeprav se prej ni zavedala, je sedaj čutila rahlo utrujenost in bolečine. Jaydan je skoraj odprl usta, da bi ji ponudil protibolečinsko tableto ali kaj drugega, a ga je prehitela in samo odkimala. Chloe je vseeno vprašala, če kaj potrebuje, in ko je tudi njej odkimala, je ženska obstala poleg, saj jo je zanimalo kaj je April kupila za otroka. Jaydan ji je samo toliko omenil, da je vse za njiju.

»Tako, vsi sedite?« je vprašal Jaydan in pomignil še Chloe naj sede poleg April. »Pa poglejmo,« je nadaljeval in najprej segel v škatlo. »Za malo princesko in ljubiteljico pravljic, ena velika knjiga pravljic,« se je nasmehnil in dekletcu podal omenjeno knjigo. »Potem je tukaj še nekaj,« je rekel in deklici, ki je z žarečimi očmi že opazovala pisano naslovnico ponudil še eno knjižico s princeskami in nalepkami. Dekletce je vzhičeno vzkliknilo, saj ni pričakovala dveh daril in skoraj planila April v objem. Ta jo je le objela in obema povedala, da naj se nikar ne zahvaljujeta, dokler Jaydan ne razdeli vsega. »Pa poglejmo naprej, tukaj je nekaj knjig iz priljubljene zbirke Pet prijateljev,« je rekel Jaydan in z narejeno muko iz škatle dvignil pet knjig in jih podal Timiju, ki jih je sprejel z ne skritim veseljem. »Da se ne boš samo zabaval ob dogodivščinah mladih detektivov, ti je April kupila še nekaj bolj strokovnega,« je dodal in fantu ponudil knjigo. »Prvi koraki v slikarstvo?!!« je radostno in hvaležno krati vzkliknil fant in si knjigo privil na prsi. Pogledal je v April, ki mu je samo pomežiknila. »Pa poglejmo naprej. Tukaj je še barvanka in barvice v lepi roza škatli. Mislim, da bo to za Abi,« se je zahihital Jaydan in dekletcu podal omenjeno. »In, da ne bodo ženske prikrajšane, je tukaj nekaj revij za April,« je rekel in ji podal njen nakup. Nato se je namuznil: »Od tega darila bomo imeli vsi koristi čeprav je namenjen Chloe.« »Upam, da sem prav izbrala,« se je vmešala še April, ko je Jaydan podajal knjigo po knjigo presenečeni Chloe. »V blok ti bom prepisala recepte z listkov, če želiš?« je tiho pripomnila April, ko jo je Chloe ganjeno opazovala. Ni mogla in ni hotela skriti drobnih solz, ki so napolnili njene oči. Polglasno je šepnila besedico hvala in se sklonila ter April nežno poljubila na obraz.

»Nismo še končali,« ju je opozoril Jaydan in dvignil vrečko. »Še eno darilce za Abi se skriva tukaj,« je nadaljeval in dekletcu podal škatlo v kateri se je nasmihala Barbika, obkrožena s kupom svojih pripomočkov. »In vse ostalo v vrečki je za Timija. Saj bi ti naštel kaj je vse notri, a se bojim, da se bom zmotil, zato bolje, da sam preveriš vsebino. Ta paket sodi poleg,« mu je rekel skrivnostno in mu podal vrečko. Timi je počasi segel v vrečko in začel zlagati stvari na mizo. Vsakič je globoko vdahnil, medtem, ko se je njegov nasmeh širil. Kmalu so na mizi stali vsi slikarski pripomočki. Tempera barvice in čopiči, akrilne barve, pastelne barve,oglje in blok, svinčniki, lončki, gobice in še par malenkosti. Fant je občudujoče zrl v svoje darilo.

»Kaj ne boš odprl paketa?« ga je vprašala sestrica, ki je opazovala njegova darila, ki njej niso pomenila nič. Ljubeče je držala svojo Barbiko in se že veselila, da jo bo lahko preoblekla in počesala, a radovednost, kaj je pod papirjem velikega paketa, ji ni dala miru.

»Seveda bom,« ji je nestrpno rekel Timi in stopil okoli mize, da bi odprl še zadnje darilo. »Slikarsko stojalo in listi!« je vzhičeno vzkliknil. »Te zdaj lahko objamem?« je vprašal April in ji bojazljivo stopil bližje.

»Lahko, če si želiš,« se mu je nasmehnila April in prezrla Chloein pogled, ki je govoril, da je pretiravala z darili. Fant se je stisnil k njej in ji zašepetal zahvalo. Abi ga je skoraj odrinila, češ, da je zdaj ona na vrsti. Saj si je dekletce bolj lastilo April in navajena je že bila, da se pogosto stiska k njej. »Saj mi boš brala iz moje nove knjige?« je vprašala, ko je svoj obrazek pritisnila k Aprilini rami. »Veš, da ti bom. Mogoče bi se lahko tudi že začele učiti črke, da si boš lahko sama brala?« je odvrnila April in se rahlo oštela, da se tega ni spomnila že v knjigarni, ko bi lahko kupila tudi kakšno primerno knjigo za učenje. A saj bo šla kmalu na kontrolo in bo takrat popravila napako.

»Zdaj pa lahko pospravita svoja darila. Odnesita jih gor v vajino sobo,« je nežno rekla Chloe, kateri je bilo nerodno, da njena otroka utrujata April, ki je delovala precej utrujeno.

»Mislim, da lahko vse zložita na tiste police poleg televizije,« se je v pogovor vmešal Jaydan in urno stopil, da bi premaknil nekaj okraskov, ki so zasedali omenjeni prostor. »Stojalo pa lahko nasloniš sem,« je dodal in Timiju pokazal na prazen prostor med kotom sobe in omaro kamor bo zložil barve. Nasmehnil se je, ko je fant zažarel in s pričakovanjem pogledal mamo, za potrditev, če sme.

»Boš najprej malo počivala ali bi raje prej poklicala gospoda Smitsona?« je na videz lahkotno navrgel Jaydan.

»Najprej bom še malo premislila, se pogovorila s Chloe, kaj si ona misli, prelistala zadnjo številko tednika in si v glavi oblikovala svoje predloge, nato bom poklicala gospoda Smitsona,« mu je odvrnila in začela vstajati. Prestregla je Jaydanov neodobravajoči pogled. »V kuhinjo grem, k Chloe, želim se pogovoriti z njo,« mu je razložila. Jaydan je, vdan v usodo, da ne bo počivala na sedežni, samo zmajal z glavo, Chloe pa ji je sledila v kuhinjo. Skrajnji čas je že bil, da se posveti kosilu in živo jo je zanimalo o čem se želi April pomeniti z njo, ter kdo je gospod Smitson.

April je sedla na svoje priljubljeno mesto, na klop v kotu verande. Od kar je prišla, je rada tam posedala. Prinesli so ji še lesen, preprost stol in nanj položili mehko blazino, da je lahko dvignila nogo. Uživala je v pogledu na posestvo. Okoli verande so rastle vrtnice, njihov vonj je prijetno odišavil njeno priljubljeno mesto. Imela je tudi neoviran pogled na peskovnik in otroška igrala, ki jih je Jaydan velikodušno postavil za Timija in Abi, ki sta se rada zadrževala na svojem igrišču v senci velikega košatega drevesa od koder je bilo moč slišati razigrano ptičje petje. Sonce je počasi začelo toniti za obzorje. Aprilin najljubši del dneva. Trenutno je bila sama na verandi. Nekajkrat je globoko vdihnila in izdihnila in se v celoti sprostila. Potrebovala je to minuto čiste sprostitve in predaje. Včeraj se je dobro pogovorila s Chloe, ki je bila navdušena, da bo April nova novinarka njenega priljubljenega časopisa. Neumorno je odgovarjala na Aprilina vprašanja. April ji je tudi brez zadrega razložila svoje občutke in načrte ter omenila teme o katerih se bo pogovorila z gospodom Smitsonom. Pozno popoldne je poklicala gospoda Smitsona in se z njim kratko pogovorila. To dopoldne je prišel na obisk, kjer sta dorekla vse podrobnosti in podpisala pogodbo. Po kosilu je malo brala Abi iz velike knjige pravljic in spodbujala Timija, ko se je odločil, da se bo poskusil v ustvarjanju z ogljem. Napisala je tudi prvi prispevek in naredila osnutek za svojo rubriko, ki jo je imela pred nesrečo. Jutri bo dokončala prispevek in ga poslala urednici ter preverila ali sploh še ima svojo kolumno. Jaydana skoraj ni niti videla, kar jo je veselilo. Njeni čuti so v njegovi bližini oživeli. Zadnje kar si je želela je, da se ponovno brezglavo zaljubi vanj. Poznala ga je, a vseeno ni vedela, kaj se mu plete po glavi in kaj v resnici čuti. Enkrat, ko on izgubi zaupanje ali naklonjenost do nekoga, je to dokončno in ničesar ni kar bi lahko ta oseba naredila, da si ponovno pridobi njegovo zaupanje ali naklonjenost. Ona je izigrala Jaydanovo ljubezen. Sprla sta se in zapustila ga je. Že res, da jo je vzel pod svojo streho in da skrbi za njo, res, da je ves čas ostal v bolnišnici ob njej, a tak on je. Nesebičen in odgovoren. Njegova vest mu je naložila, da poskrbi za njo, a to ne pomeni, da ji je oprostil ali da bo dovolil nekdanjim čustvom ,da se ponovno prebudijo. Saj ji je rekel, da sta prijatelja. Kaj več ona njemu nikdar več ne bo pomenila. V kolikor podleže in si nespametno dovoli obuditi svojo ljubezen do njega, bo samo prizadeta. Namenoma jo bo pripravil do tega, da si prizna, da ga ljubi in potem on zavrgel njo. Mogoče je pa vse to njegovo maščevanje? Prizadela je njegov ego in pričakuje lahko vse, še tisto, kar si niti predstavljati ne more. Trenutno je bilo njeno srce v največji nevarnosti. Ponovno imeti ljubezen za kratek trenutek in jo nato izgubiti, tega ne bi prenesla, ne bi preživela. Vse te misli so jo samo potrle, namesto, da bi našla mir v tem trenutku, ko se dan preveša v noč, se je ona borila z obupom svojih čustev. Ponovila si je nekaj spodbudnih misli in začela premišljevati o svojih načrtih in svoji prihodnosti. Kaj hitro so ji misli spet ušle svojo pot. Preletavala je svoje življenje. V hipu je ugotovila, kaj je pogrešala zadnjih nekaj let svojega bleščečega življenja. Mir, kotiček za sprostitev in ljubezen. Saj je vse to imela tudi v mestu, a šele tukaj so bile vse sestavine prave in so resnično dale njenemu življenju globlji pomen. Šele ob Jaydanu se je počutila umirjeno. Šele tukaj se je lahko napolnila s pozitivno energijo in našla sebe. Tukaj! Tukaj, kamor ne sodi in kjer nikdar ne bo živela.

Jaydan je od daleč opazoval April. Videl je, ko je počasi s pomočjo palice prišla na teraso in sedla na klop. Čeprav je bil dokaj daleč je naslutil njeno stisko in begajoče misli. Njen obraz je odražal čisti obup. Ji je tako težko biti tukaj, na ranču? Je obupana zaradi svoje nesreče? Se je začela spraševati ali v mestu sploh še ima službo? Ni vedel. Dolgo je bila boj sama s seboj. Očitno je predelala svoje temne misli, saj se je vidno sprostila in z neko zamaknjenostjo zrla v obzorje. Končal je svoje delo in se napotil proti hiši. Niti za trenutek je ni izpustil iz svojega pogleda. Čeprav se je pomirila je njen obraz še vedno deloval rahlo otožno. Sedel je poleg nje in se še sam zazrl v obzorje. Dnevna svetloba je skoraj v celoti pojenjala. Nežno jo je prijel za dlan. »Kaj je narobe?« je tiho šepnil.

»Nič,« je zamrmrala nazaj in se samo bežno nasmehnila.

»Saj veš, da meni lahko vse poveš,« je nežno nadaljeval in jo na lahno objel preko rame.

»Res ni nič takega o čemur bi imela kaj povedati. Preprosto malo sem preletela po svojem življenju,« mu je tiho razložila.

»Veš, da te poznam. Tvoj prijatelj sem. Lažje ti bo, če boš povedala na glas,« se ni pustil tako zlahka odgnati. Sploh ne sedaj, ko je mirno prenašala njegov objem. Nevede je glavo naslonila na njegovo ramo. Take priložnosti kmalu ne bo več dobil.

»Že nekaj časa čutim, da mi nekaj manjka v vsej tej moji uspešni zgodbi. Vse sem imela, a mi je vseeno nekaj kalilo popolno srečo. V vsej slavi, se mi zdi, da sem izgubila sebe. Tukaj sem se spet našla. Nesreča je veliko tega spremenila. Ne vem kaj me čaka jutri in kar je najbolj begajoče, v resnici me ne skrbi za prihodnost. Sproti se bom prilagajala. Samo vseeno obstaja nekakšen grenak priokus, da ne vem kako naj zaživim naprej,« je čez nekaj trenutkov priznala. To mu je lahko priznala. To mu je bilo varno priznati. Nič takega ne more narediti, da bi jo pripravil, da mu prizna svoja čustva do njega. Njeni možgani niso utrpeli poškodb in za zdaj še ni nora. »Nisem ti se zahvalila, da si me pripeljal sem. Resnično mi je všeč tukaj. Lepo posestvo imaš in prijazni ljudje te obkrožajo,« je hitro nadaljevala in se skušala odmakniti iz njegovega objema. Ko jo je objel, ni zmogla zbrati toliko moči, da se odmakne. Želela si je njegovega objema. Potrebovala ga je.

»Ni se ti treba zahvaljevati. Vesel sem, da si se tukaj našla,« ji je nežno odvrnil in jo kratko poljubil vrh glave ter ji dovolil, da se odmakne od njega.

»Jutri zjutraj bom snela obliž z brade,« je tiho šepnila. Vedela je, da bo brazgotina ostala. Zavedala se je ,da so lepotno popravili poškodbo kolikor se je dalo. V sebi je sprejela dejstvo, da bo imela vidni spomin na nesrečo. Ni bila tako zelo nečimrna, da ne bi sprejela svojega videza, a vseeno ni vedela kaj lahko pričakuje.

»Ne skrbi, ni tako velika in niti ne zelo vidna brazgotina. Ne bo pokvarila tvoje lepote, nič ne more pokvariti tvoje lepote,« ji je tiho odvrnil. Slutil je, da se malo boji kaj bo videla, ko bo snela velik obliž. »Naj ti ga jaz snamem,« ji je predlagal.

»Mislim, da je prav, da se sama soočim s tem,« je odvrnila in se nasmehnila. »Hvala, ker mi poskušaš dvigniti samozavest,« je dodala.

»Oh April. Nič ti ne dvigujem samozavest, dejstvo je, da si lepa ženska in jaz nisem slep. Poleg tega tvoja lepota izvira iz tebe, iz tvoje notranje lepote,« so se nekontrolirane besede usule iz Jaydanovih ust. Na srečo se je ustavil pravi trenutek, predno bi rekel še to, da jo ljubi in da bi jo ljubil tudi, če bi njen obraz bil neprepoznaven. »V tem ti ni treba biti sami, imaš mene,« je vseeno dodal.

»Hvala ker tako misliš,« je skromno odvrnila in v nelagodju pogledala v temno obzorje. Ni mu hotela pokazati, kako je vesela njegovega iskrenega priznanja.

»Vse bo še dobro. Boš videla,« je pristavil in vstal. Ponudil ji je dlan. »Pridi, večerja je že na mizi.« Pomagal ji je v hišo. Čeprav je bil iskren trenutek, ni zbral poguma, da ji prizna svoja čustva in jo prosi, naj ostane z njim. Prezgodaj je še bilo. Najprej se mora sama navaditi na misel, da bi ob njem lahko našla srečo.

Jaydan se je zbudil pred April. Hitro je opravil v kopalnici in se urno oblekel. Ravno je hotel zapustiti sobo in jo pustiti spati, ko se je prebudila. Zjutraj je vstajala takrat kot oni, čeprav ji ni bilo treba, a po prvih dneh je obupal in ji nehal prigovarjati naj še malo ostane v postelji. Voščil ji je dobro jutro in jo nekaj trenutkov resno opazoval. Ni se smehljala, tako kot po navadi. Že je hotel oditi iz sobe, ko ga je ogovorila.

»Ali bi res bil ob meni, ko bom snela obliž?« je zašepetala, da je komaj razločil njene besede.

»Seveda,« ji je ljubeče rekel in se vrnil do postelje, kjer je sedela.

»Mogoče, ko končaš z jutranjimi opravili, po zajtrku?« je negotovo vprašala.

»Kadar koli boš ti pripravljena. Lahko tudi zdaj. Prej, ko ga boš snela, prej se boš privadila. Ne muči se. Videl sem tvojo brazgotino, res ni nič posebnega. Ne obremenjuj se,« jo je hotel potolažiti, čeprav se mu niti sanjalo ni kako naj to zares naredi.

»Po zajtrku, prosim. Najprej bi jo rada videla in se navadila na njo, saj ne vem kako bodo ostali gledali na to. Nočem jim pokvariti jutra ali teka,« je rekla bolj odločno in pri tem priznala še tisto, kar jo je skrbelo.

»April, nikomur ne boš pokvarila jutra, še manj teka. Prvič, tvoja brazgotina sploh ni velika ali grda. Drugič, vsi smo navadni, preprosti in delovni ljudje, navajeni smo na hujše stvari. Si sploh opazila, da ima Andrew dva do pol odrezana prsta? In tretje, vsi so te iskreno sprejeli in te imajo radi. Zdaj se pa pomiri,« je rekel malo bolj strogo. Počepnil je k postelji in jo prijel za dlan. S svojim dotikom ji je hotel vliti vsaj malo poguma in ji dati nekaj svoje ljubezni.

Samo prikimala mu je. Opazil je drobne solze v njenih očeh. Urno je sedel poleg nje in jo potegnil v svoj objem. Tesno jo je privil na svoje prsi in jo poljubil na obraz. »Po zajtrku bova snela obliž, videla boš, da so tvoji strahovi neutemeljeni. Daj punca, vedno si bila pogumna,« ji je šepnil in s prsti dvignil njen obraz proti sebi ter jo nalahno poljubil na ustnice. Tako nežno in hitro kot jo je poljubil, jo je tudi spustil in njeno glavo spet naslonil na svoje prsi. Ljubil jo je. Zdelo se mu je, da jo iz trenutka v trenutek bolj ljubi, če je to sploh bilo mogoče. Čez trenutek je sprostil svoj prijem. »Najbolje, da greš v kopalnico in se oblečeš. Kava je že kuhana,« je ljubeče šepnil.

»Hvala. Hvala za vse, Jaydan,« je šepnila in se odmaknila iz njegovega objema. V hipu se je počutila samo in potrto. Le čemu se je poskušala upirati želji, da se ponovno zaljubi vanj? To je bil nesmisel. Ves ta čas ga je ljubila in sedaj je njena ljubezen samo svobodno zaživela in jo opomnila, da je ves čas potlačeno tlela v njej.

»Naj ti pomagam,« je rekel in ji podal dlan.

»Hvala, saj lahko sama,« je odvrnila, a vseeno sprejela njegovo dlan, da bi lažje vstala. Poiskala je svojo palico in se s počasnimi koraki odpravila v kopalnico. Jaydan je pozorno spremljal njene negotove korake. Ko so se vrata za njo zaprla, je nekajkrat globoko vdahnil in izdahnil, da se pomiri, in se odpravil v kuhinjo. Ni hotel odgovarjati dojemljivi Chloe, zakaj je tako zmeden ali kakor koli drugačen kot po navadi.

April je zadnja prišla v kuhinjo. Moški so že skoraj popili kavo. Njeno mesto, ki so ji ga prepustili jo je čakalo, prav tako dodaten stol za njeno nogo in seveda skodelica kave, kakšno je najraje pila.

»Kaj je deklič, nisi snela obliža? Mislil sem, da ga boš. Nikar ne bodi strahopetna, vsaka rana potrebuje zrak, da se dokončno zaceli. Ena brazgotina ne sme izbrisati tvojega bleščečega nasmeha,« je mimogrede navrgel Luke, najstarejši od delavcev. Jaydan ga je grdo pogledal, saj jim ni povedal s kakšnimi pomisleki se bori April. Ni mu bilo všeč, da nekdo dodatno muči April.

»Po zajtrku jo bom. Zdaj je prezgodaj, da bi se s tem ukvarjala,« mu je odvrnila in se sproščeno nasmehnila. Je kar je in res nima smisla, da bi se zaradi tega slabo počutila. Ničesar ni mogla spremeniti, lahko je le sprejela situacijo ali pa se po nepotrebnem mučiti naprej, a tega si ni želela. Sedla je in z užitkom naredila požirek kave. Šele nato je pogledala Jaydana, ki je bil rahlo vznemirjen, saj se je bal, da bo mislila, da jim je kaj povedal. Tudi njemu se je nasmehnila in pomirila njegove strahove. Vedel je, da je njen nasmeh iskren. Poznal jo je in poznal je njene variacije nasmehov. Tudi na televiziji je vedno vedel, kdaj se je resnično zabavala med vodenjem oddaje in kdaj so bili njeni nasmehi le zaigrana profesionalnost. Oči so bile tiste, ki so odkrivale resnico. Čeprav je znala zelo spretno narejeni nasmeh prenesti tudi v oči, ni mogla zaigrati tistega posebnega, veselega lesketa.

Moški so odšli po svojih opravkih, Chloe se je odločila, da bo najprej vklopila pralni stroj z brisačami in se nato posvetila zajtrku, April pa je začela prepisovati recepte z listkov v blok. Ko je bil zajtrk na mizi, sta prišla še otroka in kmalu so se pridružili še moški. Nihče ni več omenjal Aprilinega obliža ali namere, da ga po zajtrku sname. Veselo so se pomenkovali. Predvsem so bili moški radovedni o njenih načrtih za pisanje za lokalni tednik. Čeprav so o tem na dolgo in široko razpravljali že pri večerji, so upali, da se ji je še kakšna ideja porodila čez noč in hoteli so biti na tekočem. Po zajtrku so se razkropili vsak na svojo stran. Abi je hotela, da ji April prebere naslednjo pravljico iz njene knjige, a jo je ta z dolgo razlago zavrnila. Čas je bil, da sname obliž. Abi se je zamotila s česanjem svoje nove Barbike. April pa bo počesala malo kasneje.

»Pridi, greva v najino kopalnico,« je predlagal Jaydan in dvignil stol ter ga odnesel v kopalnico. April mu je počasi sledila. Dokler se je ona namestila na stol, je Jaydan že pripravil kremo, ki jo bo utrl v njeno brazgotino. Namerno je stol obrnil tako, da se April ni mogla direktno gledati v ogledalu. Hotela mu je ugovarjati, a je samo odkimal in jo brez besed utišal. Zaupala mu je in zato je dovolila, da on vodi vse skupaj.

»Pripravljena?« je vprašal tiho in ko mu je prikimala je nežno prijel za rob obliža in ga previdno odstranil. Ves čas sta se gledala iz oči v oči. Odstranjeni obliž je položil v umivalnik in se s prsti počasi sprehodil po njeni brazgotini, nato se je nagnil in jo nežno poljubil na brazgotino. Vzel je kremo in jo počasi utrl na zgrbančeno kožo. Šele nato ji je počasi obrnil glavo, da se je lahko pogledala v ogledalo. Namenoma je njeno brado potisnil malo navzdol, saj je vedel, da se pod takim kotom brazgotine skoraj ne vidi. April je nekaj trenutkov zrla v svoj obraz, nato se je njun pogled v ogledalu srečal. Počasi je odvrnila pogled z njegovih oči in se ponovno zazrla v svojo brado. Počasi je dvignila glavo in si dodobra ogledala dolgo, ozko in temno rdečo brazgotino. Pogled ni bil lep. Vseeno si je morala priznati, da je pričakovala hujše.

»Še vedno si lepa. Brazgotina nič ne spremeni,« je nežno rekel Jaydan in jo s hrbtom naslonil na svoj trebuh. Roko ji je položil na ramo in ona je njegovo dlan pokrila s svojo. Njuna pogleda v ogledalu sta se spet srečala. »Pridi, zunaj je prelep dan, ki čaka, da ga užiješ,« je rekel čez nekaj trenutkov in ji pomagal vstati. Premagal se je, da je ni tesno privil ob svoje telo in se lačno polastil njenih ustnic, čeprav si je to neizmerno želel.

»Da vidim,« je skočila Abi s sedežne v dnevni sobi, ko sta April in Jaydan vstopila.

April je sedla na sedežno in dovolila deklici, da si ogleda njeno brado. »Sploh ni tako velika rana, kot je bil velik obliž!« je vzkliknila deklica in objela April. »Ti zdaj lahko naredim pričesko, da boš še lepša? Danes tvoj lepi obraz nič ne prikriva,« je bilo dekletce navdušeno.

»Seveda lahko. Pojdi po svoj frizerski pribor, tukaj te bom počakala,« ji je veselo odvrnila April in hvaležno pogledala Jaydana, ki jo je ljubeče opazoval.

»Jaz imam večjo brazgotino,« je s pridihom ponosa rekel Timi in pokazal na svojo nogo. »Padel sem z drevesa in mami pravi, da mi bo to ostalo za celo življenje,« je še skomignil z rameni in se ponovno posvetil svoji risbi.

Chloe, ki je ravno vstopila, je zmajala z glavo nad otroškimi besedami in se spodbudno nasmehnila April. April je ponovno pogledala Jaydana in oba sta se začela hihitati. Otroka sta bila tako nedolžno iskrena in nehote sta odpihala še zadnje Apriline skrbi.

April se je zdelo, da dnevi prehitro tečejo. Dokaj hitro je našla svojo rutino in je uspešno opravljala vse svoje naloge. Urednica je bila vesela, da je ponovno začela pisati, njen blog na internetu je bil bran in poln pozitivnih komentarjev, za lokalni časopis je pisala brez problemov in pomislekov. Njen predlog, da odprejo elektronski naslov za pošto bralcev, je po prvi objavi doživel uspeh in komaj je dohajala vso pošto. Vseeno si je vzela tudi dovolj časa za Abi in Timija. Za Chloe je prepisala vse recepte v blok. Z veseljem je o svojem pisanju razpravljala z ostalimi in jim odgovarjala na vsa vprašanja. Spoznala je, da so vsi skupaj ena velika družina, čeprav sestavljena iz tako različnih ljudi, ki si niso v krvnem sorodstvu. Ujela se je, da resnično uživa v svojem delu. Ves čas je mislila, da uživa v delu, a je sedaj ponovno odkrila tisto vznemirjenje in radost pisanja. Njeno življenje je postalo polno, čeprav preprosto. Resnično je uživala. Ujela se je, da se veliko smeji. Pred večerjo sta z Jaydanom posedala na verandi in se pogovarjala. Rad ji je pripovedoval kako je potekal njegov dan in ona ga je z resničnim zanimanjem poslušala in si živo predstavljala, da tudi sama postopa po ranču. Po tihem si je želela jahati z njim, a zaradi noge ni stopila dlje od dvorišča pred hišo. Tudi sama mu je pripovedovala o svojih prispevkih in ga nemalokrat vprašala za mnenje in kasneje upoštevala njegove pripombe in predloge. Sproščeno sta se pogovarjala in se iz dneva v dan več smejala. Rad jo je prijel za dlan ali jo preprosto objel. Ni se upirala. Zadovoljno se je naslonila nanj, če jo je že potegnil v svoj objem. Na kaj več ni upala misliti. Zavestno je strast, ki jo je čutila do njega, potiskala daleč stran od sebe. Drobni poljubi so se mimo njene zavesti prikradli med njiju. Sama ni nikoli naredila prvega koraka, ni ga spodbujala,a prav tako, ga ni prosila, naj spremeni svoje obnašanje. Ni ga odrivala od sebe. Enostavno je sprejela vse, kar ji je hotel dati. Po večerji se je prepustila toku večera. Včasih so skupaj gledali televizijo, včasih je z moškimi kartala ali pa sta z Jaydanom preprosto sedela zunaj in opazovala noč. Veliko moči se ji je že povrnilo, a vseeno je imela boljše in slabše dneve. Zaradi noge se ni veliko gibala in pogosto so bile njene mišice toge in boleče. Jaydan je nekako vedno vedel kako se počuti. Nevsiljivo jo je usmerjal v počitek ali rahle vaje za raztezanje. Vsak dan ji je zmasiral ramena in zgornji del hrbta, nemalokrat pa pred spanjem tudi obe stopali. Poznala sta se, sedaj je spoznala, da se še vedno predobro poznata. Jaydanova bližina jo je pomirjala in toliko je bila stvarna, da je priznala, da je tudi potrebuje, tako kot zrak. Tudi Jaydan je spoznal, da s prerekanjem pri njej ne bo dosegel veliko. Naučil se je, kako jo lahko nevsiljivo vodi in tako doseže svoje. Seveda se je zavedal, da mu to zavestno dopušča in trudil se je, da tega ne bi izkoriščal preveč. Užival je v njeni družbi. Užival, ko se jo je lahko dotikal. Seveda je v sebi norel, ker si ne more privoščiti več, a počasi se daleč pride. Ni si mogel privoščiti, da jo prestraši ali za vedno oddalji od sebe. Njegovo srce bi počilo brez nje. Čez nekaj dni bo snela mavec z noge in takrat bo potrebovala pomoč pri razgibavanju. Takrat jo bo lahko peljal po ranču in nekega dne bosta skupaj jahala. Vedel je, da hrepeni po tem, da bi jahala po posestvu, čeprav mu ni na to z ničemer namignila. Kmalu bo prišel čas, ko bo lahko začel zapeljevati svojo ženo. Ko bo spet njegova, bo lahko potešil vso strast preteklih let.

Jutro se je za April slabo začelo. Na poti v kopalnico ji je klecnilo zdravo koleno in komaj se je ujela, da ni padla. Posledično ji je ostala bolečina v spodnjem delu zdrave noge. Komaj je lahko sedla nazaj na posteljo. Ni ji ostalo drugega, kot da pokliče Jaydana, da ji pomaga. Seveda mu je morala razložiti kaj se je zgodilo in zavedala se je, da bo sedaj deležna njegove prevelike pozornosti. Sproščeni Jaydan ji je bil v redu, a strogi in preveč zaščitniški Jaydan je bil naporen. In po pričakovanju sta se sprla, ker je ona hotela oditi v kuhinjo na kavo in on je vztrajal, da ostane v postelji. Ker ni imela moči se je morala ukloniti njegovi volji. V posteljo ji je prinesel kavo in še sam sedel poleg nje in popil svojo. Prinesel ji je njen prenosni računalnik in odšel po svojih opravkih. Ob splošnemu slabemu počutju in bolečini v mišici ni vedela, kdaj jo je začela boleti glava. Saj bi lahko pričakovala glavobol, bila je polna luna in takrat so jo po navadi mučili glavoboli. Vseeno je trmasto vztrajala in ni hotela spiti protibolečinske tablete. Zamotila se je s pisanjem svojega bloga. Jaydan se je vrnil v hišo, da bi jo opomnil, da se mora pripraviti, saj je imela pregled pri zdravniku. Ko je vstopil v spalnico jo je našel kako si obraz pokriva z dlanmi in joče.

»Kaj je narobe?« je zaskrbljeno vprašal in sedel poleg nje. Odmaknil je njen računalnik in jo previdno potegnil v svoj objem.

»Vse!« je zamrmrala v njegove prsi.

»Povej mi,« jo je nežno spodbujal.

»Noga me boli, glava me boli, vse me boli, Robert je klical in pomotoma sem izbrisala vse kar sem danes napisala,« je jokajoč priznala.

»Naj ti dam protibolečinsko tableto!?« je bolj povedal svojo namero, kot jo vprašal. Stegnil je roko in iz omarice ob postelji vzel stekleničko s tabletam. Podal ji je eno in takoj zatem še kozarec vode. Seveda ga je dejstvo, da je klical Robert zelo podražilo in razjezilo ter potrlo, če je jokala zaradi njega. Vseeno jo je spet privil v svoj objem in počasi s prsti začel masirati njene sence. »Ali lahko še kaj storim zate?« je tiho vprašal.

»Prosim, poljubi me,« je komaj glasno šepnila. Še sama ni vedel od kje ji pogum za te besede in še manj zakaj ga je to prosila. Ker se nekaj sekund ni premaknil, je pomislila, da je ni slišal. Napetost, ki jo je čutila ob izrečenih besedah je popustila, saj je pomislila, da je bolje, da je ni slišal. Le kaj si lahko mislil o njeni prošnji? Le kako globoko je padla? In takrat je svoje prste z njenih senc premaknil na njeno brado in ji dvignil glavo. Počasi se je sklonil in jo nežno poljubil. Sprva se je samo dotaknil njenih ustnic s svojimi. Ni jih umaknil, tako kot doslej. Njegov nežni dotik se je poglobil v močnejšega in čutila je njegovo željo, da razmakne svoje ustnice in mu dovoli, da poglobi poljub. Brez razmišljanja je sledila svoji potrebi. Njune ustnice so se prepletle v poljubu. Njuna jezika sta se dotaknila in nekontrolirano sta se prepustila sili, ki je prevladala v njima. Roki, ki sta že počivali okoli njegovega hrbta je dvignila in ga še tesneje privila k sebi. Tudi on jo je tesneje povlekel k sebi. Kako dolgo si je želel takega poljuba. Kako dolgo si jo je že želel. S težavo se je ustavil in počasi odmaknil iz poljuba. Svoje ustnice je samo nežno naslonil na njene in jo še vedno tesno privijal k sebi.

»Ali naj pokličem in prestavim pregled?« je uspel čez čas vprašati.

»Ne. Rada bi se rešila tega mavca,« je šepnila in svojo glavo skrila na njegove prsi. Bilo ji je nerodno. Uživala je v poljubu. Uživala je v Jaydanu, a sedaj mu ni mogla pogledati v oči. Bilo jo je sram.

»Si bolje?« je vprašal in jo počasi božal po hrbtu. Mižal je in užival v njeni bližini. Srce mu je hitreje utripalo in verjetno ga je lahko čutila, saj ji je bilo ob obrazu. Naj kar sliši. Ni ga bilo sram priznati, kako se odziva na njo. Enkrat bo moral zbrati pogum in ji priznati svoja čustva, ter jo prositi, da ostane z njim. Njena preprosta besedica, oprosti, ga je presenetila. »Oprostim naj ti, za kaj?« je presenečeno vprašal.

Odmaknila je glavo z njegovih prsi, da ga je lahko pogledala. »Ker sem te prosila za poljub. Zdaj mi je nerodno. Le kaj si boš mislil o meni? A tako sem potrebovala tolažbo in nekaj posebnega, da mi vrne moč,« je šepetaje priznala.

Nič ni rekel. Samo sklonil je glavo in jo ponovno poljubil. Njene ustnice so sprva ostale tesno zaprte in trde, a kaj hitro jo je ponovno zajela potreba po predaji. Sprostila se je in mu vrnila poljub. Tokrat jo ni poljubljal tako dolgo, a zato je njegov poljub bil intenzivnejši. Počasi se je odmaknil, saj se čez kakšen trenutek ne bi bil več zmožen umakniti. Pogledal jo je v oči in s strastjo obarvanim glasom rekel. »Tako, zdaj sva si bot. Zdaj sem jaz potreboval ta poljub. Nobenega opravičevanja. V prihodnje pa me ne prosi več, samo vzemi si, rade volje ti bom ustregel.« Še enkrat jo je kratko poljubil in z obžalovanjem rekel: »Morava se odpraviti. Naj ti pomagam.«

V mesto sta se peljala v prijetni tišini. April je zmotno mislila, da bo tišina mučna. Še vedno ji je bilo neprijetno zaradi poljuba. Saj ne, da ne bi uživala. Seveda je in z veseljem bi se cel dan poljubljala z njim. Čutila je njegovo vznemirjenje in iskreno predajo. Torej je moral še nekaj čutiti do nje. A to nekaj ni bilo dovolj za njeno brezpogojno ljubezen, ki jo je čutila do njega. Na koncu ji bo zlomil srce. Če bi vedela, da bi pomagalo, bi šla tako daleč in ga prosila, da nadaljujeta njun zakon. Toda ni vedela. Vseeno ni vedela, kaj si on resnično misli in čuti. Za zdaj ga je še potrebovala, ni mogla kar oditi, zato ni hotela nadaljnjega okrevanja spremeniti v mučno in napeto izkušnjo. Ni bilo pošteno do ostalih prebivalcev ranča. Zato je molčala, saj ni vedela, kaj naj mu reče. Jaydan se je na videz prepustil vožnji. Skrivoma je pogledoval k April. Nekaj je še čutila do njega, saj se ne bi mogla tako predati poljubu, če ne bi. Ampak, ali je to dovolj, da jo ponovno zaprosi? Še nekaj časa bo odvisna od njega in v primeru, da ga zavrne, bi njuno sobivanje lahko postalo muka. Tega si ni želel. Tišina se mu je zdela prijetna in sproščena, zato je ni hotel pokvariti z govorjenjem. Šele, ko sta zapeljala v mesto jo je vprašal, če si želi do knjigarne, saj je včeraj omenjala, da bi rada kupila knjige za Abi, da bi jo lahko začela učiti branja. Z deklico sta se že začeli učiti črke in vedel je, da bi bili tako April kot Abi razočarani, če bi se vrnila brez knjig. April ga je hvaležno pogledala in se iskreno nasmehnila, ko se mu je zahvalila, za to, da je mislil na vse. Dogovorila sta se, da se po opravljeni kontroli zapeljeta do knjigarne. Brez ugovorov mu je dovolila, da jo je posadil v voziček in odpeljal do ordinacije. Jaydan je presenečenemu in vidno vznemirjenemu zdravniku razložil kaj se je zgodilo in zakaj se April danes počuti slabše. Prav tako je z njim na dolgo in široko dorekel potek rehabilitacijskih vaj. Aprilin glavobol se je ponovno vrnil v dokaj mili obliki in hvaležna je bila, da sta jo moška v večini izvzela iz pogovora. Jaydan je predlagal, da tokrat sam skoči v knjigarno in s pomočjo lastnice izbere nekaj knjig za Abi. April se je takoj strinjala, kar je potrdilo Jaydanov strah, da je danes resnično na koncu moči. Ko se je vrnil iz knjigarne je spala. Nemoteno jo je lahko opazoval. Njen obraz je bil sproščen in on se je lahko prepustil ljubečemu sanjarjenju. Ko sta prispela je še vedno spala. Čeprav je bil čas kosila, je ni hotel buditi. Previdno jo je dvignil v svoje naročje in jo odnesel v spalnico. Ni se prebudila. Pokril jo je in nalahno poljubil. Poleg ušesa ji je šepnil: »Ljubim te,« in odšel iz sobe. Vseeno mu je bilo ali ga je slišala ali ne. Najverjetneje ga ni, ker je spala. Vseeno ji je moral priznati svoja čustva, predolgo so besede visele na koncu njegovega jezika.

V naslednjih nekaj dneh je April Jaydana označila za neizprosno tečnobo, tirana, mučitelja in brezsrčneža, ter mu to tudi povedala na glas. A to ga ni omajalo v prizadevanjih glede njene vadbe. Kljub dokaj urejenemu, natančnemu in natrpanemu urniku je uspela v svoj dan vnesti tudi vadbo. Precej naporno in bolečo vadbo. Jaydan je točno vedel do kam jo lahko priganja in vsakič je poskrbel tudi za sprostitev in masažo. V resnici mu ni zamerila, a lažje ji je bilo, če je malo nergala in ga sem in tja označila za nečloveškega. Ni ji zameril in tega sta se zavedala oba. V večerih sta vseeno posedala na terasi in se pogovarjala. Jaydan je spretno krmaril med svojimi obveznostmi in skrbi za April. Bilo mu je v veselje in v še večje zadovoljstvo, ko je lahko opazoval njen napredek. Le njun odnos ni napredoval, kar ga je že spravljalo v obup. Ni vedel kako naj se ji približa kot mož ženi. Ni ga več poljubila, ni ga prosila naj jo poljubi, a vseeno mu je še vedno dovoljevala grobe objeme, ko sta sedela na terasi. To mu je bilo premalo. Želel si je več. Želel si jo je celo. Dovolj časa ji je dal, napočil je trenutek, da zaigra na vse ali nič. Nocoj je še varna pred njim, od jutri pa si je zadal misijo, da jo osvoji.

Aprilin računalnik je stal na mizi, saj je že od jutra delala. Z lasmi spletenimi v kito in zavezanimi s pisano pentljo, se je April sklanjala nad Abi, ki je poskušala brati iz ene od knjig, ki jih je za njo kupil Jaydan. Tako sta bili zatopljeni v branje, da nista opazili Jaydana, ki se je naslonil na ograjo in ju z nagajivim nasmeškom opazoval. Prva ga je opazila April in se mu avtomatično nasmehnila nazaj.

»Abi, prosim oprosti, a potrebujem April. Saj boš lahko sama brala naprej?« je rekel nežno in stegnil svojo dlan proti April.

»Seveda,« je zamrmrala Abi in se ponovno zazrla v črke. Branje se ji je zdelo zabavno in zanimalo jo je, kako se nadaljuje zgodba. Jaydan je bil edini na katerega ni bila ljubosumna, kadar je izgubila Aprilino pozornost.

April je presenečeno stegnila svojo dlan in se oprijela njegove. Lahkotno je vstala in pobrala svojo palico, ki jo je še potrebovala za hojo. Saj bi lahko hodila tudi brez nje, a ni se počutila čisto stabilno in jo je imela bolj za psihično oporo. Prezgodaj je bilo za njene vaje, zato je radovedno vprašala: »Kaj pa me potrebuješ?«

»Boš videla. Pridi, greva do hleva,« ji je rekel skrivnostno in se še naprej nagajivo smehljal.

Včeraj se je April prvič v Jaydanovi navzočnosti sprehodila do hleva. Ni mogla skriti svojega navdušenja. Všeč ji je bilo videno. Konji so ji bili všeč. Preživela je lepih pol ure v Jaydanovi družbi in prvič razumela in prepoznala njegovo ljubezen do ranča.

Molče sta se sprehodila do hleva. Jaydan je prilagodil hitrost svoje hoje njeni. Ves čas jo je držal za roko. Čutil je njeno pozitivno vznemirjenje. Namenoma ji ni hotel povedati ničesar. Vstopila sta in se odpravila skozi hlev do zunanje ograde, kjer je bil njegov konj, kateri je imel odete uzde, a ni bil osedlan.

»Mislim, da je čas, da greva na jahanje. Nisi še čisto pripravljena, da bi jezdila sama, zato greva skupaj. Strela je dober in vzdržljiv konj,« ji je rekel, ko je konja prijel za uzde. Vzel je njeno palico in jo naslonil na ograjo ter jo z lahkoto prijel in dvignil na konja, ki je poslušno stal. Še predno se je lahko zavedla, kaj se dogaja je še sam zajahal za njo in jo z eno roko privlekel bližje sebi. Z drugo roko je prijel uzde in počasi pognal konja.

»Jaydan,« je April tiho zacvilila, ko je končno prišla do daha. Resnično ni pričakovala, da jo bo kar dvignil na konja.

»Ššš, samo sprosti se in uživaj. Zaupaj mi, vem kaj delam,« ji je skozi hehet šepnil na uho in jo še tesneje privil k sebi. Ne zaradi jahanja, temveč zaradi svoje potrebe in želje po njeni bližini.

»Kam greva?« je uspela vprašati. Njen nasmeh je bil otroško navdušen.

»Po posestvu, do gozda na obrobju,« je odvrnil in se še sam sprostil. Čutil je, da se je ona sprostila, čutil je njeno navdušenje. Za zdaj je to bilo vse, kar je hotel doseči.

Jahala sta počasi. April je uživala, tako v jahanju, kot v pogledu, še najbolj pa v Jaydanovem objemu. Prijahala sta do gozda. Jaydan je še bolj upočasnil konja. Čez nekaj metrov ga je ustavil. »Lahko bi si malo pretegnila noge,« je rekel in previdno razjahal. Prijel je April in jo povlekel s konja. Nato je konja privezal za bližnje drevo in se obrnil proti ženi. Blaženost je sijala na njenem obrazu, ki ga je obračala proti soncu. Prijel jo je za dlan.

»Nimam palice,« je ugotovila z rahlo žalostjo.

»Imaš mene,« se ji ne nasmehnil in njeno dlan ovil okoli svojega komolca. Ni ji hotel prizanašati. Vedel je, da lahko hodi tudi brez palice, ter da je večinoma vse v njeni glavi. Sedaj bo užival v priložnosti, ko se bo morala bolj nasloniti nanj. »Pridi, saj ne bova šla daleč,« ji je rekel veselo in začel hoditi naprej. »Malo naprej je potok, lahko sedeva, si boš malo odpočila,« je govoril naprej.

»Saj mi kaj drugega ne preostane. Tukaj sem prepuščena tebi na milost ali nemilost,« se je zahihitala.

»Na kaj takega pa nisem pomislil,« se je glasno zasmejal in ji dal vedeti, da je na to tudi računal.

Z narejeno grdim pogledom ga je pogledala in se še sama začela smejati.

Ustavil se je in jo obrnil, da je stala v njegovem objemu. »Rad imam tvoj smeh. April tako lepa si, najlepša pa si, ko se smeješ,« je šepnil in jo počasi poljubil. Že predolgo je hrepenel po njenem poljubu. Od kar jo je poljubil pred dnevi, ki so se mu zdeli daljši od večnosti, je hrepenel po njenih ustnicah. Ni se upirala, ni se skušala odmakniti. Skoraj naslednji trenutek se mu je predala in mu vrnila poljub. Roki mu je ovila okoli vratu in on jo je tesno privil k sebi. Oba sta gorela v zadrževani strasti. April je prva prišla k trenutku treznosti in se počasi odmaknila iz poljuba. Želela si ga je, zelo želela in potrebovala. A, če prestopita mejo poljuba, bo pogubljena. Slutila je, da sama sebe laže, da je ni meje, ki bi jo pahnila v pogubo, ko bo enkrat morala oditi, saj je že bila pogubljena. Le vprašanje časa je, kdaj bo ostala sama in se bo njen pekel začel. Ta boj je izgubila, ko ga je zagledala v svoji bolniški sobi. Nič ni rekel, samo ponovno jo je prijel za roko in se napotil po poti naprej. Vesela je bila, da med njima ni zazevala praznina ali obtoževanje ali kakršen koli hlad. Ne, nadaljevala sta sproščeno, kot bi se poljub ne zgodil. Vse je bilo tako naravno in prijetno. Čisto se je sprostila in uživala v vonju poletnega gozda. Ponoči je deževalo in svežino bi lahko skoraj prijela. Potok je prej slišala, kot ga je videla. Iz prsi se ji je utrgal vzhičeni vzklik, ko je zagledala potok in majhno jaso, ki se je raztezala na drugi strani. Jaydan se je zadovoljno smehljal. Vedel je, da ji bo všeč. Pričakoval je tak odziv in ni ga razočarala. Sedel je na skalo in jo potegnil na svoja kolena. »Zapri oči in počasi nekajkrat vdihni in izdihni,« ji je šepnil in jo počasi privlekel v svoj objem. Brez besed ga je ubogala. Glavo je naslonila na njegovo ramo in se udobno namestila v krivuljo njegovega vratu. Zaprla je oči in počasi ter globoko dihala. Njegov možati vonj se je mešal s svežim vonjem narave. Trenutno bi lahko stavila, da je v raju. Nato je čutila, da se je premaknil, neznatno premaknil in isti trenutek je čutila njegove tople, poželjive ustnice na svojih. Ni premišljevala, odzvala se je nagonsko, prvinsko in z vso svojo ljubeznijo. Jaydan je bil izgubljen. Prepoznal je ljubezen, ki mu jo je podarila skozi poljub. Hotel ji je povedati, da jo ljubi, a njegovo grlo je ostalo nemo. Istočasno je ni mogel nehati poljubljati. Če je on čutil njeno ljubezen skozi poljub, bo tudi ona čutila njegovo. Besede bi bile odveč. Dolgo jo je ljubkoval in poljubljal in ona se je ljubeče odzivala. V drugačnih okoliščinah bi si jo vzel kar tukaj, a moral je misliti na njo. Edina skrb, ki jo je sedaj imel, je bila misel, ali bo zvečer, v intimnosti njune spalnice čutila isto? Poljubila ga je in njegove skrbi so odplavale daleč stran.

Jaydan je pospremil April nazaj do hiše. »Dovolj časa sem ti vzel, zato bova spustila dopoldansko razgibavanje. Bova popoldne malo bolj intenzivno delala in tudi po večerji lahko narediva še nekaj vaj,« je rekel resno. Kratko jo je poljubil. »Upam, da ti je bilo danes tako lepo kot meni in da si boš želela še kdaj na jahanje,« je navrgel, ko se je začel oddaljevati nazaj proti hlevu.

»Jahala si,« je radostno vzkliknila Abi, ko je pritekla iz hiše. »Videla sem vaju, ko sta odjahala. Si uživala?« je bilo dekletce navdušeno.

»Ja. Res sem uživala. Jaydan me je lepo presenetil,« April ni mogla skriti svojega navdušenja.

»Jaydan te ima zelo rad,« je prikimala deklica in se stisnila k April. »Tudi jaz te imam zelo rada,« je dodala.

»In jaz imam rada tebe,« je ganjeno priznala April. »Si uspela prebrati zgodbico?« je vprašala.

»Sem, zelo lepa zgodba,« je prikimala deklica. »Boš zdaj delala?« jo je še zanimalo.

»Ja, morala bi,« je rahlo otožno prikimala April.

»Prav, jaz grem v peskovnik. Kmalu bo kosilo,« je rekla in stekla po stopnicah na igrišče.

April je sedla za mizo in privlekla svoj računalnik. Njene misli so bile zmedene, ona je bila zmedena. Njeno življenje je postalo zmedeno. Jo je Jaydan res ljubil? Nekaj je moral čutiti do nje, če je še deklica opazila, da jo ima rad. Saj je njegovo ljubezen čutila v njegovih poljubih, dotikih in opazila v dejanjih. Pa je bila to res ljubezen? Ali nemara njen zavrženi mož kuje kakšno zaroto proti njenemu srcu? Z muko se je pripravila, da se je posvetila delu. A le tako je vsaj za hip lahko odmislila Jaydana.

April je zastonj ugovarjala, Jaydan je bil odločen, da bosta po večerji nadoknadila nekaj vaj,ki sta jih dopoldne preskočila. Vdana v usodo, da se ne more izmazati, je pridno vadila. Jaydan ni bil toliko brezsrčen in je izbral lažje vaje, ki jih je tudi časovno skrajšal. Zavedal se je, da potrebuje vaje in ni ji hotel popuščati na njeno škodo.

»Pripravil ti bom kopel, dobro ti bo dela,« je rekel sproščeno in ji pomagal na noge. Držal jo je za roko, ko sta se skupaj odpravila v spalnico. Kot mož besede, je takoj začel s pripravo kopeli. V vodo je usul nekaj morske soli in penečo kopel. Ko je bila voda pripravljena ji je pustil zasebnost. Zdaj je že brez težav lahko vstopila in izstopila iz banje. Nekaj minut jo je pustil, da je uživala v blagodejnih učinkih vode, nato je samo v spodnjicah, kakor je po navadi spal, vstopil.

»Mislim, da imaš počasi že dovolj,« se je nasmehnil in sedel na rob banje. Vzel je stekleničko z njenim šamponom in si jo postavil bližje. »Naj ti jaz namilim lase,« je predlagal, ko je v dlani zajel vodo in jo zlil po njeni glavi. Ni bila v situaciji, da bi se mu upirala. Ni si želela upirati in v resnici je bila dokaj utrujena in ji je razvajanje prijalo. Namilil je njene lase in jih spral s čisto vodo. Nato jih je še enkrat namilil. Pri tem je ves čas nežno masiral njeno lasišče. Od ugodja je zaprla oči in skoraj predla kot zadovoljna mačka. Ponovno je spral šampon z njenih las in pograbil manjšo brisačo ter z njo otrl vodo z njih. Nato je vzel večjo brisačo in jo dvignil na noge. Občudoval je njeno golo telo, ki se je bohotilo pred njegovimi očmi. Ni ji bilo nerodno, ni bilo časa za kaj takega. Ljubeče jo je gledal in jo počasi, nežno začel brisati. Dvignil jo je iz banje in položil na tla, obrisal je še njene noge in jo ponovno dvignil v svoje naročje. Sklonil je glavo in jo z užitkom poljubil. Roki je ovila okoli njegovega vratu in se predala poljubu. Njegova bližina in nežnost sta ji zameglila razum in prepustila se mu je z dušo in telesom. Previdno jo je položil na posteljo in ji začel masirata stopala, saj bi raje počel kaj drugega z njo, a hotel jo je sprostiti, hotel je iti počasi. Kaj hitro jo je obrnil na trebuh in ji začel masirati hrbet. Ni želel, da bi od ugodja zaspala, zato je bila masaža dokaj kratka, a zato bolj intenzivna. Posvetil se je vsakemu centimetru njene kože. Nato jo je spet obrnil na hrbet in jo začel poljubljati. Njegovi prsti so ljubkovalno drseli po njeni koži. Ni hitel. Počasi jo je božal in s poljubom meglil njen razum. Šele, ko sta oba bila zadihana in prežeta z zatajevano strastjo, ki je pretila, da se bo razletela, je svoje prste položil na njeno dojko. Kmalu so prstom sledile še njegove ustnice. Vedel je, kako jo pripraviti do čiste ekstaze. Ni ji prizanašal. Poznala ga je in mu v strasti sledila, dajala in jemala. Čeprav je hotel po tej poti strasti napredovati počasi, se mu je poželenje iztrgalo iz nadzora. Predolgo si jo je želel, predolgo si ga je želela. Čeprav prežeta s potrebo, sta se za hip ustavila, ko si jo je vzel. Trenutek je bil strastno in čustveno poseben. Obema je pomenil veliko več, kot le dejanje telesa in potešitev prvinskih nagonov. Poljubil jo je z vso svojo ljubeznijo in se šele nato predal telesni želji. Nekaj časa sta tiho obležala, potešena in zadovoljno. Nato se je Jaydan le prevalil na svojo stran postelje in jo povlekel k sebi. Spet jo je dolgo poljubljal. Uživala sta drug v drugem. Šele čez čas, sta zaspala. Tesno privita drug ob drugega.

April je prišla zadnja na kavo, takrat, ko so se moški že skoraj odpravljali po svojih jutranjih opravkih. Jaydan jo je kratko, a strastno poljubil in odšel. Zjutraj se je trudil, da je ne bi prebudil in mislil je, da mu je uspelo. A njena notranja budilka je bila nezmotljiva. Nič hudega, si je mislil, saj je delovala spočito in zadovoljno.

Med zajtrkom je zaznal, da je Chloe bolj zadržana. Delovala mu je bolj odsotno. Tudi April je na trenutke odplavala daleč stran v svojih mislih. Ženski sta jih obvestili, da gresta po zajtrku v mesto po opravkih. Jaydan je pomislil, da sta obe premlevali, kaj vse je treba v mestu postoriti in si s tem razlagal njuno obnašanje. S poljubom se je poslovil od April in odšel ven.

»Si prepričana?« je vprašala Chloe, ko sta v kuhinji ostali z April sami.

»Sem,« je žalostno odvrnila April in si obraz pokrila z dlanmi.

»Vseeno mislim, da delaš napako,« ji je šepnila Chloe.

»Ne vem, res ne vem, trenutno ne morem razmišljati,« je zamrmrala April in se odpravila v spalnico.

Chloe je odšla po avto in poklicala otroka, da prisedeta. Nato je odšla v hišo po April, ki ji je že prihajala nasproti.

V tišini sta sedli v avto. Zaradi otrok je stekel sproščen pogovor, vseeno se je April zdelo, da se vožnja do mesta še nikoli ni tako vlekla. Chloe je ustavila pred letališko stavbo. April jo je objela in se ji zahvalila. Nato se je obrnila k Abi in Timiju. »Rada vaju imam,« je rekla iskreno in pograbila je svojo torbico, manjšo boršo in torbo s prenosnim računalnikom ter izstopila.

»Ali April odhaja?« je presenečeno vzkliknil Timi.

»Ja, mora oditi,« ga je skušala potolažiti mama.

»Saj bo prišla nazaj?« je vznemirjeno vprašala Abi, ki bi stekla za April, če Chloe že ne bi peljala proč.

»Bo, prišla bo nazaj,« je odvrnila Chloe in upala, da so njene besede resnične. Želela si je, da bi bile resnične.

»Toda, ni se poslovila od nikogar! Še Jaydanu ni povedala, da gre,« je vztrajala deklica.

»Vem. Prosila me je, naj se jaz poslovim od vseh v njenem imenu. Prosila me je naj se jim opravičim, ker se ni mogla posloviti od njih. Če bi omenila, da mora iti, ji Jaydan ne bi dovolil oditi, zato je šla na skrivaj,« je z otožnostjo v glasu razložila Chloe.

»Ne namerava se vrniti,« je žalostno pripomnil dojemljivi Timi.

»Če jo Jaydan ljubi, jo bo pripeljal nazaj,« je tiho, bolj zase, pripomnila Chloe.

»Jaz jo imam rada, Timi jo ima rad, ti jo imaš rada, očka jo ima rad, še celo Luke jo ima rad, a on ni ljubeča oseba,« je ugovarjala Abi, ki ji ni bilo jasno, zakaj je April odšla, ni se hotela sprijazniti s tem.

»Ja, vsi mi jo imamo radi in vem, da ima tudi ona rada vse nas. Toda, na ranču lahko živi samo, če jo Jaydan ljubi in on je tisti, ki jo lahko pripelje nazaj. On se bo moral odločiti ali želi živeti in imeti družino z njo, ne mi,« ji je s solzami v očeh odvrnila mama in parkirala pred trgovino. Nekaj sekund je še sedela v avtu, da se pomiri. Nato je z veselim glasom spodbudila otroka, da se podvizajo in opravijo nakup. Obljubila jima je še sladoled. Ni se smela vrniti prekmalu domov, April je vzljubila in razumela je njen odhod. Vsaj to ji je lahko naredila in ji omogočila, da v miru odide. Upala je, da se April moti v svoji sodbi do Jaydana. Toda, morala ji je dovoliti, da se odloči po svoji vesti.

Abi je sedela na stopnicah in nepremično zrla v hlev. Ko je končno zagledala predmet svojega čakanja, se je namrščila. Jaydan je prišel do stopnic in še predno je stopil na prvo, je Abi vstala in roki prekrižala na svojih prsih. Grdo ga je gledala in sovraštvo je velo iz njenih oči. Jaydan jo je začudeno pogledal.

»Kaj se je zgodilo miška?« je nežno vprašal.

»Ali ljubiš April?« je dekletce izstrelilo vprašanje kot iz topa.

»Seveda ljubim April,« je Jaydan zmedeno odgovoril. Nič mu ni bilo jasno.

»Ali si želiš, da bi April živela tukaj z nami? Ali si želiš biti družina z njo?« je Abi vrtala naprej.

»Seveda si želim, ničesar na svetu si ne želim bolj,« je iskreno odvrnil Jaydan in jo še vedno presenečeno gledal.

»Če si želiš, zakaj si jo potem nagnal stran?« je skoraj zakričala nanj.

»Saj je nisem nagnal stran,« je bil Jaydan zdaj čisto zmeden.

»Če je nisi, zakaj smo jo zjutraj odpeljali na letališče?!« je Abi renčaje vzkliknila, drobne solze so se ji ulile po obrazu.

»Kaj ste naredili?« je zdaj v začudenju tudi Jaydan povzdignil glas.

»Odšla je in ti si kriv!« je rekla Abi in se sesedla nazaj na stopnico. Glavo je položila v naročje in glasno zajokala.

»Pripeljal jo bom nazaj,« je s tiho obljubo in upanjem šepnil Jaydan in jo pobožal po laseh, nato pa urno odšel v hišo, da vidi kaj se dogaja. Če so bile Abine besede resnične, a Abi si ni nikoli izmišljevala, ga je April zapustila. Zajela ga je panika in počutil se je, kot bi mu nekdo iztrgal srce iz prsi. Kaj je šlo narobe? Kaj se je zgodilo? April je bila dobra igralka, a nikdar ne bi igrala ljubezni, ki jo je čutil v njej. Ne bi ga mogla tako preslepiti. Ali pač?

Jaydan je prihrumel v hišo, s pogledom je preletel dnevno sobo in pokuka v kuhinjo ter odprl vrata spalnice. April ni bilo nikjer. Odšel je v kuhinjo h Chloe.

»Torej je res, kar pravi Abi, April je odšla?« je obtožujoče vprašal Chloe.

»Ja, odšla je,« je odvrnila Chloe, a ni ga upala pogledati.

»Zakaj? Kaj se je zgodilo?« je nemočno vprašal in se sesedel na njeno mesto ob mizi. Chloe mu ni odgovorila. »Kaj sem naredil narobe?« je žalostno šepnil.

Chloe se je obrnila in ga pogledala. Še nikoli ga ni videla takega. Bil je kup nesreče in žalosti.

»Že pri zajtrku si vedela, da bo odšla,« ji je obtožujoče rekel. »Lahko bi me opozorila!«

»In kaj bi naredil?« mu je vrnila z vprašanjem.

»Ne bi ji dovolil oditi!« jeza se je vrnila v njegovo telo. »Je odšla zaradi Roberta?« je zlobno vprašal.

»Ne, ni odšla zaradi Roberta. On ji nič ne pomeni. Ni odšla zaradi dela. Tukaj je prav zadovoljna z delom, celo ponudili so ji oddajo na lokalni televizijo, ko bo pripravljena, a ti to tako ali tako veš,« mu je zabrusila nazaj.

»Zakaj je potem odšla?« je šepnil čez čas in v njegovi očeh je lahko opazila lesket solz. »Kaj sem naredil narobe? Chloe, kaj?« je nemočno vprašal.

Njegovo spremenljivo razpoloženje jo je presenetilo. Ni se hotela vmešavati v njun zakon, a sedaj je čutila potrebo, da mu pove resnico. Preveč sta se ljubila in očitno sta bila oba preveč trmasta in ponosna, da bi se soočila drug z drugim. Ni prenesla, da bi človeka, ki ju je imela resnično rada, trpela. Ni je motilo, da so tudi ostali prišli v kuhinjo. Bili so velika družina in prav je, da vsi vedo kaj se dogaja. Prav je, da tudi oni razumejo Aprilino dejanje.

»Ne vem kako sta živela prej in ne vem kakšen odnos sta imela zdaj, a vem, da se očitno ne poznata tako dobro, kot mislita,« je Chloe začela odločno. »April te ljubi od prvega dne, ko sta se spoznala. Vajina ločitev ni vplivala na njeno ljubezen. Dolgo je potrebovala, da je začela živeti brez tebe. Svojo ljubezen je skrila globoko v svoje srce in ni ji dovolila na plano. Potem je imela nesrečo in spet si prišel v njeno življenje. Ni se hotela predati ljubezni, a je ta bila močnejša od njene volje. Ves ta čas, se je bala, da jo boš pripravil, da se prepusti svoji ljubezni in jo nato zavrgel. Verjame, da se ji hočeš maščevati, ker te je pred leti zapustila. Tega ne bi prenesla, ne bi preživela, ne bi mogla več živeti brez tebe. Odšla je v upanju, da bo lahko svojo ljubezen ponovno zakopala v srce in zaživela naprej.«

»Nikoli, nikoli nisem pomislil na maščevanje! To je nesmisel. Ljubim jo. Ves ta čas ljubim samo njo. Jaz sem ji rekel naj gre. Zapustila me je, ker sem jo jaz odgnal. Ne morem živeti brez nje. Ne sedaj, ko sem jo spet našel. Ljubim jo!« je Jaydan zmedeno izlil svoje srce.

»Pa si ji to povedal?« je ledeno vprašala Chloe.

»Ne. Ne z besedami. Saj sem ji pokazal,« je nemočno vzdihnil Jaydan, ko je po kratkem premisleku spoznal resnico.

»Očitno si tvoja dejanja ni tako razlagala,« je Chloe pokazala malo sočutja.

»Chloe vem, da si preverila. Kdaj ima Jaydan prvo letalo?« se je v pogovor vmešal Luke.

»Zvečer, ob pol sedmih,« je nedolžno odvrnila Chloe. Ni ji bilo všeč, da so jo dobili na dejanju, saj ne, da bi naredila kaj slabega.

»Fant, zdaj ali nikoli, pojdi in jo pripelji nazaj in za božjo voljo, povej ji, kaj čutiš!« je strogo ukazal Luke.

»Rezerviral bom let,« je pripomnil Jacob in se odpravil k telefonu.

Abi je zlezla v Jaydanovo naročje in ga objela okoli vratu. »Pripelji jo nazaj,« mu je šepnila.

April je vstopila v svoje stanovanje. Avtomatično je najprej izklopila telefon s tem, da je preprosto potegnila kabel iz aparata. Svoj mobilnik je ugasnila že na letališču pred poletom. Svoje stvari je odložila na sedežno in se brezvoljno ulegla v posteljo. Čez nekaj trenutkov so se ji ulile solze. Zjutraj je morala biti močna, ko je Chloe razlagala zakaj odhaja. Če bi takrat jokala, bi Jaydan to opazil. Ne bi ji dovolil oditi. Ali pa bi, ni vedela. Že res, da se je do nje obnašal nežno in ljubeče. Skupaj sta gorela v strasti, a to ni bil dokaz, da jo resnično ljubi in da si jo želi za ženo. Jokala je, dokler je imela kaj solz, nato je obležala v tišini svoje spalnice. Samo njeno srce je boleče utripalo. Vsaka misel, ki se ji je porodila je bila namenjena Jaydanu ali pa trenutkom, ki sta jih preživela skupaj. Daljna preteklost se je mešala z spomini na njeno bivanje na njegovem ranču. Njegov glas je odzvanjal v njeni glavi. Se je mogoče motila? Jo je ljubil ali se ji je hotel le maščevati? Ponovno je zajokala. Jokajoč je zaspala, zvita v klopčič.

April se je zbudila. V sobi je bilo temno, za odstrtimi žaluzijami je lahko opazovala nočno svetlobo mesta. Do nje je prihajal tihi vrvež nočnega življenja. Glava jo je bolela, njene mišice so bile toge in boleče, v nosu je čutila Jaydanov vonj in pri tem pomislila, da je nora. Solze so se spet ulile po njenem obrazu. Niso bile tako intenzivne, kot popoldne, ko je izjokala srce. Solze niso prinesle utehe, za katero je upala, da bodo. Jecajoč je vzdihnila. Nato je začutila težo na svojem boku, ki se je premaknila. Nekdo je ležal poleg nje in jo objemal. Roka jo je tesneje privila ob telo moškega, ki je ležal ob njej. Čutila je tople ustnice na svojem obrazu.

»April, ljubim te. Oprosti, da ti tega nisem povedal že prej, mislil sem, da veš,« ji je šepnil Jaydan in jo obrnil k sebi. »Ljubim te. Ves čas te že ljubim. Prosim vrni se z menoj na ranč in bodi moja žena,« je rekel in s poljubi osušil njen obraz. »Prosim, ne delaj nama tega,« je rekel ljubeče, ker se ni odzvala na njegove besede. Solze so ji spet spolzele po licih. Tesneje jo je privil k sebi in jo tolažeče božal. Ves čas ji je šepetal besede ljubezni. Ko je zaslutil, da so se solze umirile, je poiskal njene ustnice in jo poljubil. Njej ni bilo treba na glas izreči besede ljubezni, on jih je razumel iz njenega odziva.

Abi je sedela na prvi stopnici pred hišo in zrla na cesto. Ni mogla dočakati, kdaj bo zagledala Jaydanov avto. Vsak čas bi se moral prikazati. Tudi Chloe je ves čas pogledovala skozi okno. Pripravljala je Aprilino najljubšo jed. Moški so se zadrževali v bližini hiše in tudi sami nestrpno pričakovali, kdaj se bosta Jaydan in April vrnila. Če ne bi bili tako veseli, da sta se Jaydan in April pobotala, bi mu jih napeli, ker jih je pustil cel dan v nevednosti in pričakovanju. Razumeli so ga, da je potreboval nekaj časa zase in April. Vedeli so, da si morata veliko povedati in razjasniti stvari med seboj, a vseeno so nestrpno pričakovali novico, kaj se dogaja. Končno se je prikazal obris avta na obzorju. Vsi so se, kot bi bili vodeni z magnetom, zgnetli na verando. Jaydan je izstopil iz avta in se jim zarotniško nasmehnil. Odprl je Aprilina vrata in jo dvignil v svoje naročje. Hotela se mu je upreti, da je čisto sposobna sama izstopiti, a jo je hitro utišal s poljubom. »Vsak ženin mora svojo nevesto prenesti preko praga. Naj bo to najin nov začetek, v ljubezni in iskrenem odnosu,« ji je šepnil in z njo zakorakal proti hiši. Njuna širša družina je veselo ploskala. Ko ga je April poljubila in mu šepnila, da ga ljubi, sta se ploskanju pridružili še veselo vzklikanje in smeh.

  • Share/Bookmark

Terapija ljubezni

Zapisano pod: Daljše zgodbe — majapupik 09:04 dne 3.12.2014  Tagano

Sabina je s ponosom opazovala skupino starostnikov. Na njihovih zgubanih obrazih se je zrcalila sreča, bili so nasmejani in v očeh jim je zopet lahko zaznala iskrico živosti. Pogledala je svojo prijateljico in terapevtko s pomočjo živali, Aljo. Alja ji je veselo pomežiknila. Že slabo leto sta delali skupaj in že na prvem srečanju sta se takoj ujeli. Ko sta ugotovili, da sta skoraj sosedi, se je njuno znanstvo poglobilo v prijateljstvo. Sabina je pristopila k starostniku, ki je v naročju pestoval malega, črnega Mopsa Tobija.

»Na žalost bo za danes to vse. Tobi se mora posloviti,« je rekla prijazno. Dvignila je Tobija in ga položila na tla. Pobožala ga je po glavi in ta se je odpravil k svoji vodnici Alji.

Alja je Tobiju dala znak in pametni kuža je enkrat kratko zalajal v pozdrav. »Za danes se bova poslovila. Vidimo se v torek. Tobi bo vesel vaše družbe,« je veselo pozdravila Alja, jim pomahala in pripela Tobija na povodec. Nato sta odšla.

»Upam, da vam je bilo lepo,« se je nasmehnila Sabina starostnikom in jim začela deliti risalne bloke s trdimi platnicami ter velike, posebne barvice. »Boste narisali, kako ste danes doživeli Tobijev obisk?« jih je spodbujala. Njihove risbe so krasile učilnico, kot je rada poimenovala prostor, kjer so izvajali terapije. Umirjeno se je posvetila svojim varovancem. Čeprav je bila uradno zaposlena v Kliničnem centru, tam ni delala. Njeno delo je bilo predvsem v zavodu za otroke z motnjami v razvoju, trikrat tedensko pa je tudi prihajala v bližnji dom za starostnike. Kot delovni terapevt je imela polne roke dela. Čeprav je bilo njeno delo dokaj naporno, predvsem s stališča sočutja do sočloveka, ga je ljubila. Tako otroci kot starostniki so oboževali Tobija in Lady, ki jo je občasno pripeljala njena vodnica Manca. Zavedala se je, da je vse premalo živalskih terapevtov, ki so resnično blagodejno vplivali na njene varovance. Ko je izrazila željo, da bi sodelovala z živalskimi terapevti, so jo poslušali in ji odobrili tako pomoč. Seveda se je morala dodatno izobraževati, da je lahko kakovostno sodelovala pri taki terapiji. Rada je imela živali in že nekaj časa se je poigravala z mislijo, da tudi sama nabavi psa, ga izšola in tako še bolj popestri svoje delo in vsakdan svojih varovancev. A za zdaj je o tem samo premišljevala, mogoče se bo enkrat pomenila z Aljo in se nato odločila. Zdaj tudi ni bil čas za premišljevanje, morala se je posvetiti tistim, ki so potrebovali njeno pomoč. Starostniki so bili naveličani vsega in le redki so resnično sodelovali. Njeni začetki dela z njimi so bili na robu obupa, a jih je spretno obrnila in jih navdušila za risanje in druge malenkosti, s katerimi so ohranjali svojo motoriko in spomin. Včasih so samo brali, včasih so izdelovali čestitke, včasih so bili pri volji za majhne igre z žogo. Dan ni bil enak dnevu in terapija ni bila enaka terapiji, a je vseeno opazila počasen napredek. Tudi osebje doma ji je to potrdilo. Torej je bil njen trud poplačan. Še dobro uro je ostala pri starostnikih, nato se je vrnila k otrokom. Še kratko razgibavanje otrok in končala bo svoje delo za ta dan, za ta teden. Delovni teden ni bil nič posebnega, a se je vseeno počutila bolj utrujeno kot kdaj koli prej. Potrebovala je počitek in veselila se je umirjenega vikenda, ki je bil pred vrati.

Alja je s Tobijem izstopila iz družinske hiše in se odpravila na sprehod. Ob ograji je obstala in pogledala okoli sebe. Globoko je vdihnila in se nasmehnila. Čeprav je bil začetek novembra, je bilo dokaj toplo za ta letni čas. Sonce se je zaradi ure že počasi začelo skrivati za obzorje. Toda to je ne bo odvrnilo od sprehoda, sploh, ker je Tobija redno peljala na sprehod. Poleg vsega pa ji bo danes, tako kot velikokrat v zadnjem času, družbo delala Sabina. Pogledala je po ulici navzdol in za trenutek pomislila, ali naj vzame tudi Maxi iz njenega pesjaka in jo pelje na sprehod. Bil je petek in po navadi je ob petkih njen bratranec Igor odpeljal Maxi na poligon njihovega društva, zato je misel hitro opustila. Igorja, ki je njen najljubši sorodnik, ni videla že dva ali tri dni. Včasih so se smejali in zbadali, da je to njihova družinska ulica, saj je od osmih hiš, kar šest pripadalo članom njihove družine. Prva v ulici je stala stričeva hiše, nasproti si je hišo postavil Igorjev starejši brat in tam živel z družino, naslednja v vrsti je stala njihova hiša in nasproti je stala tetina hiša. Poleg njihove, si je hišo postavil njen brat in poleg njegove je stala Igorjeva hiša. Drugi dve sta pripadali prav tako staroselcema, ki sta si postavila hiši na očetovi zemlji. V resnici je rada živela na podeželju, če si lahko kraju, le dobrih petnajst kilometrov od prestolnice, lahko rekel podeželje. No, to njeno podeželsko idilo je pokvarila novodobna gradnja. Dobili so kar dva supermarketa, kar ji je olajšalo življenje, a zaradi tega ni bila nič kaj pretirano vesela. Nasproti njihove ulice so zgradili šest manjših blokov. V enem izmed njih je živela tudi Sabina. Vsaj ena pozitivna stvar v vsej tej urbanistični zmedi, si je mislila. Že od daleč je videla, da jo prijateljica čaka pri cesti. Pohitela je po ulici in se ji hitro pridružila. Šli sta po pločniku naprej in kaj hitro zavili na gozdno pot. Tam je spustila Tobija s povodca. On je vohljal okolico in oni dve sta se zatopili v prijeten ženski klepet. Nista se zavedali, da sta že toliko prehodili, ko sta slišali Tobijev lajež. Prihajal je z roba gozda.

»Nekaj je našel, nekaj je narobe,« je rekla Alja in pohitela k svojemu psu. Sabina ji je sledila takoj za petami. Tobi, izšolan in poslušen, se je odmaknil od svoje najdbe in ubogljivo sedel. Ženski sta pogledali. Sprva zaradi teme sploh nista vedeli kaj gledata. Sabina je hitro posvetila s svetilko na svojem mobilnem telefonu. V isti glas sta rekli: »Psiček je!« Ravno, ko sta hoteli izraziti dvom, da je sploh še živ, je mali revček premaknil glavo in odprl svoje napol mrtve oči. Sabina je podala svoj telefon Alji in se sklonila ter pobrala ubogo bitje. Alja je potrepljala Tobija in ga pohvalila ter ga nagradila z majhnim priboljškom, ki ga je za posebne priložnosti, kot je bila ta, vedno nosila v žepu.

»Najbrž je sestradan in podhlajen,« je rekla Sabina z žalostnim glasom. Hitro ga je spravila pod svojo jakno. »Le kakšen brezčutnež lahko takole zavrže tako mladega kužka? Krutost ne pozna meja,« je rekla s prezirom do tistega, ki je pustil psička umreti na robu gozda, daleč stran od prvih hiš. »Pridi, odpeljati ga moram na veterinarsko postajo,« je čez ramo rekla Alji in se po poti začela vračati proti domu. Bili sta dokaj daleč od doma in čakalo ju je kar nekaj hoje. Ves čas je na svoj način molila, da bi kužek preživel. Trenutno ji je bilo najpomembneje, da ga koliko toliko segreje.

»Hočeš, da grem s teboj?« se je ponudila Alja.

»Ne bo potrebe,« ji je odvrnila Sabina, saj je vedela, da je Alja večere preživljala pri svojem fantu Mateju. Ni je želela prikrajšati za to. »Poklicala te bom, da ti povem, kaj je bilo,« je dodala, ko sta hiteli po potki.

»Kaj boš s psičkom, če mu uspe preživeti?« je radovedno vprašala Alja in v mislih že iskala primerno zavetišče, kamor bi ga lahko oddali.

»Ko! Ko pride k življenju,« jo je popravila prijateljica. »Bodi pozitivno naravnana,« je dodala, saj je Alja po navadi njo popravljala pri takšnih pogovorih. Alja je najbolj pozitivna oseba, kar jih je kdaj spoznala in sedaj si ni mogla dovoliti, da bi dvomila o možnostih za preživetje. Njej je le malo manjkalo, da se zaradi krutosti življenja, ni začela jokati. A to bridkost je želela na vsak način zatreti.

»Prav imaš. Če sva ga že vzeli in mu ponudili možnost, potem bo preživel,« se je nasmehnila Alja. V kolikor ga ne bi Sabina dvignila in skrila pod toplo jakno, bi to naredila sama. To sta vedeli obe.

»Obdržala ga bom. Že nekaj časa premišljujem o tem, da si priskrbim psa in ga izšolam. Moji varovanci so navdušeni nad psi. Jaz sem usposobljena terapevtka, mislim, da je to dobra odločitev,« je Sabina odgovorila na vprašanje, ki je mučilo Aljo.

»Res? To bi bilo fantastično! Že nekaj časa se hočem s teboj pogovoriti o tej temi. Dobra terapevtka si in odlično se razumeš z živalmi. Tobi in Maxi te obožujeta, še sosedov maček Pepe te ima rad in prav dobro veš, da on ne mara nikogar,« se je zahihitala Alja.

»Računam, da mi boš pomagala pri začetniških težavah. Še nikoli nisem imela psa, še manj, da bi ta živel v stanovanju,« je s strahom v glasu iznesla Sabina.

»Veš, da ti bom pomagala. Poleg tega imaš resnično velik atrij, ki je ograjen in delno pokrit. Tam lahko postaviš pasjo hišico. Kuža bo pri tebi užival,« jo je bodrila Alja.

»Hvala,« je le šepnila Sabina. »Se slišiva kasneje,« ji je rekla namesto pozdrava, saj sta prišli do njunega križišča.

»Ni za kaj. Srečno, obema!« je zaklicala v pozdrav in še nekaj trenutkov gledala za prijateljico, ki je hitela proti domu, nato se je še sama odpravila domov.

Sabina je odložila psička, ki ni bil veliko večji od njene dlani, na sedežno. Urno je poiskala škatlo za čevlje, jo obložila z brisačo in preluknjala pokrov. Psička je premestila v škatlo, pobrala denarnico in avtomobilske ključe in odhitela na veterinarsko postajo.

»Dober večer. Nujno potrebujem zdravnika. Mislim veterinarja. Tega malega psička smo našli na robu gozda, zavrženega. Ko sem ga položila v škatlo je bil še komaj živ, upam, da je preživel,« je rekla v eni sapi in z upanjem zrla v žensko za receptorskim pultom.

»Upam, da veste, da nismo dobrodelna ustanova in boste morali stroške plačati vi, ne glede na to ali je pes vaš ali ne,« je hladno odvrnila ženska.

Sabina jo je nejeverno pogledala. »Seveda vem, brez skrbi, denarnico imam v žepu,« ji je odvrnila ledeno in ji namenila sovražen pogled. Še sama ni vedela od kje ji to, saj nikoli ni bila taka. A utrujenost in človeška brezsrčnost sta ji prišli do živega.

»Velikokrat se nam je zgodilo, da ljudje tega niso vedeli. Nikar ne zamerite,« je svoje besede skušala ublažiti ženska, ki je opazila Sabinino razdraženost. Mogoče je že rekla, a v resnici ni čutila prave potrebe po opravičevanju. Videlo se je, da to ni njena sanjska služba in bi trenutno bila raje nekje drugje.

Sabina bi skoraj zaškrtala z zobmi, a se ji je uspelo zadržati.

»Naj pogledam tega psička,« je mirno rekel moški glas za njenim hrbtom. Sedel je v svoji ordinaciji in skozi odprta vrata je slišal pogovor. Takoj je vstal in se napotil proti pomoči potrebni živali. Za razliko od ženske za pultom, je on ljubil svoje delo. Psička bi pogledal, tudi, če bi moral sam kriti stroške njegovega zdravljenja.

»Hvala,« je tiho in že umirjeno rekla Sabina in mu izročila škatlo.

Moški se je obrnil in odkorakal v svojo ordinacijo. Sabina mu je sledila. Škatlo je položil na mizo in odkril pokrov. Najprej je snel volneno kapo, s katero je Sabina pokrila psička, da bi se pogrel. Prijel je za robove brisače in psička prestavil iz škatle na mizo. Takoj mu je dvignil veke in pogledal v gobček. Poslušal je njegov šibki srčni utrip. Sabina je stala nedaleč stran, da ga ne bi ovirala in molče opazovala njegovo početje.

»Kolikor sem ujel, ste ga našli v gozdu?« je prvič spregovoril.

»Ja. Pred slabo uro smo ga našli. Takoj sem ga skušala pogreti, dala sem ga pod jakno in odnesla domov. Nato sem ga prestavila v škatlo in takoj prišla sem. Nisem mu upala dati vode ali hrano,« je mirno poročala. Vedela je, da potrebuje le gole informacije, zato se je trudila biti čim bolj kratka in izčrpna.

»Prav ste storili,« ji je pokimal, a ni je pogledal, njegovo pozornost je potreboval psiček.

»Podhlajen je in sestradan,« je dodal čez nekaj trenutkov in že v omari iskal infuzijo, s katero ga bo skušal okrepčati. Spotoma je pobral še kos blaga in ga pokril. »Kako ste ga našli? Je lajal, cvilil?« ga je zanimalo, saj psiček ni dal niti glasu od sebe.

»Ne. Nobenega glasu ni dal od sebe. S prijateljico Aljo sva šli na sprehod. Pravzaprav sva peljali njenega Mopsa na sprehod. Tobi ga je našel. Z laježem naju je opozoril,« je mirno odvrnila.

»V kolikor preživi, kaj boste storili z njo?« je mirno vprašal in jo prvič dobro pogledal.

»Z njo? Je psička?« je radovedno vprašala brez, da bi odgovorila na njegovo vprašanje. Nevede se je nasmehnila.

»Ja, psička je,« je odvrnil in jo gledal. Čakal je, da odgovori na njegovo vprašanje.

»Obdržala jo bom. Sem delovna terapevtka, veliko sodelujem z Aljo, ki je terapevtka z živalmi. Že prej sem premišljevala, da bi nabavila psa in ga izšolala. Sama sem zaradi narave dela že opravila potrebno šolanje. Terapevtov z živalmi je premalo, živali tako blagodejno vplivajo na bolnike in tiste, ki potrebujejo terapevtsko pomoč. Mislim, da je usoda hotela, da jo ravno midve najdeva,« je le odgovorila.

»Bi rekel, da je to kar pogumna in pametna odločitev. Srečno,« je mirno odvrnil in ji pokimal. Malo je pomolčal in jo opazoval. »Alja in Tobi, pravite?« se je prvič nasmehnil. »Alja je moja sestrična,« je dodal in jo še z večjim zanimanjem opazoval.

»Res? Potem morate vi biti Igor. Maxijin vodnik, mislim lastnik,« se je tudi sama nasmehnila.

»Bo držalo in vodnik ali lastnik je skoraj isto, kadar govorimo o šolanih psih – o psih reševalcih in psih terapevtih,« se je zabaval. »Po vsem povedanem sklepam, da si ti Sabina,« jo je začel tikati. Dobre prijateljice svoje sestrične pa že ne bo vikal. Alja jo je rada omenjala in on si jo je že nekaj časa želel spoznati, saj se mu je zdela zanimiva ženska.

»Sabina Rebernik,« je odvrnila.

»Me veseli, Igor Eržen,« je rekel in ji ponudil svojo dlan. Če se mu je že predstavila s polnim imenom, ji ni hotel ostati dolžan in vsekakor se jo je hotel dotakniti. Ni samo zanimiva ženska, je tudi presneto čedna in postavna ženska. Njena srednje visoka postava ji je pristajala. Dolge svetlo rjave lase je imela spletene v kito in zamikalo ga je, da bi jih razpletel in se prepričal o njihovi dolžini. Velike, zelene oči so izražale njene občutke, a predvsem so toplo in zaupljivo žarele. Kavbojke in oprijeta bombažna majica z dolgimi rokavi, sta se oprijeli njenega zapeljivega telesa in poudarili njene ženske čare. Sumil je, da se ne zaveda svoje podobe in predvsem tega, kako vpliva na moške čute. Svojo toplo in mehko dlan je položila v njegovo.

»Maxi je čudovit pes,« je mirno nadaljevala njun pogovor.

»Res je. Slišal sem, da te ima zelo rada. Bi rekel, da boš dobra pasja lastnica,« je na glas iznesel svoje mnenje.

»Joj, tega pa ne moreš vedeti. Še jaz ne vem. Malo me je strah. Še nikoli nisem imela nobene živali. Tisti poskus z mačkom ne šteje. Pri nas je bil slab mesec, potem smo ugotovili, da sta mama in sestra alergični na mačjo dlako in je moral stran,« je skrušeno priznala.

»Od Alje sem slišal, da se dobro razumeš z živalmi, hočem reči, znaš z njimi. Menda te tudi sosedov Pepe upošteva,« ji je ugovarjal.

»Joj, ne še ti s sosedovim Pepetom,« se je zahihitala. »Že Alja mi je to povedala. Istočasno mi je morala obljubiti, da mi bo pomagala, dokler se ne naučim vsega potrebnega. Resnično me je strah, da bi naredila kaj narobe ali vzgojila napadalnega in neposlušnega psa,« se je zresnila.

»Oba z Aljo ti bova pomagala in če resnično hočeš terapevtskega psa, potem te čaka kar nekaj dela in šolanja. Psi se začnejo šolati nekje pri treh mesecih. Rekel bi, da je tvoja psička stara največ mesec dni, a verjetno je še mlajša. Ko bo dovolj pri sebi in dovolj stara pridi z njo na poligon našega društva in se pridruži urjenju,« jo je poskusil opogumiti.

»Kdo zavrže tako mladega in nebogljenega psa?« je žalostno vprašala. Oba sta se zavedala, da je to bolj retorično vprašanje.

»Tudi taki ljudje obstajajo. Ne beli si glave. Nikoli ne moreš popraviti vseh krivic,« je tudi sam žalostno dodal. Malo je pomolčal in nadaljeval: »Ne vem, če se zavedaš, a rekel bi, da je tvoja psička Zlata prinašalka. Čisto verjetno je mešanka, a najbolj spominja na Zlate prinašalce.«

»Torej bo zrastla v velikega psa,« je skoraj zacvilila Sabina.

»Je to problem?« ga je zanimalo.

»Niti ne. Vsak pes potrebuje ljubezen in vsakemu se moraš posvetiti in ga peljati na sprehod. Razlika je le v tem, koliko kateri poje in koliko imaš potem za pospraviti po pasji potrebi. A to me ne skrbi. Skrbi me, ker živim v bloku. Že res, da imam velik, ograjen atrij, kot me je Alja opozorila, a kaj, če bo to premalo svobode za njo?« je razložila svoje pomisleke.

Veselo se je zasmejal. »Dobra lastnica boš. Že zdaj te skrbijo stvari, ki niso tako pomembne, glede na to, kako nameravaš skrbeti za njo. Pomiri se.«

Sabina mu je samo nejeverno prikimala.

Dovolj sta klepetala, spet je pogledal k psički, ki je ležala na njegovi mizi. Utrip se ji je povečal in lažje ga je slišal. Sabina jo je prinesla resnično v zadnjem trenutku.

»Predvidevam, da boš čez vikend doma. Za psičko bo najbolje, da jo odneseš domov in sama skrbiš za njo. Jaz kmalu zaključim svoje dežurstvo in čez vikend ne delam, lahko jo bom prišel pogledat. Pomembno je, da jo redno hraniš, na vsake tri ure za začetek, dal ti bom injekcijo in pripravek tekoče hrane ter da ji bo dovolj toplo. Ti bo to šlo? Če ne, lahko ostane tukaj, dežurna ekipa bo poskrbela za njo,« je rekel stvarno. Oba sta se zavedala, tistega, kar ni rekel. Prvič, da taka oskrba stane in drugič, tudi, če želijo, ji ne morejo nuditi take nege, kot ji jo lahko ona.

»Nisem imela načrtov, a tudi, če bi jih, bi jih zdaj spremenila. Nobenega problema ni, ne bo mi težko skrbeti za Trini. Ti le glej, da se oglasiš in pogledaš, kako ji gre,« mu je hvaležno odvrnila.

»Trini? Si ji že dala ime? Kako prisrčno,« je rekel iskreno in se nasmehnil. Nato je spet prijel za konce brisače in Trini vrnil v škatlo. Pokril jo je z volneno kapo in se pri sebi nasmehnil Sabinini iznajdljivosti. Zaprl je pokrov in škatlo predal Sabini. »Po službi, okoli devete se lahko oglasim pri tebi in preverim kako vama gre. Bi ti to ustrezalo?« jo je vprašal, ko sta stopala proti pultu.

»Seveda. Vesela bom, če boš prišel,« je rekla iskreno.

Igor se je obrnil k ženski za pultom in ji suho poročal, kaj je delal. Obrnil se je predvsem zato, da Sabina ne bi na njegovem obrazu zaznala sledi poželenja, ki so pred nejevoljno sodelavko takoj izginili. Ko mu je tako iskreno odvrnila, da bo vesela njegovega obiska,je mislila samo na svojo psičko, on pa je misli, na postavno lastnico in stvari, zaradi katerih so bile ženske vesele, če je zvečer prišel k njim domov, v intimnost njihovih spalnic. Pridržal je škatlo s Trini, dokler je Sabina poravnala račun in jo nato pospremil do avta. Zaradi mraza se je hitro vrnil v tople prostore klinike, a njegove misli so bile še vedno pri sestričnini prijateljici. Požgečkala je njegovo domišljijo. Že nekaj časa je premišljeval, da bi Mojci povedal, da je med njima konec, zdaj ji bo to lažje sporočil. Saj ne, da bi mu bilo težko. Že nekaj časa se je ob njej dolgočasil. Dolgočasilo ga je tudi Mojčino mnenje, da sta pravi par. On na to ni gledal tako. Že lep čas, če je iskren še iz časov, ko je bil bruc na fakulteti za veterino, ni imel punce. Ne, on si je vedno našel samo ljubimke. Njemu je bilo pomembno, da zadovolji svojo telesno plat. Samo moško potrebo po sprostitvi. Žensk ni nikoli zavajal. Nikoli ni ničesar obljubljal ali jim dal povod, da bi mislile drugače. On žensk ni vabil v kino ali na koncerte. Tudi na sprehode ni hodil ali iskal kakšno zabavo. Včasih je katero odpeljal na večerjo in potem v posteljo. A največkrat je večerjo kar naročil ali jo preskočil in si tako prihranil nepotrebno pogovarjanje. Za zabavo se je družil s svojimi prijatelji. Za njih je pogosto kuhal ali prirejal piknike na svojem dvorišču, a nikoli za svoje ljubice. To bi bila čista izguba časa. Ko bo srečal tisto pravo, tisto, ob kateri bo njegovo srce utripnilo in bo vedel, da je njo čakal že celo svoje življenje, takrat se bo spremenil. Za njo se bo potrudil. Za zdaj je še ni srečal. Srečal pa je zapeljivo Sabino. V pravi užitek mu bo zapeljati jo. S kotičkom zavesti, se je zavedal tihega notranjega glasu, ki ga je opomnil, da je Sabina Aljina prijateljica. Hitro ga je utišal. Saj ji ne bo storil krivice. Ne bo je zavajal in predvsem je ne bo silil v nič. Odkrit bo do nje in zato mu tudi Alja nima kaj zameriti. Zadovoljno se je nasmehnil in pogledal na svojo ročno uro. Še dobro uro in lahko bo odšel. Odšel bo naravnost k Sabini.

Sabina je celo pot do doma tiho govorila svoji Trini. Če je utihnila, so njene misli odtavale do postavnega veterinarja Igorja. Šele, ko je omenil Aljo in je spoznala, da je on Aljin bratranec, ga je prvič dobro pogledala. Ko je prišla, ji je bila Trini najpomembnejša in svoje pozornosti ni namenjala moškemu, ki ji je skušal pomagati. Alja je veliko govorila o Igorju, a si ga je ona predstavljala čisto drugače. Poznala je Aljino družino, zato je predvidevala, da je tudi Igor svetlolas in svetlook. Toda, Igor je živo Aljino nasprotje. Visok, z ostrimi, a nadvse prijetnimi moškimi potezami obraza, na katerem so kraljevale rahlo ovalne temno rjave oči. Črni, rahlo skodrani lasje so mu s svojo dolžino, ki je še vedno bila lepo urejena in moško pristrižena, dajali deški videz. Pravzaprav si je morala priznati, da je deloval mlajše in predvsem zapeljivo. O ja, Alja je veliko govorila o njem. Toda nje ni nikoli preveč mikalo, da bi ga spoznala. Le zakaj bi? Alja se je po navadi jezila nanj. Že res, da ga je imela zelo rada. Rada je govorila o njegovi ljubezni do živali in požrtvovalnega dela v njihovem društvu, ki ga je ustanovil s prijateljem Blažem in katerega je bil predsednik. V prostem času je uril pse. Njihovo društvo je temeljilo predvsem na delu s psi reševalci. Imeli so tudi pasjo malo šolo, v kateri so vešči inštruktorji učili pse in njihove lastnike osnovnih manir, poslušnosti in socializacije. Kljub plemenitemu in odgovornemu delu je dobila občutek, da je Igor predvsem neodrasel moški. Alja je najpogosteje tarnala nad njegovo neresnostjo glede deklet. Družina je pritiskala nanj, naj se že enkrat ustali, a se jim je on samo nasmihal in vsakič odvrnil, da še ni srečal tiste prave. Nobene od svojih deklet, ni nikoli predstavil družini. Sabina je imela podoben problem s svojo družino, ki je pritiskala na njo, naj si že poišče resnega partnerja. Zato je Igorja razumela. Prejšnji teden sta z Aljo imeli enega takih pogovorov in skušala je braniti Igorja. Alja jo je dokaj hitro utišala z vprašanjem, koliko fantov je zamenjala v zadnjih šestih mesecih. Enega, ji je z vzdihom odgovorila in se pri sebi spraševala, ali ta eden šteje, saj sta se po dobrem letu razšla ravno pred približno pol leta. Alja ni videla njenega omahovanja in ji je kaj hitro odvrnila, da jih je Igor v tem času zamenjal vsaj tri. Kaj hitro je izgubila voljo, da bi ga še naprej zagovarjala. Tudi Alja se je umirila in ji priznala, da je pretiravala. Zaupala ji je tisto, kar je že sama vedela, da je Igor neodrasel moški, ki je po eni strani preveč odgovoren in požrtvovalen, po drugi pa otročji. Pojasnila ji je, da jo največ moti, ker so do svojih žensk, ne obnaša tako, kot bi se spodobilo, saj se ne druži z njimi, nič mu ne pomenijo in z vsako zdrži le po nekaj mesecev. Sabina ni vedela, zakaj so ji misli ušle v to smer. A priznati si je morala, da se ji Igor, zdaj, ko ga je videla tudi v drugi luči, zdi zelo postaven in zanimiv moški. Pritegnil je njeno pozornost. Zaradi tega ni bila nič kaj vesela. Kratke avanture je niso zanimale in trenutno ni imela časa za moškega. Ni ga potrebovala. Že res, da se je včasih počutila osamljeno, a še vedno premalo, da bi si poiskala fanta. In brez problema bi si ga lahko našla. Kar dva sodelavca sta se spogledovala z njo in oba sta mislila resno. Oba sta se ji tudi zdela precej postavna, a ni čutila tiste prave kemije. Sedaj pa je dobila Trini in odločila se je, da bo psička trenutno na prvem mestu. Imela je vizijo in imela je cilj. Nihče je ne bo odvrnil od tega. Še najmanj pa misli na prijateljičinega bratranca.

Igor je parkiral pred Sabininim blokom. Ker je poznal naselje, ni imela težke naloge razložiti mu, kje stanuje. Prišel je do vhoda v blok v istem trenutku kot dostavljavec iz bližnje Picerije. Fant je nosil štiri pizze in na njegovo presenečenje je pozvonil pri Sabini. Skupaj z njim je vstopil. Sabina je odprla vhodna vrata, še predno sta uspela priti do njih.

»Pozdravljena,« ju je pozdravila. »Igor, kar vstopi,« mu je pokazala z roko in se posvetila fantu s pizzami. Plačala je naročeno, zaprla vrata in škatle postavila na kuhinjsko mizo.

»Lačna sem. Ti si naravnost iz službe, predvidevam, da ti bo večerja prijala in Alja in Matej bosta vsak čas prišla,« je mirno odvrnila, ko je ujela njegov začudeni pogled.

»Z veseljem sprejmem večerjo,« se ji je nasmehnil. Pogledal je po dnevni sobi. Na sedežni je izpod Dormeo odeje kukal le droben smrček. »Vidim, da si nakupovala,« je z glavo pokazal na kup poleg sedežne. V pasji košari je bila vrečka v kateri je lahko videl paket planic – podlog za pasje stranišče, nekaj igrač, vrečko najbolj kakovostnih briketov za mladičke, dve posodici s stojalom in majhno bombažno pasjo oblekico. Poleg je stalo pasje stranišče, Puppy trainer.

»Nekaj osnovnega sem kupila,« mu je pokimala v odgovor in iz omare vzela krožnike.

Ni še dobro pogrnila mize, že se je zaslišal zvonec. Odprla je vhodna vrata v blok in se vrnila k svojemu opravilu. Po kratkem trkanju so se odprla vrata in Alja in Matej sta vstopila.

»Igor! Že nekaj dni te nisem videla. Kje si ti?« je rekla Alja namesto pozdrava in bratranca glasno cmoknila na lice.

»Delam,« se ji je nagajivo nasmehnil in jo objel. Mateju je podal svojo dlan.

»Pustite pozdrave za kasneje. Umiram od lakote,« je rekla Sabina in sedla za mizo.

»Sabina, mar manjšega pasjega ležišča niso imeli?« je presenečeno vzkliknila Alja, ko je zagledala stvari poleg sedežne.

»Po Igorjevem mnenju, bo Trini zrastla v velikega psa. Menda ima gene Zlatega prinašalca. Upam, da ji ležišče ne bo premajhno,« je Sabina skomignila z rameni.

»Se opravičujem,« se je zahihitala Alja. Nihče ni niti pomislil, da se resnično opravičuje. Saj jo je očitno vse skupaj zabavalo. Kako ne bi, ko pa si je predstavljala, malo psičko, ki je trenutno bila velika kot dlan, v ogromni pasji košari.

»Pridite že,« je skozi smeh Sabina pozvala družbo za mizo. Razumela je Aljin smeh in tudi sama je pomislila na isto. »Vsaj posodice z napisom Killer ji nisem kupila,« se je zabavala na svoj račun. Vsi so se zasmejali.

Drugi so se ji hitro pridružili. Na Aljino prigovarjanje je Igor povedal vse o Trini. Sabina je morala poročati o svojih nakupih in načrtih. Kaj kmalu so zapadli v prijeten pogovor. Po večerji je bil ravno pravi čas, da Trini še enkrat nahranijo. Sabina ji je z veliko injekcijo v gobček iztisnila odmerek hrane. Igor je budno spremljal njeno početje. Trini ju je opazovala z velikimi očmi in se trudila sodelovati po svojih najboljših močeh. Bila je preveč oslabela. Igorja je pomirilo dejstvo, da se je vsaj z očmi odzvala. Sabina je bila nežna in ljubeča. Igor je bil vesel, da je mlada in nebogljena psička prišla v prave roke.

»Mislim, da je čas, da se odpravimo,« je rekla Alja, ko je Trini dobila svoj obrok in je zavita v odejo ponovno zadremala. »Sabina je že zjutraj sanjarila o počitku in svoji postelji. Sedaj bo morala čez nekaj ur vstati in nahraniti malo Trini,« je podkrepila svoje besede in vstala.

Tudi ostali so vstali s sedežne in fotelja, kamor so se udobno namestili.

»Zjutraj se bom oglasil in pogledal kako ji gre,« je prijazno oznanil Igor.

»Prav. Hvala za vse,« se mu je zahvalila Sabina.

»Ni za kaj,« ji je vrnil z nasmeškom. Oblekel je svojo jakno in že prijel za kljuko, ko je slišal Aljin glas za svojim hrbtom.

»Domov se bom peljala kar s teboj, če greš domov, seveda,« je prijazno rekla.

»Kam pa bi lahko šel?« jo je muzajoče pogledal. Namenila mu je le vprašujoči pogled. Igor ga je predobro razumel. Ni hotel komentirati, zato je ostal tiho in se počasi odpravi proti svojemu avtu.

»Se vidimo jutri. Hvala za pizzo,« je namesto pozdrava rekel Matej.

»Se vidimo,« je odvrnila Sabina in zaprla vrata za odhajajočimi prijatelji.

Pred Igorjevim avtom je Matej poljubil Aljo in se odpravil do svojega avta. Alja je sedla na sovoznikov sedež in počakala, da je Igor speljal, nato pa rekla: »Sabina je moja prijateljica! Dobra ženska je, poštena!«

»Vem,« je kratko odvrnil Igor.

»Veš?« se je posmehnila Alja. »Opozarjam te! Prste stran od nje!« je rekla ledeno in resno.

»Zakaj misliš, da me zanima in da imam kakšne namene z njo?« je Igor rekel nedolžno in dobro skril, kako zabaven se mu zdi njun pogovor.

»Poznam te! Videla sem, kako jo opazuješ,« se ni dala Alja.

»Kako jo opazujem?« je zanimalo Igorja.

»Oh, ne delaj se neumnega!« je zasikala Alja.

»Ne delam se neumnega,« jo je obtožujoče pogledal. Prispela sta pred njeno hišo. Ustavil je, da lahko izstopila, a je obsedela. Kar je tudi pričakoval. »Sabina je prijetna ženska. Nikoli nisi omenila, kako postavna je. Kaj je narobe, če pogledam žensko, ki je pritegnila moj pogled?« je rekel stvarno. Alje, ko si je nekaj zapičila v glavo, ni bilo moč ustaviti. Ni imelo smisla skrivati resnice pred njo. Ko sta že načela to temo, bo vztrajala, da si povesta vse.

»Na splošno ni nič slabega v tem, da kateri koli moški pogleda privlačno žensko. Ali obratno. A midva ne govoriva o splošnih stvareh. Govoriva o tebi. Ne razumem, kako je lahko nekdo, ki je tako plemenit, požrtvovalen in na nekaterih področjih občudovanja vreden, istočasno tako hladen in nedostopen kot partner. Se sploh zavedaš, kakšen odnos imaš do žensk? Nobena ti v resnici nič ne pomeni. Nimaš jih za prijateljice, ne družiš se z njimi. Presneto vase zaverovan moški si. Neresen in neodrasel,« mu je Alja stresla v obraz vse svoje negodovanje in neodobravanje.

»Alja, dobro veš, da nimam dovolj časa, da bi se resnično posvečal dekletom. Vsaka vedno ve, kaj lahko pričakuje od mene. Nobene nikoli nisem silil v nič, kar same ne bi hotele. Ko bom srečal tisto pravo, se bom za njo potrudil,« se je skušal opravičiti in ji pojasniti stvari, ki so jo vznemirjale.

»Matej tudi nima veliko prostega časa, a zame si vedno vzame čas. Matej jutri dela in danes je bil ob devetih na televizijskem sporedu film, ki si ga že nekaj časa želi pogledati. Toda, on je predlagal, da greva do Sabine, zato ker me pozna in mi je hotel narediti veselje,« je suho iznesla Alja in mu skušala na drugačen način prikazati resnico, pred katero si je zatiskal oči in iskal izgovore za svoje početje.

»Pač, moški smo različni,« je mirno pripomnil Igor.

»Ja, res ste. Toda, vztrajam pri mnenju, da si neodrasel. Sabina je resnično dobra ženska. Ona potrebuje resnega, odgovornega, odraslega in ljubečega moškega. Zato se drži stran od nje. Nisi pravi za njo,« je rekla in odprla vrata ter izstopila. Predno je zaprla vrata, je še enkrat pomolila glavo noter in rekla: »Resno mislim!«

»Razumem!« je zamomljal, čeprav ga ni mogla slišati. Zapeljal je na svoje dvorišče in parkiral avto. Namesto v hišo, se je odpravil do pesjaka. »Pozdravljena, ljubica,« je ljubeče pozdravil svojo Nemško ovčarko Maxi. Odprl je vrata pesjaka in počepnil k Maxi. »Oprosti, ker si me danes malo dlje čakala. Moral sem pomagati mali Trini. Če bo sreča mila, bosta lahko še prijateljici. Pridi ljubica, greva na najin sprehod,« je nežno prigovarjal svoji psici dokler ji je nameščal oprsnico in pripel povodec. V resnici za sprehod z Maxi ni potreboval povodca, a kot inštruktor in predsednik društva, je imel odgovornosti. Če je hotel, da so ga lastniki upoštevali, je moral biti za zgled. Tudi po zakonu morajo biti psi na vrvici in on je bil družbeno odgovoren človek. Z dolgimi koraki se je odpravil po ulici. Kljub dokaj pozni uri ni želel izpustiti sprehoda. Že res, da je dopoldne poskrbel, da je Maxi dobila dovolj gibanja, a zdelo se mu je prav, da si še malo pretegne noge. Nikoli se ni zadovoljil s tem, da jo pelje samo nekaj korakov zaradi opravljanja pasje potrebe. Zaradi hladnega in temnega večera ali bolje rečeno noči, se je odločil za krajši krog okoli naselja. Hitro sta stopala po pločniku. Zatopljen v svoje misli, kaj ga vse čaka čez vikend, je prišel do blokovskega naselja. Čisto avtomatično je pogledal v Sabinina okna in se podzavestno ustavil za trenutek. Ravno v tistem trenutku se je luč v dnevni sobi ugasnila. Lenobno se je nasmehnil. Sabina je resnično delovala malo utrujeno. Upal je, da se ji bo uspelo vsaj malo naspati. Maxi je čutila njegovo rahlo napeto drži in se je z glavo podrgnila ob njegovo nogo. Predramila ga je iz misli. Pobožal jo je po glavi in se ji nasmehnil. »Greva naprej, nima smisla stati pod Sabininim oknom,« ji je šepnil in krenil naprej. V istem tempu, kot sta hodila prej, je stopal naprej, Maxi mu je sledila ob nogi. Ob misli na Sabino so se mu vrnile Aljine besede. Vse je še enkrat premlel. Mogoče je res imela prav, da je bil malo neresen. A kot ji je zatrdil, on v svojem življenju ni videl napak. Čakal je tisto pravo in vmes se bo zabaval z dekleti, ki delijo isto mišljenje kot on. Kako naj se druži z njimi, ko pa nobena do sedaj ni izrazila naklonjenosti do živali. Nobena ni izrazila želje, da bi spoznala njegovo Nemško ovčarko. Večina je kar okamnela od strahu ali neodobravanja, ko je omenil Maxi. Le kako bi se potem lahko družil z njimi? Pri nobeni ni opazil istih zanimanj, kot jih je imel sam. Še njihov glasbeni okus je bil različen. Ne, Alja ni ničesar razumela. Toda, ta ista Alja, ga je opozorila naj pusti Sabino pri miru. Globoko je vdihnil. Maxi se je zdrznila ob spremembi njegovega obnašanja. Nežno jo je potrepljal po glavi. »Vse je v redu, ljubica. Samo na Aljo sem pomislil. Kaj praviš, Alji se ne gre postavljati po robu?« se je pogovarjal z Maxi. Psica ga je samo pogledala in mirno nadaljevala pot naprej. Tolikokrat sta jo že prehodila in ker on ni upočasnil svojega koraka, se Maxi ni več menila za njegove besede, ki jih je bolj ali manj mrmral sebi v brado. Nobena ženska se ne bo postavila medenj in njegovo sestrično pa naj bo še tako vabljiva. Alji na ljubo, bo s Sabino samo prijatelj. Pa ne samo zaradi Alje, večinoma tudi zato, ker bi ga Sabina najverjetneje zavrnila. Toliko je slišal o njej, da je bil prepričan o tem. Poleg tega se ni spogledovala z njim. Ne, Sabina je ostala imuna na njegov poskus spogledovanja. In to ga je malo jezilo. Zdaj je bila še bolj vabljiva. A ne bo se šel igric z njo. Alja mu je prepovedala in zdrav razum mu je prigovarjal, da ima Alja prav.

Zjutraj je Igor poslal Alji kratek sms. »Sprehod?« je natipkal in v naslednjem trenutku je prejel odgovor. »Čez deset minut,« je prebral besede na svojem mobilnem telefonu. Oblekel se je in se odpravil k Maxi. »Pozdravljena ljubica. Vsak čas bosta prišla Alja in Tobi, gremo en krog, da se malo razgibata,« ji je govoril, dokler jo je česal in čohljal. Spustil jo je na dvorišče in ji zamenjal vodo in počistil pesjak. Usul ji je še hrano in jo nato pripel. Ravno, ko je vstal, je opazil Aljo, ki je slonela na njegovi ograji. »Dobro jutro,« sta si voščila istočasno in pustila, da sta se še psa vohaje pozdravila. V tišini so se odpravili po ulici navzgor in proti poljski poti proti gozdu. Ko sta bila že izven naselja sta spustila psa, ki sta se na prigovarjanje lastnikov začela loviti po polju. Z dokaj hitrimi koraki sta jima sledila.

»Imel sem dovolj časa, da sem premislil tvoje besede,« je tišino prekinil Igor. »Sabina je res čudovita ženska. Ni ti treba skrbeti, ne bom je izkoristil. Toda, rad bi bil njen prijatelj. Lahko to sprejmeš?« je dokončal svoj govor. Med njima z Aljo ni bilo nedorečenih stvari in zato se je potrudil in ji prvič razkril delček svojih intimnih razmišljanj.

»Ja, to lahko sprejmem,« je prikimala in skrila svoj sumničav pogled. Igorja je predobro poznala. Ni ji bilo čisto jasno, ali se je res ustrašil njenih besed, ali pa ga je Sabina tako očarala, da se še sam ne zaveda, da se je zaradi nje odločil ubrati drugačno pot. Sumila je na drugo možnost.

»Tam, na robu gozda, je Tobi našel Trini,« je suho rekla in z roko pokazala na mesto.

Oba sta stopila tja in podrobno pogledala okolico. Sinoči je posvetila okoli, a ni videla ničesar posebnega. Tudi sedaj ni bilo nobenih drugih sledi, le uležano listje, kjer je ležal zavržen kužek. Alja je z bolečim srcem z nogo brcnila v listje in razdrla začasno zavetje. Ni hotela, da bi Sabina to kdaj videla. Vedela je, kako bi jo to potrlo. Že sinoči je bila na robu joka in hotela je, da prijateljica pozabi trpke trenutke. Čeprav je Trini prihajala k življenju, je še vedno obstajala možnost, da ji ne uspe. A, kot jo je Sabina že včeraj opozorila, mora ostati pozitivna, zato je negativne misli odgnala stran. Pobrala je palico in jo začela metati Tobiju. Urno so se obrnili in se začeli vračati. Tudi Igor je Maxi metal palico in trenutek negativnih občutkov se je razblinil med igro in veselim laježem ter smehom.

»Okoli desete bom šel k Sabini. Greva skupaj?« je vprašal Igor, ko sta prispela domov.

»Seveda. Kaj misliš, bo v redu, če vzamem Tobija s seboj? Drugače gre vedno z menoj k Sabini. No, včeraj ga nisem hotela vzeti,« je malo negotovo povedala Alja.

»Mislim, da ne more škoditi. Tobi je ubogljiv in on jo je našel,« je mirno odvrnil Igor.

Alja mu je samo prikimala in se odpravila v hišo. »Pokliči me, ko boš šel od doma,« mu je zaklicala čez ramo.

»Bom,« ji je odvrnil in z Maxi sta se odpravila naprej.

Alja je pozvonila na Sabinin domofon in v naslednjem trenutku sta slišala zvok za odklepanje vrat. Vstopila sta in Alja je spet samo potrkala in vstopila naprej. Igor jo je, zaradi domačnosti, ki si jo je privoščila, grdo pogledal. »Saj naju pričakuje,« je zamrmrala Alja in vstopila. Vonj po sveže kuhani kavi jima je omamil čute, da sta se oba zadovoljno nasmehnila.

»Pozdravljena, ravno prav sta prišla,« jim je zaklicala Sabina in nalila kavo v skodelice. Pladenj s sladkorjem, lončki smetane, skodelicami kave in krožnikom piškotov je odnesla na mizico v dnevno sobo. Sklonila se je in pobožala Tobija.

»Kako sta preživeli noč?« je zanimalo Aljo. Pozorno je opazovala prijateljico in zdelo se ji je, da Sabina deluje spočito in veselo. Tobi je kratko povohal Trini, jo nežno dregnil s smrčkom in se zleknil poleg pasje košare na preprogo.

»Dobro,« se je nasmehnila Sabina in sedla poleg Alje.

Igor se je sklonil v pasjo košaro in pod odejo poiskal Trini. Psička je ob njihovem prihodu dvignila glavo. To je bil dober znak. Malo jo je pogledal in zadovoljno sedel v fotelj.

»Vidim, da je lulala v pasjem stranišču,« je rekel z zanimanjem in opazoval dva majhna rumena fleka na podlogi pasjega stranišča.

»Ponoči sem jo dvignila in položila na stranišče. Držala sem jo, da je na nekakšen način stala in ji ritko potisnila k tlom ter ji prigovarjala, naj lulala. In čez čas je res. Zjutraj sva vajo ponovili, ni mi bilo treba dolgo čakati, da je lulala. Tudi bolj stabilno je stala, vsaj zdi se mi tako,« je ponosno razložila Sabina.

»Pametno,« se je nasmehnila Alja.

»Zjutraj sem ji poleg tekoče hrane ponudila tudi malo trde hrane. Imela sem malo govejega mesa iz juhe. Skupaj s korenčkom in nekaj briketi, namočenimi v neslani juhi ,sem ga zmlela v multipraktiku. V gobček sem ji potisnila kašast pripravek. Pojedla je za dve žlici. Najprej sem ji jaz porivala hrano v gobček, potem pa sem pustila, da je sama vzela z mojega prsta. Ostalo sem shranila za naslednje hranjene. Ko popijemo kavo, jo bom spet nahranila,« je povedala in vprašujoče pogledala Igorja. Ni bila prepričana ali je storila prav. Čeprav ji je Igor sinoči prinesel še nekaj vrečk tekoče hrane in jih je imela dovolj za nekaj obrokov, je že mislila o navajanju psičke na bolj konkretno hrano. Prav tako se je boleče zavedala dejstva, da bo v ponedeljek, Trini ostala sama dobrih devet ur, ves čas, ko bo ona zaradi službe odsotna. Pomislila je, da bi vzela nekaj dni dopusta, a odgovornost do varovancev in sodelavcev, ji je visela nad glavo. Ni se mogla kar čez noč odločiti, da je nekaj dni ne bo. Potrebovala je zamenjavo. Trini se bo morala naučiti jesti sama in lepo bi bilo, če bi se naučila uporabljati pasje stranišče.

»Prav si storila. Toda, ne melji je preveč. Mora se naučiti jesti. Popoldne ji poskusi dati pest briketov,« je mirno pripomnil Igor.

Sabina se je zagledala v Trini. Ljubeč izraz je preplavil njen obraz. V očeh so se ji zalesketale solze, čeprav se je smehljala. Igor in Alja sta takoj pogledala v smer, kamor je strmela Sabina. Tudi on dva sta se veselo nasmehnila. Trini se je skušala skobacati na noge. Majavo je stala na svojih nogicah, odeja ji je padla s telesa. Tiho je zacvilila. Tobi je takoj vstal in stopil k njej. S smrčkom se je še enkrat podrgnil ob njo. Spet je legla in on se je ulegel poleg. S smrčkom se je zakopala v njegov kratki kožušček.

»Si mogoče že lačna, ali si samo želiš bližine, srček?« je nežno rekla Sabina. Trini je ob njenem glasu spet dvignila glavo in jo pogledala z velikimi očmi.

Sabina je vstala in iz hladilnika vzela skledico s pripravljeno hrano. Za nekaj sekund jo je dala v mikrovalovno pečico. Mali lakotnici, ni hotela dati prehladne hrane.

»Si jo ponoči vzela k sebi v posteljo?« je radovedno vprašala Alja.

»Ne. Spali sva v dnevni sobi,« je Sabina skomignila z rameni. Zdaj je vedela, da je bila ideja, da spi na sedežni, malo butasta. Poleg udobne postelje v spalnici, se je ona odločila za dokaj trdo sedežno. A morala si je priznati, če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi storila isto.»Nočem je navajati na svojo posteljo. Če bo res velika, nima kaj iskati v moji postelji. Zato je spala v svoji košari. Odejo sem ji namestila tako, da ji je bilo toplo in mislim, da je lahko dobila občutek varnosti. Nisem je hotela premetavati in jo begati ali jo puščati same, zato sem spala na sedežni.«

Alja ji je samo prikimala in se veselo nasmihala. Igor se je samo smehljal. Trini se je odzivala na Sabinin glas, kar pomeni, da se je veliko pogovarjala z njo. To mu je bilo všeč. Vse premalo lastnikov se je resnično pogovarjalo s svojimi psi. In če je Trini po slabem dnevu že poznala Sabinin glas, je vedel, da bo njeno življenje pri taki lastnici resnično dobro.

Sabina je Tobiju natresla nekaj briketov na krožniček in nahranila Trini. Najprej ji je dala polovico vrečke z injekcijo in ji nato dala gosto hrano. Ni ji bilo treba porivati hrane v gobček. Trini je vse pojedla z njenega prsta. Spet jo je položila na pasje stranišče in psička je ubogljivo lulala. Tokrat Sabini ni bilo treba držati psičke, saj je imela že toliko moči v nogicah, da je sama stala. Položila jo je nazaj v njeno košaro in sedla k prijateljema. Še malo so klepetali, nato sta se Igor in Alja poslovila. Igor ji je še razložil, naj Trini ne pelje ven, dokler ne bo cepljena. Obljubil je, da bo v petek prinesel cepivo in čip, ter tako poskrbel za osnovne stvari, ki jih mladiček potrebuje. V kolikor bo dovolj zdrava, jo bo cepil, če ne bo treba počakati še kakšen dan več. Prav tako ji je zagotovil, da se bo tudi med tednom oglasil in pogledal kako jima gre. Sabina ju je pospremila. Pobožala Tobija in Aljo povabila, naj se oglasi kadar koli bo imela čas.

Trini je pridno jedla in se začela normalno razvijati. Kakor je ona rastla, tako je rastlo tudi Sabinino srce in ljubezen do živahne psičke. Kmalu je ugotovila, da je Trini pametna in v resnici zelo pridna. Brez težav je ostajala sama doma. Pasje stranišče je prestavila v kopalnico, kar za Trini ni predstavljalo problemov. Vso svojo pasjo potrebo je opravljala na pasjem stranišču, kadar je bila v stanovanju in na travi, kadar sta šli na kratek sprehod. Med Sabinino odsotnostjo je spala ali se igrala z igračami, s katerimi jo je ljubeča lastnica obdarila. Po navadi sta se sprehodili do Alje in ta ju je pospremila nazaj, nato pa peljala Tobija še dodatni krog ali obratno. Sneg je za Miklavža pobelil pokrajino, a se je v nekaj dneh stopil. Ostal je le mraz. Alja je Tobija peljala na sprehod, se ustavila pri Sabini in jo povabila k sebi na kavo. Sabina je Trini oblekla v bombažno pasjo majico in ji nadela še topel plašček. Skupaj so se odpravili proti Aljinemu domu.

»Nekam slabe volje se mi zdiš,« je tiho pripomnila Alja, ko sta počasi stopali po pločniku.

»Ja, mogoče sem res malo slabe volje,« ji je odvrnila Sabina in se utrujeno nasmehnila. »Govorila sem z mamo. Vsakič, ko se slišiva, jo poslušam, kako pes ni zame,« je na pol jezno dodala.

»Neumnost. Odlično si se znašla in Trini ne bi mogla dobiti boljše lastnice,« je rahlo vzkipela Alja.

»Vem. Hvala. A ni to, kakšna lastnica sem. Mama mi ves čas prigovarja, kako mi najbrž smrdi v stanovanju in me sprašuje kaj vse mi je že uničila,« je razočarano vzdihnila Sabina. Obe sta vedeli, da pri Sabini ne smrdi, pri njej je vedno moč čutiti prijeten svež vonj. Sabina ima rada aromatična olja in pogosto prižge paličico kadila ali nalije olje v izparilnik s svečko. »Trini ni ničesar uničila. Nikoli ni grizljala mojih copat, čevljev ali česar koli drugega. Enkrat je poskusila, a sem ji copat zamenjala z igračo in od takrat ni več poskušala ničesar takega,« je nadaljevala Sabina.

»Vem. Trini je res pridna. Glej tvoja mama ni nikoli imela živali v stanovanju in ve samo tisto, kar ljudje na splošno mislijo,« jo je skušala potolažiti prijateljica.

»Saj to ji tudi jaz dopovedujem, a me noče slišati. Moja mami si tudi predstavljati ne more občutka, ki ga dobim, ko pogledam ali pobožam Trini. Kadar pridem domov, me je vesela. Veselo maha z repkom in se hoče na vsak način pocrkljati. Že sama misel na njo mi prikliče srečne občutke in nasmeh. Trini potrebuje tako malo pozornosti, da mi vrača tako veliko ljubezni. Zaradi nje hočem biti umirjena in pozitivna. Nočem prenesti slabe volje na njo, saj tudi, če bi hotela, ne bi mogla. Moraš biti od kamna, da se te ta povezanost ne dotakne,« je Sabina zmajala z glavo. »Po drugi strani pa ne morem več odvračati sestre od obiska. Takoj, ko je slišala, da imam Trini, je hotela priti na obisk. Njena dva sončka, sta radovedna in zelo živahna otroka, zato sem jo komaj prepričala, da Trini ni igrača in da potrebuje malo časa, da okreva. Že predolgo sem jo odvračala od obiska. Jutri popoldne pridejo. Veš, da imam nečaka zelo rada, a ne morem dovoliti, da bi se Trini počutila ogroženo ali da bi jo kakor koli prestrašila ali poškodovala. Sestra je slepo zaverovana v svoja otroka in ne dovoli, da bi jima kdor koli kar koli odrekel. Lahko bi se pošteno sprli, zato me je malo strah,« je povedala še drugo, kar jo je težilo. Alja jo je le sočutno pogledala.

»Hej, kaj se je zgodilo? Delujeta, kot bi se vama vse ladje potopile,« je radovedno vprašal Igor, ko je ustavil avto poleg njiju in odprl okno.

»Nič!« sta odgovorili v isti glas.

»Ah, ok. Torej ne bom več spraševal,« se je zasmejal in roki dvignil v navidezno obrambo. »Vsak čas bosta prišla Blaž in Aljoša na eno pijačo. Kaj, ko bi se nam pridružili?« je nadaljeval pogovor in se nagibal proti odprtemu oknu, da ju je lahko opazoval.

Sabina je skomignila z rameni, kot, da ji je vseeno. Alja, ki je opazila njegov veseli pogled, za katerega je vedela, da ga je povzročila Sabina, je prikimala in rekla: »Zakaj pa ne, tako ali tako, sva bili namenjeni k meni na kavo.« Igor se je resnično ogrel za Sabino in tokrat je spremenil svoj pristop. Mogoče bi se pa med njima lahko kaj razvilo, je premišljevala. Oba je imela rada in mogoče bo znala Sabina ukrotiti nezrelega samca.

Igor je zapeljal na svoje dvorišče, Sabina in Alja pa sta prepešačili še teh nekaj metrov in se mu pridružili. Igor je odprl vrata in Maxi je veselo skočila ven. Takoj se je odpravila proti Sabini.

»Ljubica, lepo te je videti. Pridi, rada bi te spoznala s Trini,« ji je Sabina veselo rekla in počepnila. Maxi je prišla in dovolila, da jo Sabina poboža po glavi. Nato je povohala Trini. »To je moj srček, Trini. Majhna je še in potrebuje zaščito in prijatelje,« se je Sabina pogovarjala z Maxi. Igor in Alja sta se samo pogledala. Maxi je brez problemov sprejela mladička in tudi Trini je veselo mahala z repkom. Igor je presenečeno pomignil proti Sabini in prikimal. Alja ga je razumela. Sabina je imela neverjetno avtoriteto. Opazil je že, da se ne boji živali. Ravno nasprotno. Imela jih je brezpogojno rada in to se je čutilo. Prav tako pa se je čutila njena moč. Z nevsiljeno lahkoto je imela avtoriteto. Zato so jo vse živali ubogale in imele rade. Igor je pomislil, da se je avtoritetnega obnašanja naučila skozi svoj poklic. V kolikor je hotela, da jo varovanci ubogajo, je morala razviti pravi odnos. Isti odnos je prenašala na živali in prepričan je bil, da se tega sploh ne zaveda.

»Če nista opazili, je zunaj precej hladno. Pojdimo v hišo,« je rekel Igor in se napotil proti vhodnim vratom. Alja, Sabina in vsi trije psi so mu sledili. Niso se še dobro namestili, že se je oglasil hišni zvonec. Alja se je ponudila, da bo odprla. Veselo je pozdravila prišleka in skupaj so se vrnili v dnevno sobo. Za kratek trenutek je nastala tišina. Nato se je Blaž veselo predstavil Sabini, s pogledom ošvrknil pasjo trojico na preprogi pod oknom in prestregel pomenljiv Igorjev pogled. Vseeno je sedel poleg Sabine na sedežno. Tudi Aljoša je pozdravil Sabino in izrazil svoje veselje, da jo je spoznal. Ni se menil za Igorja. Alja, ki jih je opazovala, se je tiho zabavala. Sabina je bila preveč zasedena s spoznavanjem, da bi kar koli opazila. Alja je sedla v en fotelj in z nasmehom pogledala v pse. Tobi se je držal zase, a dokaj blizu Maxi. Maxi se je zvila v klopčič in s svojim telesom ovila Trini, ki je od utrujenosti malo zadremala. Alji se ni zdelo pošteno, da kolega mučita Igorja, zato se je vmešala v pogovor in jima razložila, da je Sabina njena prijateljica, ter povedala vse o tem, kako so našli Trini. Ni pozabila omeniti Igorjeve vloge v vsem tem. Igor je sedel v drugem fotelju in se trudil držati prijateljsko in dobre volje. Sabina je sedela med Aljošo in Blažem, ki sta visela na vsaki njeni besedi. Čez čas sta se ga prijatelja usmilila in se nehala spogledovati s Sabino. Čeprav sta bila samska in jima je bila Sabina obema všeč, sta opazila Igorjevo nejevoljo in se odločila, da mu ne bosta povečevala muk. Vsekakor jima bo moral razložiti vse. Igor še nikoli ni povabil ženske domov na kavo. Alja tukaj ni štela. Konec koncev je sorodnica in ena izmed aktivnejših članov društva. Njihovo druženje se je kmalu prelevilo v resnično prijetno popoldansko kramljanje. Igor je opazil, da Sabina z lahkoto sledi njihovemu pogovoru, ki je nehote zašel v teme, povezane s psi, društvom in šolanjem. Pomislil je, da se ji pogovor zdi celo zanimiv. Najpomembnejše pa je bilo to, da se ni spogledovala, ne z Blažem in ne z Aljošo. No, tudi z njim se ni spogledovala, a trenutno mu je bilo dovolj že to, da je sedela v njegovi dnevni sobi in se z lahkoto vključila v njegovo družbo. Večkrat jo bo moral povabiti k sebi. Resnično mu je bila všeč. Ne samo njena zunanjost, ne najbolj ga je pritegnila njena pozitivna energija in iskren nasmeh, ki se je odražal tudi v njenih očeh.

Po dobri uri druženja, sta se ženski poslovili. Igor ju je pospremil do vrat. Ni hotel pogledati Alje. Ni si drznil pogledati je. Sestrična ga je najverjetneje prebrala. Ni ji hotel pojasnjevati svojega zaščitniškega in lastniškega obnašanja do Sabine. Res, da ga pred Sabino ne bi napadla, a že njen pogled bi bil dovolj, da bi se zaradi tega počutil slabo. Tega zadovoljstva ji ne bo dal. Poslovil se je od njiju, počakal, da sta prehodili dvorišče in se vrnil v dnevno sobo. Ni pričakoval dveh radovednih pogledov. Njegova kolega sta se prestavila vsak v en fotelj in mu prepustila sedežno. Tako, sta lahko oba neovirano strmela vanj. Ostali so sami in ne bosta se premaknila iz njegove dnevne sobe, dokler ne slišita resnice. Igor se je v delčku sekunde zavedal, da je prišel izpod kapi pod dež. Zdaj bi raje videl, da je v njegovi dnevni sobi ostala Alja. A žal sreča ni bila na njegovi strani. Odločil se je, da se bo naredil neumnega. Čeprav so se poznali skoraj celo svoje življenje, jim ni nameraval govoriti i svoji zmedenosti glede Sabine. Ženska ga je neizmerno privlačila in burila njegovo domišljijo. Vsak prosti trenutek je mislil na njo. Čeprav jo je hotel izbrisati iz svojih misli, mu to že od prvega dne, ko jo je videl, ni uspelo. Ni je želel na hitro osvojiti in kasneje obžalovati. Tudi pomisliti ni hotel, kaj bi se zgodilo, če bi ji priznal kako ga privlači in bi ga ona zavrnila. Zdaj mu je bilo najpomembneje, da postaneta prijatelja in da se lahko čim več druži z njo.

»Torej, kakšne načrte imaš s Sabino?« se je opogumil Blaž, ko je videl, da se je Igor lenobno in zdolgočaseno namestil na sedežno.

»Nimam načrtov,« je lenobno odvrnil.

»Torej imava midva prosto pot?« se je Aljoša namuznil.

Igor ga je samo grdo pogledal. Ujel se je na Aljoševe besede in sedaj bo moral povedati tisto, kar jima je hotel zamolčati.

»Ah, daj no Igor. Poznamo se že toliko dolgo. Nič ni narobe s tem, če si se zaljubil,« se je zasmejal Blaž.

»Kdo je rekel, da sem se zaljubil? Sabina mi je všeč. Resnično všeč. Toda, ona je Aljina prijateljica in Alja mi je prepovedala, da bi se igral z njo. Prav tako sem spoznal, da Sabina ni ženska, s kakšnimi se po navadi družim. Njo ne zanima kratka avantura. Zato sva trenutno v fazi prijateljstva. Mogoče se bo kasneje med nama razvilo kaj več od prijateljstva,« je odvrnil na videz užaljeno.

»Kakor praviš,« je prikimal Blaž in vstal. »Mislim, da je čas, da grem,« je dodal in se odpravil proti vratom.

»Počakaj še name. Dovolj sva sedela. Moram še do trgovine, dokler je odprta,« je pripomnil Aljoša.

»Jutri zjutraj se vidimo na poligonu,« je odvrnil Igor namesto pozdrava in ju pospremil do vhodnih vrat. Za njima je zaprl vrata in se za kratek hip naslonil na njih. Ni pomislil, da bi se lahko zaljubil v Sabino. Malo je premlel svoje občutke in zmajal z glavo. Ne, Sabina mu je bila resnično všeč, a zaljubljen ni bil. Pred njegovimi vrati sta se prijatelja spogledala. Samo nasmehnila sta se drug drugemu. Obema je bilo čisto jasno, da je Igor zaljubljen do ušes.

Sabina se je sesedla na sedežno. Poželjivo je pogledala v svoj mobilni telefon na zgornji polici omare nad televizijskim sprejemnikom. Najraje bi poklicala Aljo, a je ta šla z Matejem v kino. Pomislila je na Igorja in zmajala z glavo. Le kaj bi mu rekla? In kdo ve kje, ali s kom je bil. Ne, nikogar ne bo klicala, samo trenutek, da si spočije in nato se bo lotila pospravljanja. V tistem trenutku je njen mobilni telefon začel zvoniti. S težkim srcem je vstala in vzela telefon. Presenečeno je pogledala v ekran in ni mogla verjeti, da jo kliče Igor.

»Prosim,« se je kratko oglasila.

»Pozdravljena! Te motim?« je veselo rekel Igor.

»Ne, nič me ne motiš, ravnokar sem se sesedla na sedežno. Počutim se kot bi celo popoldne stala v središču viharja,« se je nasmehnila, čeprav je ni mogel videti. »Hm, pozabi kaj sem rekla,« se je zahihitala, saj ni mogla verjeti, da mu je resnično povedala kako se počuti.

»Prav, kakor hočeš,« se je tudi sam zabaval. »Sobota zvečer je in jaz sem sam doma, priznam, da mi je dolgčas. Alja je z Matejem v kinu in fantje so šli na bovling. Pomislil sem, da bi ti mogoče prijala ena pijača. Rad bi te povabil k sebi. Maxi in Trini se lahko malo družita, midva bi pa spila pijačo in si mogoče ogledala kakšen film,« je iznesel svoje vabilo.

»Nočem biti ne vljudna, a veliko raje bi videla, če bi se vidva z Maxi oglasila pri meni,« je rekla nelagodno. »Veš, predno si poklical, sem premišljevala, da bi te poklicala, a sem si premislila. Zato sem resnično vesela, da si ti poklical. Čeprav sem čisto na tleh, bi sedaj raje imela družbo kot sedela sama,« mu je iskreno priznala.

»Kaj se je zgodilo?« se je zresnil.

»Nič takega, saj boš videl, ko boš prišel. Saj boš prišel?« je rekla s prošnjo in strahom v glasu.

»Sva že na poti,« ji je zagotovil in se kratko poslovil.

Ni minilo nekaj minut, ko je pozvonil njen domofon. Odprla je vhodna vrata v blok in takoj na stežaj še svoja vrata. Maxi je takoj pritekla do nje in se podrgnila ob njeno nogo, ona pa jo je pobožala.

»Maxi ljubica, ti si reševalni pes, zdaj boš imela priložnost, da poiščeš izgubljeno osebo. Upam, da ti bo uspelo najti Trini, če se ne motim je nekje v kotu za sedežno,« se je žalostno nasmehnila Sabina in še enkrat pobožala velikega psa po glavi. Maxi je takoj odkorakala v notranjost in pustila človeka na hodniku.

Sabina je hvaležno pogledala Igorja in se mu utrujeno nasmehnila.

»Lahko si misliš kar si hočeš. Lahko se smejiš ali zgražaš. Ti kar izvoli, ne bom ti zamerila,« je skomignila z rameni in se nesrečno zazrla po prostoru.

»Ti si očitno čisto zares imela vihar v stanovanju,« je presenečeno iznesel Igor, ko se je tudi sam razgledal po prostoru. Na eni strani prostora je kraljevala dinamična kuhinja, ki jo je prvič videl v rahlem neredu. Na velikem pultu je stal opekač za tople sendviče in poleg njega papir, v katerega je bila zavita salama. Tudi embalaža od sira je pozabljena ležala poleg. Kečap je bil odprt in steklenička z origanom je stala poleg. V koritu je bilo nekaj krožnikov in poleg štedilnika je opazil umazane skodelice od kave ter kozarce. Na kuhinjski mizi je stal skoraj prazen krožnik piškotov, obkrožen z drobtinami in kupom prstnih odtisov po steklu. Tudi plastenka soka je bila tam, njen pokrovček je opazil v skledici z bomboni. Pogled mu je ušel še na drugi konec, v dnevno sobo. Preproga je stala čudno zasukana, po njej pa so bile raztresene lego kocke. Mizica je bila porinjena pod okno in na njej je bilo razmetanih nekaj risbic. Barvice so bile tako na mizi, kot pod njo. V kotu za sedežno je opazil pasje ležišče in Maxi ovito okoli hudo utrujene Trini, ki mu je namenila samo kratek pomežik z očmi, predno jih je spet zaprla in se s pasjim vzdihom prepustila spanju.

»Nečaka sta bila na obisku,« je uspela izdaviti Sabina.

»Mislim, da tako kot Trini, tudi ti najprej potrebuješ en medvedji objem,« se ji je prijazno nasmehnil in razširil svoji roki.

Za trenutek ga je gledala. Naredil je korak proti njej in ona je stopila korak proti njemu. Dovolila je, da jo objame in ji vlije nekaj moči. Zaprla je oči in se naslonila na njegove prsi. Tesneje jo je privil ob svoje telo in njeno glavo ujel pod svojo brado. Za trenutek je še sam zaprl oči in se prepustil občutkom. Tako dobro jo je čutiti ob sebi. Njeno mehko telo je bilo ustvarjeno za njegove objeme. Poželenje se je prebudilo v njem. Toda ni bil pravi trenutek, da bi ji to priznal. Nežno jo je božal po hrbtu. Čutil je, ko je premaknila glavo. Vedel je, da bo odšla iz njegovega objema. Popustil je svoj prijem in ji dovolil, da se odmakne.

»Mislim, da bo najbolje, da sedeš,« je nežno rekel in jo prijel za dlan ter začel porivati proti sedežni.

»Ne, ti se usedi, jaz pa bom pobrala igrače. Drugo lahko počaka,« je rekla umirjeno. Njegov objem, ji je res vrnil nekaj energije in moči. Nikoli se mu ne bo mogla oddolžiti za to drobno gesto ali mu sploh opisati, kaj ji je njegov objem pomenil.

»Rekel sem, da se usedeš,« je rekel odločno, a še vedno dokaj nežno. Sedel je poleg nje in jo prijel za dlan. »Si lačna?« je vprašal.

»Mislim, da ne,« je negotovo odvrnila.

»Misliš, da ne?« je nejeverno ponovil njene besede. »Prav, pa povej, kdaj si nazadnje jedla, kaj in koliko,« je spremenil taktiko. Očitno jo je popoldanski obisk čisto spravil s tira. Pri sebi se je nasmehnil. Zanimivo, da nekdo, ki po cele dneve dela večinoma z otroki, ki potrebujejo pomoč, ne zna biti kos živosti dveh malčkov. Ni je obsojal, tudi sam je imel nečaka in nečakinjo in približno si je lahko predstavljal, kako se ji je godilo.

»Pojedla sem kosilo in potem sem za malico naredila tople sendviče, mislim, da mi je uspelo pojesti enega,« je odgovorila po kratkem premisleku.

»Potem nama bom naročil pizzo, žal trenutno nimava veliko izbire,« je rekel stvarno in iz žepa vzel svoj mobilni telefon. Naročil je hrano in ji podal daljinski upravljalnik. »Poišči oddajo ali film, ki bi ga rada gledala, jaz bom na hitro pospravil igrače,« je dodal in začel pobirati kocke v plastično škatlo.

»Oh, prosim, pusti igrače, to je moje delo,« je rekla in se spustila na kolena.

Vstal je in jo dvignil na noge. »Rekel sem, da bom jaz pobral. Nikar se ne obremenjuj, ni mi težko. Ti imaš nalogo, da najdeš nekaj, kar bova gledala,« ji je ponovil in ji pomagal nazaj na sedežno. Samo prikimala mu je in se vdala.

Dokler naročena hrana ni prišla, mu je uspelo pobrati vse kocke, zložiti barvice nazaj v kovinsko škatlo, poravnati preprogo, vrniti mizico na njeno mesto in pospraviti kuhinjo. Posodo je splaknil in zložil v pomivalni stroj, pobrisal mizo in pospravil smeti. Še Trini je zamenjal vodo in ji natresel brikete. Nato sta skupaj sedela na sedežni, pojedla kalorično večerjo in jo poplaknila s pivom, ki sta si ga razdelila. Ko sta pojedla, jo je povlekel v svoj objem in tako objeta sta pogledala film do konca. Predno se je poslovil jo je vprašal za načrte za najdaljšo noč v letu.

»Starša sta me povabila na domačo zabavo, menda pride nekaj družinskih prijateljev, tudi moji vrstniki s svojimi partnerji. Nisem ravno navdušena nad to idejo. Tudi sestra me je povabila, a tja zagotovo ne grem. Že zaradi Trini ne. Pravzaprav, zaradi Trini, sem mislila ostati doma. Okoli novega leta je vse preveč pokanja petard in nočem, da bi bila sama in prestrašena,« mu je kramljaje odgovorila.

»Potem pa pridita k meni. Čeprav se Maxi ne boji pokanja petard, je ne bom pustil zunaj v pesjaku. Doma bom naredil manjšo zabavo. Verjamem, da bosta Alja in Matej z veseljem prišla. Najverjetneje bodo prišli tudi kolegi iz društva. Že nekaj let tako praznujemo novo leto. Psi imajo celo klet na voljo in mislim, da jim je tam všeč. Trini se bo dobro vklopila v to pasjo druščino,« ji je veselo predlagal.

»Sliši se mamljivo,« se mu je nasmehnila.

»Saj tudi je,« se je zasmejal. »Veseli bomo, če nam boš spekla tiste čokoladne piškote,« se je zabaval naprej.

»Ni problema. Tudi kaj drugega znam speči, pusti se presenetiti,« je odvrnila.

»Z veseljem. Zdaj pa resnično mislim, da je čas, da greš spat. Se vidiva jutri? Mogoče bi skupaj odšla na jutranji sprehod?« je rekel in poklical Maxi, vstal je in se napotil proti vratom.

»Lahko bi šla. Se slišiva zjutraj,« mu je prikimala.

Poslovil se je in Sabina ga je prijateljsko v zahvalo poljubila na obraz. Pospremila, ga je do vrat in se še enkrat zahvalila za pomoč in družbo.

Zjutraj so si Sabina, Alja in Igor izmenjali nekaj sporočil po mobilnih telefonih in čez deset minut so se srečali na križišču med njihovimi domovi. Veselo so se pozdravili in počakali, da se tudi psi pozdravijo. Ponoči je deževalo. Primerno obuti in oblečeni so se odpravili po pločniku proti koncu naselja, kjer bodo zavili na poljsko pot in pustili psom, da se natečejo. Trini se je dokaj hitro utrudila, zato je imela Sabina čez ramo obešeno torbo, v katero je po potrebi dvignila utrujeno psičko in jo nekaj časa nosila. Svoj korak so prilagodili najpočasnejši Trini. V resnici je to bila ena od malenkosti, ki se je nihče od njih ni zavedal. Ravnali so nagonsko.

»Mislim, da mi sedaj lahko razložiš svoje sporočilo,« je pričakujoče rekla Alja in radovedno pogledala Sabino.

»Oprosti, a ne vem, kaj me pravzaprav sprašuješ,« je zamišljeno odvrnila Sabina in jo gledala, kako bi dojela, o čem Alja govori.

»Vprašala sem te, kako je bilo včeraj z obiski in ti si mi odgovorila, preživeli sva, Igor je junak dneva,« se je namuznila Alja.

»Ah, to,« se je nasmehnila Sabina in pogledala Igorja. Oba sta se začela glasno smejati.

»Ni lepo, da se samo vidva zabavata!« se je Alja naredila užaljeno.

»Kot sem napisala. Preživeli sva. Na svoje presenečenje sem lahko nečakoma dopovedala, da je Trini majhna in da jo boli, če jo stiskata. Malo sta jo božala, a v glavnem sta jo pustila pri miru. Sicer sta ji metala večje kocke in nekajkrat jima jih je res prinesla nazaj. Igrala sta se s kockami. Malo sta risala, pokazala sta mi, kaj sta se naučila na uricah telovadbe in podobno. Bilo je živahno in glasno. Ko so se poslovili, sva s Trini dobesedno obsedeli. Obe sva bili izčrpani,« je Sabina povzela včerajšnje popoldne. Nato je pogledala Igorja. Razumel je, da bi raje videla, da on nadaljuje.

»Poklical sem Sabino, da bi jo povabil k sebi. Namesto tega sva z Maxi odšla k njej. Žal mi je, da nisem slikal stanovanja. Sabinina nečaka sta bolj živa in vsekakor bolj domiselna od najinih,« se je zahihital Igor.

»In s čim si si prislužil naziv junaka dneva?« je zanimalo Aljo.

»Ker sem Sabini delal družbo. Naročil sem večerjo in skupaj sva si ogledala film,« je odvrnil Igor in pogledal Sabino, saj je hotel tudi sam slišati, zakaj si je resnično prislužil ta laskavi naziv. Bolj kot sam naziv, ga je veselilo, da je sinoči njegova družba Sabini nekaj pomenila. Vsekakor ni bila ženska, ki bi govorila prazne besede in jih po nepotrebnem lepotičila.

»Ko mi je bilo najhuje, me je nekaj časa držal v svojem objemu. Bila sem na robu solz in izčrpana, vlil mi je moč in me potolažil. Pospravil je igrače, poravnal preprogo in vrnil mizo na njeno mesto, pospravil je posodo v pomivalni stroj in pobrisal mizo. Za vse je poskrbel. Še Trini je zamenjal vodo in natresel hrano. Upravičeno je junak dneva,« je resno povedala Sabina in se nemo zazrla v Igorjeve oči. Njen pogled mu je povedal več, kot je povedala z besedami.

»Kadar koli potrebuješ junaka, me pokliči,« ji je rekel veselo in jo objel čez ramo. Hitro jo je spustil, saj naj bi to bila le prijateljska gesta. Nato je še Aljo povabil, da se z Matejem udeležita njegove novoletne zabave.

Alja ju je kratek čas vprašujoče opazovala. Oba je predobro poznala, zato je dovolila Igorju, da je zamenjal temo. Očitno je bilo, da se med Igorjem in Sabino prebujajo čustva. Prav tako je bilo očitno, da jih oba zavestno zavračata. Vztrajala sta v prijateljskem odnosu in ona ne bo tista, ki jima bo poskušala odpreti oči. Še zlasti zato ne, ker je nedolgo nazaj grozila Igorju, da mora pustiti Sabino pri miru. Saj ne, da bi sedaj odobravala njegovo zanimanje za njo. A predobro je vedela, da ljubezen včasih ubere svojo pot in da se ji ni moč upreti. Ostala bo tiho in opazovala kakšno pot bosta ubrala Igor in Sabina. Mogoče se bosta ujela. Mogoče sta resnično prava drug za drugega.

Tobi je tekel bolj zase, Trini pa je bila sila radovedna in je skakljala sem ter tja ter vohala naokoli. Maxi je zaščitniško sledila vsakemu njenemu koraku. Enkrat jo je celo dregnila s smrčkom, da se ni zmočila v luži, kamor jo je vlekla njena radovednost. V daljavi so opazili moškega, ki je tekel in psa, ki je tekel ob njem.

»Trini!« je rekla Sabina in mlada psička se je ustavila in počakala, da ji je Sabina pristopila, z namenom, da ji pripne povodec. Pri mladi psički ni vedela, kako se bo odzvala na srečanje z velikim psom in še manj, kako se bo pes odzval na njo. Do sedaj se je Trini družila le z Maxi in Tobijem.

»Poleg,« sta Igor in Alja pozvala svoja psa. Njima ni bilo treba pripeti svojih psov, saj sta ubogala na ukaz in vedela sta, da se ne bosta menila za bližajočega psa, če jima tega ne bosta dovolila.

»Nikar je ne pripenjaj,« se je nasmehnil Igor. »To sta Blaž in Rex,« je nadaljeval, ko je spoznal svojega prijatelja.

S počasnim tempom so nadaljevali naprej, Blaž in Rex pa sta se hitro bližala.

»Nisem pričakoval, da bom vas videl na tako jutro tukaj,« se je od daleč smejal Blaž. »Rex, pridi, spoznaj Trini,« je rekel svojemu psu in se sklonil in pobožal psičko, ki je veselo mahala z repkom.

»Nismo od sladkorja,« se je zasmejala Alja. »Prej bi rekla, da tebe nismo pričakovali tukaj ob tej uri,« se je zabavala naprej.

»Spal bom, ko bom star ali mrtev,« se je zasmejal Blaž.

»Blaž je imel sinoči fantovščino, njegov bratranec se naslednjo soboto poroči,« je Igor razložil Sabini.

»Kaj, ko bi nam na kratko povedal kaj ste počeli sinoči in kako je bodoči ženin prenesel vaše norčije?« je pripomnila Alja in pričakujoče gledala Blaža.

»Kaj naj rečem? Bilo je veselo, zabavno in moško,« ji je odvrnil in pomežiknil Sabini. »Domov sem prišel okoli petih zjutraj. Rex je navajen reda, zato sva si privoščila jutranjo rekreacijo. Slike bo Bor obesil na Facebook, verjamem, da bodo dobro pokomentirane,« je vseeno dodal.

»Lahko gremo k meni na kavo in nam poveš kaj več,« je predlagal Igor.

»Veš, da se vedno rad ustavim pri tebi na kavi, a danes ne bo šlo. Res mi ne bi zneslo. Poleg tega sem ves prepoten,« je obžalujoče odvrnil Blaž in se čez nekaj trenutkov poslovil in odšel proti domu.

Trojica je nadaljevala po poti naprej. Ko so prišli do gozda, je Sabina že nosila Trini, ki se je onemogla ulegla na tla. Obrnili so in se napotili nazaj proti domu. Ves čas so veselo kramljali in delali načrte za novoletno zabavo. Ko so bili na pločniku, je Sabina postavila Trini na tla in ta se je ponovno polna energije pognala naprej. Na njihovem križišču ju je Sabina povabila k sebi na kavo. Alja se je opravičila, da ima opravke in da se ji že malo mudi, saj sta imela z Matejem načrte za ta dan. Igor je vabilo veselo sprejel. Poslovila sta se od Alje in se napotila proti blokom.

»Najprej v kopalnico, tačke je treba oprati,«je nežno, a odločno povedala Sabina, ko je odklenila vhodna vrata. Vsi štirje so bili blatni. Sezula se je ob vratih in stopila v kopalnico. Trini ji je hodila ob nogah. Ubogala je ukaz in vedela je, kaj Sabina hoče od nje. Tudi Igor se je sezul in svoje blatne čevlje postavil poleg Sabininih, Maxi ji je sledila v kopalnico. Postavila se je na stran in potrpežljivo čakala, dokler je Sabina umivala Trinine tačke. Igor se je naslonil na podboj vrat in vse skupaj opazoval. Sabina je zmočila krpo in obrisala blato ter nato s suho brisačo obrisala tačko do suhega. Ko je poskrbela za vse štiri tačke, je slekla še plašček in bombažno majico, ki ju je imela Trini za sprehode.

»Tako srček, zdaj greš lahko v dnevno sobo,« je rekla ljubeče.

Trini je odstopicljala do Igorja in sedla na njegovo nogo. Maxi se je približala in ubogljivo čakala, da bo še sama deležna umivanja.

»Ljubica, ti lahko jaz očistim tačke?« jo je veselo vprašala Sabina in že splakovala krpo. Nato je počasi obrisala Maxine tace, najprej z mokro krpo in nato s suho brisačo. »Pridna si, ljubica. Takole, tudi ti si nared za dnevno sobo,« se je nežno pogovarjala s psico. Splaknila je krpo in jo obesila čez radiator, da se bo posušila za prihodnjič. Zadovoljno je pogledala v Igorja, ki je še vedno slonel ob vratih in jo opazoval. Ni in ni mogel odvrniti pogleda z nje. Ni si misli, da si bo upala očistiti Maxine tace, še manj, da ji bo Maxi to dovolila. Čeprav je bila Maxi šolana in ubogljiva, je bila vseeno samosvoja in trmasta. On je bil njen lastnik in le njega je resnično ubogala. Rada je imela red in le on je bil tisti, ki jo je lahko kopal in česal. Sabina jo je klicala ljubica. Kako zanimivo. Svojo Trini je klicala srček in njegovo Maxi ljubica. Saj jo je tudi sam klical ljubica, a to le takrat, ko sta bila sama.

»Stojiš, kot bi čakal, da tudi tebe očedim,« se je zabavala Sabina, ko ga je opazovala, kako ji zapira pot iz kopalnice.

»Mar nisem že dovolj čeden?« se je zasmejal in pogledal po sebi, kot bi se želel prepričati v svoje besede.

»Mislim, da ne potrebuješ mojega laskanja,« se je zahihitala in stopila proti njemu. Ni se odmaknil.

»Misliš, da res ne potrebujem? Vsak potrebuje malo laskanja! Jaz bi tebi lahko laskal celo uro,« je rekel tiho in jo pobožal po obrazu.

»Hvala, a ne potrebujem laskanja in priznam, da mi je ob komplimentih nerodno,« je odvrnila resno.

»Potem te za zdaj ne bom spravljal v neroden položaj, a vseeno bi ti rad povedal, da si mi zelo všeč,« je rekel nežno in se prisilil, da se je odmaknil od vrat. Podal ji je svojo dlan in jo odvedel v kuhinjo. Sam je odprl omarico in vzel lonček za kavo ter vanj natočil vodo in ga postavil na štedilnik.

»Mar ne bi jaz morala skuhati kave?« ga je nejeverno vprašala.

»Ja, bi. Toda pusti mi veselje. Moram si nabrati nekaj pozitivnih točk pri tebi, da mi boš lažje laskala,« se je nasmehnil in ji pomežiknil. Vedela je, da jo draži. Ni mu zamerila. Ob njem se je počutila dobro. Dokler je on skuhal kavo, je ona poskrbela, da sta Maxi in Trini dobili jutranji priboljšek.

December se je neizbežno iztekal. Sabina se je s Trini oglasila pri starših na božičnem kosilu. Čeprav je bila njena mama skeptična gleda psa v hiši, je Trini lepo sprejela. Tudi Sabinina nečaka nista pozabila, da ne smeta stiskati ali strašiti pasjega mladiča. Poleg tega sta imela veliko dela z odpiranjem daril. Sabina ni bila niti pol tako izmučena, kot je bila, ko sta bila pri njej na obisku. Opazila pa je, da se Trini zelo zanima za darila. Pisani ovoji so se ji zdeli zanimivi. Ko sta prišli domov, se je Sabina lotila zavijanja majhnih darilc pozornosti, ki jih je nameravala odnesti na novoletno zabavo pri Igorju. Čeprav niso govorili o tem, se je odločila, da preseneti nove prijatelje. Trini je dovolila, da se je igrala s pisanimi mašnicami in ji dala ostanke papirja. Pri tem jo je ves čas opazovala, saj se je bala, da bi znala kaj pojesti. Toda Trini se je raje zadovoljila s premetavanjem pisanih zadevic. Nato je vzela svojo žogico in se z njo podila po celi dnevni sobi. Sabina se je zabavala ob opazovanju igre. Še sama je šla na kolena in se ji pridružila. Ko je Trini utrujeno obležala v svoji košari, je zavila darila do konca in jih spravila v škatlo, ki jo je polepila z novoletnimi motivi. Nato se je lotila peke piškotov. Pripravila je še dve škatli od čevljev, ju polepila s folijo od znotraj in novoletnim papirjem zunaj. Vanju bo spravila piškote za svoje varovance. Njihove terapije so bile praznično obarvane in že polovico decembra so se ukvarjali z okrasitvijo prostorov. Za Igorjevo novoletno zabavo bo spekla druge piškote in pecivo. Prav tako se je obvezala, da bo pripravila francosko solato in naredila sirni namaz. V vsem času se je Igor le dvakrat oglasil pri njej in ona je šla z Aljo enkrat k njemu. Čeprav nihče od njih ni imel veliko časa, so se teh nekaj trenutkov, ko so bili skupaj, dobro zabavali.

Sabina je parkirala poleg Igorjevega avta, pod nadstreškom ob njegovi hiši. Ni še izstopila iz avta, ko so se odprla vhodna vrata.

»Končno si prišla. Igor je že ves na trnih,« se je zahihitala Alja in pohitela, pomagati nositi dobrote, ki jih je Sabina pripeljala, v hišo.

»Nisva mogli prej,« ji je veselo odvrnila Sabina in pustila Trini na tla. Nato je pograbila škatlo s piškoti in sledila Alji.

»Sta pustili še kaj zame?« je vprašal Matej, ki je opazoval odprt prtljažnik Sabininega avtomobila.

»Seveda,« je čez ramo odvrnila Sabina in gledala pod noge, saj se je Trini smukala okoli nje.

»Potrebujete še mojo pomoč?« je vprašal Igor, ki se je ravno prikazal na vratih. Z žarečim nasmehom je pogledal Sabino.

»Dihaj!« mu je šepnila Alja in se mimo njega prerinila v hišo. Ujela je njegov poželjivi in presenečeni pogled. Očitno Sabine še ni videl zrihtane in rahlo naličene.

»Mislim, da je še nekaj stvari,« se je nasmehnila Sabina in se tudi sama mimo njega zmuznila v hišo.

Igor se je sklonil in pobožal Trini. »Poišči Maxi, nekje po kuhinji se smuka,« ji je rekel in se še sam napotil proti avtu. Dvignil je skledo s francosko solato, ki je še ostala in se zazrl v pisano škatlo z darilci.

»Moje presenečenje, nekaj pozornosti, majhna darilca za vse,« se je zahihitala Sabina in mimo njega segla v avto po škatlo. Zaradi omejenega prostora ga je oplazila s svojim telesom. Igorja je prijetno spreletelo. Očitno se Sabina ni zavedala svojega vpliva nanj. Še vedno jo je požiral z očmi.

»Trinina torba?« jo je vprašal in z glavo nakazal na pisano torbo, ki je še ostala v prtljažniku.

»Ja,« je prikimala.

Igor si je obesil torbo čez ramo in zaprl prtljažnik. Skupaj sta se odpravila v hišo.

»Fantje so se odločili, da bodo pustili svoje pse doma. Tukaj bodo samo Tobi, Trini in Maxi, zato sem mislil, da bo bolje, če bodo z nami. Če jim bo preglasno, se lahko umaknejo v spalnico,« ji je mirno razložil. Vedel je, da jo skrbi, saj ni vedela, kako se bo Trini odzvala na pokanje petard in ognjemet, ki ga bodo, tako kot vsako novo leto, spustili pet minut čez polnoč.

»Hvala,« se mu je zahvalila in ga hvaležno pogledala. Ni bilo potrebe, da bi kar koli govorila, razumela sta se brez besed. »Lepo si okrasil prostor in domiselno pripravil vse za zabavo,« je rekla iskreno, ko se je ozrla okoli sebe.

»Saj več, da mi je Alja pomagala,« je rekel tiho in ji stopil bližje.

»Ne bodi skromen,« se je zahihitala Sabina. »Kot vem, ti nimaš problemov z laskanjem,« se je zabavala naprej.

»Ne nimam,« se je nasmehnil in stopil še korak bližje, da je Sabina skoraj stala v njegovem objemu. Sklonil se je in ji šepnil na uho: »Lepa si. Poželjiva si. Resnično si mi všeč, še več kot samo všeč.«

Sabina ni pričakovala takih besed. Za trenutek ni vedela, kaj naj mu odgovoril. Na srečo se je oglasil hišni zvonec in jo rešil. Igor je nekaj zagodrnjal sebi v brado in se odmaknil od nje. Alja je odprla vhodna vrata in spustila prijatelje naprej. Veselo so se pozdravili in v dobrem razpoloženju nadaljevali druženje do polnoči. Ob dobri glasbi in odlični hrani so se presmejali temu in onemu in se na splošno dobro zabavali. Ob polnoči so dvignili kozarce in skupaj odšteli zadnje sekunde starega leta. Igor se cel večer ni odmaknil od Sabine, tudi zdaj je poskrbel, da je stala poleg njega. Najprej je njej voščil srečno novo leto. Nežno jo je objel in jo povlekel v svoj objem. Zaželel ji je kopico lepih stvari in jo kratko poljubil. Nato je ona zaželela njemu kopico lepih stvari in ga kratko poljubila. Ni je še izpustil iz svojega objema. Ljubeče jo je gledal in ponovno spustil svojo glavo in se lahkotno dotaknil njenih ustnic s svojimi. Tokrat jo je počasi ljubkoval in nežno poljubljal njene ustnice. Ni si drznil poglobiti poljuba, le igral se je z njenimi ustnicami in se nato zelo nerad odmaknil. Ni bil pravi trenutek, da bi jo zares poljubi, sploh, ker je slišal vse splošni vrvež okoli sebe. Ni se še dobro odmaknil od Sabine, ko ga je Alja potegnila k sebi. Nato so sledili še vsi prijatelji. Ni utegnil pogledati kje je Sabina. Ko se je končno vrvež okoli voščil pomiril, je Alja povabila družbo ven na ogled ognjemeta.

»Brez zamere, jaz bom ostala tukaj. Ognjemet si lahko ogledam tudi skozi okno,« je Sabina povedala Alji, ki je razumela njeno potrebo, da ostane s Trini v sobi. Najprej je pogledala k psom, ki so brez zanimanja za dogajanje okoli sebe, počivali za foteljem, nato je stopila proti velikemu oknu in se zazrla ven.

»Ostal bom s Sabino,« je Igor zamrmral Alji. Tudi sam je s pogledom oplazil pse in se napotil k Sabini. Stopil ji je za hrbet in ko je prva raketa razsvetlila nebo, jo je počasi objel. Povlekel jo je k sebi. S hrbtom se je naslonila na njegove prsi. Svoji roki je ovil okoli njenih, da so skupaj počivale na njenem trebuhu. Nekaj trenutkov sta molče opazovala igro barv na nočnem nebu. Počasi je vdihoval vonj njenih las. Z ustnicami je poljubkoval njen vrat in jo začel obračati k sebi. Gledala sta se iz oči v oči. Počasi je začel spuščati glavo proti njej. V njegovih očeh je lahko prebrala namero, da jo bo poljubil. Lahko bi se umaknila, lahko bi ga zavrnila. Toda, ni ga. Bolj se je on približeval njenim ustnicam, bolj je začela zapirati oči. Poljubil jo je. Poljub mu je vrnila. Svoji roki je ovila okoli njegovega vratu in mu dovolila, da jo tesno privije ob svoje telo. Njun poljub se je počasi stopnjeval. Iz rahlega dotika ustnic je zagorel do vroče potrebe po sprostitvi zatajevanih strasti. Alja se je v nekem trenutku obrnila in pogledala proti hiši. Ravno pravi trenutek, da je videla strastni poljub med bratrancem in svojo prijateljico. Kako romantično, si je mislila in s komolcem dregnila Mateja in mu z glavo nakazala naj pogleda. Samo spogledala sta se in se nasmehnila drug drugemu. Nista hotela strmeti v par na drugi strani okna. Pustila sta jima zasebnost. Igor je komaj zatrl svojo strast in neustavljivo željo po njej in se z naporom odmaknil od njenih ustnic. Ni je spustil iz svojega objema. »Ostani nocoj pri meni,« je šepnil. Sabina ga je samo nemo opazovala. Videl je strast v njenih očeh. Torej sta oba gorela v istih željah in potrebah. Ni mu uspela odgovoriti, saj so se njuni prijatelji glasno in hrupno vrnili v hišo. Odmaknila se je korak od njega. V njenem pogledu je zaznal rahlo neodločnost. Ni bila prepričana, kaj naj stori. Potolažilo ga je dejstvo, da vsaj nekaj čuti do njega, drugače se ne bi mogla predati poljubu, tako kot se je predala. Če potrebuje čas, ji ga bo dal. A na koncu bo pristala tam, kjer jo hoče imeti. V njegovem objemu. V njegovi postelji. Zabava se je glasno in veselo nadaljevala. Čas je bil, da si razdelijo darila. Zabavali so se še dolgo v noč. Prijatelji so se skupaj poslovili, Sabina in Alja ter Matej pa so ostali v nameri, da pomagajo vsaj v grobem pospraviti ostanke zabave. S skupnimi močmi so hitro pospravili. Alja in Matej, ki sta opazila iskrice in prasketanje energije med Igorjem in Sabino, sta se ob prvi priložnosti poslovila.

»Prosim, ostani pri meni,« je rekel Igor in previdno povlekel Sabino v svoj objem. Ni mu ušlo, da se je v nadaljevanju večera poskušala odmakniti od njega. Ni bil prepričan, če ne obžaluje poljuba. Dovolila mu je, da jo je privil ob svoje telo. Še več. Roki je počasi dvignila okoli njegovega vratu.

»Danes ne,« je šepnila. Opazila je, da mu ni čisto jasno, ali pa samo ni bil zadovoljen z njenim odgovorom, ni bila prepričana. Vseeno mu je hotela razložiti svoje besede, zato je rekla: »Jutri ne bi rada obžalovala današnjega početja. Lep večer je bil, zabaven. Vsi smo nekaj malega spili. Prespiva tole. Če je privlačnost med nama pristna, bo preživela do jutri.«

»Prav,« ji je prikimal in se potolažen, da ga ni zares odslovila, nasmehnil. »Tudi ti si nekaj spila, ni pametno, da sedeš za volan avtomobila, čeprav nimaš daleč do doma,« je vseeno poskusil obrniti njene besede in jo prepričati, naj ostane. Vedel je, da je spila premalo, da bi jo to oviralo pri vožnji ali da bi lahko rekel, da je pod vplivom alkohola. »Ostani tukaj. Obljubim, da bova samo spala,« je nežneje dodal.

Sabina se je nasmehnila. S prsti je zdrsela po njegovem obrazu. »Oba veva, kako bi se končalo, če bi ostala tukaj. Nikar se ne prepričuj v nasprotno. Avto bom pustila tukaj. Domov greva lahko tudi peš. Tako si lahko prepričan, da se bom jutri oglasila pri tebi.«

Nič ni odgovoril. Samo prikimal je, saj so njene besede imele težo in strinjal se je z njo. Tesneje jo je privil v svoj objem. V njegovih očeh je prebrala tiho obljubo, da bo to samo poljub. In bil je samo poljub. Dolg, strasten poljub. Igor se je s težkim naporom odmaknil od njenih ustnic. »Pospremil vaju bom domov. Tudi Maxi se moral sprehoditi,« je šepnil z globokim, s strastjo prežetim glasom.

Naslednje jutro se je Igor sprehodil z Maxi. Na poti proti Sabininem bloku jo je poklical in povabil, da jo pospremi do svoje hiše, kjer si bosta privoščila skupni zajtrk. Strinjala se je z njegovim predlogom. Ni vstopil, temveč jo je počakal zunaj. Ni dolgo čakal. Iz njenega glasu ni mogel razbrati kakšne volje je. Še manj, kaj si danes misli o možnosti, da bi obstajala kot par. Zato se je z rahlo napetostjo in pričakovanjem prestopil z noge na nogo in jo opazoval skozi steklo vhodih vrat. Kaj hitro je zaklenila in se napotila proti njemu. Olajšano je vzdihnil, ko je opazil rahli nasmeh na njenem obrazu. Takoj, ko je odprla vrata je Trini stekla k njemu. Pobožal jo je po hrbtu in ji rekel nekaj spodbudnih besed. Tudi Maxi je veselo pozdravila Sabino, ki jo je počehljala po glavi. Naposled se je Sabina zravnala in se zazrla v Igorja, ki je stal le korak stran od nje.

»Dobro jutro,« je rekel in se nagnil naprej, da jo je lahko kratko poljubil na ustnice.

»Dobro jutro,« mu je odvrnila in obstala na mestu.

Urno je stopil še pol koraka do nje in jo počasi povlekel ob svoje telo. Gledal jo je v oči in ji jasno nakazal, kaj namerava storiti. Pustil ji je dovolj časa, da ga ustavi. Ni ga ustavila. Ni se izvila iz njegovega objema. Nagnila je glavo in mu ponudila svoje ustnice, ki jih je z radostjo poljubil. Začel je počasi in igraje, dokler ni ostal brez sape s prebujenim poželenjem in skoraj bolečo potrebo po potešitvi. Na lahko je popustil svoj prijem in jo pogledal. »Pogrešal sem te. Čas brez tebe, mi je samo potrdil, da si te resnično želim za več, kot le prijateljstvo,« je šepnil.

»Žal mi je,« je tudi ona tiho šepnila.

Ni se odmaknila od njega. V njenih očeh in na njenem obrazu ni mogel prebrati njenih misli, ali tega, kar mu hoče povedati. Ne, zdaj ne bi prenesel njene zavrnitve. Srčni utrip se mu je še malenkostno povečal, čeprav je istočasno pozabil dihati. V njegovih očeh je lahko zaznala rahli obup. Nasmehnila se mu je in svojo dlan položila na njegov obraz. Dvignila se je na prste in ga kratko poljubila na ustnice.

»Žal mi je, ker sem sinoči bila strahopetna. Žal mi je, ker nisem ostala pri tebi,« je šepetaje priznala. Prst je položila na njegove ustnice in mu preprečila, da bi kar koli rekel ali jo poljubil. Razumel je, da mu hoče povedati vse, kar misli, da mora. Pustil ji bo. Zdaj je lahko zaznal njeno privolitev in sprejemanje. Želela si ga je in samo to je štelo. »Nisem oseba, ki bi skakala iz zveze v zvezo. Ne igram se z moškimi in nočem biti tvoja igrača. Marsikaj sem slišala o tebi, a vseeno med nama čutim neko posebno energijo, ki mi ne dovoli, da bi se odločala z razumom. Že sinoči sem vedela, da se ne bom mogla upreti temu. Sprejela bom tveganje, da me lahko prizadeneš,« je skomignila z rameni in umaknila prst z njegovih ustnic.

»Kot si rekla, med nama je ta posebna energija, ki naju neustavljivo privlači. Tudi jaz se ji ne morem upreti. V resnici se ji niti ne želim upirati. Všeč si mi, od prvega najinega srečanja si mi bila všeč. Mislim, da sva se že dokaj dobro spoznala in lahko bi mi zaupala, da te ne bom prizadel. Nimam se namena igrati s teboj. Preveč mi pomeniš, da bi se spustil tako nizko,« ji je odvrnil in jo nežno in ljubeče poljubil. Kdo ve, koliko časa bi jo poljubljal pred blokom, saj sta oba izgubila stik z realnostjo in se očitno nista zavedala, da stojita na vhodu, če ne bi eden od sosedovih otrok v naglici pridirjal ven in ju zmotil. Zvok odpiranja vrat ju je vrnil v realnost. Spogledala sta se in se nasmehnila drug drugemu. Igor jo je prijel za dlan, poklical psa, ki sta potrpežljivo sedela in čakala, ter jo pospremil proti svojemu domu. Molče sta stopala po pločniku. Prečkala sta križišče in se napotila naprej.

»Prosim, stopi z mano, greva mojim staršem voščit novo leto,« ji je nežno rekel in jo povedel proti hiši svojih staršev.

»Ne vem, če je to pametno,« se je zresnila. Opazil je, da jo je zgrabila nekakšna panika. Ravno zato ji je zamolčal, da sta teti in strica na tradicionalnem prvo-januarskem zajtrku pri njegovih starših. Za brata z družino ni bil prepričan ali so prisotni ali ne. Nekaj družinskih članov gor ali dol. Vsi so mu venomer prigovarjali, da jim noče predstaviti svojega dekleta. Do tega trenutka ni niti enkrat pomislil, da bi katero koli predstavil domačim. O nobeni ni premišljeval kot o svojem dekletu. A sedaj, ko je zagledal hišo svojih staršev, ga je spreletelo, da bi jim z veseljem in ponosom predstavil Sabino. Zato jo je tudi povabil, da se mu pridruži pri novoletnem voščilu. Prav tako ji je zamolčal, da ima že nekaj let navado, da se šele zvečer oglasi na večerji in si šele takrat izmenjajo čestitke in lepe želje.

»Ti kar pojdi, jaz bom peljala Maxi in Trini naprej, počakale te bomo na dvorišču,« je nadaljevala svoje ugovarjanje.

»Ni potrebe, da bi peljala psa naprej. Maxi in Trini lahko počakata v hodniku. Ne bova dolgo. Verjemi, moja družina komaj čaka, da te spozna,« jo je skušal pomiriti in jo zamotiti, dokler jo je vlekel proti vratom. Ko jih bo enkrat dosegel, mu ne bo mogla uiti. Prijel je za kljuko, odprl vrata in glasno vprašal: »Je kdo doma?« Sabino je povlekel naprej in zaprl vrata. Maxi je ukazal, naj počaka v hodniku in Trini potrepljal po glavi, ter ji avtoritativno rekel, naj počaka z Maxi. Nista še naredila koraka naprej, ko je prednju stopila Igorjeva mama Irena.

»O, kako lepo presenečenje. Vstopita. Srečno novo leto,« je rekla Irena in objela Igorja ter ga cmoknila na obraz. Hitro ga je spustila in svojo dlan ponudila Sabini. Hitro sta se predstavili, a očitno je bilo, da je ženska že veliko slišala o Sabini. Tudi njo je stisnila v objem in jo kratko cmoknila na obraz. Nato jo je popeljala naprej. Igor je hodil za njima. Ob Irenini naravni dobrodušnosti in iskrenemu sprejemu, se je Sabina sprostila. Zato je lažje prenesla šok, ko se je v njo zazrlo pet parov radovednih oči. Spoznala je Igorjevega očeta, teto in strica, ter pozdravila Aljina starša.

»Ustavila sva se samo, da vam voščiva srečno novo leto. Žal imava drugačne načrte, zato resnično ne moreva ostati na zajtrku in kavi,« je Igor zavrnil mamino vabilo. Prijel je Sabino za dlan in se poslovil. V hodniku, ko sta se umaknila radovednim pogledom, jo je pomenljivo pogledal in se skušal opravičiti. Samo upal je lahko ,da ga Alja ne bo izdala, da je vedel, da bodo vsi zbrani. Ni se igral z njo, le težko bi ji razložil, zakaj je dobil nenadno željo, da jo predstavi družini. Še posebno zato, ker še sam ni vedel zakaj.

Prijel jo je za dlan in počasi sta korakala proti njegovemu domu. Zatrl je svojo živčnost. Počutil se je, kot bi bil na prvem zmenku v življenju in ne bi vedel, kaj mora početi. O, saj je vedel, kaj si želi. Bil je izkušen ljubimec, a še nikoli ni bil z žensko na katero je hotel pustiti dober vtis. Neizmerno si jo je želel, a ni je hotel prestrašiti ali odgnati od sebe.

»Vidim, da nosiš moje darilo,« je rekel nežno. Tudi sam je prijateljem pripravil drobna novoletna darila. Sabini je kupil majhne srebrne uhane.

»Še enkrat hvala. Res so zelo prisrčni. Zelo so mi všeč in že sinoči sem jih zamenjala,« mu je priznala.

»Veseli me, da so ti všeč. Pristajajo ti,« se je nasmehnil. Prej je nosila samo drobni bunkici in ker je opazil, da je pri nakitu zelo minimalistična, ji je kupil uhane z drobnim zelenim kamnom, ki se je skladal z barvo njenih oči. Resnično so ji pristajale.

»Hvala,« je šepnila in pustila, da jo je povedel v hišo.

Slekla sta jakni in Sabina je slekla še Trini, ki se je takoj zapodila v dnevno sobo. Maxi ji je sledila. Igor je stal poleg nje in se ji smehljal. Opazila je njegovo živčnost. Tudi sama ni vedela kaj naj pričakuje. Bila sta odrasla in izkušena, a zazdelo se ji je, da sta oba na trnih. Odločila se je. Že ob polnoči, ko jo je poljubil se je odločila, da bo poskusila z njim. Ničesar ji ni obljubljal in ničesar ni zahtevala ali pričakovala. Ni mislila na prihodnost. Pomemben je bil samo ta trenutek, ta dan. Igor ji je bil všeč, že prvič, ko ga je videla. Ovrgel je Aljino teorijo in se pokazal kot prijatelj. Do nje se ni obnašal kot lahkoživi egoist, zato je pomislila, da bi lahko imela zadovoljivo zvezo. Nežno ga je pogledala in mu stopila v objem. Roki je dvignila okoli njegovega vratu in mu ponudila svoje ustnice. Druge spodbude ni potreboval. Lačno jo je poljubil. Nekaj časa sta se poljubljala, nato jo je prijel za dlan in jo dovedel v svojo spalnico. Ker se ni pritoževala, se je prepustil svoji naravi in si jo strastno vzel ter istočasno se ji v celoti predal. Poljubljal jo je in jo počasi in z užitkom slačil. Tudi ona je sprejela njegovo igro in za vsak kos svojega oblačil, slekla kos njegovega. Gola sta legla na njegovo veliko posteljo in si vzela čas za dotike, za spoznavanje drug drugega in iskanje točk, zaradi katerih se jima je meglil razum. Ko sta bila že zadihana in sta drgetala od nepotešene strasti, ki je gorela med njima, se je prvič počasi in globoko zaril v njeno vroče telo in poskrbel, za obojestransko potešitev. Zadovoljno in zadovoljeno sta obležala objeta ter lovila sapo. Gorela sta v isti potrebi, prežeta z isto intenzivnostjo strasti. Popolnoma sta se ujemala in brez zadržkov sta znala zadovoljiti želje drugega.

Matej je prespal pri Alji. Na kosilo sta se odpeljala k njegovi družini. Popoldne je Alja poklicala Sabino in ni je presenetilo, da je bila ta pri Igorju. Dogovorili so se, da gredo zvečer skupaj v kino. Maxi so pustili pri Trini v Sabininem stanovanju in se od tam skupaj z enim avtom odpeljali v kino. Ves čas so se smejali in zabavali. Kupili so vstopnice in se založili s pokovko in pijačo. Alja in Matej sta se nekajkrat na skrivaj nasmehnila drug drugemu na Igorjev in Sabinin račun. Nič nista spraševala, ker tudi sveža zaljubljenca nista nič govorila. Nista bila očitna, a drobne geste in dotiki, so povedali več od besed. Alja je ujela Sabinin pogled in ta ji je le z nagajivim pogledom in muzanjem dala vedeti, da čisto pravilno predvideva. To je bilo za Aljo dovolj. Uživali so v skupnem večeru in se nasmejali ob filmu. Polni lepih vtisov so se odpeljali domov. Matej, ki je vozil, je Igorja in Sabino odložil pred njenim blokom in se z Aljo odpeljal domov. Igor in Sabina sta sprehodila psa in se nato posvetila drug drugemu v intimnosti Sabinine spalnice.

Alja je šele čez dva dni uspela dobiti Igorja na samem, na poligonu njihovega društva, kjer so se dobili, da bi urili svoje pse. Čeprav je Tobi terapevtski pes, se je Alja rada pridružila fantom iz društva.

»Igor, zelo grdo od tebe, da me nisi opozoril, da boš Sabino predstavil družini. Ne, grdo od tebe, da mi nisi namignil, da se med vama kaj plete!« je Alja začela v svojem načinu in besede ublažila z nagajivim nasmeškom.

Igor jo je le nedolžno pogledal in se nasmehnil.

»Ne nasedam na ta tvoj nedolžni nasmešek!« se je naredila užaljeno. »Se sploh zavedaš kakšni družinski inkviziciji sem bila podvržena zaradi vaju? Nepripravljena!«

»Ti si rojena pripravljena,« se je zarežal Igor.

»Ne pa nisem! Samo hitro se znajdem in znam improvizirati,« se ni pustila odpraviti tako zlahka.

»Nisem ti povedal, ker tudi sam nisem vedel,« se je le vdal Igor.

»Kaj nisi vedel? Oprosti, a videla sem vajin poljub med ognjemetom!« je ironično dodala.

»Ja. Res sva se poljubila. Povedal sem Sabini, da bi rad kaj več, kot prijateljstvo, a se je odmaknila od mene. Celo noč sem se spraševal, kako se bo odločila. Šele naslednje jutro sva dorekla stvari med nama. Ko sva hodila po ulici, sem sledil svoji intuiciji in nekemu notranjemu klicu, da jo predstavim družini. In nisem ji povedal, da bodo vsi tam. Rekel sem ji, da greva voščiti mojim staršem. Zato pazi na svoj jezik, ko boš govorila z njo,« je resno razložil Igor in jo pogledal. Njegov pogled je odražal vprašanje, če je zadovoljil njeno radovednost.

»Imaš srečo, da vaju imam rada in vama ne zamerim,« se je nasmehnila, a vseeno nejeverno zmajala z glavo. Ne bo več drezala v Igorja. Dobila je občutek, da se še sam ne znajde v svojih čustvih. Vse tole s Sabino je bilo nekaj novega zanj. Ne bo mu povedala, da je že dopoldne, med terapijo s starostniki, uspela govoriti s Sabino. Ni mu imela kaj povedati, saj na srečo ni nje spraševala, kako to, da jo je Igor predstavil družini. Zdaj je bolje razumela njegove občutke, ki jih ni hotel ali ni znal poimenovati. Omenila ji je samo to, da je družina navdušena nad njo. Prenesla ji je tudi svoje veselje, da sta skupaj, a vseeno izrazila upanje, da je Igor ne bo prizadel. Pač, ni mogla čisto sprejeti ali verjeti, da bi se lahko Igor v kratkem času tako spremenil. Sabina ji je zagotovila, da se zaveda, kakšen je bil Igor in da od njega ničesar ne pričakuje. Pogovor je Aljo pomiril, a vseeno je morala stvari preveriti pri Igorju.

»Saj veš, da te imam rad. Moja najljubša sorodnica si. Oprosti, a včasih se stvari zgodijo hitro in nepričakovano,« se ji je iskreno nasmehnil in jo rahlo objel okoli rame ter svojo glavo kratko naslonil na njeno. V odgovor ga je le prijateljsko s komolcem dregnila pod rebra.

Brezbrižni praznični dnevi so spolzeli in življenje se je počasi vrnilo v neke stare tirnice. Igor in Sabina sta se prilagajala in v svoj življenjski tempo dodala nekaj novitet. Igor in Maxi sta skoraj vsak večer prespala pri Sabini in Trini. Dokler je Sabina zjutraj skuhala kavo, naredila zajtrk in se pripravila za službo, je Igor sprehodil Maxi in Trini. Če je Igor delal dopoldne sta se poslovila na parkirišču pred blokom in odhitela vsak v svojo službo, če pa je delal popoldne je še malo ostal v Sabininem stanovanju in pazil Trini ter skuhal kosilo. Takrat je Sabina popoldne skrbela za Maxi. Vmes sta vedno našla čas še za prijatelje. Sabina se je resnično spoprijateljila z Igorjevima prijateljema Blažem in Aljošo. Skupaj so posedali ali občasno odšli na bowling. Sabina je tudi nekajkrat odšla z Igorjem do poligona. Počasi se je učila vzgoji pasjega mladička. Učila se je živeti v dvoje. Še vedno ni ničesar pričakovala od Igorja. Zadovoljila se je s tem kar sta imela. Seveda ji je bil všeč in sumila je, da se resnično zaljublja vanj. A s tem si ni belila glave. Ni ji povedal, da jo ljubi in ni imela potrebe, da bi mu kar koli govorila ali izkazovala svoja čustva, za katera ni bila čisto prepričana, kakšna so.

Igor je nežno božal Sabino po hrbtu, medtem, ko se je ona privijala ob njegovo telo. Obležala sta v sproščujočem spokoju.

»Moj oče ima v petek rojstnodnevno zabavo. Okrogla obletnica. Povabljena si, zato upam, da si boš lahko vzela čas. Za darilo ne skrbi, sem že jaz kupil. Tvoje je le, da greš z menoj,« ji je šepnil in jo poljubil vrh glave.

Malo se je odmaknila, da ga je lahko pogledala.

»Oprosti, a nisi bila samo povabljena. Ukazala sta mi, da te moram pripeljati, zato prosim opusti ta presenečeno zgroženi pogled in se me usmili,« se je nagajivo nasmehnil. Že res, da sta starša jasno in glasno povedala, da pričakujeta, da bo pripeljal Sabino, a v kolikor tega ne bi rekla, bi jima sam zatrdil, da brez nje ne bo prišel. Navadil se je, da je bila del njegovega življenja. Nikamor ni hotel brez nje. Sploh pa ne na tako pomembno družinsko praznovanje. Njegova družina jo je lepo sprejela. In v dneh po novem letu, so se resnično potrudili, da so jo prav vsi spoznali. So že našli kak izgovor, da so se oglasili pri njemu, ko je bila pri njem tudi ona, ali so ju ustavili, ko sta hodila po ulici. Vse skupaj ga je zabavalo. Sabina ga je zabavala in rad je bil v njeni bližini, ko pa sta bila ločena, jo je pogrešal.

»Torej nimam nobene izbire?« je še vedno zgroženo vprašala.

»Ne, nimaš. Jaz nimam nobene izbire in tudi, če bi jo imel, bi te že pregovoril, da greš z menoj. Spadaš k meni, jaz spadam k tebi. Midva sva par. Ne, midva sva celota,« ji je nežno razložil in njen morebitni ugovor zatrl s poljubom. Poljub se je hitro iztrgal kontroli in zaživel svojo strastno pot. Oba je uročil in zahteval potešitev na novo prebujene strasti.

Šele čez čas, je Igor spet prvi spregovoril. »V Bohinju imamo družinski vikend. Ali si lahko vzameš nekaj dni dopusta? Lahko bi si privoščila kratek oddih. Trini in Maxi bosta uživali, midva pa tudi. V Bohinju je še nekaj snega in v koči imamo prav lep in velik kamin. Ne bo ti žal. Pojdiva na kratek dopust, pobegniva od vseh,« jo je začel pregovarjati.

Tokrat je veliko bolje sprejela njegovo vabilo. »Imam še nekaj dni lanskega dopusta, samo nekaj dni prej moram omeniti,« se mu je nasmehnila.

»Super! Kaj, ko bi šla kar v soboto, po očetovi zabavi? Izkoristiti morava še zadnje dni februarja, saj veš, da se marca začne nov tečaj pasje male šole,« se je Igor že veselil dopusta.

»Prav,« je samo tiho prikimala. Počasi se je izvila iz njegovega objema. Čas je bil za zadnji nočni pasji sprehod.

Med oblačenjem ji je veselo pripovedoval o njihovi koči in že malo delal načrte kaj bosta počela, ko se ne bosta prepuščala intimnostim.

»Trini je zrastla, kaj misliš, ali bi ji morala kupiti novo bombažno obleko ali ima dovolj le plašček?« je vprašala, ko je svoji psički oblekla plašček in ji pripela oprsnico.

»Mislim, da ne potrebuje dodatnih oblačil. Plašček je čisto dovolj. Ne smeš je preveč razvaditi, lahko bi se kaj hitro prehladila. Polega tega, veliko bosta tekali in se bo segrela,« ji je razumevajoče odvrnil in odprl vhodna vrata ter spustil psici ven. Lenobno sta jima sledila. Z roko v roki sta stopala po pločniku in uživala v svežini noči,v nebu posutem z zvezdami in velikim, sijočim mesecem, ki jima je osvetljeval pot.

V petek popoldne sta spakirala vso prtljago v Igorjev avto. Maxi in Trini sta sprehodila in ju pustila v Igorjevi dnevni sobi, kjer sta že imeli svoje ležišče. Sabina je preverila, če imata psici dovolj hrane in svežo vodo, ter se poslovila od obeh. Sedla sta v njen avto in se odpeljala na rojstnodnevno zabavo. Igor ni skrival svojega občudovanja, vsem je jasno pokazal, da je Sabina samo njegova. Ponosen je bil, da je ob njem. Prav tako pa so vsi lahko opazili, da jo ljubosumno varuje samo zase. Poleg njiju sta sedela Alja in Matej. Sabina se je zapletla v pogovor s prijateljico in ni opazila radovednih pogledov ostalih gostov. Na zabavi so bili tudi daljni sorodniki in dobri prijatelji. Vsi so poznali Igorja in ženska, ki je uspela v njem prebuditi čustva, je predramila njihovo radovednost. Igorjev pogled se je srečal z očetovim pogledom. Oče mu je le odobravajoče prikimal. Sabina mu je bila resnično všeč. Lepa in pametna ženska. Čeprav mu je Igor kupil lepo darilo v imenu obeh, mu je še ona izročila prelep šopek rož in vrečko v kateri je videl steklenico svojega najljubšega vina ter škatlico cigar. Ko sta se drugič videla, ga je v resnici dobila, ko je kadil zunaj, pred hišo. Takrat ji je priznal, da se kljub prigovarjanju družine ne more upreti občasnemu kozarcu vina in cigari. Niso razumeli, da se vsake toliko časa prekrši. Ona ga je razumela in očitno ga je podpirala. Samo potrdila je njegov prvi vtis, da je lepa in pametna. Ob prvi priložnosti jo je povabil na ples. Slavljenca ni mogla zavrniti, tudi hotela ga ni zavrniti, saj si ji je zdel iskren in zanimiv. Hitro se je sprostila in začela uživati v zabavi.

Igor je ugasnil motor svojega avta in se z lenobnim nasmeškom obrnil proti Sabini, ki je z iskrenim navdušenjem skozi okno opazovala njihovo kočo.

»Po tvojem izrazu bi rekel, da ti je všeč,« se je zahihital.

»Zdaj vidim, da sploh ne znaš opisovati krajev ali koč. Tukaj je prelepo!« je dahnila v eni sapi.

»Čakaj, da izstopiš iz avta,« se je Igor zabaval naprej.

Samo nagajivo ga je pogledala in odprla svoja vrata. Takoj je spustila ven Maxi in Trini, ki sta potrpežljivo čakali na zadnjem sedežu. Igor je prišel okoli avta in jo objel preko rame. Skupaj sta zakorakala proti koči. Odklenil je in jo povedel v notranjost. Spustil jo je, da bi lahko odprl naoknice in v kočo spustil nekaj svetlobe. Vse je bilo čisto in zrak dišeč. Njegov brat je bil v koči vse do srede. Izkoristili so deset dni dopusta in se predajali zimskim radostim. Vsak, ki je bival v koči, je moral poskrbeti, da je le ta ostala čista. Celo drva so bila pripravljena v kaminu in dodatna zložena poleg. Igor je samo prižgal pripravljeno vžigalno kocko in poskrbel, da je v kaminu začel plapolati ogenj. Sabino je posadil na kavč in jo pokril z odejo. Sam je stopil po njuno prtljago. Preveril je, kaj Maxi in Trini počneta zadaj za kočo v ograjenem dvorišču. Kaj hitro sta mu sledili v kočo. Obe sta postali pri vratih in on jima je samo z brisačo obrisal tace, predno sta se zapodili pred kamin. Sabina je hotela vstati, a ji ni dovolil. Pristavil je vodo za čaj in se za hip še sam usedel k njej. Kar na enkrat jo je hotel razvajati. Hotel ji je dati nekaj več in drugače, kot je kdaj prej dal kateri koli. Hotel je preseči vse s čim jo je razvajal do sedaj. Teh nekaj dni dopusta se bo posvetil samo njej. Njen nasmešek in njena sreča sta bila vse kar je trenutno potreboval.

Sabina ga je usmerjala med vožnjo, da sta brez zapletov dokaj hitro prišla do njenih staršev. Pred dopustom se je pogovarjala z mamo. Omenila ji je dopust in posledično je morala povedati tudi vse o Igorju. Ni se mogla izogniti srečanju, zato je pristala na to, da se med vožnjo domov ustavita pri njeni družini na večerji. Igor je parkiral na edino prosto mesto na dvorišču in malo napeto pogledal Sabino, ki je le globoko vdahnila.

»Vseeno sem upala, da mama ne bo povabila sestre in njene družinice. Omenila sem, da bosta Maxi in Trini z nama,« je tiho priznala. Morala si je priznati, da je ves čas vedela, da bo mama obvestila tudi njeno sestro, ki za nič na svetu ne bi zamudila priložnosti, da spozna Igorja. »Pridi, ne glede kako glasni so, so v resnici prijazni in prijetni,« je spodbudila Igorja in se mu ljubeče nasmehnila. Spustila je Maxi in Trini iz avta in prijela Igorja za dlan. Skupaj so odkorakali proti vhodu. Vrata so se odprla, še predno so jih dosegli.

»Lepo, da sta prišla,« se je razveselila mama in svojo dlan najprej ponudila Igorju ter nato objela hčerko.

»Vstopita! Vsi vaju nestrpno pričakujejo,« je še rekla in odvihrala nazaj v kuhinjo.

Sabina je najprej predstavila Igorja in se posvetila nečakoma, ki sta se na njeno presenečenje malo ustrašila prijazne, a velike Maxi. Tudi Trini sta malo presenečeno pogledovala, saj je precej zrastla odkar sta jo na zadnje videla. Pokazala jima je, kako naj ponudita Maxi svojo dlan, da ju lahko povoha in tako spozna. Nato jima je pokazala kako naj jo pobožata. Istočasno ju je opomnila, da nobenega psa ne smeta prestrašiti ali mu vzbuditi občutek ogroženosti. Povedala jima je, da ne smeta imeti naglih gibov, ki bi lahko prestrašili psa, prav tako, da se psi ne tepejo, brcajo, ščipajo in boleče stiskajo. Igor se je zapletel v prijeten pogovor s Sabininim očetom in svakom, medtem sta njeni mama in sestra pogrnili mizo. Sabina je imela prav. Njena družina je bila glasna, a prijazna in prijetna. Zelo podobna njegovi. Hitro se je sprostil in užival v večerji. Ne Trini ne Maxi nista prosjačili za človeško hrano, nista bili tako vzgojeni. Zato sta se umaknili v dnevno sobo in se zleknili med sedežno in omaro s televizijo. Nista skočili na sedežno, saj jima tudi to ni bilo privzgojeno. Čeprav je bila Trini še vedno precej radovedna je oponašala starejšo, vzgojeno in prijazno Maxi. Po večerji so za kratek čas obsedeli ob sladici in se nato vsi istočasno poslovili. Na dvorišču je nastal pravi direndaj. Sabina je usmerjala oba psa, njena sestra pa svoja malčka. Kaj hitro so bili vsak na svojem sedežu in lahko so se odpravili domov.

»Hvala za prelepe počitnice, hvala za tole,« je tiho šepnila in se nagnila ter ga poljubila na obraz, saj ga ni želela motiti med vožnjo.

»Hvala tebi. Čudovito je bilo. Morala bova ponoviti, čeprav samo za podaljšani vikend,« ji je iskreno odvrnil in za kratek čas njeno dlan pokril s svojo.

Oba sta se zavedala, da je to le uvod v še en prelep večer, ki ga bosta preživela skupaj.

Poligon njihovega društva je stal na koncu naselja, zato sta se Igor in Sabina odpravila kar peš. Maxi je elegantno in poslušno stopala poleg Igorja, dokler se je Trini vsa razigrana ozirala okoli, a vseeno hodila ob Sabini. Čeprav je že velikokrat prehodila to pot, se je še vedno obnašala, kot da ji je prvič. Alja je imela še nekaj obveznosti v mestu, zato se bo pripeljala s Tobijem zadnji hip. Bil je prvi dan pasje male šole. Tudi Sabina je bila malo na trnih. Ni vedela kako bo v pasji šoli. Saj teorijo sta ji Igor in Alja že dobro predstavila, a vseeno je to bilo nekaj novega zanjo. Spraševala se je, kako se bo znašla z drugimi lastniki in kako se bo Trini pokazala v primerjavi z drugimi psi. V podzavesti jo je skrbelo ali bo znala opraviti svojo nalogo in izšolati Trini za terapevtskega psa. Aljoša in Blaž sta že bila na poligonu in Trini ju je veselo pozdravila, prav tako, se je že domače obnašala z njunima psoma. Kmalu so prispeli še ostali tečajniki. Sabina se je pomirila, saj je opazila, da so ostali prav tako na trnih, kot je bila sama. Poleg tega jo je pomirilo, da se je Trini pokazala bolje od svojih so tečajnikov. Izkazalo se je, da je Trini veliko bolj socializirana in precej ubogljiva. Igor je hitro prešel na teoretični del in novim tečajnikom predstavil program njihovega tečaja, jim podal osnovna navodila vzgoje in nege psov, ter predvsem naložil kaj pričakuje od lastnikov. Predelali so pasjo opremo in predvsem primerne oprsnice za pse ter nato prešli na prvo nalogo. Najprej so se psi med seboj malo bolj spoznali in nato so poskusili s hojo ob nogi. Trini je ves čas pogledovala od Maxi do Sabine, a vseeno dobro opravila svojo nalogo, kar za njene so tečajnike ni bilo tako enostavno. Po uri druženja so se razšli. Do naslednjega srečanja so imeli lastniki nalogo učiti svoje varovance in ljubljenčke hoditi ob nogi. Sabina se je s Trini odpravila k Igorju domov. Pripravila bo večerjo. Prijatelji se bodo oglasili, ko bodo končali s svojo vadbo na poligonu. Malo se bodo še družili in tako zaključili prvi učni dan. Pred Sabino je bilo novo obdobje. Takoj po mali pasji šoli jo je čakalo nadaljnje šolanje za terapevta. Ravno lepo se jima bo izšlo. Ko zaključita eno šolanje takoj nastopita drugo. In do pozne jeseni bi morala biti Trini pripravljena na svoje poslanstvo. Veselila se je izziva in pozitivno vznemirjenje je uspelo premagati njen strah.

Sabina je iz učne ure v učno uro postajala bolj samozavestna in vse bolj prepričana, da jima bo s Trini uspelo. Veliko sta vadili in zaradi lepega vremena tudi veliko bili zunaj. Resnično si je vzel veliko časa za svojo pasjo prijateljico. Veliko časa je prebila tudi z Maxi in Igorjem ter Aljo in Tobijem. Njeno življenje se je v veliki meri spremenilo. Sama je čutila, da je končno začela delati nekaj kar jo resnično izpolnjuje. Njeno življenje je dobilo težo. Z Igorjem sta si bila zelo blizu in vedela je, da je on moški njenega življenja. Priznala si je, da ga ljubi. Toda o tem nista govorila. V neko roko tudi potrebe ni bilo, da bi. Njun odnos je odražal njuna čustva. Nekajkrat sta si resnično privoščila podaljšani vikend v Bohinju. Poletje sta preživela ali doma ali v Bohinju. Nobeden od njiju ni izrazil posebne želje, da bi šla na morje. Zato sta si počitnice organizirala tako, da sta jih kvalitetno preživela skupaj z Maxi in Trini ter prijatelji.

Igor in Sabina sta se odločila, da pri Igorju organizirata manjšo piknik zabavo Alji in Mateju v čast. Proslavljali so njuno zaroko. September se je že skoraj iztekel, a dan je bil dokaj topel, zato so se vseeno odločili za Igorjevo pokrito teraso. Bil je petek in za naslednje jutro sta se sveža zaročenca imela rezerviran polet na zaročno potovanje, ki sta ga dobila za darilo.  Sabina je imela nekaj dodatnih obveznosti v službi in je malo zamudila na zabavo, a ker je že dan poprej vse pripravila ni imela slabe vesti, poleg tega je vedela, da je Igor odličen gostitelj. Blaž, Aljoša in Alja so prišli med prvimi. Igorja so dobili na samem in čeprav se niso nič dogovarjali ali načrtovali, so začeli zanimiv pogovor o njem in Sabini.

»Igor, mar ni čas, da se tudi vidva s Sabino ustalita? Tako ali tako, sta ali tukaj ali pri njej. Odličen par sta in vsem je jasno, da se ljubita. Ne vem kaj čakaš?« je temo začela Alja. Blaž in Aljoša sta samo dodala svoje strinjanje z njo.

»Kaj pa vem, mislil, da nama gre tudi tako odlično,« se je zarežal Igor, čeprav ga je nekaj stisnilo pri srcu. Ni vedel kaj. S Sabino jima je res šlo odlično toda ali bi lahko rekel, da se ljubita in je to dovolj za skupno življenje? Ni vedel in ni hotel misliti o tem.

»Dovolj si star, da bi moral misliti na družino,« je lahkotno dodal Blaž.

»Za družino je še dovolj časa,« je togo odvrnil Igor in se lotil mesa, ki ga je hotel speči na žaru.

»Nikar ne bodi na koncu srca, ker smo omenili očitno,« se je zasmejala Alja, ki je prebrala njegovo nejevoljo. Vedela je, da je načela temo o kateri se noče pogovarjati. Toda, ko je začela pogovor, res ni imela tega namena. S Sabino sta bila res dober par in čeprav tega nista omenjala, je vedela, da se ljubita. Zato ji sedaj ni bilo čisto jasno, kaj se dogaja z Igorjem. Ne bo rinila vanj, a tudi ni vedela, kako naj zamenja temo.

Blaž in Aljoša nista bila tako uvidevna.

»Priznaj si že, da jo ljubiš. Njej priznaj, da jo ljubiš in videl boš, da te tudi ona ljubi. Ne bodi tako hladen in neodločen. Enkrat bi ti bilo lahko žal zaradi tega,« je mirno pristavil Blaž. Ni dobil odgovora, niti ga ni pričakoval. Prišel je Matej in takoj za njim se je pripeljala še Sabina. Ni imelo smisla nadaljevati s temo o kateri glavni akter ni želel govoriti. Kaj hitro so se začeli zabavati z drugimi temami.

»Nič še nisi povedala o svojih tečajih s Trini za terapevta,« je Aljoša pozval Sabino, da kaj več pove, kaj se dogaja pri njej.

»Dobro nama gre. Še eno srečanje nama je ostalo. Gospod Norber je pravi angel. Tudi Alja in Tobi sta hodila k njemu v šolo za terapevte. Jaz sem ga spoznala že pred leti. Ko sem izrazila željo, da bi v svoje terapije uvedla še pasje terapevte, sem začela sodelovati z njim. Od prvega dne sva se odlično ujela, zato sem Trini peljala k njemu,« je razložila Sabina. Že res, da so veliko časa preživeli skupaj, a nekako niso govorili o Trininem nadaljnjem šolanju.

»Ali Timi še kaj pride okoli?« je zanimalo Aljo.

»Seveda, poleti je bil na morju, a sedaj pride na vsako srečanje. Timi je pravi srček. Ne vem kdaj si ga na zadnje videla, a povem ti, da ga najbrž ne bi spoznala. Zrastel je še malo in dobil moško postavo. Prav privlačen moški je postal,« se je zahihitala Sabina, kot bi bili z Aljo sami.

»V to ne dvomim, jaz sem ga videla prejšnje poletje, srečali smo se v Izoli in že takrat je bilo slutiti, da bo prav postaven moški,« ji je veselo odvrnila Alja.

»Ali naj si zdaj mislimo, da se bosta vidve postavili v vrsto zanj?« se je Matej naredil zgroženega in prestrašenega. Tega seveda ni mislil, saj je imel priložnost spoznati Tima.

Alja in Sabina sta se samo spogledali in mu pritrdilno prikimali. Vsi trije so se zahihitali.

»Imata prevoz za jutri?« je Sabina brezskrbno nadaljevala pogovor. »Z Igorjem sva povabljena k teti, letos organizira dvodnevno druženje. Lahko bi vaju zapeljala do letališča,« je razložila.

»Ati naju je mislil peljati, toda, če gresta vidva in ker vama je skoraj spotoma, bova z veseljem sprejela,« je veselo odvrnila Alja.

Druženje se je še nekaj časa nadaljevalo in ko sta pospremila še zadnje goste ter pospravila vse, se je Sabina zazrla v Igorja. »Je kaj narobe?« je tiho vprašala. Celo popoldne se je nekam zadržano vedel.

»Ne. Vse je v redu,« je takoj odvrnil. Obema je bilo jasno, da to ni res. Sabina ga je samo vprašujoče gledala.

»Bojim se, da jutri ne morem s teboj k teti,« je rekel rahlo hladno.

»Škoda. Toda, če ne moreš, pač ne moreš,« je odvrnila in dobro skrila svoje razočaranje. Še včeraj sta se pogovarjala o tem in prav veselil se je druženja z njenim svakom.

»Pozno je že. Domov grem, moram še pripraviti nekaj stvari za jutri,« je mirno rekla in se napotila proti vratom.

»Pospremil te bom,« je rekel in ji sledil. Psa sta ostala zunaj na dvorišču. Zavlekli sta s v Maxin pesjak in prišli ven, ko sta ju lastnika poklicala.

V tišini sta prehodila pot do njenega stanovanja. Čeprav jo je prijel za dlan, je bil njegov dotik nekako odtujen. Sam se ji je zdel celo galaksijo stran od nje. Ni ga hotela spraševati, kaj je resnično narobe. Če bi želel, bi ji povedal. Ko sta prispela pred njen blok, jo je le bežno poljubi in ji zaželel lahko noč ter se obrnil in odšel. Sabina je presenečeno zrla za njim. Nato se je prisilila in vstopila. Njeno stanovanje se ji je zdelo prazno. Seveda, ko pa Igorja ni bilo poleg. Čeprav ni ničesar rekel, je dobila občutek, da je med njima konec. Kar tako, brez besed, brez razloga.

Naslednje jutro je peljala Aljo in Mateja do letališča. Na obraz si je nadela vesel izraz. Prijateljici ni hotela uničiti potovanja. Vedela je, v kolikor bi Alja sumila, da je med njima z Igorjem kaj narobe, bi hotela priti resnici do dna in bi ves čas mislila na njiju. Tega ni hotela. Spretno se je zlagala in zagovarjala Igorjevo odsotnost. Isto je storila pred svojo družino. Mogoče jo je pa občutek varal.

Alja je veselo vkorakala v Sabinino stanovanje. Vsa vesela in nasmejana se je vrgla prijateljici v objem. Matej ji je sledil. To popoldne sta se vrnila z desetdnevnih počitnic. Takoj je poklicala Sabino in se kar sama povabila k njej na večerjo. Imela je ogromno vtisov in še več slik, ki jih je hotela deliti s prijateljico. Sedla je na sedežno in povabila prijateljico naj sede poleg. Ura je bila šele osem, torej Igorja še nekaj časa ne bo, je premišljevala.

»Večerja je pripravljena. Kaj, ko bi najprej jedli. Lačna sem,« se je nasmehnila Sabina in začela pogrinjati mizo.

Alja je pogledala tri krožnike, ki jih je Sabina postavila na mizo in jo vprašujoče pogledala.

»Igorja ne bo, če te to zanima. Razšla sva se,« je Sabina skomignila z rameni. Vedela je, da se bo pred prijateljico težko pretvarjala, a bo vseeno poskusila. Ni hotela uničiti njene sreče s svojo nesrečo.

»Kako razšla?«je skoraj zavreščala Alja in nesrečno pogledala Mateja.

»Saj veš, da ni šel z menoj na tetino srečanje. Zlagala sem se, da je moral v službo. Nisem hotela uničiti vajinega potovanja. Enostavno, ni hotel z menoj. Večer pred tem sem opazila, da je nekaj narobe. Čeprav sem ga vprašala, mi ni hotel povedati. Pospremil me je domov in odšel. Od takrat se nisva ne slišala ne videla. Klicala sem ga v nedeljo zvečer, ko sem prišla domov, a mi ni dvignil niti ni poklical nazaj. Od tistega petka, ko smo imeli vajino zabavo se nisva videla ali slišala. In ne, ne vem zakaj in še manj kako je prišlo do tega ter tudi vedeti nočem. Prebolela sem ga!« je v grobem povedala Sabina in prijateljici prav dobro dala vedeti, da se o tem več ne bo pogovarjala.

Alja je samo prikimala. Sabina še zdaleč ni prebolela Igorja, a pri tem ji ni mogla pomagati.

»Torej, kako sta se vidva imela?« je Sabina veselo nadaljevala pogovor. Čeprav se je Alja počutila slabo, je vseeno z užitkom opisala njuno potovanje in prijateljici pokazala slike. Skupaj so se smejali in zabavali. Ko sta se Alja in Matej poslovila, je Sabina sprehodila Trini. Namenoma je ubrala pot za katero je slutila, da na njej ne bo srečala Igorja. Alja je hotela poklicati Igorja, a ji je Matej preprečil. Prepričal jo je, naj ga raje jutri obišče. Naj prespi in premisli, kaj mu bo povedala. Na njegovo in Igorjevo srečo, ga je ubogala.

Alja Igorja ni našla doma. Odšla je do poligona. Ni se zmenila, da sta bila poleg še Blaž in Aljoša in je Igorju primazala krepko zaušnico namesto pozdrava.

»Zakaj pa to?« je začudeno vprašal Igor in si dlan položil na bolečo ličnico.

»Kot, da ne veš?« je ledeno siknila vanj.

»Ne, ne vem,« je tiho šepnil. Vedel je, seveda je vedel. Že nekaj dni se je počutil nizkotno in prazno.

»Zaradi Sabine! Poskusila sta, Sabina ni od tebe ničesar pričakovala, vseeno ti je podarila svoje srce in svojo ljubezen. Zasluži si vsaj, da bi vedela, zakaj si jo dal na čevelj!« je zabrusila jezno.

»Kaj?« sta v en glas zavpila Blaž in Aljoša. »Kaj je naredil?« je Aljoša bolj umirjeno vprašal Aljo.

»Mar ne vesta? Sabino je zapustil brez, da bi ji to povedal ali ji vsaj razložil zakaj!« je bruhala jeza iz Alje.

Igor se je znašel iz oči v oči s tremi besnimi prijatelji. Če jih ne bi poznal, bi lahko stavil, da se ga bodo resnično lotili tudi fizično.

»Nisem je dal na čevelj,« je tiho šepnil. Takoj je dvignil roko in ustavil njihov napad. »Samo nisem ji odgovoril na klic, nisem je poklical, tudi ona ni več poklicala mene,« se je trudil razložiti, tisto kar še samemu ni bilo jasno.

»Zakaj nisi hotel z njo na tetino družinsko srečanje? Zakaj se nisi oglasil na njen klic?« je bolj mirno vprašala Alja. Hotela je priti resnici do dna.

»Ker pač nisem hotel iti in ker se nisem oglasil. Pač nisem! Noben od naju se ni potrudil, da bi nadaljevala to zvezo, torej obema tako odgovarja. Kaj se vi obremenjujete?!« je zabrusil, poklical Maxi in odšel domov. Ni preslišal Blaževega komentarja, »kakšen kreten!«, le odzval se ni.

In res je bil kreten. To je vedel že nekaj dni. Pogrešal je Sabino. Končno si je priznal, tisto kar so vedeli vsi. Ljubil je Sabino. Ni znal živeti brez nje. Ni hotel živeti brez nje. Zadnja dva tedna je bilo njegovo življenje prazno in pusto. Ni se več poznal. Ni bil družaben in tudi v službi se je težko skoncentriral. Bil je razvalina na dveh nogah. Dolgo se je premetaval po postelji in se prepričeval, da je ne sme poklicati. Le kaj bi ji lahko rekel? To kar ji mora povedati, ji bo povedal iz oči v oči. Toliko si je zaslužila. Toliko je bila vredna. Zjutraj je pohitel, a jo je očitno zgrešil. Njenega avtomobila ni bilo več pred blokom. Torej bo moral počakati, da pride iz službe. Jo bo takrat obiskal in ji razložil, zakaj je bil tak kreten in kaj je bilo narobe, ter jo prosil, naj ga vzame nazaj. Cel dan se je mučil in prepričeval, da je ni poklical. Nekajkrat je že imel telefon v roki, a mu je zdrav razum prigovarjal, naj je ne moti med službo. Komaj je dočakal uro, ko je prihajala domov. Čakal je pred njenim blokom. Zaman, ni je bilo. Pozvonil je na njen zvonec, a se ni nihče odzval. Vseeno jo je poklical. Ni vzdignila. Tudi domači telefon je ostal nem. Zvečer se je ponovno sprehodil do njenega bloka. Ni je bilo doma. Ni odgovorila na njegov klic. Prebedel je še eno noč in veliko pred njenim odhodom odšel do njenega stanovanja. Njenega avtomobila ni bilo na njenem parkirnem mestu. Luč se ni prižgala. Ves poklapan je odšel v službo. Počakal je do konca službe in spet odšel do Sabininega stanovanja. Zaman. Ni prišla domov. Ves obupan je poklical Aljo.

»Kje je Sabina? Kaj se dogaja?« jo je vprašal brez pozdrava.

»Kaj to tebi mar?« mu je grdo zabrusila nazaj.

»Mar mi je. Že dva dni jo skušam najti in se pogovoriti z njo,« je rekel spravljivo. Vedel je, da je narobe začel ta pogovor.

»Pusti jo pri miru. Dovolj si jo že prizadel,« je Alja nadaljevala v sovražnem tonu.

»Ne morem je pustiti pri miru. Ljubim jo. Naredil sem napako in mislim, da si zaslužim priložnost, da ji to povem in ji razložim zakaj sem bil tak kreten,« je rekel iskreno.

»Mar res? In zakaj si bil tak kreten?« se mu je posmehovala Alja. Dovolj ga je imela. S Sabino je šel čez vse meje in tega mu ne bo tako zlahka oprostila.

»Ker sem pač kreten! Ustrašil sem se. Na tistem pikniku ste me napadli in mi namignili, da bi moral zaprositi Sabino za roko in si z njo ustvariti družino. Do takrat si še nisem priznal, da jo ljubim. Skupno življenje prinese določeno odgovornost in zahteva predanost in zvestobo. V trenutku me je spreletelo, da bi to spremenilo moje življenje. Nisem se zavedal, da sem tako ali tako od kar sem spoznal Sabino spremenil svoje življenje. Zdaj vem, da bi z lahkoto sprejel odgovornost, predanost in zvestobo, saj to sem ji že dal, a takrat me je to prestrašilo. Poleg tega si ti načela pogovor o nekem postavnem Timu. Takrat sem dojel, da ne vem kaj Sabina čuti do mene. Sem bil samo njena avantura? Kaj bi se zgodilo, če bi ji priznal svoja čustva in bi me ona gladko zavrnila ali še huje, se mi posmehovala? Tega v tistem trenutku nisem mogel sprejeti!«

»Sabina te ljubi. Še slep človek bi to opazil. Pomisli na vse vajine skupne trenutke in na njena dejanja, besede in dotike. Če ti to ne pove koliko te ljubi, potem si res kreten! Kar se Tima tiče, bi lahko vprašal. Naj ti zdaj povem. Timi je najmlajši sin gospoda Norberja, star je dvaindvajset let, telo ima dvaindvajsetletnika, a njegovi možgani so na ravni štiriletnega otroka. Sabina ga pozna odkar je začela delati kot delovni terapevt. Kako pa misliš, da je spoznala gospoda Norberja in zakaj se je tako navdušila nad terapijo z živalmi?  Ali sploh poznaš Sabino?« mu je umirjeno razložila. Zdaj ji je bilo veliko stvari precej jasnih in za kratek trenutek se ji je bratranec zasmilil.

»Dokaj dobro jo poznam, a tega nisem vedel,« je poklapano priznal. »Res misliš, da me ljubi?« je negotovo vprašal.

»Ne, ne mislim. Vem, da te ljubi. Toda poteptal si njeno ljubezen in jo prizadel!« ga je spet napadla.

»Prosim, Alja. Povej mi kje je Sabina. Moram se pogovoriti z njo. Moram ji priznati svoja čustva. Tvegal bom, da me zavrne, a ne morem živeti, če vsaj ne poskusim. Na kolenih jo bom prosil, da mi oprosti in me sprejeme nazaj,« je moledoval.

»Včeraj zgodaj zjutraj je odšla na Dunaj. Poslali so jo na tedenski seminar terapevtov. Potem bo dva tedna v Mariboru, kjer bo pomagala pri uvajanju terapije z živalmi. Mislim, da ima potem spet nekakšen simpozij v Zagrebu in če se kaj ne spremeni bo odšla tudi na Reko, kjer bo pomagala pri uvajanju živalske terapije v rehabilitacijskem centru. Kar nekaj časa je ne bo,« mu je spravljivo povedala.

Samo globoko je vdahnil in se predal obupu. Z roko si je pokril obraz in zazdelo se mu je, da se bo prvič v življenju zjokal.

»Igor?« je tiho šepnila Alja.

»Ja, tukaj sem. V tem času me bo čisto črtala iz svojega življenja,« je zastokal.

»Ne bom pametna, a igral si se z ognjem in opekel si se. Sam si kriv,« mu je sočutno odvrnila.

»Vem. In ne morem ti povedati kako žal mi je,« je šepnil, da ga je komaj slišala.

»Ne bo ti dvignila telefona. Toliko jo poznam. Vseeno ji poskusi napisati sms in ji razložiti. Mogoče ti bo verjela. To je edino kar lahko zdaj narediš,« mu je svetovala.

»Bom. Hvala,« je rekel in se poslovil od nje.

Igor je napisal kar nekaj precej dolgih smsov in jih poslal Sabini. Izlil je vse kar mu je ležalo na duši. Priznal ji je vse, kar je ležalo na njegovem srcu in jo prosil za še eno priložnost, da ji vse napisano dokaže. Ni se ločil od svojega telefona, a to ni pomagala, da bi ga Sabina poklicala ali mu vsaj odpisala. Za njim je bila še ena neprespana noč polna bridkega nemira. Šele naslednje popoldne je dobil Sabinin odgovor. »Se bova pomenila, ko pridem domov,« je pisalo v kratkem sporočilcu. Neštetokrat ga je prebral, a ni vedel kaj naj si misli. Nič ni napisala, kaj čuti, kaj misli, kaj bo storila. Nič! Verjel je Alji, a vseeno je dvomil v njeno prepričanje, da ga Sabina ljubi. Že res, da se nobena od njegovih žensk ni tako ljubeče obnašala do njega kot Sabina in da so Aljine besede imele težo. Toda, po nekaj dneh, ko se je njegov strah razpršil in ko je dojel, kako neumno in strahopetno je bilo od njega, da je tako prekinil razmerje s Sabino, jo je začel zalezovati. Upal je, da se bosta srečala in bo lahko popravil svojo napako. Toda, Sabina je spremenila svoje navade in je Trini peljala ven prej ali kasneje kot je imela navado in obvezno po drugi poti, kot sta se po navadi sprehajala skupaj. Vse je naredila, da ga ne bi kje srečala. Sam ni zbral toliko poguma, da bi se ji približal. Kako strahopetno! Kako neumno! Res si je sam kriv. Sedaj bo moral čakati precej dolgo, da bo prišla domov. In niti sanjalo se mu ni, kaj mu bo povedala. Poslal ji je še nekaj smsov, toda ni več dobil odgovora. Počasi je obupal. Bal se je, da ji preveč utruja in ga bo že zaradi tega črtala iz svojega življenja in istočasno se je bal, v kolikor ji ne bo pisal, bo mislila, da si je premislil. Bil je na težkih mukah. Edina svetla točka njegovega življenja je bila Maxi. Čutila je stisko svojega lastnika in ga na svoj naravni način poskušala potolažiti in razveseliti. Na kratke, zelo kratke trenutke ji je celo uspelo.

Igor je bil le še senca samega sebe. S težko muko se je prisil v opravljanje svojih dolžnosti. Prijatelje je zanemaril, čeprav so se vsi trudili, da bi ga spravili v boljšo voljo. Vsem je bilo jasno kaj prestaja. Alja se je sicer nekajkrat slišala s Sabino in resnično sta se iskreno pogovorili. Toda, Sabini je morala obljubiti, da bo njun pogovor zadržala zase. Alja jo je razumela in podpirala v njenem mnenju. Igorju je hotela dati dovolj časa, da se resnično prepriča v svoja čustva. Po zaroki se je Alja preselila k Mateju in je Igorja le redko videla. Kar ji je odgovarjalo. V nasprotnem, bi verjetno veliko prebila skupaj in težko bi se nosila z njegovo potrtostjo in še težje bi svoje pogovore s Sabino zadržala zase.

»Daj Igor, pojdi za nekaj dni v Bohinj. Še nekaj dni pa bo Sabina prišla domov. Pojdi in se spravi v red. Napolni si baterije in jo počakaj normalen,« mu je svetovala Alja, ko so končali z vadbo na poligonu.

»Ne vem,« je začel Igor.

»Kaj ne veš? Pojdi! Spravi se v red. Grozne volje si in nič kaj bolje ne izgledaš,« ga je prekinila Alja.

»Prav,« je le prikimal. Alja je imela prav. Tako kot po navadi. Res je bil razvalina in le kdo bi ga hotel takega.

Zvečer se je odpeljal v Bohinj. Sprva se je celo veselil, a bližje je bil koči, slabše volje je postajal. Vse ga je spominjalo na Sabino. Spomnil se je njunih skupnih trenutkov v koči. Žalost je ohromila njegove možgane in njegovo srce je bilo, kot bi ga kdo prekril z ledom. Vstopil je v kočo in kar slišal Sabinin smeh. Maxi se je ulegla poleg kamina in njegov pogled se je ustavil na praznem mestu, kjer je po navadi ležala Trini. Tudi njo je pogrešal. Mlada kosmatinka mu je prirastla k srcu. Bila je tako nedolžno ljubeča in razigrana. Vedel je, da jo Maxi pogreša. To je lahko opazil iz njenih tihih vzdihov, ko je ovohavala mesta, kjer se je zadrževala Trini. Tudi Maxi je žalovala na svoj način. Ni bila več tako razigrana in živahna., kot v Trinini družbi.

Zakuril je v peči za centralno ogrevanje. Ni imel volje, da bi prižigal velik kamin. Spomini so bili preveč boleči. Dokaj zgodaj je odšel v posteljo. Na njegovo presenečenje je celo noč prespal. Zjutraj se je zbudil zgodaj in ugotovil, da je čez noč napadal prvi sneg. Precej ga je bilo. Ni se še dobro oblekel, ko je pozvonil njegov telefon. Urno ga je pograbil, v upanju, da kliče Sabina. Na njegovo žalost, je klical Tomaž, njegov prijatelj in član gorske reševalne službe.

»Živijo, upam, da te nisem zbudil,« mu je rekel v pozdrav. »Opazil sem tvoj avto pred kočo,« je nadaljeval, še predno bi mu lahko Igor odgovoril. »Sneg je presenetil nekaj planincev. Ostali so ujeti na skalnem pobočju. Nimam celotne ekipe, zato sem pomislil, če bi nam vidva z Maxi lahko pomagala,« je prešel na bistvo zakaj ga je sploh poklical.

»Seveda. Samo oblečem se in prideva,« se je Igor v hipu prelevil v reševalca in že gledal po svoji potovalki, kaj bi lahko oblekel.

Čez nekaj minut sta se z Maxi že peljala na dogovorjeno mesto.

Tomaž ga je čakal z opremo, saj je predvideval, da je Igor nima s seboj. Tudi Maxi je dobila oprsnico z znakom gorske reševalne službe in prijatelja sta se skupaj podala za reševalci, ki so že preiskovali področje. Med hojo mu je kratko razložil kaj se je zgodilo in koliko ljudi pogrešajo. Nekaj ur so marljivo pregledovali teren. Sveži sneg je pokril in zakril vse pasti narave. Mraz je rezal do kosti, a reševalcev in psov to ni ustavilo, brez velikih besed so opravljali svoje delo in tiho upali, da bodo pogrešane našli pravočasno. V nekem trenutku je Maxi samo zacvilila in izginila pod snegom. Igor je takoj stekel za njo. Očitno se ji je sneg udrl pod šapami. Zagledal jo je nekaj metrov nižje. Ležala je na skalah v plitvi vodi. Brez pomislekov je Tomažu vrgel konec vrvi in se začel spuščati navzdol. Brez težav je vrv ovil okoli Maxi, da jo je Tomaž lahko potegnil ven. Z njim je bilo malo težje. Skale so se krušile in ni imel pravega oprijema. Zaradi snega, niso videli, kje je točno rob in enkrat bi kmalu Tomaža potegnil k sebi navzdol. Po nekaj mukah mu je vseeno uspelo priti ven. Bil je premočen, utrujen in že lačen. A vsega tega ni čutil, saj je vsa njegova skrb šla Maxi. Pri padcu se je poškodovala. Zavili so jo v odejo saj je bila čisto premočena. Tiho je vsake toliko časa zacvilila, kar je Igorja opogumilo, saj je to pomenilo, da je še živa. Tomaž mu je predlagal naj jo odpelje do najbližje veterinarske postaje in poskrbi za njo. Zahvalil se mu je za pomoč in izrazil svoje obžalovanje, da se je zgodila nesreča. Igor ni želel odnehati. Pregledal je Maxi in verjel je, da je utrpela le dobre udarce. Le slikanje bo pokazalo kaj je resnično narobe z njo. Toda, niso še našli pogrešanih in to mu ni dalo miru. Tomaž ga je le uspel pregovoriti, naj Maxi odpelje do postaje na slikanje. In naj se tudi sam preobleče. V tistem pregovarjanju so reševalci odkrili prve pogrešane. Medicinska ekipa jih je takoj prevzela. Na srečo so bili samo podhlajeni. To je dokončno prepričalo Igorja, da je odšel. Tomaž je poklical Blaža in mu na kratko poročal kaj se je zgodilo. Zdelo se mu je prav, da nekdo od Igorjevih ve, kaj se dogaja. Sumil je, da Igor sam ne bo poklical nikogar. Prav je sumil.

Igor se ni zmenil za svoja mokra oblačila. Najpomembnejša je bila Maxi. Na veterinarski postaji sicer ni poznal nikogar, a je takoj povedal, da je tudi sam veterinar in prevzel pregled v svoje roke. Ker so bili obveščeni o nesreči in ker je bil Igor v reševalnih oblačilih, tako kot Maxi, so mu šli zelo na roko. Kaj hitro jo je slikal in ugotovil zaprt zlom zadnje stegenske kosti in zatečeno vranico. Maxi je utrpela kar nekaj udarcev. Že na samem mestu nesreče ji je dal anestezijo, da bi ji ublažil bolečine in jo lažje prepeljal do veterinarske postaje. Zahvalil se je višji sili, da so jim bili reševalci za petami in s seboj niso imeli samo medicinske opreme in sredstev za ljudi. Ni je hotel pustiti na postaji, zato jo je oskrbel in odpeljal v kočo. Plačal je nekaj protibolečinskih injekcij in ostalih malenkosti, ki jih je potreboval. Maxi ni bila v stanju za daljši prevoz domov, zato jo bo prve dni okrevanja oskrboval kar v koči. Previdno jo je namestil pred kamin in zakuril ogenj, da bo topleje. Ko sta zjutraj odhajala je znižal temperaturo na termostatu centralnega ogrevanja. Ravno, ko je poskrbel za vse, je pozvonil njegov telefon. Klical je Blaž, ki ga je zanimalo kaj se dogaja. Ni še končal pogovora, ko je prišel Tomaž, ki je hotel preveriti kaj se dogaja in mu poročati, da so našli vse pogrešane, razen ene zlomljene noge, so jo nesrečniki dobro odnesli. Prinesel je dva velika sendviča, saj je bil tudi sam že lačen.

»Ti se še vedno nisi preoblekel?! Obleke so se posušile na tebi!« je presenečeno gledal Igorja. S pogledom je oplazil spečo Maxi, ki je imela povito zadnjo taco. »Pristavil bom čaj, ti pa pojdi pod vroč tuš. Še zbolel boš. Med jedjo mi boš povedal kaj je z Maxi,« mu je ukazal in ga nagnal v sobo. Igor ga je brez besed ubogal.

Ko se je Tomaž poslovil, je poklical na svojo kliniko in jim povedal kaj se je zgodilo ter uredil dopust do nadaljnjega. Ni se zmenil zase, skrbelo ga je za Maxi. Počasi se je zbujala in tiho, nemočno cvilila. Daj ji je protibolečinsko sredstvo in upal na najboljše. Slikanje ni pokazalo notranjih poškodb, a te bi se lahko pokazale kasneje in bile usodne za njegovo pasjo ljubljenko. Rad jo je imel in niti pomisliti ni hotel, kaj bi bilo, če bi jo izgubil. Kadar ga ni skrbelo za Maxi, je mislil na Sabino. V obeh primerih se mu je trgalo srce in težko je krotil paniko, ki se ga je že pošteno lotila. Do poznega večera je bedel ob Maxi. Skušal jo je vsaj potolažiti in ji nuditi vso podporo in ljubezen, saj kako drugače ji trenutno ni mogel pomagati. Kljub ognju v kaminu ga je pošteno mrazilo. Končno je prisluhnil svojemu utrujenemu telesu. Vse mišice so ga bolele, v glavi mu je razbijalo in na enkrat se je zavedel, da ima vročino. Tomaž je imel prav. Mokra oblačila so se posušila na njem, saj je vsa njegova skrb šla Maxi. Sedaj je čutil posledice svoje nespameti. V omarici je pobrskal med zdravili. Samo dve vrečki Lekadola s c vitaminom je našel. Kar obe je stresel v skodelico in prašek prelil s toplo vodo. Malo se je skremžil, ko je popil svoj pripravek in si prinesel odejo in vzglavnik ter legel na sedežno. V hipu ga je zmanjkalo. V nekem trenutku se je predramil in s težavo odprl oči. Zazdelo se mu je, da ima na čelu mrzli obkladek. Njegov pogled je odtaval do Maxi. Pomežiknil je, saj ni bil prepričan ali prav vidi ali je to le sled njegovih vročičnih blodenj, a poleg Maxi je videl Trini. Ležala je blizu Maxi in svojo glavo naslanjala ob Maxino. Moral bi vstati in preveriti kako je z Maxi, toda ni zmogel toliko moči in v naslednjem trenutku ga je spet zmanjkalo. Ko se je naslednjič zbudil je bil še vedno vročičen, toda imel je malo več moči. Koča je bila tiha. V kaminu je plapolal ogenj. Na čelu je imel mrzel obkladek, ki ga je odložil na bližnjo mizico, kjer je opazil na pol prazno skodelico čaja. Z naporom je vstal. Presenečeno je pogledal po sebi. Lahko bi stavil, da je sinoči oblekel sivo majico, sedaj je bila na njem bela, last njegovega očeta. Ozrl se je po koči, toda očitno je bilo, da je v prostoru sam. Ni se več obremenjeval s seboj. Moral je poskrbeti za Maxi, ki ga je opazovala z žalostnimi očmi polnimi bolečine. S počasnimi gibi se je spravil k njej. Pogledal je na uro, ki je kazala skoraj poldne. Maxi je dal še en odmerek protibolečinskega zdravila in stopil v kuhinjo. Ravno, ko je na štedilniku zagledal lonec z juho, so se odprla vrata in nekdo je vstopil. Počasi se je obrnil in v svoj pogled ujel Trini, ki je takoj legla poleg Maxi in svojo glavo naslonila k njeni. Dvignil je pogled in se zazrl v Sabinin zaskrbljeni pogled.

»Moral bi ležati,« je tiho rekla.

»Sabina, ljubezen moja, samo, da si prišla,« je dahnil ganjeno. Hotel je stopiti proti njej, a se je pošteno zanesel. Noge ga niso ravno najbolje držale.

Pohitela je proti njemu in ga ujela. »Pridi, greva v spalnico. Potrebuješ počitek,« je rekla ukazovalno.

»Samo tebe potrebujem,« ji je uspel odvrniti. Vseeno jo je ubogal in ji dovolil, da ga je odvedla v posteljo. »Prosim, ostani,« je šepnil, ko ga je pokrila in se zravnala ob postelji.

»Tukaj sem in nikamor ne grem. Skuhala sem juho, nalila ti jo bom v skodelico. Prav tako moram pogledati kako je z Maxi in preobleči vzglavnik na katerem si spal,« mu je nežno razložila.

»Obljubi, da ne boš šla nikamor. Potrebujem te. Pogovoriti se morava. Moram se ti opravičiti in ti razložiti kaj se je dogajalo. Sabina, ljubim te, nikar me ne zapusti,« je rekel in pri tem ni spoznal svojega glasu, ki je odražal vso njegovo osamljenost in žalost.

»Obljubim, da ne bom šla nikamor. Pomiri se,« se je nasmehnila in se sklonila ter ga kratko poljubila.

Zbral je še malo moči in jo objel ter povlekel bližje k sebi. Sedla je na posteljo in pustila, da jo je privijal na svoje prsi.

»Ljubim te. Nisem mogel živeti brez tebe,« je šepetal, solze so same polzele po njegovem obrazu.

»Tudi jaz ljubim tebe. Zdaj pa nehaj, najprej se moraš pozdraviti,« je šepnila nazaj, ga še enkrat poljubila in odločno vstala.

»Toliko stvari ti moram razložiti,« je zastokal.

»Saj si mi že,« se je zahihitala.

»Kdaj?« je nejeverno vprašal.

»Spomni se vseh smsov, tudi z Aljo sva bili ves čas na vezi, tako, da približno vem, kaj se je dogajalo. Poleg tega si govoril v spanju ali bolje rečeno v vročičnem deliriju. Vse si že povedal in kot vidiš tukaj sem in obljubila sem, da ne grem nikamor. Zato nehaj skrbeti,« mu je ljubeče povedala in se obrnila, da bi odšla po tisto juho, ki mu jo je omenjala.

»Sabina, se boš poročila z menoj?« je tiho vprašal.

Presenečeno je obstala med vrati. Počasi se je obrnila in ga pogledala.

»Prosim Sabina, reci, da se boš poročila z menoj. Ne morem čakati, da bom dovolj zdrav, da bi te to vprašal,« je dahnil z obupom v očeh.

»Ja Igor, poročila se bom s teboj,« mu je odvrnila in lahno zmajala z glavo, saj ni mogla verjeti, da jo sedaj sprašuje tako stvar. Kljub situaciji je vedela, da se on zaveda svojih besed in misli resno. Tudi sama je mislila resno, ko mu je odgovorila. Iz vsega kar ji je Igor pisal in kar je slišala, kaj od Alje kaj od njega, je nekega dne pričakovala to vprašanje in že pred časom se je tudi odločila kakšen bo njen odgovor. Niti pomislila ni, da bosta zdaj in tukaj govorila o tem. A to je bil Igor. Občasno čisto nepredvidljiv. Čez nekaj minut se je vrnila z juho, a je Igor spal, z nedolžnim nasmeškom na spokojnem obrazu.

V najlepšem mesecu ljubezni, maju, sta se Sabina in Igor poročila. Z vztrajnostjo in zvezami, sta dosegla, da sta se lahko poročila po svojih željah. Poleg neveste in ženina sta stali Maxi in Trini in poleg njiju njuni priči, Blaž in Alja. Od bučnih družinskih članih in za zabavo in akcijo pripravljenih prijateljih nista želela imeti skromnega poročnega slavja, zato so rajali do naslednje zore. Prvič sta se ločila od svojih ljubljenih psic in se nekaj ur po zabavi odpravila na poročno potovanje. Vsi dvomi, vsi strahovi, vsa bolečina in neodraslo obnašanje je bilo že zdavnaj pozabljeno.

  • Share/Bookmark

Evino spoznanje

Zapisano pod: Daljše zgodbe — majapupik 20:30 dne 10.11.2014  Tagano

Velike dežne kaplje so spirale sivino z Londonskih ulic. Turobno vreme je bolj spominjalo na aprilsko muhavost, kot na sredino maja. Ves maj je bil turoben in hladen. Londončani, čeprav navajeni, so bili že pošteno siti dežja in hladne sivine. Marsikateri med njimi, se je to jutro zahvalil, da je bila nedelja, dan, ko so lahko ostali v zavetju svojih toplih stanovanj. Eva ni opazila turobnega vremena. Ni slišala bobnenja dežnih kapelj po oknu. Sedela je za kuhinjsko mizo, s skodelico nedotaknjene kave pred seboj in gledala v svojega zaročenca Johna. »Kaj sem naredila?« je tiho in nejeverno vprašala.

»Ne delaj se nevedno! Ali gluho!« je zasikal John.

»Nič se ne delam,« je mirno začela, »samo ne morem verjeti, da si mene obtožil za nekaj tako neverjetnega.« Zmajala je z glavo. Resnično ni mogla dojeti njegovih besed.

»Zakaj neverjetnega? Gospod Larson me je zjutraj klical in povedal, da je izvedel, da nimam svojih delavcev, temveč jih najamem za vsak projekt posebej. Taka ureditev njemu ni všeč, saj ne zaupa, da bom najel kvalitetno ekipo. A to sploh ni pomembno. Pomembno je to, da je nekako izvedel za naš način poslovanja in našo poslovno skrivnost,« se je jezil John. Sprehajal se je po kuhinji gor in dol in si nekajkrat šel s prsti skozi lase. Eva ga še nikoli ni videla tako živčnega.

»In ti si, meni nič, tebi nič, okrivil mene?« ga je umirjeno vprašala. Ni mogla verjeti, da je njo obtožil za izdajstvo. Ves čas je mislila, da se jezi zaradi situacije same.

»Klical sem Lindo in se pozanimal, ali ona kaj ve o vsej stvari,« je navrgel mimogrede in jo obtožujoče gledal.

»O vsej zadevi si se najprej pomenil z Lindo?« je vprašala in vešče skrila jezo, ki je začela naraščati v njej.

»Seveda. Linda je nekako soustanoviteljica mojega podjetja. Je moja dobra prijateljica. Zaupam ji,« ji je ogorčeno razložil in se čudil, da je sploh vprašala tako neumno vprašanje. Hitro se je zbral in nadaljeval. »Linda mi je povedala, da si se ti včeraj popoldne skoraj pol ure pogovarjala z gospodom Larsonom. Morala si mu nekaj omeniti.«

»Ja, res sem se pogovarjala z gospodom Larsonom, a lahko si prepričan, da mu ničesar nisem omenila o našem poslovanju,« je rekla in poudarila besedico našem. Od prvega dne, ko se je zaposlila v Johnovem podjetju, je čutila pripadnost in zvestobo podjetju. Zdaj, ko sta bila le korak stran od poroke pa je imela podjetje že za svojo osebno lastnino. Le zakaj bi ga ogrožala?

»Ta posel nam veliko pomeni. Kaj veliko, ogromno! Le kako si lahko bila tako lahkomiselna?« je besnel naprej. Preslišal je njen odgovor.

»Ničesar mu nisem povedala! Nobene skrivnosti mu nisem izdala! Ali ti mene sploh poslušaš?« je prvič vzkipela tudi sama.

»Edina si, ki bi lahko izdala kaj takega. Edina si, ki si govorila z njim,« jo je prebadal z jezno, razočaranim pogledom.

»Edina, poleg tebe in Linde,« mu je nevljudno zabrusila nazaj.

»Jaz mu že nisem ničesar povedal! Menda vem, kaj govorim! In le zakaj, bi mu Linda kar koli govorila?« jo je nejeverno prestrelil s pogledom.

»Aha. Zase veš, kaj si govoril in kaj ne. Mar jaz zase ne vem, kaj govorim? In tvoja draga tajnica Linda ima kar nekaj vzrokov, da uniči tvoje podjetje ali vsaj najino zvezo!« je siknila in se naslonila nazaj na naslonjalo stola. Roki je prekrižala na prsih in ga jezno gledala. Nobene milosti mu ni bila pripravljena pokazati. Razdražil jo je. Tako igro zna igrati tudi ona. Predvsem pa nikoli ni bila ponižno žrtveno jagnje. Ne bo nebogljeno sedela in poslušala neupravičene obtožbe in laži. Bila je odlična in neomajna pravnica. Zaradi tega jo je pred slabimi tremi leti zaposlil. Zdaj bo sam izkusil njen ostri jezik na svoji koži.

»Kakšne neumnosti ti pa zdaj gredo po glavi? Za svojo napako hočeš obtožiti Lindo?« je vzrojil in spet naredil nekaj korakov gor in dol po prostoru.

»Linda je zaljubljena vate. To vsak slepec vidi! Samo ti očitno ne opaziš očitnega. Od prvega dne me Linda ne mara. Kar nekajkrat me je poskusila odvrniti od tebe. Nisem nasedla njenim spletkam. Še manj sem ji postala ljuba, ko sva postala par. Ko pa sva se pred dobrim mesecem zaročila, je izgubila vsako upanje, da boš njen. Ne bi me presenetilo, da je res ona izdala skrivnost gospodu Larsonu. To bi bilo dejanje iz obupa in panike. Vse je vložila v to, da te odvrne od mene,« je povedala hladno in presenetljivo mirno.

»Nora si! Sploh veš, kaj govoriš? Veš kaj? Me sploh ne zanima, kaj govoriš. Je kar je. Zdaj moram rešiti situacijo in pridobiti gospoda Larsona nazaj. Do Linde grem. Ti pa premisli, kaj si naredila,« je rekel in odšel. Ni ji dovolil, da bi kar koli povedala.

Eva je sedela za mizo in strmela v vrata, skozi katera je odšel. Le kaj se je zgodilo? Razumela je, da je gospod Larson izvedel za njihovo poslovno skrivnost, ki v resnici niti ni bila nekakšna skrivnost. Ni razumela Johna. Moškega, ki ji je zatrjeval, da jo ljubi. Isti moški, ki se je od prvega dne, ko se je zaposlila pri njem, trudil pridobiti njeno naklonjenost. Moški, ki jo je spoštoval in jo razvajal. Pred nekaj meseci je privolila in se preselila k njemu. Zdaj je na prstu opazovala prelep zaročni prstan, misli pa so ji preletavale zadnja leta njenega življenja. Kot najboljša študentka generacije, je zadnje leto študija in podiplomski študij opravila v Londonu. Zaposlila se je v uspešni odvetniški pisarni in opravila pripravništvo ter si nabrala nekaj izkušenj. Vedela je, da bi težko napredovala, zato si je poiskala novo službo. V resnici jo je začela iskati bolj za zabavo, kot zaradi resne želje zamenjati podjetje. Prijavila se je na oglas in odšla na razgovor. John ji je bil takoj všeč. Bolj kot oseba, kot moški. Zdel se ji je zabaven in poln idej ter delovnega zagona. Sprejela je delo pri njem. Kaj hitro je spoznala, da se je postavni direktor zagledal v njo. Nekaj časa se mu je uspešno upirala. Ni hotela mešati dela in privatnega življenja. A bil je zelo uporen in neverjetno inovativen ter zabaven. Privolila je v zmenek z njim. Nato se je njun odnos skoraj čez noč prelevil v resno zvezo. Tokrat sta imela prvič pravi problem. Ni bila ljubosumna. Le, pričakovala je, da bo moški, ki naj bi jo ljubil, svoje težave hotel zaupati njej. Jih rešiti z njo. Kaj lahko pričakuje v življenju z njim? Če ji ni zaupal zdaj, le kaj bo naslednjič? Bolj je premlevala svoja vprašanja, manj so ji bili odgovori všeč. Čez čas je vstala. Svojo mrzlo kavo je zlila v lijak in oplaknila skodelico. Sprehodila se je do domače pisarne in prižgala računalnik. Opravila je nekaj telefonskih klicev in se urno spakirala. Iz tiskalnika je vzela nekaj papirja in spisala vse, kar je hotela. Oblečena za potovanje je dvignila liste, ki jih je prej popisala in jih še enkrat kratko prebrala. Na enem je bila uradna odpoved delovnega razmerja. Johnu je napisala svojo odpoved. Položila jo je na sredo kuhinjske mize. Poleg je dala list, na katerem ga je obvestila, da je s skupnega bančnega računa prenakazala svojo plačo na svoj račun, ter, da je iz skupnih prihrankov vzela denar za letalsko vozovnico, ker odhaja domov. Dovolj je imela Londona in zdaj resnično ni hotela začenjati življenja na novo v istem mestu, kjer je on. Povrh teh dveh listov je postavila tretjega. Na njem je pisalo, zbogom. Čez je postavila zaročni prstan. Brez, da bi se ozrla, je odšla.

Na londonskem letališču se je spraševala, ali je ravnala prav. Seveda, ji je odgovarjal razum. Vse možnosti je pretehtala. Vsa svoja čustva je dobro preiskala. Da, Johna je imela rada, toda, ni ga brezpogojno ljubila. Očitno tudi on ni brezpogojno ljubil nje. Ob njem se je počutila varno, a njuno življenje je zapadlo v rutino. Čeprav jo je rad presenečal in razvajal, je bil dokaj predvidljiv. Resnica, da si je želela mirno in varno življenje, toda zdelo se ji je, da se še ni pripravljena čisto ustaliti in zaživeti rahlo dolgočasno. Mogoče si ni želela takega življenja z Johnom. Šele zdaj, ko je premlevala vse v zvezi z njima, je doumela, da ji ni puščal veliko izbire. Na prefinjen način jo je preselil k sebi. Enako je bilo z zaroko. Zdaj se je počutila, kot bi jo John samo obvestil ,da sta zaročena. Pravzaprav to ni bilo daleč od resnice. Povedal ji je, da jo ljubi in da bi se rad poročil z njo, nato ji na prst dal prelep prstan in jo zamotil s poljubi. Že naslednji hip se je okoli hvalil, da sta zaročena. Ni in ni mogla doumeti, da se mu je pustila tako voditi skozi življenje. Vsekakor so se ji sedaj odprle oči. Ponosna nase in vesela svoje neodvisnosti je sedla na svoj sedež. Čez nekaj ur bo doma. V Sloveniji ni bila že lep čas. Njena starša sta za novo leto prišla k njima v London in prvomajske počitnice sta preživela na kratkih počitnicah v Parizu. Pogledala je na svojo uro. Domov, v prazno stanovanje v starem mestnem jedru prestolnice, bo prišla okoli sedme ure zvečer. Stanovanje je podedovala po teti. Prenovila ga je in opremila po svojem okusu. Nikdar ni verjela, da bo celo življenje živela v tujini. Sploh v deževni Angliji. Še dobro, da ni upoštevala Johnovega nasveta in stanovanja ni dala v najem. Sedaj bi imela velik problem, kam oditi, če bi v njenem stanovanju kdo živel. Poleg tega, svoje opreme ni hotela deliti s tujci. Starša sta se preselila na obalo. Zdaj, ko sta bila v pokoju, nista bila več vezana na prestolnico, ki je nikdar nista preveč ljubila. Za razliko od njiju, je ona Ljubljano preprosto oboževala.

Miha in Tina sta sedela za majhno mizico in med srkanjem soka opazovala letališki portal. Letalo iz Londona je priletelo pred nekaj minutami. Prvi potniki bi se morali vsak čas prikazati. Tina je vstala, takoj, ko je zagledala svojo najboljšo prijateljico Evo. Eva jo je presenečeno pogledala in ji skoraj stekla v objem.

»Saj vama ne bi bilo treba priti pome,« je rekla ganjeno namesto pozdrava.

»Ne, ni nama bilo treba. Veva, da bi lahko prišla s taksijem, a hotela sva te pričakati,« ji je dahnila prijateljica in jo tesno objemala.

»Dobrodošla doma,« je uspelo reči Mihi, ko se je njegova žena malenkostno odmaknila. Prijateljsko je objel Evo in jo dolgo stiskal v svojem objemu. Poznali so se že zelo dolgo. Eva in Tina sta bili sošolki že v osnovni šoli in on ju je spoznal, ko sta začeli obiskovati njegovo gimnazijo. Tri leta so bili nerazdružljivi. Nato je on vpisal pravo in naslednje leto sta mu sledili še oni dve. S Tino sta se zaljubila na prvi pogled. Eva je tako postala tudi njegova najboljša prijateljica. Vesel je bil, ko je slišal, da se je zaročila z Johnom. Dvakrat so šli skupaj na počitnice in enkrat sta obiskala Evo v Londonu, ko je že hodila z Johnom. John se mu ni nikdar zdel resnično pravi za Evo, a ljubil jo je in ona je bila srečna z njim. Zato ga je tudi on sprejel. Sedaj je hotel Evo čim prej spraviti domov in slišati, kaj jo je pripravilo, da v eni uri spakira svoje stvari, sede v letalo in se vrne domov. Tini je le grobo povedala, da sta se skregala in da je premislila o svojem življenju, ter, da prihaja domov. Podrobnosti ni povedala in Tina je ni spraševala. Zato je sedaj pograbil njena dva kovčka in se odpravil proti parkirišču. Prijateljici sta z roko pod roko stopali za njim in se tiho pomenkovali.

»Tako, večerja je prispela,« je oznanil Miha, ko se je s tremi škatlami pizze vrnil v dnevno sobo. Med vožnjo domov, je Tina poklicala najbližjo picerijo in jim naročila večerjo. Že popoldne sta se podvizala in šla po nakupih za Evin hladilnik. Vedela sta, da bo potrebovala osnovne stvari. Ko so prispeli, so najprej izpraznili vrečke iz trgovine. Odprli so okna, da se prezrači in sneli rjuhe, s katerimi je Eva zaščitila pohištvo pred prahom. Udobno so se namestili v dnevno sobo. Tina je prižgala Evin prenosnik in na YouTubu poiskala njihovo priljubljeno glasbo. Eva je nalila pijačo in prinesla prtičke. Od nekdaj so radi jedli s prsti. Kdo bi si misli, da so trije uspešni odvetniki lahko čisto preprosto človeški. Lotili so se hrane in Eva jima je začela govoriti o tem, kaj se je ta dan dogajalo med njo in Johnom, o svojih premišljevanjih, občutkih in odločitvah. Skupaj so premlevali dogodke, obujali spomine, se smejali, ženski sta tudi jokali in Miha ju je tolažil po svojih najboljših močeh. Do krepko čez polnoč so sedeli pri Evi. Nato sta se Tina in Miha poslovila.

»Resno sva mislila,« je tiho rekel Miha in prijel Evo za dlan. »Kadar koli boš pripravljena, pridi v službo.«

»Eva, resnično, ne delava ti usluge. Ne misli, da sva ti ponudila službo, v najini odvetniški pisarni, samo zato ker smo prijatelji. Ne, videla boš, ko prideš. Resnično potrebujeva še enega pravnika,« se je v pogovor vmešala še Tina. Objela je prijateljico in stopila skozi vrata.

»Se slišimo,« je dodal Miha in poljubil Evo v obraz.

»Se slišimo. Hvala za vse,« je rekla Eva za njima in še trenutek gledala, kako odhajata. Oba sta ji v odgovor le pomahala. Nista čutila potrebe po njeni zahvali. Bila je njuna prijateljica in ne glede na vse, ji bosta vedno stala ob strani, tako, kot bi ona stala njima. Eva se je le bežno nasmehnila ter zaprla vrata in jih zaklenila. Počasi in sproščeno se je sprehodila po stanovanju. Ni bila zaspana. A vseeno se ji ni ljubilo sredi noči čistiti omar in razpakirati svojih stvari. Jutri se bo morala s čim zamotiti in pospravljanje je kot naročeno za to. Seveda, poklicati bo morala tudi starša in ju obvestiti, da je razdrla zaroko in se preselila nazaj v Ljubljano. Premisliti mora tudi o ponudbi za službo, ki jo je dobila od svojih prijateljev. Pravzaprav, nič ne bo premišljevala. Ljubila je svoj poklic in Tina in Miha sta imela zelo uspešno odvetniško pisarno. V veselje in ponos ji bo delati zanju. Jutri bo samo premislila, koliko dni potrebuje, da pospravi stanovanje, obišče starša in uredi vse malenkosti okoli selitve domov. Preoblekla se je v pižamo, si preoblekla posteljnino in iz svoje torbice vzela mobilni telefon. Že na letališču v Londonu ga je izklopila. Samo pogledala ga je in ga odložila na polico poleg televizije. Ne bo ga še prižigala. Pravzaprav, mogoče, ga nikoli več ne bo prižgala. Vsaj to, angleško številko. Jutri si bo morala kupiti slovensko številko in usposobiti telefon za ljudi, ki so ji pri srcu. Pomirjena, da se ji je življenje začelo vrteti v smer, v katero je hotela iti, je odšla spat.

Eva je zapisala opombo na svoj namizni koledar in se naslonila nazaj. S pogledom je preletela majhno, a nadvse udobno in lepo pisarnico. Naslednji dan, po svoji vrnitvi domov, je v času za kosilo obiskala Tino in Miho. Sporočiti jima je hotela, da bo sprejela ponujeno delo in bo v ponedeljek začela z delom. Spotoma ju je povabila na kosilo. Takoj sta ji pokazala njeno novo pisarno in ji položila na srce, naj si jo opremi s svojimi drobnarijami, ki ji bodo olajšale delo. Nikdar ni marala preveč šare, zato je prinesla le orhidejo in čudovito fotografijo Ljubljane v sončnem zatonu. Tina resnično ni pretiravala, ko je omenila, da sta preobremenjena in zatrpana z delom. Izvedela je tudi, da sta že pripravila oglas za prosto delovno mesto, ki ga je zasedla sama. Njena prijatelja sta pred dobrim letom kupila nove poslovne prostore in očitno že takrat načrtovala uspešen posel, saj je lahko izbirala med dvema pisarnama. Odločila se je za to, s čudovitim pogledom na Prešernov trg. Že dobrih deset dni je delala in počutila se je, kot bi bila del kolektiva že celo svoje življenje. Njeno premišljevanje je zmotilo tiho trkanje. Takoj zatem je v njeno pisarno pokukal Miha. Opazila je, da je malo na trnih. Radovedno ga je pogledala.

»Oprosti, ker te motim,« je začel nerodno.

»Sedi,« se mu je nasmehnila in pokazala na stol ob svoji pisalni mizi. Ni silila z vprašanji vanj, saj ga je predobro poznala. Ko bo pripravljen, ji bo povedal, zakaj je prišel in kaj ga muči.

Samo prikimal je in sedel. Neverjetno veliko časa si je vzel za to opravilo.

»John me je klical,« je začel skoraj jecljajoče. »Obupan je. Ne more te priklicati. Na maile ne odgovarjaš in tudi na sporočila na Facebooku ne. Čisto je bil iz sebe. Poklical me je, da bi mu dal tvojo telefonsko številko. Nisem mu je dal. Tudi nisem hotel povedati, da si res v Ljubljani, še manj, da delaš pri nama,« ji je takoj razložil vse, kar ga je vznemirilo.

»Prav si naredil,« je suho pripomnila.

»Ne bo odnehal,« jo je prijateljsko opozoril.

»Ne. Ne bo,« se je strinjala in ga žalostno pogledala. Pogosto je premišljevala o Johnu. Slutila je, da ji je pisal, zato ni odpirala ne pošte ne Facebooka. Resnično ga je imela rada in pogrešala ga je, a še vedno ni bila prepričana, da bi se še vedno hotela poročiti z njim. Poleg tega sploh ni vedela, kaj ji je pravzaprav hotel povedati. Mogoče sanjari v čisto napačno smer.

»Ljubi te. Če bi mu potrdil, da si v Ljubljani, bi verjetno sedel na prvo letalo in priletel sem,« ji je tiho rekel Miha.

»Tudi jaz ga imam še vedno rada, a bojim se, da skupaj nimava svetle prihodnosti,« je pripomnila.

»Tega ne moreš vedeti. Samo en prepir sta imela. Vsi se občasno prepiramo. To je sestavni del življenja. Ljubezen je tista, ki lahko vsak prepir umiri in zgladi nesoglasja. Ne bodi na koncu srca. Ne sklepaj prehitro. Pokliči ga nazaj. Vzemi moj telefon, če mu nočeš izdati svoje številke,« ji je prijateljsko svetoval.

»Res bi te prosila za uslugo. Pošlji mu sms in mu napiši, da ga bom zvečer okoli sedme poklicala po Skypu. Pravično je do obeh, da se vsaj še enkrat pomeniva iz oči v oči,« je rekla in se utrujeno nasmehnila prijatelju.

»Seveda,« ji je ohrabrujoče odvrnil in začel tipkati sporočilo. Ni delal usluge Johnu. Ni mu bilo mar zanj. Hotel je, da bo njegova prijateljica pomirjena. Čez čas bi se spraševala, ali ni naredila napake, ko je zaročenca, tako na hitro, črtala iz svojega življenja. Ni ji privoščil utrudljivih vprašanj, kaj bi bilo, če bi bilo….

Eva je prižgala svoj računalnik. Odprla je svojo pošto in začela brati Johnova sporočila. Ko je končala, je pregledala še vsa sporočila na Facebooku. Solze so ji same polzele po obrazu. John jo je zasul z opravičili in besedami ljubezni. Toda, njeno srce je še vedno dvomilo, da je pravi za njo. Imela je čas, da je preletela svoje življenje. Vse si je ogledala tudi v drugi luči. Poškilila je na uro in se urno odpravila v kopalnico. Morala si je umiti obraz in zakriti sledove joka. Čez petnajst minut se je vrnila in prižgala Skype. John je bil prijavljen. Kliknila je na video klic in ni drugič pozvonilo, ko se je oglasil.

»Eva, ljubezen moja, zakaj se mi nisi oglasila. Strahotno te pogrešam. Skrbelo me je zate,« je rekel namesto pozdrava.

»Nisem se hotela pogovarjati s teboj. Prizadel si me,« mu je suho odvrnila. Opazila je, da se je sveže obril, tudi njegovi lasje so bili še rahlo vlažni, a vse to ni moglo skriti njegovih podočnjakov in ne tega, da je shujšal. Torej so njegove besede resnične, je pomislila.

»Počutil sem se izdanega in prizadetega, najbrž sem ti res rekel nekaj stvari, ki jih ne mislim. Oprosti mi!« jo je gledal skrušeno.

»Glej, bilo je kar je bilo. Rekla sva, kar sva rekla. Vse to ni več pomembno. Dobila sem čas, da premislim o svojem življenju in svojih čustvih,« mu je mirno odvrnila.

»Eva, ljubim te. Prosim pridi nazaj. Prosim poroči se z menoj,« jo je moledoval.

»John, rada te imam, a nisem prepričana, da si še vedno želim poroke s teboj,« je skrušeno priznala. Težko ji ga je bilo gledati, kako trpi.

»Naredil sem napako. Nikoli več je ne bom ponovil. Oprosti, ker ti nisem verjel,« je skoraj jokaje priznal.

»In kaj? Zdaj mi pa na enkrat verjameš?« jo je zanimalo.

»Takoj, ko sem se vrnil domov in našel tvoj prstan na mizi, sem vedel, da sem naredil napako. Tisti trenutek sem ti verjel. Še enkrat oprosti. Veš, v ponedeljek sem govoril z gospodom Larsonom. Nekako sem ga prepričal, da ni odstopil od pogodbe. Čez nekaj dni je vprašal po tebi. Priznal sem mu, da si me zapustila. Hotel je vedeti več, saj ni mogel verjeti, da sva se razšla, ko pa sva bila tako srečen in dopolnjujoč par. Priznal sem mu, zaradi česa sva se skregala. On mi je povedal, da mu je Linda povedala za poslovne skrivnosti. Odšel sem k Lindi, saj sem se hotel pogovoriti z njo o tem. Bil sem jezen, resnično jezen. Mislila je, da sem jezen nate in me je skušala potolažiti. Takrat sem spoznal, da so tvoje besede, da je zaljubljena vame, resnične. Malo sem ji dal upanja, da vidim, če se mi prav dozdeva. Takoj se mi je voljno odzvala in celo priznala, da me ljubi in da mi bo pomagala pozabiti nate, ki naj bi me izdala. Takrat sem eksplodiral in ji povedal, kaj sem zvedel od gospoda Larsona. Seveda je takoj dobila odpoved in od tistega dne je nisem več videl. Misli, da bi jo lahko zadavil, če se nama še kdaj prekrižajo poti,« ji je povedal svojo zgodbo.

A vse to je že vedela, saj je prebrala njegova pisma.

»Eva, ljubim te, oprosti mi,« je moledoval.

»Oprostila sem ti že naslednji dan,« je tiho rekla.

»Prosim vrni se,« se ni pustil.

»John, rada te imam, a trenutno se ne morem vrniti. Najprej moram pri sebi raziskati, kaj si sploh želim in kako hočem živeti. Daj mi čas. Če sva si resnično usojena, se bova ponovno našla,« mu je nežno razložila svoje stališče.

»Prav. Imaš ves čas, ki ga potrebuješ, toda dovoli, da te občasno pokličem. Ne ignoriraj mojih sporočil,« se je rahlo vdal. Poznal jo je in vedel je, kdaj je poražen.

»Od danes naprej bom redno gledala svojo pošto. Občasno se lahko slišiva po Skypu. A telefonske številke ti ne bom dala. Prosim, razumi me. Poskusi zaživeti naprej. Mogoče boš srečal tisto pravo,« mu je začela govoriti.

»Eva, ti si tista prava!« ji je vskočil v besedo.

»Če bi me brezpogojno ljubil, bi mi tisto nesrečno jutro prisluhnil in verjel. Mogoče se ti samo zdi, da me ljubiš. Zato poskusi zaživeti naprej. Mogoče srečaš žensko, ki me bo z lahkoto nadomestila. Takrat boš vedel, da nisem bila prava. V kolikor je ne najdeš in boš čez nekaj mesecev isto čutil do mene, potem sem mogoče res prava. Takrat bom tudi jaz vedela, ali si ti tisti pravi zame. Če je med nama prava ljubezen, bo preživela nekaj mesecev, ko bova ločena,« mu je stvarno razložila.

Ni se strinjal z njenimi besedami, a rekel ni ničesar. Ko je malo premislil, je opazil smisel njenih besed. In mogoče, samo mogoče, je imela prav.

»Prav. Saj mi tako ali tako nisi pustila druge možnosti,« je žalostno pripomnil in pobožal njen obraz na svojem ekranu. »Povej mi, kako si drugače?« je rekel nežneje.

»Dobro sem. Našla sem službo in dobro mi gre. Toda zdaj nočem govoriti o tem. Mogoče enkrat kasneje. Pusti stvari, da se umirijo. Oba morava premisliti. Lepo te je bilo videti. Adijo,« se je poslovila.

»Tebe je bilo lepo videti. Ljubim te. Adijo,« ji je odvrnil in poslal poljub. Nato je prekinila zvezo in se odjavila iz programa. Obsedel je za računalnikom. Vedel je, da je ona tista prava, a pustil ji bo čas, ki ga potrebuje. Res, da s težkim srcem, a pustil ji ga bo.

Delovni dan v odvetniški pisarni se je vedno začel s sestankom vseh zaposlenih in jutranjo kavo. Pregledali so urnike za ta dan in določili prioritete dela. Tajnica Simona je vse vestno beležila v svoj rokovnik. Ko so predihali vse za ta dan, je računovodkinja Tadeja odšla po svojih opravilih, Simona je svoj blok zataknila pod pazduho in pobrala prazne skodelice. Tudi Tina je vstala, da bi odšla v svojo pisarno in začela z delom. Pogledala je v Evo, ki je še vedno sedela. Zato je postala pri vratih in gledala svojo prijateljico. Zaprla je vrata in se spodbudno nasmehnila. Miha ji je povedal za Johnov klic in Evino obljubo, da ga bo poklicala nazaj.

»Včeraj sva se z Johnom pogovorila,« je tiho rekla Eva. Prijatelja sta molčala, zato je nadaljevala. V kratkih črtah jima je opisala, kaj ji je pisal v elektronskih pismih in o tem, kar sta se pogovarjala. Omenila je, da sta si vzela nekaj časa za premislek. Priznala jima je svoje pomisleke, ki sta jih že poznala. »Tako, samo toliko sem vama hotela povedati, da vesta, kaj se dogaja,« je zaključila svoj govor in vstala.

»Rada te imava. Razumeva te in podpirava v vsem, za kar se odločiš. Kadar koli boš potrebovala pogovor, sva ti na voljo,« je ljubeče povedala Tina v imenu obeh.

»Hvala vama,« je odvrnila Eva in se odpravila v svojo pisarno. Veliko dela jo je čakalo, zato je morala odmisliti Johna iz svojih misli.

Tina in Eva sta se srečali v velikem preddverju sodišča. Obe nasmejani. Takoj sta vedeli, da sta uspešno opravili svoje delo.

»Upam, da imaš pet minut časa. Vabim te na ledeno kavo,« je veselo rekla Eva.

»Z veseljem sprejmem,« ji je odvrnila Tina. »Še prej si boš morala vzeti dodatnih pet minut časa in mi delati družbo. Grem do potovalne agencije, plačati moram najino potovanje na Tajsko. Tako se že veselim dopusta, čeprav je še cel mesec stran,« ji je veselo povedala.

Izstopili sta iz mogočne stavbe in si na nos poveznili sončna očala. Z lahkotnim korakom sta se napotili čez park. Veselo sta kramljali, dokler nista prispeli do potovalne agencije, v kateri je Miha našel sanjsko potovanje za svojo ženo. Vstopili sta v prostor in se razgledali. Čeprav je agencija stala blizu njihove pisarne, nikoli nista pokukali noter. Ženska v agenciji je ravno zaključevala delo s starejšim parom in se jima ni mogla posvetiti. Zato sta si malo ogledali reklame potovanj, ki so bile razobešene in strateško postavljene po prostoru. Tini ni ušel, bežen,a hrepeneč Evin pogled na ponudbo za last minut za Rodos.

»Privošči si,« je šepnila prijateljici.

Eva jo je le presenečeno in rahlo začudeno pogledala.

»Ah, daj no Eva. Poznam te. Videla sem tvoj poželjivi pogled. Pojdi na Rodos in uživaj,« se ji je zasmejala in jo s telesom dregnila.

»Ampak,« je začela Eva.

»Nobenega, ampak! Dopust si lahko vzameš kadar koli se ti zahoče. In sedaj je pravi trenutek za to. Prišla si v ravno pravšnjem trenutku in nama rešila riti. Opravila si levji delež in nikoli se ti ne bova mogla zahvaliti za to. Sedaj smo spet na tekočem in tudi sama nimaš ničesar nujnega. Poleg tega, si resnično zaslužiš dopust. Čas je, da se tudi pogovoriš sama s seboj in se odločiš, kaj boš naredila z Johnom. Pojdi na Rodos in uživaj. Napolni si baterije. Spravi svoje življenje v red,« se je usulo iz Tininih ust.

Eva je samo vzdihnila

»Če je denar problem, ti jaz posodim, ni pomembno, kdaj boš vrnila,« se je zresnila Tina.

»Denar ni problem,« je še enkrat vzdihnila Eva.

»Kaj pa je potem?« je zanimalo Tino.

»Ponudba je za pojutrišnjem,« je začela Eva.

»Saj imaš dovolj časa, da se spakiraš. Poleg tega ujela boš še pred sezono in se izognila gneči. Poleg tega je res ugodna ponudba in tale agencija je zaupanja vredna,« se ni pustila Tina.

»Prav,« je prikimala Eva.

»Super! Pridi, sva že na vrsti,« je veselo rekla Tina in sedla k agentki. Zadovoljno se ji je nasmehnila in rekla: »Najprej moji prijateljici uredite dva tedna na Rodosu, potem vam bom plačala najino rezervacijo za Tajsko.«

Eva je vlekla svoj kovček na koleščkih in se s samozavestnim korakom napotila proti recepciji hotela. Bila je vesela, da se je pustila prepričati Tini. Resnično se je veselila tega dopusta. Veselila se je samote in časa za premišljevanje. Veselila se je kopanja in sonca. V mislih je že bila na plaži. Pred odhodom se je dobro pozanimala o Rodosu. Že nekaj let ni bila na nudistični plaži in v bližini hotela je bila ena. Zatopljena v svoje misli ni opazila poželjivih pogledov moških, ki so se zadrževali v hotelskem baru. Niso je zanimali. Na dopust ni prišla, ker bi si želela kratke avanture. Prav tako se ni zavedala svoje lepote in žara, ki je vel iz nje. In ravno ta žar je pritegnil Rokov pogled. Že dva dni je bil v hotelu. Prišel je, ker si je želel miru in pravega odklopa od življenja, a se je že začel dolgočasiti. Še sam je pristopil receptorskemu pultu, kako bi dobil ključ od svoje sobe. Upal je, da ga bo postavna gostja opazila. A ga ni. Bila je zaverovana v svoje misli. Ni mu uspelo ujeti njenega imena, a ujel je številko njene sobe. Kako lepo, bila je le dve sobi stran od njegove. Mogoče ta dopust ne bo tako dolgočasen, kot se mu je zazdelo tega jutra, ko je vstal.

Eva si je obesila torbo za plažo čez ramo, si nadela sončna očala in se odpravila na plažo. Na recepciji se je še enkrat pozanimala za pot do nudistične plaže in se odpravila. Plaža je bila prekrasna. Pesek in drevesa, ki so metala naravno senco. Voda je bila bistra in jo je vabila že od daleč. Tina je imela v nečem prav. V predsezoni še ni bilo veliko turistov. Na plaži je opazila le en starejši par na enem koncu ter moškega na drugem koncu. Izbrala si je odmaknjeno mesto in se namestila. Razgrnila je podlogo in čez položila brisačo. Slekla je svojo obleko za plažo in se odpravila v vodo. Ni se menila za trojico na plaži. Z blaženim nasmehom na obrazu se je pognala v vodo. Dolgo je plavala. Resnično je potrebovala takšno sprostitev. Vrnila se je na brisačo in legla, da se posuši. Nato se je namazala s kremo za sončenje in vzela knjigo. Odkar se je vrnila iz Londona, je spet začela malo več brati. Od nekdaj je ljubila knjige, a ji življenjski slog ni dopuščal veliko prostega časa. Sedaj se je spet posvetila majhnim radostim, ki jih je v zadnjih letih zanemarjala. V lokalni trgovini si je kupila nekaj sadja in s seboj je vzela plastenko vode. Dolgo je ostala na plaži. Pravzaprav je odšla zadnja. Ko jo je premagala lakota, se je ozrla okoli sebe in ugotovila, da je sama. Urno je pobrala svoje stvari in se odpravila v hotel. Ravno dovolj časa je še imela, da se oprha in preobleče ter ujame večerjo. Dan je bil dokaj naporen. Prijetno naporen. Zjutraj je priletela in se nato predajala plavanju. Dovolj časa je še imela, da razišče otok in večerne zabave, ki jih je ponujal. Čeprav ji ni bilo do bučnih zabav, bo vsekakor kakšen večer odšla in si ogledala dogajanja. Za ta večer se je zadovoljila s sedenjem na majhni terasi. Natočila si je kozarec vina in sedela v mesečini. Njene misli so bile prazne. Tako ji je bilo všeč. Tega čudovitega dneva, ne bo pokvarila z mislimi o svojem življenju in poti, ki bi jo morala ubrati, ko se vrne s počitnic.

Naslednje jutro se je zbudila spočita in srečna. Odpravila se je na zajtrk. Naložila si je hrano na krožnik in sedla za mizo. Mimo nje je prišel moški in jo s kimanjem z glavo pozdravil, ter sedel za sosednjo mizo. Odkimala mu je v pozdrav in se lotila svojega zajtrka. Poškilila je k moškemu in opazila, da jo opazuje. Počutila se je malo neprijetno. No, katera ženska se ne bi počutila malo neprijetno, če bi jo neki postavni tujec opazoval s poželjivim pogledom? Odločila se je, da se ne bo menila zanj. Pojedla je in se odpravila v sobo. Ni hotela zapraviti prelepega jutra v hotelu, ko pa je bližnja plaža vabila z vso svojo lepoto. Pozabila je na tujca, čeprav je bil zelo postaven in privlačen. Postavni moški je trenutno niso zanimali, pravzaprav noben moški je trenutno ni zanimal. Ugotovila je, da je tokrat prišla prva na plažo. Vseeno se je namestila na isto mesto, kot včeraj. Zakaj pa ne. To mesto ji je bilo všeč. Imela je dovolj sence, da se skrije pred najbolj žgočim soncem, njena torba z dodatno malico in vodo, je stala v senci. Če se je malo premaknila, je bila na soncu in se je lahko sončila. Voda je bila tik pred njo. Odložila je svoje stvari in se odpravila na plavanje. Ko se je vrnila, je opazila, da so prispeli tudi včerajšnji obiskovalci. Ni strmela v njih. Na nudistični plaži ni bilo lepo strmeti v nekoga, čeprav si bil sam tudi popolnoma gol. No najbrž nikjer ni bilo lepo strmeti v nekoga. A ni se dolgo posvečala takim mislim. Prišla si je napolnit baterije, kot je temu rekla Tina, zato bo uživala. Posvetila se je mazanju s kremo za sončenje in se nato s knjigo v roki ulegla na jutranje sonce. Malo zagorelosti ji ne bo škodilo in toplina dopoldanskega sonca je bila ravno pravšnja, da ji je ustrezalo tako poležavanje. Ni se menila za ostale obiskovalce in oni se niso menili za njo. V tem je prav uživala. V nekem trenutku se je pod že žgočim soncem odločila, da je bilo dovolj poležavanja in si bo privoščila ohladitev v morju. Odložila je knjigo, ovito v zaščitni ovitek iz jeansa, ki ga je dobila kot novoletno darilo od Tine in sedla ter se hrepeneče zazrla v vodo. Vse to ravno v trenutku, ko se je moški, ki je imel brisačo nedaleč stran, odločil, da ima dovolj kopanja. Nehote se je zazrla vanj. V hipu je spoznala moškega, ki jo je med zajtrkom poželjivo opazoval. Prav tako je v hipu spoznala, da je še bolj privlačen, kot se ji je zjutraj zdel. Hitro je odvrnila pogled, čeprav moški zaradi njenih sončnih očal ni mogel videti njenih oči. Zavedala se je, da bo mislil, da strmi vanj, zato se je urno obrnila in iz torbe vzela plastenko z vodo. Malo se je obirala in se nato le odpravila v vodo. S kotičkom očesa je opazila, da tujec sedi na svoji brisači. Najverjetneje jo je opazoval. Če jo je zjutraj požiral z očmi, ko je bila oblečena in v jedilnici, potem sedaj zagotovo ni umaknil svojega pogleda z nje, kot je ona prej z njega. Odločila se je, da se to nje ne tiče. Ničesar na svojem telesu se ni sramovala, zato je samozavestno in ponosno odkorakala v vodo. Dolgo je plavala. Opazila je, da moški ves čas sedi na brisači, obrnjen proti morju. Ni mogla videti njegovih oči, saj so jih zakrivala temna stekla njegovih sončnih očal. Postavni tujec gor ali dol, ona je imela dovolj plavanja. Brigala se je zase in ni mu namenila niti bežnega pogleda. Odšla je do svoje brisače in legla, da je sonce posušilo kapljice z njenega telesa. Zvečer je zopet ostala zadnja na plaži. Lenobno se je vrnila v hotel. Ravno pravi čas za večerjo. Pri recepciji je pustila svojo torbo in se odpravila v jedilnico. Lase si je spletla v kito in se vsaj tako malo uredila. Ni imela časa, da bi se oprhala. Jutri bo morala malo prej s plaže, a kaj, ko ji je bil večerni čas na plaži najljubši. V mislih se je okregala, da je to njen dopust in da ji je dovoljeno vse. Pa kaj, če bo kdaj zamudila večerjo, saj si lahko privošči in gre ven jest. Zatopljena v svoje misli, si je, z rahlim nasmeškom, namenjenim sami sebi, naložila večerjo na krožnik in sedla. Postavni tujec je bil tik za njo. Oprhan in dostojno napravljen, se ji je nasmehnil in pokimal v pozdrav. Sedel je za svojo mizo in se lotil hrane. Ni vedela, ali jo opazuje ali ne, saj ga ni niti enkrat pogledala. Mogoče je to bilo neumno od nje, a bil je preveč postaven za njen duševni mir. Ponovno se je opomnila, da ne potrebuje avanture, ko pa ima toliko stvari, o katerih se mora pogovoriti sama s seboj in o katerih še ni začela premišljevati. Saj je jutri nov dan in njej je ostalo še dvanajst dni dopusta. Bo že. Ta večer bo uživala. Od sinoči ji je ostalo še nekaj vina in mehkoba blazin na njenem vrtnem pohištvu je bila sila vabljiva.

Zjutraj se je malo uspavala. Dolgo je sedela na terasi in uživala v zvokih noči ter pogledu na z mesečino obsijano morsko gladino. Po drugem kozarcu vina je začela premišljevati o Johnu in svojih občutkih ter čustvih. Kaj hitro je spoznala, da to ni ne lahka in ne zanimiva tema. Vrtela se je v krogu svojih občutij in vedela še manj, kot pred dopustom. Zajtrk je ujela v zadnjem trenutku. Zaradi tega je bila skoraj sama v jedilnici. Njenega poželjivega soseda ni bilo, a vedela je, da ga bo videla na plaži. Ni vedela, ali naj bo vesela zaradi tega ali ne. Pritegnil je njeno pozornost in istočasno se ji ni ljubilo izogibati se njegovi pozornosti. Še vedno je ostala pri svoji odločitvi, da ne potrebuje kratke avanture. Kdo ve, koliko časa je že tukaj in kdaj odide? Po zagorelosti njegove kože je sklepala, da je že nekaj časa tukaj. Mogoče bo pa vseeno kmalu odšel in ona bo našla svoj mir. Čeprav ni bila prepričana, da je res on kriv, da ni mogla misliti na pomembnejše stvari. Če je že zamudila tako lepo jutro, ne bo nič narobe, če še malo zamudi. Zato se je počasi odpravila na plažo. Poškilila je po plaži in ugotovila, da je njena družba na svojih priljubljenih mestih. Ni več gledala v njih. V svoji rutini je razgrnila podlogo in čez položila brisačo ter se slekla in odšla v vodo. Ni se še dobro posušila, ko je pozvonil njen mobilni telefon. Med brskanjem po torbi se je spraševala, le zakaj ga ni pustila v hotelski sobi. To je bil njen osebni telefon in številko je imelo le nekaj ljudi. Zato se je tudi odločila, da se oglasi. Na ekranu je videla, da jo kliče mama. Veselo jo je pozdravila. S starši se je slišala, ko je prispela, čisto toliko, da jima sporoči, da je dobro prispela in da jima poda prve vtise. Starša nista pričakovala, da jih bo med dopustom klicala. In tudi ona ni pričakovala, da jo bosta klicala. Tudi Tini se je oglasila. Zato je bila zdaj rahlo na trnih, saj ni vedela, zakaj jo mama kliče. A svojih pomislekov in občutkov ji ni hotela razkriti.

»Pozdravljena, ljubica. Oprosti, ker te motim, a res te moram. Veš nimam Tinine številke v pisarno pa nisem hotela klicati kar tako. Naš sosed, gospod Novak potrebuje dobro odvetniško pisarno in ti si logična rešitev zanj. Povej mi Tinino telefonsko in naprej bomo urejali sami,« je povedala njena mama.

»Saj nič ne motiš, mami. Prav si naredila, da si me poklicala. Če bi klicala v pisarno, bi se oglasila tajnica in nisem prepričana, da bi ti resnično dala Tinino telefonsko številko. Vse gre prek nje in gospod Novak, bi bil obravnavan kot katera koli druga stranka,« ji je mirno in nežno odvrnila. »Imaš svinčnik in papir?« je vprašala in ko ji je mama pritrdila, ji je povedala Tinino telefonsko številko.

»Hvala, srček,« je rekla mama, ko je zapisala številke.

»Ni za kaj. Ti samo povej Tini, da je gospod Novak, vaš sosed in dober družinski prijatelj. Naprej bo vse ona uredila. Nikar ne skrbi. Tina je najboljša,« ji je še svetovala. »Kako je očka?« je še vprašala. Z mamo sta izmenjali še nekaj besed in lepih želja ter se poslovili.

Eva je pospravila telefon nazaj v torbo in ko se je obrnila, da leže nazaj na brisačo je presenečeno odskočila.

»Oprosti, če sem te prestrašil,« je iskreno rekel postavni tujec.

Samo presenečeno ga je pogledala.

»Oprosti, ker te motim, a ne morem ti opisati, kako sem bil presenečen, ko sem te slišal govoriti slovensko,« se ji je nasmehnil in ponudil svojo dlan. »Jaz sem Rok,« se je predstavil.

»Eva,« je rekla vljudno in stisnila ponujeno dlan. Nato je sedla in še njemu z roko nakazala naj sede na drugi konec njene brisače. Ubogljivo se je spustil na brisačo.

»Danes je moj peti dan tukaj. Sem sem prišel v želji po samoti, miru in počitku. No, priznam, da sem pobegnil sem, da lahko v miru premislim kam s svojim življenjem. Že po prvem dnevu sem ugotovil, da to ni bila najboljša odločitev. Malo mi je dolgčas in pogrešam družbo,« ji je iskreno priznal.

»Zgodba mojih počitnic,« se mu je zasmejala nazaj.

Tudi njegov obraz se je razvedril in videla je najlepši nasmeh zadnjih nekaj let, če ne celega življenja.

»Videl sem te, ko si prispela. Po tvoji čudoviti angleščini sem sklepal, da si Angležinja. Ne veš, kako presenečen sem bil, ko sem zaslišal svoj materni jezik. Moral sem te spoznati,« se ji je pobalinsko nasmehnil.

»Kar nekaj let sem živela v Londonu. Nihče ni niti pomislil, da nisem Angležinja. Vseeno hvala za kompliment,« se je začela tudi sama zabavati.

»Kar je res, je res. Ne bodi tako skromna,« ji je odvrnil. »Torej sva se oba obsodila na samotne počitnice,« je rekel resneje. »Bi te motilo, če bi se družila in vsaj tako popestrila dneve?« je dopolnil svoje prejšnje besede.

»Ne, ne bi me motilo,« je odvrnila, predno je sploh premislila. Mar si ni zjutraj želela, da bi on čim prej odšel? Od kdaj pa je ona bila tako spontana? Od nekdaj, si je priznala. Saj je bila dokaj intuitivna oseba, ki je vedno poslušala svoje občutke in se dokaj hitro odločala. No, zadnji mesec je res raje premislila, predno je kaj naredila, a to je bilo le neko prehodno obdobje njene osebnostne rasti. Nekakšne negotovosti in občutka, da je obtičala v času.

»Bi šla plavat?« ji je predlagal.

»Rade volje,« je odvrnila.

Urno je vstal in ji ponudil dlan, da bi ji pomagal vstati. V resnici ni potrebovala pomoči, a ker je že molel svojo dlan proti njej, se jo je oprijela. Skupaj sta se odpravila v vodo. Najprej sta naredila nekaj korakov čez plitvino in se takoj, ko je globina vode dovoljevala, na glavo pognala vanjo. Nekaj časa sta plavala. Eva je izklopila misli in je uživala v vodi in soncu. Rok jo je z zanosom opazoval. Resnično je mislil, da je Angležinja. Njena angleščina je bila popolna, a tudi njena slovenščina je bila popolna. Ona je bila popolna. Od trenutka, ko je vstopila v hotel jo je opazoval in iskal nekaj, s čim bi jo lahko ogovoril. Všeč mu je bila, vzburjala ga je, da si jo je noro želel. Tudi, če njen telefon ne bi pozvonil, bi jo danes ogovoril. Saj ne, da bi ji lagal, ko je rekel, da je prišel na Rodos, ker si je želel mir in potreboval čas za premislek. To je bilo res. Toda kaj hitro je spoznal, da se dolgočasi. Ni se mogel pripraviti do tega, da bi premlel vse, kar se mu je zgodilo zadnjih nekaj tednov. Hotel je pobegniti od svojih skrbi. Najti svoj notranji mir in zaživeti naprej. In nato je zagledal njo, ki je v njem podžgala strast. Kar naenkrat se je počutil živega. Nikdar ni bil lahkoživ moški. Konec koncev, pred tremi tedni je premišljeval o nakupu zaročnega prstana, za svoje dolgoletno dekle. Tisto dekle, ki ga je prevaralo z njegovim najboljšim prijateljem. Kaj prevaralo. Zaradi njega, ga je zapustila. A to, da ga zapusti, bi še prenesel. Ni prenesel prevare. On ji je bil ves čas zvest. Saj ne, da ne bi imel priložnosti. Jih je. Okoli njega so obletavale voljne ženske in se mu že skoraj ponujale. Toda on se ni prepustil kratkim užitkom. Ni bil tak. Kratke avanture ga niso zanimale. Niso se mu zdele moralne. In kje je zdaj? Zdaj si noro želi neko neznano žensko. Bil je pripravljen prezreti svoja načela in se prepustiti kratki romanci. Mogoče je to potreboval? Nekaj drugačnega, nekaj kar po navadi ni počel. Saj bo to le spomin. Potem bo spet našel svoj mir in žensko, ki bo znala ceniti ljubezen in zvestobo.

Plavala sta in Rok se je moral pošteno potruditi, da ji ni pokazal, kako vpliva nanj. Ni se hotel osmešiti. A težko se mu je bilo nadzorovati. Njeno telo ga je vabilo in dražilo. Sinoči dolgo ni zaspal. V misli se mu je prikradla ona. Misli so šle svojo pot in predstavljal si je, kakšna bi bila v njegovem objemu. Kako bi se odzvala nanj. Skoraj čutil je njeno kožo pod svojimi prsti. Njegove misli so ponorele in na koncu je moral poskrbeti za svoje boleče vzburjenje. Vsekakor se ji ne bo vsiljeval. Sprejel bo vse, kar mu je pripravljena dati. Čeprav bo to le prijateljski pogovor. Zato se je kontroliral in zavestno misli usmerjal drugam. Od daleč jo je lahko opazoval, takrat ni bilo pomembno, v kakšnem stanju je njegovo moško premoženje, saj ga je lahko prikril, a sedaj je bila zgodba malo drugačna.

Celo popoldne sta se sproščeno družila, plavala in se sončila. Skupaj sta se vrnila v hotel. Do večerje sta imela dovolj časa, da se oprhata in preoblečeta. Nobeden od njiju še ni šel zvečer ven, zato sta se domenila, da bosta po večerji skupaj raziskala mesto. Ob dogovorjeni uri je potrkal na njena vrata. Pripravljena, se mu je pridružila na poti do jedilnice. Imela je dovolj časa, da se oprha in se namaže z mlekom po sončenju. Malo se je zataknilo, ko se je morala obleči. Ker nikoli ni potrebovala veliko časa za oblačenje, je večino časa prebila v kopalnici. Nato je obstala pred odprto omaro. Ni bila prepričana, kaj bi oblekla. Že zaradi svojega poklica in čiste ženske potrebe po urejenosti, je imela samo kvalitetna oblačila, ki so ji resnično dobro pristajala. Kar koli bo izbrala, bo lepa in urejena. Nasmehnila se je sama sebi in se vprašala, kdaj je bila na zadnje tako neodločna. In zakaj? Zaradi postavnega tujca, ki ga po dopustu ne bo nikoli več videla. Nehote je pomislila na Johna. Zaradi njega ni bila nikoli v dilemi, kaj naj obleče. No, enkrat pa je bila. Pa še to takrat, ko se je pripravljala za razgovor za službo in ga osebno še ni poznala. Urno je pograbila prvo obleko z obešalnika. Bila je poletna, lahkotna obleka s širokimi naramnicami v temno rdeči barvi. Poleg je obula nizke sandale in si urno nanesla maskaro na trepalnice in si ustnice premazala z bleščečim lip glosom. S krtačo je naredila še zadnji poteg skozi dolge, goste lase, ko je potrkal. Pograbila je svojo mini torbico in mu odprla.

Med večerjo sta se tiho pomenkovala. Cel dan sta govorila o splošnih stvareh in svojih stališčih do tega ali onega. Kmalu sta ugotovila, da imata kar nekaj skupnih zanimanj.

»Po tvojem naglasu bi rekel, da si iz Ljubljane ali okolice, če se ponovno ne motim,« se je zasmejal, saj se je spomnil, da je po njenem naglasu sklepal, da je Angležinja.

»Ja, res sem Ljubljančanka,« se je tudi sama zasmejal.

»Povej mi nekaj več o sebi. Cel dan sva že skupaj, a v resnici sploh ne vem nič o tebi. Eva, resnično si mi všeč,« je rekel prijazno in z zanimanjem.

»Brez zamere, a ne bi rada govorila o sebi. Sem sem prišla premislit, kako naprej v življenju. Ugotoviti, kaj si sploh želim. Ne, res ne bi rada govorila o sebi,« mu je tiho odvrnila.

»Tudi prav. Glej, v nič te ne silim. Toda, prosim, dovoli, da se vsaj druživa,« je rekel proseče.

»Ja, rada bi se družila s teboj, dokler sva tukaj. Veš, tudi ti si všeč meni,« mu je odvrnila in se bežno nasmehnila.

»Hvala. In ne bom te nadlegoval, s svojimi problemi, če pa bi začel, me ustavi,« se je zasmejal.

»Zmenjeno,« je veselo odvrnila.

Kaj hitro sta pojedla in se odpravila raziskovat nočno življenje na otoku.

Takoj, ko sta zapustila stavbo hotela, je Rok poiskal Evino dlan in jo prijel, da sta hodila z roko v roki. Ni je odmaknila ali mu kako drugače namignila, da jo to moti. Zabavala sta se. Se ustavila na sladoledu in pregledala stojnice. Eva si je kupila nekaj elastik in sponko za lase in Rok ji je podaril zanimive viseče uhane. V hotel sta se odpravila po stezi ob obali. Hodila sta molče in z roko v roki. Obema je prijala tišina. To je bila prijetna tišina. Rok jo je povlekel proti klopi, da sta za nekaj trenutkov sedla. Obsedela sta v tišini. Rok je izpustil njeno dlan, da jo je lahko objel preko rame in ona mu je naslonila glavo na ramo. Čez nekaj trenutkov se je malenkostno premaknil, toliko, da je lahko gledal njen obraz. Tesneje jo je stisnil k sebi. Gledal jo je v oči, ko je počasi začel spuščati svoje ustnice k njenim. Dal ji je čas, pokazal ji je svojo namero. Lahko bi ga ustavila. A ga ni. Poljubil jo je in ona mu je vrnila poljub.

Objeta sta se vrnila v hotel. Povedel jo je v svojo sobo. Ni še dobro zaprl vrat, ko jo je začel poljubljati. Strastno mu je vrnila poljub. Vse v njem je vrelo in zahtevalo takojšnjo potešitev. A ni se prepustil vzgibu. Ne, hotel jo je raziskati, hotel je poznati vsak delček njenega telesa in hotel jo je zadovoljiti. Pošteno zadovoljiti. Moral je poskrbeti, da bo do konca dopusta ostala ob njem, v njegovem objemu. Ni hitel. Počasi jo je slekel. Občudoval je igro čipke na njenem telesu in malo mu je bilo žal, da ji je slekel tudi spodnje perilo, a zdelo se mu je prav, da ga. Ni mu ostala dolžna. Slekla je vse z njega in ga nežno božala in vzburjala. Komaj se je krotil, ko jo je položil na svojo posteljo. Nežno in poznavalsko jo je ljubkoval in se s prsti igral z njenim telesom. Jo vzburjal. Boljša je bila od njegove domišljije, v kateri si jo je predstavljal v svoji postelji. Veliko boljša. Njena koža je bila mehka in dišeča. Njene ustnice vroče in omamne. Njene dlani radovedne in vsak njen dotik vzburjajoč. Oba sta gorela v strasti in ni se več mogel krotiti. Tudi ona si ni želela, da bi se več krotil. Zahtevala je potešitev in ni ji je odrekel. Namestil se je med njena vroča stegna in počasi vstopil v pripravljeno telo. Že dolgo ni občutil takega zadovoljstva. Evi se je iz grla izvil prijeten vzdih ugodja. Pogubljen je bil. Ona ga je pogubila. Skupaj sta se premikala v ritmu strasti in zahteve po izpolnitvi. Skupaj sta doživela sladki vrhunec. Dolgo sta obležala objeta. Ni je hotel spustiti, ni ji hotel dovoliti oditi in na njegovo srečo, tudi sama si ni tega želela. Njeno telo ga je vzburjalo in mu ponovno pognalo kri hitreje po telesu. Očitno je tudi sam podobno vplival na njo. Tokrat je ona prevzela pobudo in vodila igro, v kateri sta uživala oba. Objeta sta zaspala. Rok se je zbudil. Tesneje jo je privil ob svoje telo. Opazoval jo je. Ni je želel buditi. Dovolj mu je bilo, da jo je lahko opazoval in vedel, da bo jutri še vedno ob njem. Skozi okno je prodirala mesečina in njen že tako lep obraz naredila še privlačnejšim. Bil je srečen in izpolnjen. S prsti je nežno pobožal njen obraz in ji umaknil pramen las, ki je motil njegov pogled. Malo se je premaknila, se udobneje namestila na njegovo ramo in tiho šepnila v angleščini: »Ne zdaj, John.« Trdneje ga je objela in zaspala nazaj. Nejeverno jo je opazoval. Rahli val ljubosumja je zaplaval skozi njegovo telo. Kdo je John? Kakšno skrivnost ima? O čem mora razmisliti? Kaj hitro se je oštel. Kdo je on, da bi imel pravico spraševati kaj takega? Tudi sam je bil na razpotju svojega življenja. Tudi sam je moral premisliti o marsičem. In najpomembneje, to kar je med njima, je čisto in golo priložnostno prepuščanje strasti. Zgolj priložnostna avantura. Ko se bo vrnil v svoj vsakdanjik, jo bo pozabil. In ona bo pozabila njega.

Zjutraj se je zbudil prvi. Spet jo je opazoval in premišljeval, ali naj ji omeni, kaj mu je ponoči rekla. Ni vedel, kako bi se odločil. Če ji, kaj omeni, se lahko zgodi, da bo odšla od njega. Tega si ni želel. Pustil bo, da vidi, kako se bo obnašala do njega. Prebudila se je in se mu veselo nasmehnila. Takoj je pograbil priložnost in jo poljubil. Takoj je vedel, da se ničesar ne spomni in sam ji ne bo nič govoril. Skoraj bi zamudila zajtrk, a iskreno je obema bilo vseeno za to. Odpravila sta se na plažo in se namestila na Evino priljubljeno mesto. Uživala sta v soncu, morju in pogovoru. Večer sta preživela v hotelski sobi, saj jima je bilo tako druženje bolj pri srcu. Uživala sta drug v drugem. Se predajala strasti, zaradi katere sta oba pozabila, zakaj sta si izbrala take počitnice.

Dan je bil podoben dnevu. Uživala sta v skupnih počitnicah. Se zabavala, raziskovala pokrajino in se strastno ljubila. Čas je prehitro spolzel mimo njiju. Prišel je dan slovesa. Rok je želel podaljšati svoje počitnice in se vrniti skupaj z njo. A je Eva ostala neomajna. Zatrdila mu je, da bo bolje, če odide. Bolje, če se zdaj in tukaj poslovita, kot, da to naredita na Ljubljanskem letališču. Vedel je, da je to najboljša pot, a nekako je ni hotel zapustiti. Ponovno jo je prosil, da mu pove kaj o sebi, a ni hotela slišati, še manj ugoditi. Ni mu hotela izdati priimka in ne svoje telefonske. Ni hotela slišati njegovega priimka in njegova telefonska je ni zanimala. Za slovo sta se strastno ljubila. Ni ga pospremila do recepcije, ko je odhajal. Nič. V sobi sta se poslovila s poljubom, brez besed.

Eva je bila na plaži sama. Premišljevala je o Roku. Ni ji bilo žal, da se je spustila v avanturo z njim. Uživala je. Ob njem ni doživela samo strasti. Ne, ob njem se je počutila svobodno. Nekako ljubljeno, čeprav je vedela, da med njima ni ljubezni. Hotela je misliti na Johna. A ni mogla. Ves čas je bil Rok v njenih mislih in pred njenimi očmi. S težavo je priklicala Johnov obraz v svoje misli. Ob Johnu se ni nikoli počutila tako, kot ob Roku. Vsaj eno stvar je vedela. John ni moški, s katerim se bo poročila. John ni pravi za njo. Zdaj je morala dobro premisliti, kako bo to sporočila njemu. Ko je odhajala na dopust, ga je v mailu obvestila o tem. Ni mu razlagala zakaj gre, ne to, da gre sama in še manj kam. Samo to, da bo nekaj časa nedosegljiva. Namenoma se mu še nekaj časa ne bo oglasila. V nekem trenutku ji je bilo žal, da ni vzela Rokove telefonske ali mu dala svojo. A to je bil le trenutek slabosti. Ni še dobro odšel, a ona ga je pogrešala. Pogrešala je njegove dotike, pogrešala je njegov glas in smeh. Navihanost, ki je žarela iz njegovega pogleda in srečen nasmeh na njegovem obrazu. Ni bila šolarka, ki bi si stvari narobe razlagala. Rok je imel svoje težave, ki bi jih moral premisliti. Imel je svoje življenje. Ni bil zaljubljen v njo. Ne, ona mu je pomenila le kratko avanturo, le začasno zabavo. Zavestno se je zapletla z njim, saj jo je vodila ista potreba. Če bi obdržala kontakt, bi lahko pokvarila prelep spomin. Resničnost bi lahko vzbudila slabo vest ali obžalovanje. Tega ni hotela.

Eva je odklenila vrata svojega stanovanja. Potovalko je odvlekla v spalnico, si natočila kozarec vode in poklicala Tino.

»Nazaj sem. Imela sem se fantastično. Hvala ti, ker si me spodila na počitnice,« je rekla prijateljici, ko se je oglasila.

»Me veseli,« se ji je zasmejala Tina in takoj hotela slišati, kaj več o teh čudovitih počitnicah.

Eva ji je v grobem povedala nekaj stvari. Prijateljici ni hotela lagati. Samo omenila je, da je spoznala čudovitega tujca in se prepustila kratki avanturi ter navrgla, da mu ni izdala ničesar o sebi in da sama tudi ne ve ničesar o njem, saj nima nobenih želja ponovno srečati ga. Ni ji omenila, da je ta tujec iz Slovenije, še manj, da je iz Ljubljane. Je pa prijateljici takoj dala vedeti, da se o tem ne bo pogovarjala. Navrgla je še, da je dobro premislila in Johnu ne bo več vzbujala lažnega upanja. Nikdar se ne bo vrnila k njemu. Tina jo je dobro poznala in je vse povedano sprejela s prijateljsko naklonjenostjo. Če Eva noče več o tem govoriti, potem se o tem ne bo govorilo.

Poletje je prineslo mir v Evino življenje. John se ji ni oglašal in tudi sama ga ni kontaktirala. Ni mu hotela pisati in ga obvestiti o svoji odločitvi. Ni si premislila in nikoli si ne bo. Če je on pozabil na njo, toliko bolje. Prvič, ko ji bo pisal, mu bo povedala. Zdaj, ko je vedela, kaj si želi je lažje zaživela. Tina je pripravila vse za primer gospoda Novaka in Eva je prevzela delo, takoj, ko se je vrnila. Imela je še eno novo stranko. Delo je potekalo tekoče in ji pustilo kar nekaj prostih trenutkov. Ljubljana je bila prelepa in polna dogajanja. Včasih je to Evo malo motilo, a tokrat ne. Še sama se je prepustila živahnemu ritmu prestolnice. Tina in Miha sta odletela na svoje potovanje in Eva si je privoščila nekaj dni, podaljšan vikend, oddiha pri starših. Ni se mogla spomniti, kdaj je na zadnje tako uživala v družinskem krogu. V pisarni je bila sama s Simono. Nista imeli veliko dela, le toliko, da jima ni bilo dolgčas. Nista se obremenjevali zaradi tega, tudi sodišče ima avgusta sodne počitnice. Delovni tempo se bo še prekmalu povečal in takrat bo treba pošteno zavihati rokave. Za zdaj je lahko uživala. Velikokrat je pomislila na Roka. Spominjala se je njunih počitnic. Ničesar ni obžalovala. Vseeno se ji je Rok prepogosto pritihotapil v misli, zaradi česar ni bila ravno vesela. Trudila se je nanj gledati kot na prijeten spomin. Ni ji šlo. Pogrešala ga je. V nekem trenutku je pomislila, da se je nehote zaljubila vanj. Misel jo je plašila. Ni hotela biti zaljubljena v tujca s počitnic. Kdo ve, kakšen je v resničnem življenju? Saj v resnici, to ni bilo niti pomembno, saj ga ni želela najti.

Rok se je vrnil v svoj vsakdanji ritem življenja. Že pred dopustom je pospravil svoje stanovanje. Odstranil je vse, kar bi ga lahko spominjalo na bivše dekle. Zdaj je njegovo stanovanje po videzu delovalo čisto moško, kar ga je zadovoljevalo. Toda, bilo je prazno. Nekaj je manjkalo. Kaj hitro si je priznal, da mu manjka Evina navzočnost. Pogrešal jo je. Vsak prosti trenutek je mislil na njo. Po enem mesecu po dopustu si je le priznal, da se je zaljubil v Evo. Nikakor je ni mogel izbiti iz svojih misli. Bivše dekle se je kaj hitro razšlo z njegovim najboljšim prijateljem, ki to ni več bil. Sam se je izogibal Roka, kar je bilo njemu čisto prav. Ženska ga je poiskala in se hotela celo vrniti k njemu. Le začudeno jo je gledal in se spraševal, kaj je bilo tisto, kar ga je navdalo z mislijo, da se želi poročiti z njo. Brez oklevanja ali olepševanja besed jo je odslovil. Imel je veliko dela in ves se je posvetil službi. Edino kadar je delal, ni mislil na Evo. V večernih urah se je pogosto sprehajal po Ljubljani in upal, da jo bo kje uzrl. Neuspešno. Klical je v hotel in prosil, da mu izdajo Evino polno ime in agencijo s katero je prišla na Rodos. Seveda so ga zavrnili. Ni je mogel najti. Toda, ljubil jo je in ne bo tako hitro odnehal. Enkrat jo mora nekje srečati. Ni hotel niti pomisliti, da se je vrnila v London k Johnu, vsaj tako je predvideval, da je v Londonu imela Johna. Le redki Johni, če sploh kateri, so živeli v Ljubljani. Ni hotel sprejeti možnosti, da je nikoli več ne bo videl. Prosil je samo za eno priložnost, da ji pove, da jo ljubi. Samo eno priložnost!

Koncem avgusta je Evo prestrelilo spoznanje. Bila je noseča. Že nekaj časa je sumila, a si ni hotela priznati resnice. Nato je le prevladal zdrav razum. Naredila je test nosečnosti. Ni bilo dvoma. Bila je noseča. S postavnim tujcem, Rokom, sta na nepozabnih počitnicah spočela otroka. Obsedela je v svoji dnevni sobi. Roko je položila, na še vedno raven, trebuh in se zamislila. Dovolj je bila stara, da bi že morala imeti otroka. Pomislila je na Roka. Ni vedela kdo je, a poznala je način kako izvedeti. Če pošlje uradno poizvedbo v hotel, bi ji morali odgovoriti. Toda tega si ni želela. Že res, da je bil on oče in v enaki meri odgovoren kot ona, a ni ga hotela vpletati. To je njeno življenje in sama se bo morala odločiti. Misel, da bo mama, ji je privabila nasmeh na obraz. V njenem življenju ni bilo moškega, s katerim bi se rada poročila. V resnici, ga zadnja dva meseca niti ni iskala in tudi v prihodnosti ga ni imela namena iskati. Nosečnost jo je presenetila, a to ne bo spodkopalo njenega načina življenja. Finančno si je lahko privoščila biti samohranilka. Lepo bo imeti otroka. Nekoga ob sebi, nekoga s kom bo delila radost življenja. Nato je pomislila na otroka. Le kako bo otroku povedala, zakaj nima očeta. Preveč je bila stvarna in vedela je, koliko je otrok, ki živijo samo z enim staršem. Otroku mogoče ne bo najbolje, a ne bo izjema. Sama je premogla dovolj ljubezni, da mu nadomesti življenje brez očeta. Razložila mu bo. Očeta mu bo opisala v najboljši luči. Ja, odločila se je. Otroka bo obdržala. Le novico o tem bo še nekaj časa zadržala zase.

September se je že iztekal. S Tino in Miho so odšli na kosilo. Sedeli so v prijetni restavraciji in kramljali.

»Eva, kaj te muči?« je nežno vprašala Tina in Evino dlan pokrila s svojo.

»Nič,« se ji je Eva neprepričljivo nasmehnila. Že nekaj dni je premišljevala o tem, kako povedati prijateljema in nato staršem o svoji nosečnosti. Bila je pri zdravniku, nosečnost je potekala brez zapletov. Zavedala se je, da se bodo spremembe vsak čas začele poznati na njenem vitkem telesu.

»Eva?« je tiho rekla Tina in njen pogled je sporočal, da njima lahko vse pove.

Eva je na kratko zaprla oči in globoko vzdihnila.

»Kot prvo, trenutno se ne počutim najbolje. Nekaj me čudno boli v trebuhu,« je tiho rekla, saj je bilo res. V resnici se je malo ustrašila, predvsem, da bi lahko bilo, kaj narobe z njenim dojenčkom. Že zdaj ga je ljubila, se pogovarjala z njim in nasploh stkala vez. »A to ni razlog,« je dodala. S pogledom je objela svoja prijatelja, ki sta ji sedela nasproti. »Se spomnita mojih počitnic? Tina, omenila sem ti kratko romanco s tujcem. Posledica te romance je, da bom postala mama. Otroka bom obdržala. Že zdaj ljubim to majhno bitjece, ki raste v meni,« je le priznala svojo skrivnost.

Tina je urno skočila okoli mize in tesno objela Evo. »Potem ti lahko čestitam. Obljubim, da bom najboljša teta na svetu,« je veselo rekla.

»Na to tudi računam,« se je zahihitala Eva in se v naslednjem trenutku skremžila od bolečine.

»Tudi jaz sem vesel in ti čestitam,a s teboj je nekaj narobe. Mislim, da te moramo najprej odpeljati na urgenco in potem se bomo prepustili veselju ob tvoji čudoviti novici,« je rekel Miha in pomahal natakarju za račun.

Tina je poklicala taksi in razložila, da je treba nosečnico nujno prepeljati na urgenco.

Kot bi mignil, je bila Eva pod zdravniškim nadzorom. Tina je ves čas bdela nad njo kot stara koklja nad piščetom. Ni pozabila poudariti, da je Eva noseča in naj pazijo kaj delajo. Evi se je zdelo, da je celo enkrat omenila, da so vsi trije uspešni pravniki. Le Tina bi lahko s tožbo grozila medicinskim delavcem. Ni imela moči, da bi jo opomnila, na neprimernost njenih besed. Preveč jo je bolelo. Hitro so ugotovili, da ima Eva vnetje slepiča, ki ga bo potrebno odstraniti. Poklicali so dežurnega zdravnika in pripravili operacijsko sobo. Tina se ni premaknila od Eve. Miha je potrpežljivo čakal na hodniku. Tine niti policija ne bi mogla sedaj odtrgati od Eve, sam pa ni želel delati gneče. Evo so odpeljali v operacijsko in Tino prepričali, da počaka zunaj. Stala je na vratih kot kak buldog. Po hodniku je prišel zdravnik. Sestra ga je opazila in mu takoj stopila nasproti ter povedala vse potrebno. Čeprav je sestra omenila, da je pacientka noseča, je še Tina prestregla zdravnika in mu zabrusila, naj pazi, če se Evi ali dojenčku kaj zgodi, bo imel opravka z njo. Zdravnik se je ob imenu Eva zdrznil. Preveč je bil občutljiv na to ime.

»Zapravljate dragoceni čas, v katerem bi lahko pomagal pacientki,« ji je strogo rekel.

Tina je kar odskočila v stran in ju spustila naprej.

Rok je vstopil v operacijsko in se takoj zazrl v pacientko. Skoraj bi nehal dihati. Njegovo srce je močno poskočilo in nato ga je zagrnila težka ledena tema. Usta so se mu osušila.

»Pacientka je v tretjem mesecu nosečnosti, 14. teden, nosečnost je normalna in otrok se pravilno razvija. Pacientka je zdrava, brez posebnosti, pritisk je normalen,« je poročal asistent.

Rok je sedaj še težje dihal. Ni bilo dvoma, pacientka na operacijski mizi je bila njegova ljubljena Eva in otrok, ki je rastel v njej, je bil njegov. Ravno včeraj je premleval, koliko časa je že zaljubljen v Evo. Saj pravijo, da vsaka prva zaljubljenost po treh mesecih mine in on je izračunal, da Eve ni videl že 13 tednov, pred tem sta bila dva tedna skupaj. Torej še en teden in potem bo vedel, ali je njegova zaljubljenost resnična ali ne, se je cinično nasmehnil trditvi. Sedaj, ko jo je videl bledo in nemočno na svoji operacijski mizi je vedel, da jo ljubi. Tako kot se je zavedal, da bo postal oče. Misel ga ni plašila. Plašilo ga je dejstvo ali si Eva želi tega otroka, a spomnil se je ženske pred operacijsko, ki je naredila celo paniko, če se otroku kaj zgodi, torej si je Eva želela njegovega otroka. Toda ali si je želela njega? Iz misli ga je predramil asistentov glas, ki mi je sporočal, da ji bo dal narkozo. Premleval je o količini in času, ki je za nosečnico primeren. Rok mu je samo prikimal. Moral se je zbrati. Ni smel narediti napake. Pristopil je k Evi. Zdaj ga je prvič videla, odkar je vstopil. Oči so se ji razširile od presenečenja. Sklonil se je k njej.

»Pozdravljena, Eva. Zdravnik sem in jaz te bom operiral. Vse bo v redu. Najin otrok ne bo čutil posledic. Obljubim,« je šepnil. Nato jo je nežno pobožal po obrazu in še tišje šepnil: »Ljubim te. Vsak dan sem mislil nate in te skušal najti.«

Ničesar ni rekla. Le trdno jo zaprla oči, saj jo je bolečina presenetila še bolj od spoznanja, da Rok stoji ob njej in da ve. Le kako je lahko bil tako prepričan? Seveda je bil otrok njegov in sedaj se lahko njeno življenje obrne na glavo.

Rok je prikimal asistentu in ta je poskrbel za narkozo. Spraševal se je, kaj si je mislila ob njegovih besedah. Zakaj je tako tesno zaprla oči? Videl je bolečo grimaso, ki je sledila in upal, da je vse bilo zaradi bolečine. Sedaj, ko jo je našel, je ne bo izpustil iz svojega življenja. Otrok potrebuje mamo in očeta in on potrebuje Evo.

Tina in Miha sta čakala na hodniku. Miha je sedel in srkal svojo kavo, Tina se je sprehajalo gor in dol. Končno so se vrata odprla. Najprej je izstopil asistent in nato sta sestri na postelji odpeljali Evo v sobo za opazovanje. Tina je pristopila, a je prijateljica imela zaprte oči. Bledica na njenem obrazu ji ni bila všeč. Grdo je pogledala zdravnika, ki je stopal zadaj.

»Vse je potekalo dobro in brez zapletov. Eva in dojenček sta dobro. Vse bo v redu,« je mirno rekel Rok. Svoj pogled je malenkostno zadržal na Tini in nato pogledal v Miho.

»Vaju lahko povabim na kavo? Mislim, da je nekaj stvari, o katerih se moramo pogovoriti. O Evi seveda,« je dodal, ko ga je Miha le sumničavo pogledal.

»Seveda,« je odgovorila Tina in strogo pogledala moža,čeprav mu niti na misel ni prišlo, da bi zavrnil zdravnikovo prošnjo.

Rok ju je odvedel do restavracije. Sedli so v kot, stran od drugih obiskovalcev. Naročili so kavo.

»Naj se najprej predstavim. Jaz sem Rok,« je rekel in jima ponudil dlan. Ko so se predstavili, je vprašal. »Moram vedeti. V kakšnem odnosu ste do Eve?«

»Sva njena najboljša prijatelja. Poznamo se že leta. Trenutno dela v najini odvetniški pisarni. Čeprav sva midva lastnika, smo enakovredni partnerji,« je razložil Miha.

»Kaj pa njena družina? Mož?« je Rok spraševal naprej.

»Njena starša živita na obali. Bratov in sester nima. Ni poročena,« je suho odvrnil Miha.

»Kaj pa oče otroka?« se Rok ni pustil ustaviti.

»Kaj vas vse to zanima?« je izbruhnilo iz Tine. »Kaj se dogaja? Kaj je narobe z Evo?« je bolj v strahu dodala.

»Pomirite se. Z Evo je vse v redu. A moram vedeti. Povejta mi, kdo je otrokov oče in vse vama bom razložil,« je mirno odvrnil Rok in proseče gledal Tino.

»Ne veva. Ni nama povedala. Šele danes pri kosilu nama je razkrila, da je noseča in nato je dobila napad slepiča. Nisva dobila priložnosti, da bi jo kar koli vprašala,« je spravljivo odvrnila Tina.

»Zelo napadalno ste zahtevali, naj pazim kaj delam. Očitno vam je pomembno, da bo z obema, Evo in otrokom, vse v redu. Pomislil sem, da ste imeli tehten razlog,« je presenečeno odvrnil Rok.

»No, ko nama je zaupala, da je noseča je v isti sapi povedala, da se veseli otroka in da ji le ta veliko pomeni. Vse kar veliko pomeni Evi, pomeni veliko tudi meni. Glede na vse, kar vem o Evi, je morala zanositi na počitnicah, na Rodosu. Omenila je, da si je privoščila kratko romanco z nekom, ki ga nikoli več ne bo videla ter da o tem ne bo govorila. Res ni in meni tudi na misel ne pride, da bi jo o tem spraševala,« je iz neznanega vzroka Tina povedala po pravici. Takoj zatem se je ugriznila v jezik. Le kaj ji je bilo? Moškega, ki je sedel nasproti nje ni poznala in sploh ni vedela, zakaj ga vse skupaj zanima. Le kako je lahko izdala prijateljico?

Rok je opazil njeno zadrego in pomisleke.

»Jaz sem oče Evinega otroka. Na Rodosu sva si privoščila nepozabno romanco. Eva mi ni hotela povedati ničesar o sebi in ni hotela slišati ničesar o meni. Ves ta čas, sem se trudil, da bi jo našel in ji povedal, da je meni najina romanca pomenila veliko več, kot le bežno avanturo. Nisem je uspel najti. V hotelu mi niso hoteli izdati njenega priimka in ne agencije s katero je pripotovala. V tistih dveh tednih sem se zaljubil v Evo. Še vedno jo ljubim. Vesel sem, da bova dobila otroka. Toda,« je povedal Rok in utihnil.

»Toda, ne veš kaj čuti Eva. Ne veš zakaj si je izbrala samotne počitnice. Ne veš ali te bo hotela ob sebi in otroku,« je Miha dopolnil njegove besede.

»Ne, ne vem. Prav tako ne vem, kdo je John,« je Rok skomignil z rameni. »Eno noč, je govorila v snu in ga je omenila,« je takoj podal razlago od kje pozna to ime.

Tina se je nasmehnila. »Res si zaljubljen v Evo!«

»Seveda, drugače zdaj ne bi sedeli tukaj in se pogovarjali. Nisem ravno človek, ki svoje občutke in življenje obeša na velik zvon ali se pogovarja s tujci,« ji je pritrdil.

»John je njen bivši zaročenec. V Londonu sta živela skupaj in se tik pred poroko skregala. Eva se je vrnila v Ljubljano. Na počitnice je odšla, da premisli, kaj si želi od življenja. Ko se je vrnila, je vedela, da John ni tisti, ki si ga želi. Definitivno ga je črtala iz svojega življenja. Predvidevam, da si ti imel vpliv na njeno odločitev,« se je na koncu zahihitala Tina.

Rok se ji je veselo nasmehnil. »Ima koga drugega?« ga je zanimalo.

»Mislim, da sem ti že dala vedeti, da nima,« mu je skoraj nestrpno odvrnila.

»Rekel bi, da ji nekaj pomeniš. Nikoli ni premišljevala, da bi imela otroka. Enkrat smo se pogovarjali na to temo. Naju družina ves čas priganja, naj poskrbiva za naraščaj, a vsaj še nekaj let hočeva uživati. Takrat je komentirala, da je treba čakati, dokler ne misliš, da si pripravljen na otroka. Na neki ravni je tudi zagovornica splavov. In vem, da ni premišljevala, da je že čas za materinstvo. Otroka je obdržala, ker ji nekaj pomeni,« se je v pogovor vmešal Miha.

Rok ga je hvaležno pogledal.

»Kdaj jo lahko obiščem? Povedala ji bom, da sva govorila s teboj. Omenila bom, da vem, kdo si. Če te vsaj malo ljubi, ti bova pomagala. V nasprotnem, ne boš prišel mimo naju,« ga je strogo opozorila Tina.

»Odvetnica!« se je zahihital Rok in se takoj zatem naredil prestrašenega.

Samo namuznila se mu je.

»Tina je vražja odvetnica. Le Eva jo prekaša. Mimo njiju ne boš mogel, ker pa ju imam nadvse rad, bom na njuni strani,« ga je stvarno opozoril Miha in mu namenil sočustvujoč pogled. Rok mu je bil všeč.

»Zdaj bi že morala priti k sebi. Pridita, pretihotapil te bom v sobo za opazovanje. Samo ne zadržuj se predolgo in če bo preutrujena jo pusti pri miru,« je mirno rekel Rok in vstal.

Eva je budna ležala v postelji. Kakšna mora! Najprej ta neprijetni napad slepiča in nato Rok. Ni ga pričakovala v operacijski sobi. Še manj je pričakovala, da bo izvedel za njunega otroka. Ni mu hotela povedati, a sedaj je izvedel. Ni bil neumen, seveda je takoj vedel, da je otrok njegov. Ko je prišla k sebi, je ob svoji postelji zagledala Tino. Seveda ji je prijateljica takoj povedala, da se je Rok pomenil z njima. Njunega pogovora se je spomnila samo skozi meglo. Tina jo je spraševala, če je res on oče njenega otroka. Ni se mogla spomniti, kaj ji je odgovorila. Še nekaj jo je spraševala, a tudi tega se ni mogla spomniti, še manj, kaj ji je odgovorila. Ni vedela, kdaj je Tina odšla. Dozdevalo se ji je, da je bil tudi Rok pri njej. A vse je bilo tako megleno. Naslednjič, ko je odprla oči, je pri njej bila medicinska sestra. Odpeljala jo je v sobo in jo obvestila, da danes ne bo smela imeti obiskov. Prenesla ji je pozdrave prijateljev in sporočilo, da jo bosta jutri obiskala. Dolgo je ležala in strmela v temo. V sobi je bila sama. Trenutno ji je samota resnično odgovarjala. Slutila je, da je bil Rok tisti, ki je poskrbel za njeno udobnost. Čeprav se je nekako bala soočenja z njim, mu je sedaj bila hvaležna za to. Z roko je nezavedno božala svoj trebuh in se spraševala, kaj zdaj? Ko je zagledala Roka, ji je srce hitreje utripnilo. Vse v njej je oživelo. Ne bo si lagala. V Roka je zaljubljena. Toda, kakšno je njegovo življenje, ji bo dovolil obdržati otroka, bo hotel enakovredno skrbništvo? Dokler se ne pomenita, ne bo vedela. Za vsak primer je v glavi preletela zakone in svoje možnosti. Res, da je on oče, a ona je presneto dobra odvetnica. Pripravljena mora biti na najhujši scenarij in ga obrniti sebi v korist. Sebi in dojenčku! Tuhtajoč o pravnih možnostih je zaspala. Zjutraj se je zbudila. Še predno je odprla oči, je pobožala svoj trebuh in v mislih pozdravila dojenčka. Dozdevalo se ji je, da jo nekdo opazuje. Počasi je odprla oči in jih sekundo zatem še širše razprla. Na robu njene postelje je sedel Rok.

»Dobro jutro,« ji je veselo voščil.

»Dobro jutro,« mu je odzdravila.

»Naj ti pomagam do kopalnice?« se je vljudno ponudil.

»Prosim,« je odvrnila. Mogoče ji res ni bilo že treba iti v kopalnico, a hotela je nekaj trenutkov, da se pomiri in pripravi na pogovor z njim. Hotela si je tudi umiti zobe in sprati slab občutek iz ust.

Urno je vstal in se najprej nagnil ter jo kratko poljubil na ustnice. Previdno ji je pomagal na noge. Upala je, da je zatrla drget, ki je spreletel njeno telo ob njegovem dotiku. Tudi, če ga je čutil, ji tega ni omenil. Ne, bil je poosebljena prijaznost in nežnost v enem. Ves čas jo je ljubeče gledal. Komaj ga je prepričala, da ji je dovolil biti sami v kopalnici. Prinesel ji je brisačo in toaletno torbico. Ker se je po njegovem mnenju predolgo zadržala, je pokukal, da vidi, če je z njo vse v redu. Ni več smela oklevati. Pogumno je prišla ven. Zunaj je bilo še temno. Torej prezgodaj, za jutranjo vizito. Je Rok le zaradi nje prišel tako zgodaj? Seveda je, morala sta se pomeniti. Pošteno pomeniti. Le kaj je naklepal? Kaj bo hotel narediti glede otroka? Zakaj je bil tako ljubeč do nje? Nato se je spomnila njegovih besed v operacijski. Rekel ji je, da jo ljubi. Le zakaj se prej ni spomnila teh besed. Saj ni pomembno. V vsakem trenutku bo izvedela, kaj ima za bregom. Ljubila ga je, a ne bo mu pustila, da upravlja z njenim življenjem ali jo prikrajša za otroka. Pomagal ji je nazaj v posteljo, čeprav se je počutila čisto dobro in sposobno sama hoditi. Njena postelja je bila zategnjena in blazina zrahljana. Njegovo delo? Najbrž. Nobene sestre ni videla v bližini. Legla je nazaj na posteljo. Dvignil je posteljo, da je bila v pol sedečem položaju. Hvaležno se mu je nasmehnila. Zaščitniško je roki položila na trebuh in ga pogumno gledala. Njen pogled je govoril, naj že pove, kar ima povedati.

»Eva, žal mi je, da sva se morala takole najti. A vedi,da sem nadvse vesel, da sem te končno našel. Iskal sem te. Nisem slutil, da bova starša, a ljubim te in hotel sem te najti zaradi sebe,« je rekel in se usedel poleg njenega boka. Eno roko je položil čez njeni in tako še sam zaščitil otroka, z drugo jo je pobožal po obrazu. Počasi se je nagnil in jo kratko poljubil.

»Govoril sem s Tino in Miho in vem, da nimaš nikogar. Vem, da si želiš obdržati najinega otroka. Vesel sem zaradi tega. Toda moraš mi povedati, ali si tudi ti mene želiš. Ali kaj čutiš do mene? Si kaj mislila name? Prosim Eva, povej mi,« jo je rotil. Ko je Tino spustil k Evini postelji, je ostal v sobi in slišal njun pogovor. Vedel je, da bo Eva omamljena od narkoze in bo odkrito odgovarjala na Tinina vprašanja. Tisto, kar je v njenem srcu, bo povedala brez kančka zadrege ali laži. Presenetilo ga je, da je bila sila zgovorna. S Tino sta se nekajkrat pomenljivo pogledala in se nasmehnila drug drugemu. Po tistem je vedel, da ga ljubi. Prav tako je vedel, da se tega najverjetneje ne bo spomnila.

»Ja, Rok. Mislila sem nate. Pogrešala sem te. Nosečnosti sem se najprej ustrašila, a potem sem bila vesela. Že zdaj ljubim najinega otroka in ne boš me prikrajšal zanj,« je priznala.

»Saj te ne želim prikrajšati zanj. Si me sploh poslušala? Ljubim te. Nočem živeti brez tebe. Rad bi samo, da mi poveš, ali tudi ti vsaj malo ljubiš mene,« se je nasmehnil. Zdaj ni bila tako zgovorna kot včeraj po operaciji. Sedaj je deloval njen razum in vklopila je nagon za samoobrambo. Hotela mu je pokazati kremplje in dokazati, da se je pripravljena boriti za svoj prav. Njegovo srce je radostno poskočilo. Ni bila vročekrvna in strastna samo v postelji, ne ona je bila taka vedno. Kako ga je to veselilo. Življenje z njo ne bo dolgočasno. Ostala je tiho in še enkrat jo je vprašal, kaj čuti do njega.

Globoko je vdihnila. »Kaj bi rad slišal? Ja, ljubim te. Ne želim si te ljubiti, a te. Imela sva kar sva imela in dogovorila sva se, da bova živela naprej, kot se nič ne bi zgodilo. Zakaj me ne pustiš živeti tako, kot meni odgovarja« je le spravila ven iz sebe.

»Zato, ker takrat nisva vedela, da se bova zaljubila. Takrat nisem vedel, da ne bom mogel živeti brez tebe. Takrat nisva vedela, da bova starša. In najpomembneje, takrat mi nisi hotela povedati ničesar o sebi. Ne veš, kako sem trpel, ker te nisem mogel najti. Sedaj si ob meni in ne bom te ponovno izgubil. Tega ne bi prenesel. Ljubim te! Ti ljubiš mene. Najin otrok je na poti. Prosim nehaj se boriti proti svojemu srcu. Ne bom te razočaral. Dober oče bom, tebi bom dober mož,« ji je ljubeče rekel.

»Kakšen mož? Čigav mož?« ga je presenečeno pogledala. Do tega dela, je uspela razumeti njegove besede. Prvič je celo pomislila, da je ljubezen obojestranska in da mogoče imata obete, da se med njima kaj razvije.

»Tvoj mož, Eva. Ljubeč, razumevajoč in zvest,« ji je odvrnil in skril nasmeh. Bila je tako prisrčno presenečena in nejeverna.

»Hočeš biti moj mož?« je nejeverno vprašala. Njeni možgani še vedno niso delovali. Sploh se ni poznala.

»Seveda! Eva, ljubiva se,« je začel, a ga je prekinila.

»Tega ne veš!« se je uprla.

Sedaj se je moral glasno zasmejati. »Seveda vem! Vem, da te ljubim, kot še nikoli nobene nisem ljubil. Moje življenje si! In ti ljubiš mene, povedala si mi. Kar spomni se.«

Eva je zaprla oči. Seveda mu je priznala, da ga ljubi, ko pa je rinil v njo. Prav tako se je zdaj spomnila tudi pogovora s Tino. Tini je na dolgo in široko opisala, kako močno ljubi Roka in kako vsak dan misli nanj. In on je stal nedaleč stran od njene postelje in poslušal. Kakšna trapa je bila. Seveda je bila predvsem kriva narkoza.

»Eva, ljubiva se. Pričakujeva otroka. Želim se poročiti s teboj. To je tudi najboljše za otroka,« je rekel ljubeče in namerno igral na karto otroka, saj je spoznal, koliko ji otrok pomeni. Ni bila neumna in ne podla oseba. Otroku nikdar ne bi škodila in kot pravnica, kjer se je borila tudi za pravice otrok, je bolje od njega vedela, kako lahko otroci v neurejenih odnosih trpijo.

Spustil se je na kolena in iz žepa izvlekel prstan. »Eva, prosim poroči se z menoj,« je dahnil in jo ljubeče gledal.

Nekaj časa je molčala. Opazil je, kako se občutki borijo v njej. Na koncu je prikimala. »Poročila se bom s teboj,« je dahnila trenutek kasneje.

Urno je vstal in spet sedel k njej. Najprej jo je poljubil. Zares poljubil, tako, kot si je že tri mesece želel. Njeno dlan je vzel v svojo in ji počasi na prstanec nataknil zaročni prstan. Še enkrat jo je poljubil.

»Doktor, mislim, da že predolgo nadlegujete pacientko,« sta zaslišala glas starejše medicinske sestre, ki je vstopila v sobo, ravno v trenutku, ko se je Rok odmaknil od Evinih ustnic in je svojo glavo nalahno naslonil na njen trebuh.

»Svojo zaročenko in mamo svojega otroka lahko nadlegujem kolikor me je volja,« ji je veselo odvrnil in vstal.

Sestra se je nasmehnila, a vseeno zmajala z glavo. »Kmalu bo čas za vizito, tudi drugi pacienti vas potrebujejo. Jaz pa moram vaši bodoči ženi previti obvezo.«

Rok je Evo še enkrat kratko poljubil, ji šepnil, da se kmalu vidita in odšel.

Res je kmalu prišel. Na rutinsko vizito. Kljub navzočnosti drugih jo je ob odhodu še enkrat poljubil. Vmes je še dvakrat pokukal v njeno sobo. Eva nikakor ni mogla verjeti, kako se je njeno življenje v hipu zasukalo, čeprav je ves čas bila v postelji. Še vedno je premlevala o dogodkih tega dne in o svojih občutkih ter sreči, ko sta v njeno sobo vstopila Tina in Miha. Prijateljica jo je takoj objela in ji čestitala za zaroko. Eva jo je začudeno pogledala.

»Kako pa misliš, da je Rok vedel, kako velik prstan potrebuje za tvoj prst? Ubogi zaljubljeni revček je potreboval pomoč. Prejle sem ga srečala na hodniku. Glede na to, da je presedel celo noč ob tvoji postelji, dobro izgleda,« se je zabavala Tina.

»Lahko bi nama povedala, da si se zaljubila,« jo je malo okaral Miha.

»No, nisem ga nameravala iskati. Bila je avantura in nisem si drznila upati, da on čuti kaj več. Nič nisem vedela o njem. Lahko bi že bil poročen. Kakšen smisel bi imelo govoriti o njem?« se je branila.

»Ne bi bila sama v tem. No, to zdaj ni več pomembno. Dobro je, da sta se našla. Tako srečna sem zate,« je bila Tina iskrena.

Eva se ji je le nasmehnila in dahnila, hvala. Tina je razumela. Zahvalila se ji je za vse. Za lepe besede in za pomoč Roku. Ko sta prišla, se je bala, da bo prijateljica jezna, ker jo je tako natančno izprašala, ko je še bila pod vplivom narkoze. Malo je tudi upala, da se Eva tega ne spomni. A sedaj se ji je dozdevalo, da se spomni. Morala bo vprašati Roka, ker ni imela toliko poguma, da bi vprašala Evo. In predvsem je ni hotela vznemirjati. Vznemirjanje ni dobro za otroka.

»Si klicala starša?« je zanimalo Miho.

»Ne. Nisem ju hotela obremenjevati, sploh ker bom šla jutri domov,« je odvrnila. Ni jima hotela priznati, da je pozabila na starša. Preveč dela je imel s premlevanjem svojih občutkov.

»Isto sva premišljevala midva. Mogoče bi ju vseeno morala poklicati. Ko boš doma, boš potrebovala družbo in pomoč,« ji je svetoval Miha.

Samo prikimala je. Takoj, ko bosta prijatelja odšla, ju bo poklicala. Povedati bi jima morala tudi, da se je zaročila in da bosta postala babica in dedek. Vedela je, da bosta takoj prišla v mesto. Lepo ju bo videti.

Ko sta se Tina in Miha poslovila, čeprav ju je morala nagnati domov, je vzela telefon in poklicala starša. Ravno, ko se je njena mama oglasila na telefon, je vstopil Rok. Prinesel ji je nov šopek rož. Čeprav že tista dva, ki ju je prinesel, enega sinoči, ko je spala in drugega zjutraj po viziti, ni imela kam dati. Poljubil jo je na lice in sedel na posteljo. Svojo dlan je položil čez njeno in jo ljubeče gledal.

»Zdravo, mami,« je veselo rekla Eva. »Nekaj ti moram povedati. Glej, ne delaj panike in me poslušaj. Prav?«

»Seveda, ljubica. Kaj je narobe?« je dahnila mama in čutila je napetost v njenem glasu.

»Mami, prosim umiri se. Nič ni narobe. Samo toliko stvari se je zgodilo v tako kratkem času, da ti moram razložiti vse od začetka,« se je zasmejala Eva. Gledala je Roka in počasi mami povedala vse. Začela je s tem, da je bila operirana zaradi slepiča in da bo šla jutri domov, nato je mamo spomnila na svoj dopust in ji priznala, da se je tam zaljubila v Roka, s katerim sta se danes zaročila in da že pričakujeta otroka.

»Že danes bova prišla v Ljubljano. Jutri zjutraj prideva v bolnišnico, da te odpeljeva domov,« ji je v slovo ponovila mama. Vmes je trikrat rekla, da se veseli, da bo spoznala Roka.

Eva je zmajujoč z glavo in z nasmeškom na obrazu odložila telefon. Rada je imela svoja starša, a malo se je bala, kakšen pozitiven kraval bosta naredila, ko bosta na obisku. Svoje pomisleke, je zaupala Roku. Ta se je samo nasmehnil in jo posvaril pred svojo veliko, številno, glasno in v vse vtikajočo se družino.

Rok ni nameraval zapustiti bolnišnice, a ga je Eva prepričala, da se mora naspati. Hotel je spati v postelji poleg nje, a mu ni dovolila. Po dolgem prerekanju je popustil. Resnično je bil utrujen. Zagotovila mu je, da bo z njo vse v redu in da jo bo zjutraj našel točno tukaj. Oba sta vedela, da je to otročje, saj drugje ne bi mogla biti in on je tisti, ki ji bo napisal odpustnico. Nežno jo je poljubil in le s težkim srcem odšel.

Eva je sedela udobno nameščena v naslanjaču in v rokah držala kozarec limonade. Že štiri dni je bila doma, a želela si je, da bi še kakšen dan ostala v bolnišnici. Tam je imela vsaj malo miru. Starša sta jo ves čas nadzirala in ji stregla. Čeprav je bila sita, ji je mama ves čas nosila kaj za jesti. Češ, za otroka je dobro. Zdaj ji bilo žal, da jima je že povedala. Hotela je le malo miru. Tudi Rok je začasno bival pri njej. Ves čas jo je hotel imeti ob sebi, kot bi se bal, da bo spuhtela z obličja planeta in ga zapustila. Nanj se ni jezila. Bil je prijetna družba. Svoje ljubezni ni skrival. Dobro se je razumel z njenimi starši. Tudi Tina in Miha sta vsak prosti trenutek bila pri njej. Oče je opazil njeno naveličanost in nestrpnost zaradi vse pozornosti, ki so ji namenjali. Uspel je pregovoriti mamo, da sta odšla domov. Eva je bila dobro in Rok je več kot dobro skrbel za njo. Njegova hči si je našla ljubečega moškega in on je bil potolažen. Tudi Tina in Miha sta se odločila, da Evi in Roku pustita malo časa, da sta se lahko posvetila drug drugemu. Tako, sta nekega večera Rok in Eva obsedela sama v Evini dnevni sobi.

»Sploh ne veš, kako všeč sta mi ta mir in tišina,« je zadovoljno rekla Eva in se udobneje namestila k Roku. On je sedel na kavču in ona je ležala ter mu glavo naslanjala na naročje. Nežno jo je božal. Gledala sta televizijo.

»Mislim, da sva sedaj prvič sama,« je odvrnil zadovoljno. Evi se je rana že skoraj zacelila, a vseeno je odlašal z ljubljenjem, čeprav si jo je močno želel. Za zdaj mu je bilo dovolj, da je vedel, da je njegova. Zadovoljil se je s poljubi in nedolžnim ljubkovanjem. Skrbelo ga je za njo. Vseeno se je sklonil in jo poljubil. Počasi se je dvignila in Rok jo je povlekel v svoje naročje. Počasi jo je poljubljal in ji izkazoval vse svoje občutke. Počasi se je umaknila iz poljuba. Razumel jo je. Hotela je več, a ni se počutila dovolj zdravo za to. Nežno jo je božal po hrbtu. Poljubil jo je vrh glave.

»Jutri je sobota, kaj, ko bi šla k moji družini na kosilo. Komaj čakajo, da te spoznajo. Mamo in sestro, sem komaj prepričal, da nista prišli kar sem in te spoznali,« je tiho rekel.

»Ja, mislim, da bi res morala iti. Tudi jaz bi jih rada spoznala,« mu je zatrdila.

Rok je vzel telefon in poklical mamo. Nato je dvignil Evo v naročje in jo odnesel v posteljo. Objeta sta zaspala.

Eva je sedela v svoji pisarni in odsotno gledala skozi okno. Ravno zaključila je spise zadnjega primera in mapa je zaprta obležala pred njo. Droben dež je tolkel po oknu, a ga ni slišala.

»Je kaj narobe?« je tiho vprašala Tina.

Eva se je zdrznila, ni slišala prijateljice, ko je vstopila.

»Ne. Nič,« je odvrnila odsotno in kaj hitro dodala: »vse!«

»Kaj je to vse?« je zanimalo Tino. Stol je primaknila bližje k Evi in jo tolažilno prijela za dlan. »Je dojenček v redu?« je spraševala naprej, ko je Eva molčala. »Težave z Rokom?« se ni vdala.

»Ne, dojenček je v redu,« se je nasmehnila Eva in si pobožala trebušček, ki se je ravno začel poznati. »Z Rokom se odlično razumeva. Rok je čudovit,« je nadaljevala z zaljubljenim nasmeškom.

»Kaj pa je potem?« Tina ni hotela odnehati, predno bo iz prijateljice izvlekla, kaj jo mori.

»Rok je vztrajal, da se poročiva čim prej,« je tiho šepnila Eva.

»Tako je tudi prav. V poročni obleki boš prelepa. Trebušček se ti še ne bo toliko poznal, prelepa nevesta boš. Do poroda se morata ustaliti. Pripraviti morata stvari za dojenčka. Prav je, da se čim prej poročita,« je blestela Tina, ki je tudi sama delno pomagala pri pripravi poročnega slavja.

»Vem. A,« je vzdihnila Eva.

»A kaj?« se ni pustila Tina.

»Moti me ves ta vrvež. Vsi nekaj hočejo od mene. Delajo cirkus. Najini mami sta se združili. Veš kakšen program sta pripravili? In poročna obleka. Ne bom prelepa nevesta, kičasta nevesta bom. Rokov brat je za jutri organiziral mojo selitev v Rokovo stanovanje. Z Rokom sva sicer ugovarjala, da se še nisva odločila, kje bova živela, saj je tudi Roku bolj všeč moje stanovanje. Že res, da bi ga bilo treba malo preurediti, a to so malenkosti,« je potožila Eva. »Ljubim Roka in rada bi se poročila z njim, a trenutno bi najraje zbežala nekam stran. Stran od vseh. Rok me je opozoril na njegovo družino. Mislila sem, da pretirava. Tudi moja starša sta se nalezla njihovega načina razmišljanja,« je žalostno dodala.

»Mogoče si samo malo preveč občutljiva. Ko bosta enkrat poročena, bosta imela mir. Potrpi, poroka je čez deset dni,« jo je Tina hotela potolažiti. »Kaj, ko bi odšli in si ogledali poročne obleke. Mogoče boš našla tisto pravo, v kateri boš po tvojem mnenju prelepa nevesta. Saj ti ni treba v vsem ubogati vajini družini,« je predlagala.

Eva ji je prikimala. Tina je vstala in na noge potegnila tudi Evo. Z obešalnika je vzela njeno jakno in ji jo podala. Na hitro je smuknila v svojo pisarno in Simoni zaklicala, da odhajata in ju ne bo nazaj.

Sprehodili sta se po Starem trgu in zavili v butik poročnih oblek. Na vratih sta se otresli od dežnih kapljic. Dežnika jima nista skoraj nič pomagala. Tina se je opravičila prodajalki in svojo in Evino jakno odložila na najbližji stol. Nato sta začeli gledati obleke. Eva je opazila dve in Tina eno. Eva je vse tri pomerila. Obe sta se strinjali, katera je tista prava za Evo. Tina jo je rezervirala, saj je Eva oklevala z nakupom. Ni želela prizadeti mam z odpovedjo njunega naročila. Morala je govoriti z Rokom. Potrebovala je njegovo podporo.

Evin telefon je pozvonil. Nasmehnila se je in se ljubeče oglasila bodočemu možu.

»Kje si ti? Zunaj dežuje in tebe ni v pisarni! Prišel sem pote, a je tajnica rekla, da sta s Tino že pred časom odšli. Nekajkrat sem te klical, a si bila nedosegljiva,« je vzrojil. Skrbelo ga je za njo. Bal se je, da bi se lahko prehladila. Naporen dan je bil za njim in poklicali so ga nazaj, saj so imeli hud primer. Pred vstopom v operacijsko je še enkrat poskusil priklicati Evo. Tokrat mu je uspelo.

»Nisem iz sladkorja, malo dežja me ne bo stopilo,« mu je nesramno odvrnila.

»Eva, ljubim te. Skrbelo me je zate in za dojenčka. Imam še eno operacijo, najverjetneje bom prišel pozno,« ji je rekel, saj se mu je že mudilo. Urno se je poslovil.

Eva je nejeverno gledala v svoj telefon. Nato je pogledala prijateljico. »Včasih se sprašujem, za koga ga bolj skrbi? Koga bolj ljubi? Mene ali dojenčka?«

»Oba prestajata naporno obdobje. Otroka imaš drugače rad kot partnerja. Rok te ljubi. Ljubil te je, ko še ni vedel, da bosta dobila otroka,« jo je skušala pomiriti.

Skupaj sta se odpravili k Evi na čaj. Tina je poklicala Miho in mu sporočila, kje je. Kmalu, ko se ji je zdelo ,da se je Eva malo pomirila je odšla.

Rok je prišel precej pozno v Evino stanovanje. Luči so bile ugasnjene. Mislil je, da Eva že spi. Odšel je v spalnico in v nejeveri ugotovil, da Eve ni v postelji. Pravzaprav, Eve sploh ni bilo doma. Poklical jo je, a je bil njen mobilni telefon nedosegljiv. Kljub pozni uri je poklical Tino. A Tina mu je zatrdila, da jo je popoldne pustila doma. Ne glede na vse sta Tina in Miha čez petnajst minut bila pri Roku. Evin telefon je bil še vedno nedosegljiv.

»Poglej, če so vse Evine stvari doma,« je tiho rekla Tina.

Rok jo je nejeverno pogledal, a vseeno ubogal.

»Ne. Njenega manjšega potovalnega kovčka ni doma. Bi rekel, da tudi nekaj oblačil manjka v omari,« je zatrdil nejeverno.

Tina mu je skrušeno priznala, kaj sta se danes pogovarjali in kje sta bili, ko jo je klical. Toda tudi na misel ji ni prišlo, da bi Eva lahko kamor koli odpotovala.

Vsi trije so sedeli v nejeveri. Premišljevali so, kam bi lahko Eva odšla. Brezuspešno.

Pozvonil je Rokov telefon. Vsi trije so pričakujoče skočili, da vidijo, če ga mogoče ne kliče Eva.

»Eva je!« je radostno vzkliknil Rok in se oglasil. Tokrat bolj spravljivo. Ni je hotel jeziti ali prestrašiti, čeprav je bil zelo jezen in še bolj prestrašen. Počutil se je zapuščenega in njegovo življenje se je začelo rušiti.

»Živijo. Oprosti, ker sem odšla in ti nisem sporočila. Morala sem oditi,« je rekla in slišal je zadrego v njenem glasu.

»Kje si?« jo je nežno vprašal.

»V Londonu,« je rekla oklevajoče.

»V Londonu?« je nejeverno ponovil. In presenečeno pogledal prijatelja, ki sta ga opazovala z odprtimi usti. Videl je, da tudi njima ni nič jasno.

»Rok, oprosti. Zajela me je panika. Družina vse preveč pritiska na naju in počutila sem se stisnjeno v kot. Dobila sem novice o Johnu in enostavno sem se na hitro spakirala in ujela večerni let v London. Pridem čez dva dni. Takrat ti bom vse razložila. Oprosti,« je rekla z otožnim glasom.

Tina, ki je vse slišala, saj je imel Rok dokaj na glas zvočnik, je iztrgala telefon iz njegove roke. »Kaj misliš, da počneš?« se je zadrla v slušalko.

»Tina?« je nejeverno vprašala Eva.

»Lepo kašo si nam skuhala. Rok je čisto iz sebe. Jaz te ne poznam več. Kaj je narobe s teboj?«Tina ni nehala kričati.

»Tudi vama se opravičujem. Morala sem oditi. Vse vam bom razložila, ko se vrnem,« je tiho šepnila Eva. Tina je slišala, da je Eva na koncu in da bo vsak čas bruhnila v jok.

»Pomiri se. Misli na svojega dojenčka. Vse nam boš razložila, ko se vrneš. Kdaj priletiš, da te nekdo počaka na letališču?« se je Tina pomirila in sedaj je skušala pomiriti svojo prijateljico.

»V četrtek ob sedmih,« je tiho odvrnila Eva.

»Želiš, da pridem k tebi?« je vprašal Rok, ko je vzel telefon iz Tinine roke.

»Ne. Ni potrebe, da bi hodil,« je rekla in zadrževala solze, da se ne zlijejo po njenem obrazu.

»Saj me nisi zapustila?« je s strahom vprašal.

»Ne, nisem te zapustila,« se je skušala nasmehniti. »Ljubim te, Rok,« je dodala in se poslovila.

Vsi trije so sedli in se nekaj časa molče opazovali.

»Pomembno je, da te ni zapustila,« je na koncu prva spregovorila Tina.

»Mislim, da se moram pomeniti s svojo in z njeno družino. Čas je, da pripravo poroke in organizacijo najinega življenja vzamem v svoje roke,« je tiho spregovoril Rok.

»In jaz grem jutri po novo poročno obleko,« je pristavila Tina.

»Mar ni tisto Evin računalnik?« je vprašal Miha in pokazal na prenosnik. Ni počakal odgovora, vstal je in ga prižgal. »Ne bom čakal Eve, zdaj me zanima, kaj ji je John napisal,« je dodal, ko se je spet namestil poleg Tine, s prenosnikom na kolenih.

»Ne poznam njenih gesel,« je razočarano dahnil Rok.

»Jaz tudi ne, a poznam Evo,« se je nasmehnil Miha. V tretjem poskusu je uganil geslo za elektronsko pošto in takoj našel Johnovo pismo. Na glas ga je prebral.

Vsi trije so obsedeli brez besed. Miha je ugasnil računalnik in ga položil nazaj na polico pod mizico.

»Lahko bi mi povedala. Z njo bi šel. Stal bi ji ob strani,« je nemočno rekel Rok.

»Lahko bi ti povedala,« se je strinjala Tina.

»Navajena je, da se mora sama soočati s težavami,« je suho pripomnil Miha.

»Zdaj ima mene. Ni se ji treba sami soočati z ničemer,« je ugovarjal Rok.

»Vem,« sta v en glas odgovorila Tina in Miha.

Spet so se samo spogledali.

»Žalostno je. Johna nikoli nisem pretirano maral, a vseeno mu ne privoščim ničesar slabega,« je tišino pretrgal Mihov glas.

»Hotela se je posloviti od njega,« je tiho šepnila Tina.

»Saj ji tega ne bi preprečil. Z njo bi šel,« je Rok še enkrat poudaril svojo lojalnost Evi.

»V trenutku, ko je prebrala sporočilo, ni mislila. Cel dan je bila na trnih. Saj sem ti povedala, da je bila obupana. Tudi sama je priznala, da jo je zajela panika. Hitri odhod je bila njena trenutna zamisel. Po njenem glasu vem, da jo je obžalovala. Takoj po vrnitvi iz Londona je vedela, da John ni za njo. Vedela je, da on ni njena prava ljubezen. Potrebovala je čas, da oblikuje besede, s katerimi mu bo to sporočila. Njemu je hotela dati čas, da tudi on spozna, da ona ni prava zanj. Ko se ji zadnje tri mesece ni oglasil, je bila vesela in prepričana, da je našel žensko, s katero bo srečen. Nihče ni pričakoval, da bo tako hitro podlegel bolezni,« je mirno razglabljala Tina.

»Kdo ve, kdaj je resnično zbolel. Znaki so se pokazali šele pred kratkim, ko je bilo prepozno za pomoč,« je vzdihnil Miha.

»Napisal ji je, da je ni hotel prej obvestiti. Čakal je do zadnjega. Že mesec dni je na morfiju in glede na izbor njegovih besed, bi rekel, da ni bil čisto pri sebi, ko je napisal sporočilo. Vprašanje, če ga bo videla pri zavesti,« je Rok podal strokovno mnenje. Johna ni poznal V rednici mu ni bilo mar, za nekoga, ki je prizadel njegovo ljubljeno Evo. A bil je človeški. Pogledal je prijatelja in vzel telefon. Poklical je Evo. Ni dolgo zvonilo, ko se je oglasila.

»Ljubica, oprosti, a odprli smo tvojo pošto in prebrali Johnovo pismo. Ne bi smeli, a smo. Radi te imamo in skrbelo nas je. Si res prepričana, da si ne želiš, da pridem v London? Lahko vzamem nekaj dni dopusta. Glede na prebrano, John ne bo več dolgo. Lahko sva ob njem do konca,« je rekel nežno.

»Bi res to naredil za mojega bivšega fanta?« je nejeverno vprašala.

»Njega niti ne poznam. Zate bi to naredil. Dobra oseba si in jaz te ljubim, takšno kakršna si. Rad bi bil ob tebi. Rad bi ti nudil podporo in moč,« ji je ljubeče razložil.

»Ne bo potrebe. Hvala. Predno sem te klicala, mi je uspelo z njim izmenjati nekaj besed. Nato je padel v komo. Pred desetimi minutami je umrl. Rada sem ga imela, a nisem ga ljubila dovolj, da bi se poročila z njim. Rok, ljubim te. Oprosti, ker sem ti priredila to, kar sem ti priredila,« je rekla žalostno. Vedel je, da joka. Z nežnimi besedami ljubezni jo je tolažil in na koncu pomiril.

Ni priletela v četrtek, temveč v soboto. Ostala je na pogrebu, ki je bil v ožjem krogu. Še zadnjič se je poslovila od moškega, ki jo je na nekakšen način porinil v roke ljubljenemu moškemu. Na letališču so jo pričakali vsi trije, Rok, Tina in Miha. Miha jih je odpeljal k njima domov na večerjo, ki jo je Tina pripravila, predno so se odpravili na letališče. Vsi trije so čustveno objeli Evo in nihče od njih, ni hotel slišati njene razlage, zakaj je na vrat na nos sedla v letalo in odletela v London. Vedeli so in razumeli. Niso hoteli obujati žalostnih občutkov. Rok je bil še bolj pozoren in ljubeč do Eve, kot je pričakovala. Dokler nista prispela pred vrata njenega stanovanja, ji ni izdal skrivnosti. Hotel jo je presenetiti. Odklenil je vrata in jo dvignil v naročje. Skupaj z njo je zakorakal v stanovanje. Prižgal je luč in se pobalinsko nasmehnil. Zavrtel se je okoli svoje osi, da bi Eva bolje videla spremembe.

»Preuredil si stanovanje!? Tako, kot sva premišljevala,« je srečno zacvilila.

Namesto odgovora jo je poljubil.

»V otroški sobi te čaka Tinino darilo. Nisem ga odpiral,« se je namuznil. Ni mogel zadržati skrivnosti zase, zato je dodal: »Ženin naj ne bi videl nevestine obleke pred poroko.«

»Oh, jo je Tina vseeno kupila? Kaj pa obleka, ki sta jo naročili mami?« je radovedno vprašala in se še bolj oklenila njegovega vratu. Ni je hotel spustiti na tla in njej je bilo prav prijetno v njegovem objemu.

»Pogovoril sem se z družino. Popravil krivice in odpravil vzroke za tvojo paniko. Tisto kičasto belo stvar smo odpovedali,« se ji je ljubeče nasmehnil. Odnesel jo je v spalnico. Predolgo je spal sam. Pogrešal jo je.

Poročna koračnica je napolnila prostor v poročni dvorani. Gostje so vstali. Ponosni oče je pod roko vodil prelepo nevesto, ki je žarela v vsej svoji lepoti in ljubezni. Ženin jo je požiral z očmi. Še vedno ni mogel verjeti, da bo vsak čas tudi uradno in zakonsko njegova žena. Obred je bil kratek, mladoporočenca sta izrekla poročni zaobljubi, ki sta ju sestavila sama. Končno je ženin lahko poljubil nevesto. Sprejela sta čestitke in se skozi rižev dež odpravila v srečno in ljubečo prihodnost.

  • Share/Bookmark

Klic ljubezni

Zapisano pod: Daljše zgodbe — majapupik 19:36 dne 23.09.2014  Tagano

Prvi jutranji žarki so pregnali temo spokojne noči. Brian je naglo skočil v sedeči položaj. S pogledom se je sprehodil po jutranji zarji, ki se je ujela v njegovo na stežaj odprto okno. »Samo sanje so bile,« je zamrmral sebi in se ponovno ulegel na svoj, od potu vlažen, vzglavnik. Rjuho je pustil okoli bokov in zaprl oči. Hladna jutranja sapica je hladila njegovo prepoteno telo. Že dolgo ni imel teh sanj. A občasno so se vedno vrnile. Vsakič so bile do pikice natančne in iste. V sanjah je ponovno podoživel nočno moro svoje avtomobilske nesreče. Z roko si je umaknil pramen temnih, rahlo predolgih las s prepotenega čela in globoko vdihnil. Vedel je, da ne bo zaspal nazaj. Tudi želel si ni ponovno zaspati. Vsaka sprememba je v njem sprožila sanje. Včeraj se je po desetih letih vrnil v rodno mesto. Nastanil se je v hiši, kjer je odraščal, a vedel je, da pri starših ne bo ostal dolgo. Še predno je prišel, si je kupil hišo, novogradnjo nedaleč stran od športnega centra. Lahko si je privoščil. Starša sta ga pogrešala in za nekaj dni bo gost v njunem domu. Vsaj s tem se jima lahko oddolži za vso njuno ljubezen in podporo, ki sta mu jo nudila od rojstva naprej.

Rachel se je lenobno pretegnila v svoji postelji in zadovoljna vstala. V majici z ozkimi naramnicami in spodnjimi hlačami, ki ju je nosila namesto pižame, se je sprehodila do okna in se z nasmehom na obrazu zazrla v prebujajoče se jutro. Hitro se je umila in nase navlekla svojo tekaško opremo. S slušalkami svojega mp3 predvajalnika se je odpravila iz svojega najetega stanovanja v bližnji park, tik za športnim centrom. Odtekla je svojo običajno traso in naredila nekaj vaj za raztezanje. Po dolgem tuširanju in hranljivem zajtrku se je odpravila v športni center. Uživala bo še zadnji dan svojih počitnic, jutri se začnejo njene vsakodnevne obveznosti in takrat bo vpeta v svoj običajni tempo.

Brian je pojedel zajtrk in poklepetal s starši. Do kosila je hotel razpakirati svoje stvari v svoj novi dom. Zaupal je svoji sestri, da je njegov dom opremljen tako, kot si je zamislil. Zdaj ga bo prvič videl. Večina njegovih oblek je stala v prtljažnem prostoru njegovega avta, poleg velike škatle z ostanki njegove uspešne plavalne kariere. V škatlo je zložil svoje priljubljene kopalke in nekaj parov zmagovalnih plavalnih očal. Čez je položil vsa priznanja in nemalo število odličij, večinoma zlatih, vključno z olimpijskim zlatom. Škatlo je dobro zalepil s širokim trakom in vedel je, da je ne bo več odprl. Spravil jo bo nekam in pozabil na njo. Občasno je sam zase pomislil, da je zagrenjena zguba. Le kako ne bi? Pri svojih sedemindvajsetih je bil na začetku novega življenja, a nekoč je bil uspešen plavalec. Pri teh letih bi lahko še nekaj let plaval in v svojo zbirko dodal še lepo število odličij, a jih ne bo. Nesreča je preprečila njegovo nadaljnjo aktivno športno pot. A ni mogel kriviti usode. Ne, sam si je kriv. Vse je imel. Uspeh, slavo in dober zaslužek. Kljub vsem treningom je uspel dokončati študij. Njegov sloves je mejil že na legendo, a vse je uničil. Nošen zanosom slave in vsemogočnosti je pijan sedel za volan in si privoščil drzno in hitro vožnjo, ki se je končala s prevrnjenim avtomobilom v jarku. Srečo je imel, da je sploh še živ. In še več sreče, da je bil v avtu sam, ter da nikogar drugega ni ogrozil. Po desetih mesecih napornega okrevanja je spet lahko zaživel dokaj normalno življenje, a vedel je, da se v bazen ne bo več vrnil. Njegovo telo še nekaj časa ne bi preneslo napornih treningov. Veliko časa bi potreboval, da spet pride v pravo formo, a takrat bi ga tudi leta dohitela in z zdravimi mladci se ne bi mogel nositi. Nihče ga ne bo pomiloval. Tega ne bi prenesel. Zato je zdaj prišel domov. Zaživel bo novo življenje. Še vedno bo del plavalnega sveta, ker je plavanje enostavno ljubil. Sam ne bo tekmoval, bo pa pomagal lokalnim plavalcem. Kar nekaj jih je bilo resnično dobrih in uspešnih. Kot kondicijski trener bo skrbel za njihovo pripravljenost in jim z nasveti pomagal doseči vrhunske rezultate.

Rachel se je odpravila na kavo v lokal v športnem centru. Spotoma je kupila neko žensko revijo, ki jo bo samo prelistala in pustila v lokalu. Veselo je pozdravila lastnico lokala, Mary. »Danes imaš dokaj polno. Kje pa je Irene?« je vprašala žensko srednjih let, ko ji je prinesla kavo in se za sekundo usedla za mizo. »Ja, kar pestro je. Irene je klicala, da je zbolela,« je žalostno vdihnila, saj je Irene ena njenih najboljših natakaric, ki je svoje delo rada opravljala in zaupala ji je, saj je bila poštena in odgovorna in če je poklicala, da je zbolela, potem je bilo nekaj resnično hudo narobe z njo. »Beverly je pred dvema dnevoma odpotovala na zasluženi dopust, Dawn bo prišla takoj, ko bo končala z mamo pri zdravniku,« ji je povedala in vstala, saj sta nova gosta vstopila v lokal. »Naj ti jaz pomagam,« se je ponudila Rachel, »danes imam še prosto in ničesar nimam v načrtu.« Mary jo je hvaležno pogledala: »Bi res? Nikoli ti ne bom pozabila.« »Seveda, ni problema,« se je nasmehnila Rachel in dvignila svojo kavo ter si jo odnesla do točilnega pulta. Mary je sprejela naročilo novih strank in se takoj lotila priprave naročenih napitkov. Rachel je srknila svojo kavo in naročeno odnesla do mize. Mary je imela delo za točilnim pultom.

Brian se je najprej sprehodil po svoji hiši. Poklical je sestro in se ji zahvalil za opravljeno delo. Iz avtomobila je znosil svoje stvari v spalnico in se urno razpakiral. Škatlo s spomini je pospravil v kot garderobne omare v katero je spravil prazni torbi ter kovček. Imel je veliko več prostora v omarah kot garderobe, a se s tem ni obremenjeval. On je bil zadovoljen. Nikoli ni bil mahnjen na ekstravagantne kroje in elegantne obleke. Njemu je bilo pomembno, da ima ravno dovolj oblačil v katerih se je dobro počutil. Sestra Erica je poskrbela za vse drobnarije kar jih je v hiši potreboval, od kozarcev, krožnikov do brisač in posteljnine. Nocoj, po večerji se bo dokončno vselil v svoj dom. Jutri je nastopil svojo novo službo. Poklical je prijatelja in reševalca iz vode v športnem centru, Raymonda in se z njim domenil za kavo. Še enkrat se je ozrl po svojem domu in se odpravil v športni center.

Rachel je postregla naročeno in se odpravila do novih gostov. Nasmehnila se je Brianu in se s pogledom malo dlje zadržala na Raymondu: »Pozdravljena, kaj vama lahko prinesem?« »Kakšno lepo presenečenje. Si se odločila zamenjati poklic?« se je Raymond lenobno nasmehnil. »Več znaš, več veljaš,« se je Rachel zahihitala in skomignila z rameni, »danes je moj prvi dan, zato le glej, da boš pustil dobro napitnino, v kolikor bosta sploh kaj naročila.« »Jaz bi podaljšano kavo in kozarec vode,« je izustil Brian, ko ga je postavna rjavolaska, z velikimi zelenimi očmi na lepem in ženstvenem obrazu, pogledala. »Zame kavo s smetano in mineralno vodo,« se je zabaval Raymond. »Dobita,« je veselo rekla Rachel in pomežiknila Raymondu. »Se meni samo zdi ali te je postavna natakarica osvajala?« se je tiho zabaval Brian, ko se je Rachel dovolj odmaknila, da ga ni več mogla slišati. »Ko bi me vsaj,« je žalostno vzdihnil Raymond in očarano zrl za Rachel. »Samo prijateljica je in ni natakarica. Kot vidim je danes Mary sama in Rachy, ki je prišla na kavo, se je sigurno ponudila, da ji pomaga. Rachy je dobrega srca, pametna, pridna in sposobna ženska,« je hitro razložil prijatelju, ki ga že predolgo ni bilo domov. Rachel je na pladenj položila naročeno za Briana in Raymonda. Seveda je Briana takoj spoznala, ko ga je videla. Kako ga ne bi? Kdo ga pa ni poznal? Nikoli ga še ni srečala, a po slikah iz časopisa ali po posnetkih televizijskih prispevkov bi rekla, da se je ta mladenič po nesreči spremenil. Njegov obraz je dobil ostre črte in bolj zrel in odrasel izraz, le njegove rjave oči so nagajivo svetile. Najverjetneje je tudi malo shujšal, a pod oprijeto mikico je lahko opazila čvrste mišice. Ravno, ko je hotela dvigniti pladenj in jima odnesti naročeno, je vstopila Dawn. Istočasno je pozvonil njen mobilni telefon, ki ga je skupaj s torbico obesila na obešalnik za vrati skladišča. »Bom jaz odnesla naročilo, samo povej komu in se oglasi na telefon,« je rekla Dawn. »Raymondu, hvala,« je rekla Rachel in vzela svojo torbico. »Rachel, hvala tebi,« je dodala mladenka in s pladnjem odšla proti  mizi, kjer sta sedela Raymond in Brian. Brian je opazoval Rachel. Nekam znana se mu je zdela, a ni vedel kdo bi lahko bila. Ni mogla imeti več kot dvajset let. Opazil je, da se je med pogovorom zresnila. Hitro je končala, nekaj je šepnila Mary, ki jo je objela in se urno odpravila. V slovo je pogledala k njima in jima samo pomahala nato pa urno odkorakala.  Brian je še nekaj časa zrl za njo. Končno se je obrnil k prijatelju, ki je prav tako zrl za postavnim dekletom. »Ta Rachy, nekam znana se mi zdi, a ne vem kam bi jo dal,« je iskreno rekel Brian. Raymond ga je debelo in presenečeno pogledal nato pa bruhnil v krohot. »Kaj?« je jezno vprašal Brian. »Nič! Tako podobno tebi. Glej, zdaj si tukaj in kaj hitro jo boš spoznal. A povem ti, dekle ni kar tako, ne pusti se zapeljati. Ima zelo visoka merila in prefinjen okus,« se je zabaval Raymond. Saj bi mu Brian povedal kar mu gre, a delno ga je resnično privlačila in njunega pogovora ni hotel nadaljevati pred Rojom, glavnim trenerjem plavalne ekipe, ki se jima je ravnokar pridružil za mizo.

Brian se je po kosilu vrnil v športni park. Pravzaprav je prišel plavat. Pol ure je sedel z Raymondom in Rojom in se sproščeno pomenkoval z njima. Nato se je odpravil k staršem na kosilo, a čutil je rahli nemir, ki se ga je polotil brez pravega vzroka. Svoj stres in nemir je sproščal s plavanjem. Športni park se je ponašal kar z dvema bazenoma, zunanjega so imeli odprtega za prebivalce in je bil obrnjen na park ter drugi, pokriti, olimpijski za plavalno ekipo, ki je bil strateško skrit pred očmi javnosti. Brian se je zahvalil okoliščinam, da je bil del plavalne ekipe in se je lahko odkradel v notranjost. Hotel je biti sam. Uradno se treningi začnejo jutri in sedaj bi moral imeti bazen samo zase. Zmotil se je. V bazenu sta bila dva plavalca. Dobra plavalca. Postal je in ju opazoval. Kaj hitro je ugotovil, da sta v bazenu pravzaprav dve plavalki. Tista z svetlo modro kapo je bila očitno boljša in hitrejša. Všeč mu je bilo videno. Z veseljem bo delal s tako plavalko. Nato ga je spreletelo spoznanje. V domači klub se je vrnil predvsem zaradi Rachel Bronson, izredne plavalke, ki si bo v tej sezoni morala priplavati vstopnico na olimpijske igre. Raymondovo čvekanje o Rachy, ga je za trenutek preslepilo, saj je on le ime Rachel povezoval s plavanjem. Poleg tega si je ženska, za katero je vedel, da jih ima triindvajset , postrigla dolge kodre in jih z rdečkasto blond prebarvala na rjavo. Verjel je, da je naravna rdečelaska. Seveda mu je bila znana in zdaj je tudi končno dojel Raymondov smeh. Ni mu mogel zameriti. Stopil je bližje k robu bazena in odvrgel svojo brisačo. Hotel se je prepričati, če je dekle z modro čepico resnično Rachel. Obe plavalki sta se ustavili ob robu bazena. Svoja plavalna očala sta dvignili vrh glave. Ženska z modro čepico se je zazrla vanj z velikimi zelenimi očmi in se mu rahlo nasmehnila. Ja, to je bila Rachel. Njegov občutek ga ni varal. »Se vama lahko pridružim?« je lenobno vprašal Brian. »Seveda, več kot dovolj stez je in danes sva tukaj čisto rekreativno,« mu je odvrnila Rachel in si spet nadela svoja očala ter odplavala stran. Počakal je, da sta dekleti obrnili na drugem koncu bazena in šele nato skočil v vodo. Ni želel tekmovati z njima, saj tudi ne bi mogel. Prav tako, si ni želel, da bi spoznali kako izven forme je. Odplaval je kar lepo število dolžin in se usedel na rob bazena. Saj bi še plaval, a ga je telo opozorilo, da je bilo že dovolj napora. Dekleti sta vztrajali v svojem tempu. Nameraval se je spočiti in nato še malo plavati, a se je premislil. Prišla sta še dva mlada plavalca in ga takoj veselo pozdravila in navdušujoče povedala, da se veselita, da bosta lahko delala z njim. Ko sta se mladca pognala v vodo, je on odšel. Pograbil je svojo brisačo in se skozi na stežaj odprta okna izmuznil ven ter skozi službeni prehod odšel do odprtega bazena. Z lenobnim korakom se je približal Raymondovem reševalnem stolpu in mu z na videz jeznim pogledom povedal: »Rachy Bronson se je postrigla in pobarvala in ti bi mi lahko takoj povedal kdo je!« Ne meneč se za krohotajočega prijatelja se je odpravil domov.

Brian se je zbudil s prvimi jutranjimi žarki. Dobro je spal. Počasi je vstal in nase navlekel tekaško opremo. Odpravil se je v park, vedel je, da je tam kar nekaj tekaških prog. Glede na zgodnjo uro je upal, da bo sam. Nekoč je resnično rad tekel, a sedaj se je s težavo pripravil do teka. Vseeno je dokaj redno tekel, moral je povrniti nekaj kondicije in okrepiti svoje telo. Takoj, ko je vkorakal v park, jo je zagledal. Rachel se je ogrevala pred tekom. Sprva ga ni opazila saj je bila zatopljena v glasbo iz svojih slušalk in ogrevalne vaje. Nato se mu je nasmehnila in snela eno slušalko. »Dobro jutro,« ga je veselo pozdravila. »Dobro jutro,« ji je odzdravil in se še sam začel okorno ogrevati. »Bi mi del poti delala družbo?« jo je vprašal, čeprav še sam ni vedel zakaj. Ni samo postavna in privlačna punca, ne, na njej je bilo nekaj več, kar ga je pritegnilo. Mogoče njen iskreni nasmeh ali pozitivna energija, ki je žarela iz njene celotne podobe. »Seveda, lahko tečeva skupaj,« mu je odvrnila. Žalostno se je nasmehnil. »Čeprav se mogoče ne opazi, imam kar nekaj posledic nesreče in nočem te ovirati, a družba bi mi zelo prav prišla. Težko se pripravim, da bi tekel ali delal vaje,« je priznal. »Vsak tek je boljši kot nič. Lahko odtečeva manjši krog in dokler boš ti delal vaje bom jaz odtekla še enega v hitrejšem tempu,« ga je skušala spodbuditi. Razumela ga je. Pred leti si je zlomila nogo in je izpustila možnost oditi na olimpijske igre, na katerih je on osvojil zlato. Le s trdo voljo se je pripravila, da je ponovno začela telovaditi in teči in si povrnila kondicijo. Tri mesečna nedejavnost jo je polenila in nekako ni našla prave motivacije za nadaljevanje. Časa je imela dovolj, zato je potrpežljivo počakala, da se je ogrel, vmes je naredila nekaj trebušnih vaj. Počasi sta začela teči. »Živiš v bližini?« jo je vprašal in natančno mu je opisala kje živi. Sam je navrgel, da se je včeraj vselil v svojo hišo in ji prav tako natančno povedal katero. Naprej sta tekla molče. Moral je misliti na pravilno dihanje. Ob njeni navzočnosti mu je šel tek dokaj dobro. Čeprav je imel občutek, da ne bo zmogel več, je nadaljeval. Opazila je njegovo utrujenost in upočasnila korak. Nič ni rekla le spodbudno se mu je nasmehnila. Uspel je preteči krog, ki si ga je zamislila in se na koncu vprašal, le kaj bo on učil njo, ko pa je pokazala veliko zdrave pameti in očitno dovolj znanja, da bi ga še sama lahko kaj naučila. Pustila ga je na travniku, kjer sta začela in pospešila tempo. On se je počasi raztezal in še predno je uspel narediti vse zadane vaje, se je vrnila. Tokrat rahlo zadihana. Še sama se je raztegnila in skupaj sta odkorakala iz parka. »Veš, danes mi je bilo kar všeč. Tudi jutri lahko tečeva skupaj,« je rekla, ko sta se približala križišču. »Z veseljem. Ob isti uri?« je odvrnil. Samo pokimala mu je in navrgla, da se vidita v bazenu ter zavila levo. Še nekaj sekund je zrl za njo in se odpravil na desno proti svojemu domu.

Rachel je pojedla svoj zajtrk in pogledala na uro. Dovolj časa ima, da pred treningom pokliče Pam, svojo prijateljico. Imela je veliko prijateljev, a so vsi bili bolj znanci, kot pravi prijatelji. Pamela, ki jo je od nekdaj klicala samo Pam, je njena edina prava prijateljica, ki pa je trenutno bila dobrih tri tisoč kilometrov stran. Poznala je njen študijski urnik in vedela je, da bosta lahko kratko govorili. »Živijo, Rachel. Lepo te je slišati. Danes začneš s treningi, kolikor vem, boš dobila novega trenerja. Si že kaj živčna?« je veselo čebljala Pam, ko se je oglasila na klic. Vedela je, da Rachel spoštuje nekdanjega plavalca in novega trenerja Briana. »Ja, danes uradno začnemo,« se je zasmejala Rachel. Obe sta vedeli, da je Rachel ves čas uradnih počitnic pridno vadila. »Briana sem včeraj videla in danes sva skupaj tekla,« ji je kratko povedala. »In? Kakšen se ti zdi? Kako sta že skupaj tekla, mar ni on zaradi poškodb nehal trenirati?« so vrela vprašanja iz Pam, ki je hotela vse vprašati na enkrat. Rachel se je udobno namestila v fotelj in odgovorila prijateljici. »Kaj naj si mislim o Brianu? Saj veš, da ga spoštujem in je moj priljubljeni športnik. Človek je legenda! Poleg tega ti moram povedati, da je še bolj postaven kot na slikah. Saj si tudi to hotela slišati,« se je hihitala. »Seveda me zanima kakšen je videti! Na slikah je pravi cukrček,« se je zahihitala Pam nazaj. »No, slike mu delajo krivico,« se je zabavala Rachel naprej. »Uf, uf, škoda ker nisem doma,« je vzdihovala Pam. »Drugače šele okreva po nesreči. Sicer se ne opazi, a resnično nima kondicije in hitro se utrudi. Včeraj je plaval z nama z Alison. Niti senca samega sebe ni, a to skuša dobro prikriti. Do sedaj nisem opazila, da bi bil naduti zvezdnik, kar bi upravičeno lahko bil. Zjutraj me je dohitel v parku, predno sem začela teči in me prosil za družbo. En kratek krog sva tekla skupaj. Mislim, da težko najde motivacijo za tek in vaje,« ji je razložila. »In ti, vedno ustrežljiva in prava prijateljica, si ga spodbujala. Je to tudi zato, ker ti je všeč?« je zanimalo Pam. »No, všeč mi je že, a nikar ne sklepaj napačno. Nimam namena zapeljevati ga ali se pustiti zapeljati, če bi si on slučajno kaj napačno razlagal. Enostavno, večino svojega življenja v naslednjih nekaj mesecih bom preživela v njegovi bližini. Dober in prijateljski odnos še nikomur ni škodil,« se je zresnila Rachel. »In zakaj se ne bi pustila zapeljati? Preveč si izbirčna,« se je zresnila tudi Pam. »Ne vem, a nikoli nisem mešala dela in zabave. Zakaj bi jo zdaj?« je Rachel skomignila z rameni, čeprav je prijateljica ni mogla videti. »Zato, ker sedaj govoriva o Brianu. Vreden je mešanja zabave in dela,« ji je razložila prijateljica. Rachel se je zasmejala: »Ne poznam ga tako dobro, da bi lahko trdila, da je res vreden tega.« »Potem pa ga spoznaj! Nikoli ni prepozno, da si premisliš,« ji je skoraj ukazala Pam. »Prav, spoznala ga bom, saj mi kaj drugega ne ostane. A za zdaj naj ostane samo na prijateljstvu,« se je vdala Rachel. »Naj ti bo, a glej, da me boš redno obveščala,« je rekla Pam in Rachel je lahko čutila kako ji prijateljica skoraj žuga. »Veš, da te bom. Zdaj pa grem na prvi trening. Pozdravi Matta,  se slišiva,« se je poslovila od prijateljice in z nasmehom na obrazu odložila telefon. Pogrešala je Pam, čeprav sta se pred dobrim tednom videli.

Brian je vstopil v lokal in se nasmehnil Roju in njegovemu pomočniku Davu. Med potjo do njune mize je Mary povedal svoje naročilo in sedel. To jutro je bil lokal skoraj prazen. Do treninga je imel ravno dovolj časa, da popije kavo. »Lepo te je videti nasmejanega,« je pristavil Roj, ko je Brian sedel. »Ja, lepo jutro je,« je lenobno odvrnil Brian. »Danes bomo najprej imeli testiranje. Vedno začnemo s testiranji, da nam rezultati pomagajo, kaj je pri kom potrebno poudariti pri vadbi. Prosil te bom, da pripraviš fitnes vaje za vsakega posebej. Ni velika skupina. Samo njih sedemnajst. Tebi bom dodelil individualno delo z Elvinom in Rachel. Oba sta si sposobna priplavati vstopnico za olimpijske, zato potrebujeta malo več pozornosti. Naj te prvi vtis ne zavede. Elvin deluje problematično in je dokaj hitre jeze, rad ugovarja, a vedno naredi, kar se mu naročil. V resnici je z njim prijetno delati. Rachel je druga pesem. Ona je mila in vedno pozitivna oseba. Rada pomaga. Resnično je zgled mnogim in prav vsi jo imajo radi. V resnici je zelo prijetna oseba, a ona se je sposobna nasmehniti, ti pokimati in v naslednji sekundi narediti kar si je sama zastavila in v kar verjame, da je najbolje za njo, ne glede na to, da si ji pol ure razlagal nekaj drugega. Ona temu pravi, da posluša svojo intuicijo. Verjamem, da sploh ne bi imela trenerja, če bi lahko sama trenirala. Edino kot članica kluba lahko nastopa in ima neomejen dostop do bazena, to jo zadržuje v klubu,« mu je v kratkih črtah razložil glavni trener. Brian mu je samo pokimal in si pri sebi misli, da je Rachel resnično nevsiljivi vodja in velika individualistka. Spomnil se je njunega jutranjega teka. Brez besed ga je spodbujala, ko je izgubil ritem dihanja, je nekajkrat glasno vdihnila, da je lažje ujel pravi ritem. Ni se pustila motiti, naredila je tisto kar si je zadala zase. Ženska je vedela kaj hoče doseči in očitno je tudi vedela kako. Zanimivo bo delati z njo. V besedah s katerimi jo je Roj opisal, bi našel veliko podobnosti s tem, kako so opisovali njega, le s to razliko, da on nikdar ni bil preveč prijazen in še manj mil, mogoče tudi ni bil tako pozitivna oseba. Vsekakor sta jima trma in poslušanje svoje intuicije skupna.

Zbrali so se v fitnes centru nad bazenom in naredili testiranje. Briana ni presenetilo, da so Rachelini rezultati izstopali. Čeprav mu nihče ni povedal, je slutil, da je ona za razliko od ostalih, cele počitnice vadila. Razumel je njeno željo priplavati olimpijsko normo. Spoštoval je napor, ki ga je bila pripravljena vložiti v to. Ujel se je, da jo resnično občuduje. Kot plavalko in kot postavno žensko, ki ga je iz trenutka v trenutek bolj privlačila. Plavalci so se odpravili v bazen, Brian pa je z njihovimi mapami sedel in začel sestavljati vaje za suhe treninge. Prej bo končal, prej se bo pridružil Roju ob robu bazena, kjer so trenutno merili še njihove plavalne sposobnosti na 100 metrov. Skopiral si je Elvinovo in Rachelino mapo in ju odnesel domov. Tekom popoldneva je uspel dokončati šestnajst individualnih programov za kondicijske treninge. V kolikor se kdo od plavalcev odloči za tek, se bodo dobili zjutraj v parku, a nekako je slutil, da bosta z Rachel tekla sama. Roj mu je veliko povedal o navadah svojih varovancev in ker mu je za zdaj zaupal treniranje samo dveh in morebitno pomoč pri ostalih, se je odločil, da se posveti njima. Za Elvina je pripravil dokaj naporne vaje in tudi v bazenu ga bo moral še malo priganjati, a Rachel je spet bila posebna. Edino za njo ni pripravil ničesar. Prav tako, ni vedel, kaj naj dela z njo v bazenu. Ženska je že na testiranju za nekaj stotink presegla olimpijsko normo in slutil je, da se sploh ni potrudila po svojih najboljših močeh. Lansko sezono je osvojila titulo najboljše v državi v treh kategorijah, tako, kot sezono poprej. Očaran nad njo in z rahlo tremo kako trenirati z njo, se je odpravil v posteljo. Dolgo je ležal in premišljeval, nato pa le zaspal. Zjutraj ga je zbudila budilka. Na njegovo presenečenje je dobro spal, brez sanj. Podvizal se je, da bi ujel Rachel za jutranji tek.

Srečala sta se na križišču, kjer sta se prejšnje jutro razšla. Voščila sta si dobro jutro in brez velikih besed odšla do travnika in se začela ogrevati. »Včeraj sem naredil vadbene programe za vse plavalce, razen zate,« je Brian začel pogovor. »Ti si mi uganka. No, nisi ravno uganka, ker bi rekel, da si neverjetno podobna meni,« se je zasmejal, ko ga je presenečeno pogledala. »Ni mi treba povedati, kar že veš. Roj mi je povedal nekaj stvari o tebi. Dobro si pripravljena in tudi olimpijsko normo že preplavaš. Kot trener nočem izgubiti avtoritete pri drugih, zato potrebujem tvoje sodelovanje.  Imam predlog zate,« je nadaljeval. »Poslušam,« je bila kratka. »Nihče ni idealen trener sam sebi. Če že greš na olimpijske igre, potem se vrni z najžlahtnejšim odličjem. Zato predlagam, da mi poveš kako zdaj treniraš. Samo gola dejstva, kaj sedaj delaš, jaz pa bom pogledal, kje je smiselno dodati vadbo. Če ti bom postavil dokaj strožja merila in te priganjal, boš še malo napredovala. Upam, da boš s formo presenetila oba,« ji je nekako iznesel svoje razmišljanje. »Prav, ni problema,« mu je odvrnila. »Pred treningom pridi k meni, da preletiva dejstva in nekako sestavim tvoj seznam treningov,« je predlagal. »Boš skuhal kavo?« je resno vprašala. »Bom,« se ji je nasmehnil. »Prav, pridem. Imaš mleko za kavo?« je nadaljevala v resnem tonu. »Ne, bojim se, da ga nimam,« je žalostno odvrnil. »Nič hudega, ga bom jaz prinesla,« se je nasmehnila. »Samo stuširam se in pojem zajtrk in pridem, zato se ne obiraj pod tušem,« mu je navrgla in nadaljevala z ogrevanjem. Samo prikimal ji je in se nasmehnil. »Isto kot včeraj?« je vprašala Rachel, ko je menila, da sta se že dovolj ogrela. »Ja, prosim,« je odvrnil Brian. Počasi sta začela s tekom.

Rachel je pozvonila na Brianov zvonec. Dokaj hitro ji je odprl vrata. Stopila je naprej, na tla položila svojo torbo za trening in se radovedno ozrla po prostoru. »Lepo imaš,« je rekla in mu sledila v kuhinjo. »Hvala, sestra je poskrbela za opremo, a dal sem ji dokaj natančna navodila,« je rekel in jo z roko povabil naj sede. Sam je nalil kavo v skodelici. Rachel je dolila mleko v svojo kavo in postavila mleko na mizo. Brian se je zagledal v mleko. »3,5? Ali vedno piješ tako mastno mleko?« je presenečeno vprašal. »Vedno! Ne glej me tako presenečeno. Ali pijem mleko ali pa vodo, vodeno mleko nikoli,« mu je energično odvrnila. »Ok, ne razburjaj se, samo vprašal sem,« je skoraj zacvili Brian. »Pa veš, da tako mastno mleko ni zdravo?« je vseeno poskušal na miren način nadaljevati s temo. »Marsikaj ni zdravo pa ljudje vseeno uživamo. Tudi zrak ni neoporečen pa dihamo. In če mi slučajno hočeš povedati, da se ti zdi, da bi morala shujšati, ti takoj povem, da se ne bom držala prav nobene diete. Zato ne zgubljaj besed,« ga je opozorila in z užitkom naredila požirek kave. Brian se je zasmejal, občudoval je, kako se je lahko v sekundi preklopila iz jeznega govoričenja v čisti užitek. »Ne, nobene diete ti ne bom priporočil. Če bi mene kdo kaj vprašal, bi rekel, da bi se ti lahko zredila za kakšno kilo ali dve,« ji je odgovoril. »Jaz sem čisto zadovoljna s trenutnim stanjem, tebi na veselje se ne nameravam zrediti,« mu je odvrnila z nasmeškom. »Čas teče, najbolje bo, da začneva,« je predlagala in se udobno naslonila nazaj na stol ter stegnila nogi pod mizo. Brian je odprl njeno mapo in jo pogledal. »Prav, kako poteka tvoj dan in kaj vse narediš od vaj?« jo je vprašal, da bi dobil vpogled v njeno rutino. Počasi mu je opisala vse in na prazen list papirja si je delal beležke. Nato sta šla skupaj čez vaje v fitnesu. Rachel je pogledala na uro in vstala. Skodelici je oprala in ju položila na odcejevalnik. »Čas je, da greva. Hvala za kavo. Mleko spravi v hladilnik, mogoče si premisliš in ga poskusiš,« se je zahihitala in počakala, da je pobral papirje. Odpravila sta se proti športnemu centru.

Naslednje jutro sta brez velikih besed pretekla svoj, zdaj že rutinski, krog. Med vajami za raztezanje je Brian vprašal: »Boš šla pred plavanjem v fitnes?« »Danes ne. Moram po nakupih. Moj hladilnik je prazen. Po plavanju bom ostala malo. Saj veš, da nisem odvisna od fitnesa. Doma imam sobno kolo in napravo za veslanje. Pred spanjem vedno eno uro vadim,« mu je odvrnila. »Bi te motilo, če greva skupaj do trgovine? Lahko te peljem. Tudi moj hladilnik je prazen. Mislil sem iti po dopoldanskem treningu, a če te zdaj ne bo v fitnesu imam čas, tudi Elvin bo šel v fitnes po plavanju,« je sproščeno kramljal z njo, ko sta se napotila proti domu. »Seveda, lahko greva skupaj. Saj ni daleč, lahko greva tudi peš, razen, če boš res nakupoval kaj več,« mu je odvrnila. »Res ni daleč, a nisem navdušen, da bi vse nosil vso pot. Pridem pote,« ji je še rekel in zavil proti svojemu domu. Čez pol ure jo je poklical in čez nekaj minut je prisedla v njegov avto. Odpeljala sta se do trgovine. Brian je vzel voziček in Rachel košaro. »Kaj, ko bi danes prišla k meni na kosilo?« je vprašal, ko sta iz hladilnika jemala jogurt. Samo ošvrknil je njen izbor polnomastnega jogurta in polnomastnega mleka. Nič ni rekel. Takoj bi zagovarjala svoje stališče in zdaj se ni hotel prerekati z njo. »Zakaj me vabiš na kosilo?« ga je resno vprašala in se zazrla vanj. »No, kar nekaj vzrokov imam,« je začel in se še sam zazrl v njo. Čez nekaj trenutkov je nadaljeval: »Rad bi te bolje spoznal, rad vem s kom delam. Poleg tega, ne maram jesti sam. Priznam, da sem upal, da boš naredila solato in kakšno prilogo h kosilu, tega res ne maram delati,« se je pobalinsko nasmehnil. »Torej me vabiš, da kaj skuham?« se je zabavala Rachel. »Jaz bom popekel meso in pogrnil mizo. Delitev dela,« se je zabaval Brian. »Prav,« se je nasmehnila Rachel in sama zase odkimavala z glavo. »Veš Elvin bi znal biti ljubosumen,« je navrgla, ko je začela stopati naprej. »Jutri lahko povabiva še njega,« se je na videz zresnil Brian. »Ne pozabi, da imamo športniki dober tek,« se je zasmejala. »Nisem pozabil tega. Zdaj, ko nisem tako aktiven, moram paziti koliko pojem, saj ne pokurim več toliko kot prej,« ji je odvrnil in ji sledil do zelenjave. »Potem mi ostane, da te pojutrišnjem povabim k sebi na kosilo. Dovolila ti bom, da mi boš pomagal,« se je zabavala. »Rade volje,« se je zasmejal in izbiro zelenjave prepustil njej. Tudi njen izbor banan za njeno košaro ni komentiral, le zmajal je z glavo in prezrl njen grdi pogled nazaj.

Brian je lenobno vstopil v športni bar. Do jutranjega treninga je imel ravno dovolj časa, da popije kavo in poklepeta s prijateljem. Ko je stopil mimo točilnega pulta je pri Irene naročil podaljšano kavo in vodo, nato pa prisedel k Raymondu. »Kje pa imaš Rachel?« ga je presenečeno ogovoril prijatelj. Brian ga je samo zmedeno pogledal, zato se je Raymond nasmehnil in nadaljeval. »Zadnje tri tedne sta neločljiva in nemogoče je srečati enega, a da drugi ni v bližini,« mu je razložil. »Rachel je odšla do zobozdravnika na redno letno kontrolo,« je avtomatično odgovoril Brina in se s kimanjem z glavo in tihim, hvala, zahvalil Irene za kavo. »Tako neločljiva pa spet nisva,« je dodal. »Kot sem rekel, ves čas sta skupaj, ves čas!« se ni pustil Raymond. »Moja varovanka je, tako kot Elvin, zato je normalno, da veliko časa preživiva skupaj,« je lenobno odvrnil Brian in vešče skril spoznanje, da ima Raymond prav. Z Rachel sta vsak budni trenutek preživela skupaj. Ona je nadzirala njegovo vadbo, on je nadziral njeno vadbo. Tudi, ko jima ne bi bilo treba biti skupaj, sta našla razlog, da sta bila. »Z Elvinom nisi toliko skupaj kot z Rachel,« se je zabaval Raymond. »Elvin ima študijske obveznosti in živi na drugem koncu mesta,« je ugovarjal Brian. »Seveda. Rachel je v spomladanskem roku zaključila šolanje na fakulteti za šport. Pred dvema mesecem je naredila tudi trenerski izpit in seveda je tvoja soseda. Prikladno. Živi v bližini, razen plavanja, nima drugih obveznosti in ti uživaš v njeni družbi. Ne zamerim ti. Mogoče sem malo ljubosumen, a nikar ne skrbi, vem, da nisem pravi za njo,« se je začel zabavati Raymond. »Ne umišljaj si,« se je namuznil tudi Brian. »Ne umišljam si, samo resnico sem povedal. Ves čas tiščita skupaj in samo vprašanje časa je, kdaj se bo vajin odnos spremenil v bolj osebnega, če se že ni!?« je Raymond vztrajal v svojem. »Ne mešam zabave in dela,« ga je podučil Brian. »Rachel je drugačna. Rachel je vredna, da bi mešal zabavo in delo,« je resno pripomnil Raymond. »Za Rachel je pomembno, da se uvrsti na olimpijske igre in da se z njih vrne z odličjem,« se je vešče izognil odgovoru in pomisli, da ima njegov prijatelj prav. Rachel je res vredna vsake žrtve. Ob tem pogovoru si je prvič iskreno priznal tisto, kar je njegovo srce vedelo že nekaj časa, zaljubil se je v Rachel, v odločno, trmasto in samosvojo žensko, ki mu je zlezla pod kožo. Skozi veliko okno je opazil Rachel in Elvina, ki sta se smejoče odpravila proti bazenu. Urno je popil svojo kavo, pustil denar na mizi, se poslovil od prijatelja in se še sam odpravil. Dolžnosti so ga klicale in želel si je videti Rachel ter biti v njeni bližini.

Brian je natančno delal vaje na podlogi za vadbo. To je bila že utečena navada. Po teku po parku sta prišla k njemu domov in v njegovi improvizirani telovadnici delala vaje. Čeprav je pravilno dihal, se tokrat ni mogel čisto izklopiti, saj so njegove misli švigale sem ter tja. In prav vse so se vrtele okoli postavne plavalke, ki je prav tako izvajala jogo poleg njega. Jogo?! Ko mu je Rachel predlagala, da bi delala jogo se je samo zmrdoval in ji jasno in glasno dal vedeti, kaj si misli o jogi. Ja, do pred kratkim je bil prepričan, da je joga za lene ženske, ki so si tako našle izgovor za lenarjenje in istočasno umišljale kako skrbijo za svoje zdravje. Kaj kmalu, ko sta z Rachel začela skupaj teči, jo je povabil, da vaje raje delata v njegovi telovadnici. Prosil jo je, da mu pomaga izbrati sobno kolo na katerem bo vadil. Takrat je hotel kupiti še ročne uteži, a ga je prepričala, da je bolje, da si kupi podlogo za vadbo in steper. Sama je kupila kolebnico. Skupaj sta vadila. Joge mu ni več omenjala, a mu je predlagala nekaj vaj. Zdele so se mu smiselne in je sledil njenim navodilom. Po nekaj dneh vadbe ga je vprašala kaj si misli o vajah. Priznal ji je, da so težje kot se mu je zdelo, ko mu je razložila kako se izvajajo. Prav tako je opazil, da je njegovo telo bolj prožno in rahla otopelost mišic je počasi začela izginjati. »Torej ti je joga vseeno všeč? Še vedno misliš, da je primerna le za lene ženske?« mu je odvrnila z vprašanjem. Grdo jo je pogledal in na koncu le priznal, da je bil cepec. Zdaj je bil zadovoljen, da ga je s prevaro pripravila izvajati jogo. V vadbi je našel mir, ki ga je že predolgo pogrešal. A ne danes. Ponoči je slabo spal, saj je ves čas premleval svoje občutke do Rachel. Rachel ni bila več njegovo delo, postala je njegovo življenje. Tega ji seveda ni mogel priznati. Spoznal jo je in vedel je, da se je čisto posvetila svojemu cilju, olimpijskim igram. Prav tako ni vedel ali sploh kaj čuti do njega. Ni bil samo njen trener, bil je nekdo, ki je priplaval zlato na olimpijskih igrah. Je bila toliko v njegovi bližini, ker je hotela dobiti vso njegovo znanje in izkušnje? Tega ni vedel. In v resnici mu je trenutno bilo vseeno. Pomembno je le to, da je v njegovi bližini. »Rachel, premišljeval sem,« je tiho rekel, ko sta zaključila z eno od vaj. Ustavila se je in ga pogledala. »Zakaj se ne bi preselila v mojo sobo za goste?« je le izustil vprašanje. Presenečeno in rahlo nejeverno ga je gledala, zato je urno nadaljeval. »Domov hodiš samo spat. Ves čas posvečava vadbi in plavanju, ostalo pa preživiva tukaj. Zakaj bi plačevala najemnino? Pri meni je več kot dovolj prostora. Soba za goste je velika in ima svojo kopalnico. Telovadnica je dovolj velika še za tvoje naprave. Park in športni park sta bližje od tukaj. Delila bi si samo stroške. Kaj misliš?« »Ne vem. Domov resnično hodim samo spat. Toda stanovanje mi je zelo všeč in dobila sem ga ugodno,« je počasi odgovorila. »Če se bom preselila k tebi, bova nekako izgubila svoje privatno življenje,« je nadaljevala. Malo je pomolčala in ker se ni odzval je razložila: »Tvoja punca ne bo zadovoljna, če boš imel sostanovalko v svoji hiši.« »Mar kje vidiš kakšno punco v mojem življenju?« je odvrnil in se lenobno nasmehnil. »Ne. Toda, moški si. Kaj hitro si boš našel kakšno,« je ugovarjala. »Če bo tista prava bo razumela. Moje življenje je posvečeno plavanju in trenutno je moj največji cilj tvoj uspeh. Katera koli ženska, ki bi se lahko pojavila v mojem življenju, bo to morala razumeti,« ji je stvarno razložil. Samo pokimala je. »Ne vem. Moram premisliti. Kot sem rekla, stanovanje mi je resnično všeč,« je rekla čez nekaj trenutkov. »Premisli. Po olimpijskih te bodo veliki klubi še bolj snubili, kot te že zdaj. Kod ve kam te bo peljalo življenje,« ji je rekel in začel z naslednjo vajo. Ni smel siliti v njo. Dal ji bo čas. Če bo predolgo premišljevala ji bo še sem ter tja navrgel kakšno besedo v to smer. Tudi sam je bil še vedno odločen in vztrajen ter predan svojemu cilju. Ni dvomil v uspeh. Prvi korak je, da jo spravi pod svojo streho. Potem bo šel počasi naprej, vse dokler ne bo osvojil tudi njenega srca.

Rachel je ležala v svoji postelji in gledala v strop. Poklicala je Pam. Telefon je že nekaj minut držala v roki. Veselo je pozdravila prijateljico in jo, tako kot po navadi, vprašala kako ji gre in kaj se dogaja. »Kaj je narobe? Kaj te muči?« je vprašala Pam, ko je hitro in kratko odgovorila na zastavljena vprašanja. »Zakaj misliš, da me kaj muči?« je odvrnila Rachel in zatrla nasmešek, ki je pretil, da se razleze po njenem obrazu. »Ker te poznam in ker to slišim v tvojem glasu,« je prijazno razložila prijateljica. »No, ne morem reči, da je kaj narobe, ker ni. Samo ne vem kaj naj naredim. Brian me je povabil, da se preselim k njemu v sobo za goste. Pravi, da je neumno, da plačujem najemnino za stanovanje v katerega hodim samo spat,« je priznala Rachel. »Prav ima. Neumno je, da plačuješ najemnino za nekaj kar ne uporabljaš,« je strogo rekla Pam. »To je res, a ne vem, če si želim živeti z Brianom,« se ni pustila Rachel. »Ti že tako ali tako živiš z Brianom,« se je zasmejala Pam. »Ne pa ne,« se je zahihitala tudi Rachel. »Kaj res?« se je še naprej zabavala Pam. »No, mogoče res malo več časa preživiva skupaj, a to sem pričakovala že prej,« se je na koncu vdala Rachel. »Do sedaj si ga že spoznala. Kolikor vem, sta postala dobra prijatelja. Ne vidim razloga, zakaj ne bi sprejela njegovega vabila,« se je zresnila Pam. »Si zaljubljena vanj? Ti je težko, da bi ga videvala z drugo žensko?« je dodala. »Kaj pa vem. Od nekdaj mi je bil všeč. Ne bi rekla, da sem zaljubljena vanj, sem pa najbrž blizu, da se zaljubim. O njem se trudim ne premišljevati kot o moškem s katerim bi rada bila. Trenutno ni nobene ženske v njegovem življenju. Moram priznati, da me to kar preseneča,« je mirno odvrnila Rachel. »Mogoče nima nobene, ker si mu ti všeč,« je Pam previdno  iznesla svoje mnenje. »Ne vem. Najin odnos je prijateljski,« je priznala Rachel. »Mogoče te ne želi prestrašiti. Vsekakor mu moraš biti všeč, drugače ne bi toliko časa preživel v tvoji bližini. Z Elvinom ne preživi toliko časa kot s teboj in verjamem, da je njegov prijateljski odnos z Elvinom drugačen od vajinega,« ji je prijateljica poskušala odpreti oči. »Ne, z Elvinom ne preživi toliko časa kot z menoj,« se je strinjala Rachel in se istočasno zavedala, da ga z nikomer ni videla imeti takega sproščenega in odkritega odnosa kot z njo. »Prav, reciva, da sva si všeč, čeprav sem jaz trenutno bolj za prijateljski odnos med nama. Kaj bo, če se preselim k njemu? Kaj naj naredim, če bo hotel imeti kaj več kot le prijateljski odnos?« je tiho dahnila Rachel. »Koliko si stara? Kaj si želiš v življenju? Ali mora zaradi olimpijskih iger tvoja postelja ostati hladna?« jo je s karajočim glasom vprašala prijateljica. »Povedala si svoje. Razumem,« se je nasmehnila Rachel. »Si res? Brez tveganja ne moreš imeti srečnega življenja. Rachel, sposobna si poseči po zvezdah in tudi zaslužiš si vse najboljše. Vprašanje je, ali si drzneš. Dajmo punca. Naspi se in jutri spakiraj svoje stvari. V petek pridem domov, če se še ne boš preselila, te bom jaz,« ji je z ukazujočim glasom povedala Pam in se kmalu za tem poslovila.

»Premišljevala sem o tvojem predlogu, da se preselim k tebi,« je rekla Rachel. »Predno ti odgovorim, me zanima, kaj je z obiski. Bi te motilo, če bi kdo prišel k meni?« je nadaljevala pogovor. Brian je globoko vdahnil, še sreča, da sta ravno pretekla njegov krog in je njegovo nekaj sekundno molčečnost lahko pripisala lovljenju sape in ne hladnemu šoku, ki je zajelo njegovo srce. Pri omembi obiskov je takoj pomislil na kakšnega postavnega moškega, ki bi si lastil Rachelino telo in tudi predstavljati si ni drznil, kaj bi počela skupaj. Ljubosumje je bilo premočno. Ker do sedaj ni videl nobenega, ki bi ga Rachel spustila bližje k sebi, sploh ni premišljeval v to smer. Toda imela je vso pravico na zasebno življenje. Noben moški ga ne bo ustavil, da je ne poskusi dobiti zase. »Saj bova sostanovalca, seveda imaš lahko obiske. Neumno vprašanje,« je le dahnil svoj odgovor. »Pam pride v petek domov. Po navadi vedno vsaj eno noč prespi pri meni. Te res ne bo motilo?« je nadaljevala. Kamen se mu je zvalil s srca. Pam je poznal le s slik in iz Rachelinih pripovedovanj. Vedel je, da je njena najboljša prijateljica in v veselje mu bo spoznati jo tudi v živo. »O, to je pa lepo,« je takoj odvrnil. »Lepo jo bo spoznati,« je priznal in še dodal, »če želita zasebnost se vama lahko umaknem, že dolgo nisem obiskal starša.« »Nikar se ne umikaj. Tudi Pam komaj čaka, da te spozna,« je zgroženo ugovarjala Rachel. Samo pokimal ji je in čez nekaj trenutkov vprašal: »Naj ti pomagam pri selitvi? Danes po dopoldanskem treningu  imava čas.« »Najprej moram spakirati svoje stvari, potem mi pa lahko pomagaš prepeljati stvari,« se je nasmehnila. »Prav. Po treningu lahko pakiraš jaz pa se bom potrudil in nama pripravil kosilo. Le glej, da boš prišla,« se je začel zabavati. Samo pokimala mu je in odtekla še en krog v svojem hitrem tempu, njega pa pustila, da naredi vaje za raztezanje. Zadovoljno je zrl za njo. Prvi korak mu je uspel. Zdaj bo moral počakati na pravi trenutek, da naredi naslednjega.

Pam je zvedavo gledala okoli sebe. »Rachel je rekla, da imaš resnično lepo, a moram povedati, da je bila le skromna v opisu. Prelepo je,« se je veselo smehljala. »Hvala, moja sestra je naredila največ tukaj. Zelo sem ji hvaležen,« je odvrnil Brian. »Skuhal bom kavo, Rachel ti pa razkaži Pam zgornje nadstropje,« je predlagal in se napotil v kuhinjo. Rachel se je pred tremi dnevi vselila k njemu. Njemu se je zdelo, kot bi že ves čas živela skupaj. Prvo noč je bolj nemirno spal, saj se je zavedal, da ljubezen njegovega življenja spi v sosednji sobi. Zdaj je bil pomirjen. Imel jo je ob sebi. Ženski sta se hihitaje vrnili dol in se mu pridružili v kuhinji. Rachel mu je hitro prenesla dogodek, ki ju je zabaval, nanašal se je na Pamino doživetje v študentski kavarni. V resnici ji ni bilo treba ničesar govoriti, a tako se je navadila nanj in na njun iskren odnos, da je to naredila čisto podzavestno. Tako kot je čisto domače postavila vrečko s pokovko v mikrovalovno pečico, za njiju in stresla kikiriki v posodico za Briana, ki ga je imel resnično rad. Kmalu so se prestavili v dnevno sobo in se prepustili pogovoru ob katerem so se vsi trije zabavali in nasmejali. Pam je vztrajala, da ji dovolita pripraviti večerjo, dokler bosta ona dva na popoldanskem treningu. Oba sta veselo sprejela predlog. Brian ji je hitro razložil kje je kaj in izrazil upanje, da se bo znašla v njuni kuhinji. Pam mu je bila takoj všeč. Ne kot ženska, ki bi ga privlačila, čeprav je bila prava lepotica, temveč, kot prijateljica in odprta in pozitivna oseba. Všeč mu je bilo predvsem to, da ga ni takoj občudujoče sprejela, kot večina ljudi. Ljudje so še vedno v njem gledali uspešnega športnika in znano osebnost. A ne Pam. Pam ga je previdno ocenjevala. Predvideval je, da predvsem ocenjuje ali je primeren za njeno prijateljico. Kaj kmalu se je njen prijateljsko zaščitniški odnos, ki ga je imela z Rachel, prenesel tudi nanj. Torej je opravil prvo preizkušnjo. V njegovem srcu se je zbudilo majhno upanje, da ima v Pam zaveznico. Med vrsticami je ujel, da se je Rachel s Pam posvetovala glede selitve k njemu. Torej se bo moral potruditi in prepričati obe ženski, da je vreden Rachel. To ga ni motilo, v resnici ga je zabavalo. Ni imel pravih prijateljev in Pam bo dobrodošla. No, vse kar osrečuje Rachel je dobrodošlo.

Prišla je tudi prva plavalna preizkušnja. Okrožne kvalifikacije za državni pokal. Preplavati olimpijsko normo je eno, dobiti pravico oditi na olimpijske pa je nekaj drugega. In sedaj se je boj začel. Brian se je ozrl po kombiju. Elvin je na zadnjem sedežu igral neko igrico na svojem mobilnem telefonu. Rachel je poleg njega spala. Ostali plavalci so se zabavali po svoje, večina jih je poslušala glasbo na svojih slušalkah. V sebi se je nasmehnil. Ne dolgo nazaj je on sproščeno prenašal potovanje, dokler je bil njegov trener ves na trnih. Tako kot je bil sedaj sam. Vedel je, da sta tako Elvin kot Rachel pripravljena in predvsem sposobna zmagati na okrožnem tekmovanju. Zaupal jima je, a vseeno ni bil miren. Medtem, ko sta ona dva bila čisto sproščena, kot bi ne bila pred prvo in mogoče najpomembnejšo preizkušnjo letošnje sezone. Brian je nežno dregnil Rachel in jo prebudil. »Zbudi se, prispeli smo,« je mirno rekel. »Že? Mislila sem, da bom samo malo zadremala,« se mu je nasmehnila in rahlo pretegnila, kolikor ji je prostor dopuščal. »Mogoče si mislila. Nekaj članov ekipe je res zadremalo, a ti si spala kot za stavo,« se je zasmejal Brian. »Je Elivn kaj klel?« je šepetaje vprašala. »Ja, nekajkrat,« ji je enako odvrnil Brian in jo malo začudeno pogledal. »Potem ga ne bom spraševala do katerega nivoja je prilezel. To odsvetujem tudi tebi,« se je zahihitala in se zazrla skoki okno. Res so prispeli. Kombi je ustavil na parkirišču. »Dajmo, pokažimo tem amaterjem kako se plava,« je glasno rekla Rachel in zaploskala. Po kombiju se je razlegel smeh in zmagovalni vzkliki. In res so pokazali iz kakšnega testa so. Rachel je pred odhodom v bazen udarila v dlan vsem trem trenerjem in so plavalcem iz kluba. Na Brianovo presenečenje je nega celo kratko cmoknila na ustnice in mu šepnila naj ne skrbi. Samo nasmehnil se ji je. Najraje bi si ustnice pokril z dlanjo in zadržal ta čarobni trenutek, a dovolj je bil star in pameten, da tega ni naredil v pričo drugih. Vsekakor pa si je trenutek shranil v lačno srce. Od štirih prostih mest za državni pokal so zasedli vsa štiri mesta in zmagovalno so se vrnili domov. V športnem baru so naredili majhno zabavo. Že prej so odšli na zasluženo pozno kosilo, a so vseeno naročili še nekaj pizz, saj se vedno lačni športniki niso branili dodatnega prigrizka.  Rachel in Brian sta se med zadnjimi odpravila domov. Čeprav je Rachel hrepenela po tem, da se vrže na svojo posteljo in zaspi, se je udobno namestila v dnevno sobo, saj jo je Brian povabil, da spijeta še eno pijačo. Nalil jima je po kozarec rdečega vina. Zdaj sta bila doma in prav je, da uspeh nazdravita. To je bil njegov prvi kozarec alkohola po nesreči. Za ta dan tudi zadnji. Nikdar več si ne bo dovolil, da bi se napil. Ni bil odvisen od alkohola, a ob pravih priložnostih ga je včasih rad pregloboko pogledal v kozarec. In njegovi alkoholni spodrsljaji se nikdar niso dobro končali. Če nič drugega, je končal v postelji z neprimernimi ženskami. Obrnil je list svojega življenja, dozorel je. Sedel je na kavč poleg Rachel in ji nazdravil, nato sta se oba naslonila nazaj in nekaj trenutkov uživala v tihem zmagoslavju. »Rachel, hočem, da veš, da si mi všeč. Si moja najboljša prijateljica, a kljub temu o tebi premišljujem kot o ženski, ki si jo želim,« je tiho rekel. Še sam ni vedel zakaj je to rekel. A tako je čutil in neki notranji glas mu je prigovarjal, naj ji to pove. Ostala je tiho. Tudi on je nekaj kratkih trenutkov molčal. »Glej, med nama se ne bo nič spremenilo. Hotel sem samo, da veš,« je šepetaje prekinil tišino. »Tudi ti si meni všeč. Bil si mi všeč, še predno sem te spoznala. Si moški v katerega bi se z lahkoto zaljubila, a sedaj nimam časa za ljubezen. Preveč bi lahko izgubila,« je tiho priznala. Nista se gledala, še vedno sta sedela na pol zleknjena na kavču in Rachel je mižala, Brian pa je svoj pogled zadrževal na stropu. »Jaz sem že zaljubljen vate. Nikdar te ne bi prizadel ali zahteval kaj več kot si pripravljena dati. Čakal te bom. Kadar koli si boš želela kaj več od tega kar imava, sem ti na voljo. Vesel sem, da sva razjasnila stvari,« je rekel in se presedel, da jo je lahko opazoval. Odprla je oči in nagnila glavo ter ga pogledala. V njenem pogledu je lahko zaznal nežnost in notranji mir. »Boš šel jutri z menoj k mojim staršem na kosilo?« ga je vprašala. »Si želiš, da bi šel?« ji je odvrnil z vprašanjem. »Seveda, drugače te ne bi vprašala,« se mu je nasmehnila in svoje vino popila do konca. »Prav, šel bom. Tvoja družina mi je všeč. Tvoji sestri sta tako prisrčni,« se je nasmehnil. »Ja, če so ti všeč hihitajoče najstnice,« se je Rachel na videz zgrozila.« »Čisto v redu sta. Najstnici sta. Poleg tega se nehaj zgražati, saj ju imaš rada. Tako čiste in brezpogojne ljubezni še nisem videl,« je odvrnil in vzel kozarec iz njene roke. Rachel se je samo nasmehnila in nemo prikimala. Vstal je in se napotil v kuhinjo. »Čas je, da se naspiš,« je rekel čez ramo. »Ja, dolg dan je za nama,« je pritrdila in vstala. Postala je na kuhinjskih vratih. »Brian, hvala. Lahko noč.« »Ni za kaj. Lahko noč,« ji je odgovoril in pomil kozarca. Postal je pred njenimi vrati, se nasmehnil in nadaljeval do svoje sobe. Privoščil si je dolgo tuširanje in se nato odpravil spat. Pomirjen, saj sta si povedala resnico in zdaj sta vedela kako čutita. Kdo ve kako se bo njun odnos obrnil, a vseeno, če bi se Rachel lahko zaljubila vanj, bo poskrbel, da se bo. Zdaj je bil še bolj odločen, kot prej, da bo njegova. Rachel je vstopila v svojo sobo. Veliko, prostorno in zračno sobo v pastelno zelenih odtenkih. Brian je pravzaprav imel dve sobi za goste, a se je ona takoj zaljubila v to. Povsod po sobi je bilo čutiti njeno energijo. Sama je hotela svoje slike, ki jih je bilo kar nekaj, samo postaviti na komodo, a je Brian vztrajal in jih je skoraj vse obesil na steno. Od nekdaj je bila redoljubna, a je z drobnarijami, ki so prosto napolnjevale sobo ustvarila resnično domačnost. Od prvega trenutka, je bila vesela, da je sprejela njegovo povabilo in se preselila k njemu. Sedaj je bila malo na trnih, saj ni vedela kaj naj si misli o njunem pogovoru in priznanju čustev. Že res, da si je želela Briana, a ni bila prepričana, če je prav, da se spusti v zvezo z njim. Dal ji je čas in ona ga bo z veseljem sprejela. Samo preoblekla se je v svojo improvizirano pižamo in padla v posteljo. Mislila je, da bo zaspala istega trenutka, ko bo položila glavo na vzglavnik, a se je zmotila. Ležala je v postelji in premišljevala o Brianu.

Rachel je najbrž dobro zadremala, ko jo je predramilo ropotanje iz spodnjega nadstropja. Vstala je iz postelje in odprla vrata. Ozrla se je po hodniku. Vrata Brianove  sobe so bila na stežaj odprta, skoznje je pronicala svetloba njegove namizne svetilke. Še enkrat je kratko zaropotalo. Brian je moral biti v kuhinji. Brez strahu se je odpravila k njemu. Postala je na vratih in ga opazovala. »Je kaj narobe?« je le tiho vprašala, ko je ni opazil. Brian se je zdrznil in obrnil k njej. »Ne, vse je v redu. Oprosti ker sem te zbudil,« je rekel obžalujoče. »Nisi me zbudil. Če bi resnično spala, ničesar ne bi slišala,« se mu je nasmehnila, saj je resnično imela dober in trden spanec. »Ne moreš spati?« je spraševala naprej. Brian je nekaj trenutkov pomolčal potem pa le priznal. »Spet sem imel moraste sanje. Vsake toliko časa imam isto nočno moro. Znova in znova podoživim nesrečo. Bal sem se zaspati nazaj. Upal sem, da mi bo kozarec čaja pregnal sanje.« »Mogoče bi raje poskusil s kozarcem mleka ali še bolje, kakava,« je predlagala in stopila mimo njega. Iz omarice je izvlekla čokolado z lešniki in jo začela odpirati. Ponudila mu je košček. Samo odkimal je in jo nekaj trenutkov opazoval. »Ali res verjameš, da so sladkarije zdravilo za vse?« je naposled le vprašal. Zdaj je ona odkimala. »Ne, ne mislim. Jaz vem, da je čokolada in objem zdravilo za vse,« je odvrnila in odlomila košček čokolade ter mu jo nesla do ust. Poslušno je odprl usta in sprejel čokolado. Nasmehnila se mu je in razširila roki, da jo je lažje stisnil v svoj objem. Nekaj trenutkov sta stala objeta. Nato se je Brian malenkostno odmaknil, le toliko, da jo je lahko pogledal v oči, pri čemur je ni spustil iz svojega objema. »Hvala,« je šepnil in jo opazoval. »Je pomagalo?« je šepnila nazaj. »Veliko bolje se počutim,« je priznal in jo še naprej opazoval. Nežno se mu je smehljala. Počasi je sklonil glavo. Ni mogla prezreti njegovega namena, da jo poljubil. Ni se odmaknila, ni ugovarjala. Samo stala je v njegovem objemu in mu vračala pogled. Počasi je svoje ustnice spustil na njene. Nekaj trenutkov sta se previdno dotikala z ustnicami. Počasi je poglobil poljub. Polastil se je njenih ustnic in jih pripravil do tega, da so se razmaknile. Lačno je poiskal njen jezik in se zapletel v igro strasti. Počasi, kot je napredoval, tako se je počasi odmaknil iz poljuba. »Mogoče tega ne bi smel, a sem si resnično želel. Oprosti,« je šepnil. »Če si ne bi želela tvojega poljuba, bi te lahko ustavila. Nisem te, zato se nimaš za kaj opravičevati. Zdaj vsaj vem kaj zamujam. Vseeno bom izkoristila čas, ki si mi ga dal in premislila, kaj si želim v prihodnosti. Lahko noč,« je šepnila in se izvila iz njegovega objema. Stekla je v svojo sobo in se udobno namestila na vzglavnik. Zaspala je v naslednjem hipu.

Brian je prisluhnil spokojni tišini hiše. Počasi se je napotil v spodnje nadstropje. Bila je nedelja. Dokaj zgodnja ura, še posebno, ker sta sinoči šla pozno spat in se nato zaradi njegove nočne more sredi noči dobila v kuhinji. Ni obžaloval poljuba. Pomiril ga je in razdražil istočasno. Odgnal je njegovo nočno moro in sprožil še večje hrepenenje po Rachel. Previdno, da je ne zbudi je pristavil kavo. V tistem so se odprla vhodna vrata. Rachel je vsa zadihana in rahlo zardela od teka pokukala v kuhinjo. »Tekla si?!« je presenečeno vprašal in istočasno komentiral očitno. »Ja. Sinoči sem te vprašala, če bi šel teči, a si kategorično zavrnil, da je nedelja dan za počitek, zato te nisem budila,« je odgovorila s skomigom ramen. »Se spominjam. Nisem si mislil, da boš ti vseeno šla. Vsaj ne jutro po tekmovanju in manjši zabavi,« je odvrnil. »Pojdi pod tuš. Kava bo vsak čas kuhana,« ji je predlagal in stopil do omarice po skodelici. Rachel se je z urnim korakom odpravila v svojo sobo. »Pohitela bom,« je zamrmrala čez ramo. Brian je samo odkimaval. Neverjetna je bila in on si jo je želel. Noro želel. Postavil je skodelici na mizo in pripravil nekaj opečencev, maslo in marmelado. Rachelin priljubljen jutranji prigrizek. »Mama je klicala. Hotela naju je povabiti na kosilo, a sem ji rekel, da jo je tvoja mama prehitela. Zato sva jutri po jutranjem treningu povabljena na kosilo,« je Brian povedal novice, ko je Rachel prišla v kuhinjo. »Bo naredila svojo slastno borovničevo pito?« je z upanjem vprašala Rachel. »Seveda,« se je zasmejal Brian, ki je mamo prosil naj za Rachel pripravi  borovničevo pito. Zadnjič, ko sta bila pri njegovih starših na večerji, se je Rachel preprosto zaljubila v mamino borovničevo pito, ki jo je tudi sam imel najraje. »Z veseljem grem k tvojima na kosilo,« se je zahihitala Rachel in si postregla z zajtrkom. Brian jo je občudujoče opazoval, a tega ni opazila saj se je lotila zajtrka. Njena družina ga je resnično dobro sprejela in njegovi družini je bila ona všeč. Vsi so vedeli, da se je Rachel preselila k njemu. Prav tako so vsi verjeli, da sta skupaj in da je med njima veliko več, kot le prijateljstvo. Ne on in ne Rachel, se nista pretirano trudila, da bi jih prepričala v nasprotno. Res, da sta zanikala njihova predvidevanja in povedala resnico, a nista jih vsak čas popravljala ali se trudila prepričati v resnico. Po navadi sta preslišala namigovanja. »Kaj?« je vprašala Rachel, ko je v nekem trenutku dvignila pogled in zagledala Brianov občudujoči pogled. Čeprav je prekinila tok njegovih misli je povedal resnico. »Nič. Samo občudoval sem te,« se ji je nagajivo nasmehnil. »Resnično me želiš osvojiti?!« je komentirala očitno. »Seveda, saj sem ti povedal,« se je malenkostno zresnil. Za trenutek je zaprla oči in rahlo odkimala. Brian je stegnil svojo roko in čez mizo prijel njeno dlan. »Česa te je strah?« je tiho vprašal. Ni počakal na njen odgovor, saj ga je lahko naslutil. »Ne bom se samo poigral s teboj. Nisi kratka osvojitev. Vate sem se zaljubil ob najinem prvem srečanju v baru, čeprav nisem vedel kdo si. Ljubezen na prvi pogled. Že nekaj časa se poznava. Moja ljubezen je postala samo čista in resnično prava. Vem, da se bojiš, da bo zaradi naju trpelo plavanje. Zagotavljam ti, da ne bo. Prav tako bova vadila, saj oba potrebujeva vadbo. Polega tega ti lahko zagotovim, da ne bom postal popustljiv, kvečjemu te bom lažje še bolj priganjal. Toliko se že poznam in mislim, da si me tudi ti že spoznala.« »Ne boš odnehal in ne boš mi olajšal izbire?« je šepetaje vprašala. »Ne,« ji je iskreno odgovoril in vstal, da je lahko stopil k njej. Ni izpustil njene dlani. Sedel je poleg nje in se zazrl v njene oči. »Zelo sva si podobna. Ne mešava dela in zabave. A tole med nama je pravo življenje. Ljubezen ni zabava. Skupaj bova še močnejša,« je rekel nežno in jo pobožal po obrazu. Z obema dlanema je prijel njen obraz in jo opazoval. Hotel je njeno dovoljenje, da jo poljubi. Počakal je nekaj trenutkov in svoje ustnice spustil na njene za nežen in ljubeč poljub. Roki mu je ovila okoli vratu in se prepustila njegovim ustnicam. Besede bi bile odveč.

Svoje ljubezni nista obešala na velik zvon. Med treningi sta se obnašala skrajnje profesionalno. Njuno privatno življenje je bila njuna stvar. Že res, da ljubezni nista skrivala, a sta vseeno v javnosti ostala dokaj diskretna. Hodila sta z roko v roki, a poljube in druge nežnosti sta pustila za čas, ko sta bila sama. Taka sta pač bila. Obema je tako ustrezalo. Pomembna sta bila ona dva in ne njuna okolica.

Rachel je nežno poljubila Briana za dobro jutro in se izvila iz njegovega objema. Držala se je njunega nenapisanega urnika in bila taka, kot vedno. Z ničemer mu ni izdala, da ve, da je danes njegov rojstni dan, še manj, da je s pomočjo njegove sestre organizirala rojstnodnevno zabavo presenečenja. Zelo prikladno, da je bil petek. Obvestila ga je, da danes prideta Pam in njen fant Matt. Uslužno je ponudil, da ju povabi k njima. Lahko bosta spala v nekdanji Rachelini spalnici. Rachel se mu je zahvalila in ga ganjeno poljubila. Ne toliko zaradi povabila, ker ju je ona že tako ali tako povabila, temveč zaradi Brianovega odnosa do nje. Vse je bilo njuno in še predno se je dobro zavedala je on njuni življenji prepletel v dvojino, v neločljivo celoto. Čeprav ji je redko povedal, da jo ljubi, je njegovo ljubezen čutila na vsakem koraku in v vsakem njegovem dejanju. Brian ni nikomur povedal, da je njegov rojstni dan. Tudi namignil ni. Že od nekdaj mu je rojstni dan bil nekakšno breme. Po nesreči pa je verjel, da je ravno dan nesreče njegov novi rojstni dan. Čez dan se je sprostil v upanju, da so vsi drugi pozabili. Mama ga je seveda zjutraj klicala in mu voščila vse najboljše ter ju za naslednji dan povabila na kosilo. Rachel, ki je vedela vse o pogovoru, saj sta se z Brianovo mamo sinoči uspešno dogovorili za nekaj malenkosti za zabavo, se je obnašala čisto navadno in nevedno. Brian ji je samo omenil, da sta jutri povabljena na kosilo. Tudi Pam in Matt sta dobila povabilo. Po dopoldanskem treningu sta se zapeljala na letališče po prijatelja. Skupaj so pojedli hitro kosilo in že sta morala Brian in Rachel nazaj v bazen. Brian, se je posvetil vadbi z Elvinom, saj mu ta dan nikakor ni šlo, tako, da ni uspel ujeti pomenljivih pogledov ostalih članov ekipe. Rachel ga je po treningu prepričala, da sta stopila na hitro do prodajalne in nabavila še nekaj drobnarij za večerno druženje s Pam in Mattom. Med tem so Pam in Matt, člani Brianove družine in Raymond uspeli preurediti spodnje nadstropje ter ga pripraviti za zabavo. Rachel je uspelo, da je Brian prvi vstopil v hišo. Od presenečenja je stopil korak nazaj in se zazrl v Rachel, ki se mu je ljubeče nasmihala. »Vse najboljše za rojstni dan, ljubi,« je rekla in ga vpričo vseh strastno poljubila. »Darilo te čaka na najini postelji,« mu je šepnila in ga porinila proti druščini, ki mu je veselo voščila. Hiša je pokala po šivih. Vsi so prišli. Vsi člani plavalne ekipe, prijatelji, sorodniki in dobri znanci. Šele čez dobro uro je Brian uspel stisniti Rachel v svoj objem. »Tvoja ideja?« je veselo vprašal. »Pravzaprav sva se z Erico skupaj domislili in organizirali vse skupaj,« mu je odvrnila. »Hvala,« je rekel ganjeno in jo poljubil. Roki je ovila okoli njegovega vratu in mu vrnila poljub. »Nista par, kaj?« je rekel njegov oče in ga potrepljal po hrbtu, ko se je skušal prebiti do hladilnika po novo steklenico piva. Samo skomignila sta z rameni in se nasmehnila drug drugemu. »No, zdaj sva. Že nekaj časa sva, a takrat, ko ste vsi pritiskali na naju nisva bila,« je le odvrnil Brian. »Vsi smo čutili, da sta rojena drug za drugega. Pomembno je le to, da sta to dojela tudi vidva,« jima je zaklical oče čez ramo in se posvetil svoji nalogi. Brian je prijel Rachel za dlan in se odpravil k sestri, moral se je zahvaliti tudi njej. To je bil najlepši rojstni dan, kar ga je doživel v življenju, če ne računa otroških zabav, ki sta mu jih pripravila starša.

»Kako se počutiš?« je vprašal Brian, ki je nežno privijal Rachel v svojem objemu po dolgem in strastnem ljubljenju. »Čudno,« je odvrnila in privabila še večji nasmešek na njegovem obrazu. Vedela je kaj jo sprašuje. Jutri je bil pomemben dan. Dopoldne bo konferenca za novinarje in potem odletijo na olimpijske igre. Obema z Elvinom se je uspelo uvrstiti v ekipo. »To je normalno. Nikar ne srbi, pripravljena si,« jo je skušal pomiriti, čeprav je bila sila sproščena. »Vem, a vseeno je nekako čudno,« se je nasmehnila nazaj. »Zaspi, naspati se moraš,« ji je šepnil in jo poljubil na ramo. »Ti tudi,« je šepnila in ga poljubila na ustnice. Nato sta spokojno zaspala.

Euforija olimpijskih iger je zajela vse, a kljub temu je Rachel vedela po kaj je prišla. Imela je Briana ob sebi in to ji je vlivalo dodatno moč in mir. Odšla je po najžlahtnejše odličje, a vrnila se je z dvema zlatima medaljama in eno srebrno. Preprosto je blestela v vseh treh disciplinah. Tudi Elvin je uspel priplavati dve medalji, eno srebrno in eno bronasto. Kljub blišču olimpijskih iger jih je šele doma čakal pravi cirkus. Mediji so jih oblegali na vsakem koraku. Zabave dobrodošlice in slavja so se vrstile. Šele po dobrem tednu sta se Rachel in Brian uspela vrniti v ritem svojega življenja.

Rachel je sedela za mizo v njuni kuhinji in srkala kavo. Na mizi je imela kup papirjev, pogodb, ki so tako kot je Brian napovedal prihajale od vsepovsod. »Kaj mamljivega?« je vprašal Brian, ko je vstopil v kuhinjo in z glavo pokazal na papirje. »Ponudbe o katerih še sanjala nisem. Ena je boljša od druge,« je skrušeno priznala. »Te je katera posebej pritegnila?« ga je zanimalo. »Ja in ne,« je odvrnila in ga povabila naj sede k njej. Ustregel ji je. Sedel je poleg nje in jo objel čez ramo. Glavo mu je položila na ramo in zaprla oči. »Tudi ti si dobil nekaj ponudb,« je rekla.«Je tebe katera posebej pritegnila?« jo je zanimalo. »Jaz imam pogodbo z Rojom še za eno sezono. Res, da bi jo lahko prekinil in mu plačal odškodnino, a ne bom. Dal mi je priložnost, ko drugi niso hoteli. Tukaj sem doma in za zdaj bom ostal tukaj. Čast mi ne dovoli, da bi se odločil drugače,« je priznal. »Toda po enem letu, če me boš hotela ob sebi, bom prišel za teboj. Tudi, če si bom moral poiskati kakšen drugi poklic,« je dodal stvarno. Srce se mu je trgalo. Ni je želel izgubiti, a ni imel pravice zadrževati je ob sebi. »Bi res to naredil zame?« je tiho vprašala. »Seveda. Ljubim te, vse bi naredil zate,« ji je resno zatrdil in močneje stisnil k sebi. »Misliš, da bi najina ljubezen obstala eno leto, če bi bila ločena?« jo je zanimalo. »Seveda! Nič ne more ugasniti moje ljubezni do tebe!« ji je zatrdil, čeprav ni vedel kako bo z njeno ljubeznijo do njega. »Potem pa vem katero ponudbo bom sprejela,« je dahnila. »Katero?« je vprašal dokler je še lahko govoril. Njegov svet se je začel rušiti. »Predno ti povem, te moram prositi za eno stvar. Bi res vse naredil zame?« je vprašala in se odmaknila iz njegovega objema, ravno toliko, da ga je lahko pogledala v oči. »Vse bi naredil zate. Kaj naj naredim?« se je zresnil. »Sprejela bom Rojevo skromno ponudbo in ostala tukaj, če se poročiš z menoj,« je rekla in ga ljubeče pogledala. Najprej so se mu razširile oči in ustnice so se same zavihale v nasmešek. Strastno jo je poljubil in šele čez čas odgovoril: »Izpolnila mi boš edino neuresničeno željo, če boš postala moja žena! Ljubim te, Rachel!« »In jaz ljubim tebe, Brian,« je odvrnila predno jo je ponovno poljubil.

  • Share/Bookmark

Zgodba s pomola

Zapisano pod: Daljše zgodbe — majapupik 19:31 dne 13.08.2014  Tagano

Enya se je zazrla skozi kuhinjsko okno. Pogled se ji je ustavil na očetovi ribiški barki, ki se je pozibavala na gladini morja ob pomolu na koncu njihovega dvorišča. Ob misli na hladen veter, ki je pihal z morja, jo je zmrazilo, čeprav je bila v topli notranjosti hiše. Koledarsko naj bi bila že pomlad, a se zima nikakor ni hotela umakniti. Iz misli jo je predramil očetov kašelj. Globoko je vdihnila in dvignila pladenj na katerega je položila krožnik svežega peciva in skodelico čaja. V nekaj korakih je prečkala razdaljo med kuhinjo in dnevnim prostorom, kjer je njen oče počival na udobnem kavču pred televizijskim sprejemnikom. Ljubeče se mu je nasmehnila in odložila pladenj na mizico pred kavčem. »Skuhala sem ti čaj,« je milo rekla. »Hvala, ljubica,« se ji je zahvalil oče tik predno ga je ponovno zajel nov napad kašlja. »Oče, si premislil o možnosti, da bi se končno upokojil?« je tiho vprašala Enya, ko se je očetov kašelj umiril. Thomas je z narejeno nevednostjo in presenečenjem pogledal hčerko. »Oh, prosim te. Veš, da smo ti vsi trije predlagali, da premisli o upokojitvi. Prodaj ribiško barko in uživaj v mirnih dneh,« je odločno povedala Enya. Vedela je, da se brata strinjata z njenim predlogom, le oče ni hotel slišati nič na to temo. »Sedi, deklica moja,« je tiho rekel Thomas in pokazal na rob kavča. Enya je sicer imela že skoraj štiriindvajset let in je po mamini smrti, pred štirimi leti, skrbela za hišo, njega in oba starejša brata, a dokler bo živ, bo njegova deklica. Ubogljivo je sedla poleg očeta in ga prijela za dlan. »Samo prehlajen sem. Nič hudega mi ne bo,« jo je hotel potolažiti. »Očka, nisi več najmlajši in dobro veš, da morje, veter in napor uničujeta tvoje zdravje,« mu je poskusila dopovedati očitno. Samo nasmehnil se ji je. »Ljubica, razumi me. Moj ded je bil ribič, moj oče je bil ribič, jaz sem ribič. Samo to znam delati. To rad delam, ne glede na ceno, ki jo plačujem zdaj. Posedanje ni zame. Tvoje mame ni več in vi trije ste že odrasli. Moja barka je vse kar mi resnično zapolnjuje dneve. Če mi vzamete barko mi boste vzeli življenje. Ne razumi me narobe. Vse vas imam rad, zelo rad, a počasi boste zaživeli svoja življenja in našli svojo srečo, tako kot sem jo jaz našel z vašo mamo. Plul bom do zadnjega diha. To bo pika na i mojega življenja. Naj vam ne bo hudo, ničesar v življenju ne obžalujem. Zato me ne silite v nekaj kar nisem in kar ne bi mogel prenesti,« ji je razložil. Samo prikimala mu je in ga objela. »Fantom bom odnesla pecivo in kavo v delavnico,« mu je še rekla in vstala. Brez, da bi ji to povedal, se je zavedala njegovih besed. Sedaj, ko je zbral pogum in ji to glasno potrdil, ga ni mogla pregovoriti. Tudi hotela ni.

Enya se je zavila v svojo jakno in vzela termo vrček z vročo kavo in krožnik peciva. Urno se je napotila za hišo. Dobrih deset metrov stran od hiše, v rahlem pobočju, je stala mizarska delavnica. S ponosom je opazovala stavbo. Oba starejša brata sta se navduševala nad delom z lesom. Že res, da sta zvesto plula z očetom in bila dobra ribiča, a les ju je bolj zanimal. Pred leti je najstarejši brat Caylan omenil, da bi rad imel delavnico. Na presenečenje vseh, ga je oče podprl. Začeli so načrtno varčevati. Očetu je v resnici šlo kar dobro in nikoli niso občutili pomanjkanja, a njegovi prihranki so bili le skromni. Po mamini smrti je Enya prevzela skrb za družino. Čeprav je bilo dogovorjeno, da odide na študij, ga je opustila. Takrat je spoznala, da zelo rada peče in dela slaščice. Sprva je pekla za domače, nato je razvajala sosede in kmalu je začela dobivati naročila. Tako je tudi sama prispevala nekaj denarja v družinski proračun. Od vsake slaščice, ki jo je prodala, je nekaj malega dala na stran in si tako varčevala za nakup slaščičarskih pripomočkov. Vse kar so lahko dali na stran je šlo za delavnico. Caylan si je nad delavnico postavil stanovanje, ki pa še zdaleč ni bilo dokončano. Nad delavnico so stale le gole stene in streha. Kar nekaj časa bodo morali varčevati, da bo lahko nadaljeval z deli. Pred dobrimi šestimi meseci je uspel opremiti delavnico in začeti z delom. Oče je imel nekaj gozda in kar nekaj dreves so posekali, da sta brata dobila material za delo. Nekaj lesa so prodali, da so lahko zasadili mlada drevesa namesto teh, ki so jih posekali. Brata sta izkoristila čas čez zimo in pridno delala. Imela sta kar nekaj strank. Trenutno sta delala novo opremo za lokalni pub. K sreči sta že zaključevala, kajti kljub delavnici bosta ostala tudi ribiča in čez nekaj dni se bosta sigurno odpravila z očetom na morje. Enya je bila ponosna na svoja brata. Bila sta inteligentna in dojemljiva. Oba visoka in postavna. Po mami so vsi trije podedovali svetle kodraste lase in od očeta nebeško modre oči. Vsi trije so si bili po obraznih potezah dokaj podobni, čeprav je Enya imela žensko mehkejše poteze in bolj okrogel obraz. Resnično ju je imela rada, saj sta najboljša brata na svetu. Od prvega zaslužka v delavnici sta ji kupila velik, dodatni hladilnik in zmogljivejši mešalnik. Darilo, s katerim sta jo presenetila, sta poimenovala predčasno novoletno darilo. Prav tako sta ji obljubila novo kuhinjo. Njihova kuhinja je bila lepo ohranjena, a za njene potrebe premajhna in malo nefunkcionalna. Ko je Caylan odprl delavnico je najprej začel delati njeno kuhinjo, a ko je dobil prvo naročilo, je morala ona počakati. Ni se jezila zaradi tega. Vedela je, da brata vsak prosti trenutek izkoristita in delata njeno kuhinjo. Od nje ne bosta dobila plačila in zato so imeli drugi prednost. S komolcem je odprla vrata in vstopila v delavnico, v topel  ter z vonjem po lesu in laku prepojen prostor. Z nogo je rahlo zaprla vrata in se nasmehnila drugemu bratu Dunhamu ter bratrancu Powelu, ki sta pridno lakirala še zadnje kose dokončane opreme za pub. »Prinesla sem kavo in pecivo,« je veselo rekla. Moška sta v hipu odložila čopiča in ji iz rok vzela krožnik in termovko. Powel ji je še pomežiknil in takoj pospravil v usta kos peciva. Enya se mu je samo nasmehnila. Powel je zadnje dve leti več preživel pri njih kot v sosednji vasi pri svoji družini. Eno leto starejši bratranec se ni branil dela. Že tri leta je plul in ribaril z njeno družino, sedaj, ko so odprli mizarsko delavnico pa se je pokazal kot priden in zanesljiv delavec. Enyin pogled je poiskal Caylana. Oči so se ji zasvetile, ko je videla, da njen brat dela na njeni kuhinji. Caylan je stopil bližje in jo ohlapno objel ter poljubil vrh svetlih kodrov. »Glavnina tvoje kuhinje je končana. Mislim, da nam bo uspelo in jo bomo dokončali in postavili, še predno izplujemo,« ji je ljubeče povedal. »Hvala,« je odvrnila ganjeno. Ni jih prosila za kuhinjo, sami so ji predlagali, da bi ji jo naredili. Ni jih priganjala ali drugače sitnarila in to je še bolj spodbudilo družino, da so jo želeli osrečiti. Še nekaj minut se je zadržala pri njih in se nato napotila v hišo. Čas je bil, da začne kuhati kosilo ter se posveti naročeni rojstnodnevni torti ter rednemu vikend naročilu za pub, nekaj slastnih pit in slanega peciva. Spet se je zavila v svojo jakno in se s hitrimi koraki napotila v hišo. Hiša in pripadajoče, precej veliko zemljišče, sta bili že nekaj rodov v njihovi lasti. Oče je še pred njenim rojstvom podrl staro, majhno hišo in na njeno mesto postavil večjo. Spodaj so imeli poleg kuhinje z jedilnim kotom še veliko shrambo, dnevni prostor, dve spalnici, ena je bila očetova, drugo pa je naselila ona, kopalnico in pralnico. V nadstropju so stale še štiri manjše spalnice in dve kopalnici. Od zunaj je hiša delovala precej majhna, a za njihove potrebe je bila dovolj prostorna. Čeprav nikoli niso govorili o prihodnosti, se je zavedala, da bo hiša najverjetneje ostala njej, razen če se ne poroči s kakšnim tujcem in odide iz teh krajev. Za sedaj še ni mislila na poroko, še fanta ni imela. Caylan si je zgradil stanovanje nad delavnico, ko ga bo enkrat dokončal, bo tam tudi živel. Mogoče bo še prej zaprosil svojo Meege za roko in bosta za začetek živela v očetovi hiši, a tudi o tem se niso pogovarjali. Dunham se je zaljubil v Doreene, edinko, ki je živela le tri hiše naprej. Njen oče je po dolgotrajnem bolehanju  pred kratkim umrl. Doreene je ostala z mamo sama. Dunham je že nekaj let hodil k njim in skrbel, da so bila vsa moška dela pri hiši opravljena. Vprašanje časa je bilo, kdaj se bosta poročila. Vsekakor se bo Dunham preselil k njima. Enya je verjela, da čakata, da mine doba žalovanja za Doreeninim očetom. Z obema bratovima izbrankama se je dobro razumela. Obe je imela rada. Njena brata sta dobro izbrala. Powel je bil še malo leteč in si še ni našel tiste prave. Ni se še želel ustaliti. Enya ga je popolnoma razumela.

Čez dva dni, v petek, ko so sedli h kosilu je Caylan ogovoril očeta: »Klical me je Roarke. Moj prijatelj in sošolec. Spraševal je, če tukaj kdo potrebuje ribiča. Njegov dosedanji delodajalec je prodal svojo barko in v domači vasi ne najde zaposlitve. Glede na to, da smo ostali brez Jamesa, sem mu rekel naj kar pride, da ga boš ti zaposlil.« »Prav si storil. Res potrebujemo še en par pridnih rok,« mu je zadovoljno odvrnil oče. »Lahko ga nastanimo v prazni spalnici v nadstropju,« je še dodal in pogledal Enyo. »Seveda, ni problema, jo bom pripravila. Kuham za nas pet, še za enega ne bo problem dodati,« mu je stvarno odvrnila. Tudi James je po vrnitvi barke z morja velikokrat jedel pri njih in se šele nato odpravil domov. Roark je med šolanjem dvakrat ali trikrat prišel s Caylanom k njim. Skozi meglo se je spominjala visokega in suhega fanta s kodrastimi svetlimi lasmi in očmi zelene barve, barve trave po nalivu. Očitno sta moška ostala dobra prijatelja. Zato ji nov član njihovega gospodinjstva ni predstavljal nobenih problemov. »Prišel bo jutri dopoldne. Pomagal nam bo postaviti kuhinjo in pripraviti barko, predno v torek izplujemo,« je nadaljeval Caylan. Enyo so preplavili dobri občutki ob misli, da bo dobila novo kuhinjo. Polna energije je pospravila po kosilu in se lotila čiščenja že tako čiste spalnice za Roarka. Kasneje bo počasi začela prazniti kuhinjo.

Roarke je s svojim starim poltovornjakom zapeljal v vas. Oziral se je okoli. V zadnjih desetih letih, kar je bil na zadnje tukaj, se v tej srednje veliki vasi ni nič spremenilo. Pri pubu je zavil levo in se spustil proti zadnjim hišam, čisto zadnja je stala hiša Caylanove družine. Ustavil je na dvorišču in se z navdušenjem zazrl v ribiško barko. Njegov stric je bil ribič in že kot otrok se je tudi sam navduševal nad tem poklicem. Njegov bratranec je po stričevi smrti prodal barko, saj se je raje posvetil kovaškemu poklicu, tako kot njegov oče in starejši brat. Sam se ni nikoli navduševal nad kovaštvom, zato je poiskal zaposlitev na ribiški ladji. Nekega dne, ko bo privarčeval dovolj denarja si bo kupil svojo. Ni še uspel dobro stopiti iz avta, ko so se odprla vrata delavnice za hišo in je Caylan veselo in z urnimi koraki prišel do njega. Objela sta se in si izmenjala besede prijateljstva in dobrodošlice. Caylan ga je najprej popeljal do delavnice. Hotel mu jo je pokazati, saj je bil sila ponosen nanjo. Powel in Dunham sta ga veselo pozdravila in urno dokončala sestavljanje in pričvrščevanje vratc na omarice Enyine kuhinje. »Mislim, da je Enya skuhala kavo in tudi pita, ki jo je zjutraj spekla, mora biti že ohlajena,« je veselo navrgel Powel in moškim nakazal, da je že čas, da se odpravijo v hišo. Vsi so se strinjali in se odpravili za Powelom. Po kosilu bodo lahko začeli odstranjevati staro kuhinjo in postavljati novo. Dunham in Powel sta vzela Roarkovi torbi, skoraj vso njegovo premoženje in jo odnesla v njegovo spalnico. Ribiško opremo sta pustila v poltovornjaku, saj jo bodo pred plovbo odnesli na barko. Thomas je vstal iz fotelja in stopil Roarku nasproti. »Dobrodošel dečko. Obžalujem, da se nisi kaj prej oglasil pri nas. V veselje mi je, da boš plul z nami,« je rekel veselo in mu podal svojo dlan. Od nekdaj je čutil, da je Roark iz pravega testa za ribiča, saj mu ni ušlo fantovo zanimanje, ki ga je pokazal na tistih nekaj obiskih pri njih. V resnici mu je bil fant že prvič, ko ga je videl, všeč. »Mene veseli, da vas ponovno vidim in še bolj, da bom končno lahko plul pod vašim vodstvom,« je iskreno odvrnil Roark in stisnil ponujeno dlan. Thomas se je očitno postaral, a žar iz njegovih modrih oči je ostal isti, pronicljiv, inteligenten in poln življenjskega žara. »Opusti vljudnost, tukaj smo vsi družina,« ga je podučil Thomas in ga očetovsko potrepljal po rami in nato ponovno sedel v svoj fotelj. Rahlo je še zakašljal, saj se je njegov kašelj ob Enyini negi precej umiril. Enya je stopila s pladnjem s skodelicami kave iz kuhinje in jo odložila na mizico sredi dnevnega prostora. Obrnila se je in nasmehnila Roarku. »Enya?! Zrastla si v pravo lepotico! Nikar mi ne zameri besed. Spominjam se te, kot majhne, suhcene deklice z neukročenimi svetlimi kodri in velikimi radovednimi modrimi očmi,« se je veselo zasmejal in ji podal svojo dlan v pozdrav. »Pozdravljen, Roark. Ja, malo sem zrastla in ukrotila kodre,« se je zasmejala. »Tudi ti si še malo zrastel in seveda dobil na mišični masi,« mu je priznala svojo ugotovitev. Kot mladeniča sta bila Caylan in Roark približno iste višine, oba precej visoka, a sedaj je Roark prerastel Caylana in kar precej je morala dvigniti glavo, da ga je lahko pogledala v oči, ki so bile edina stvar, ki se na njem ni spremenila. Njegovi svetli lasje so potemneli do lepega svetlo rjavega odtenka. Ni bil več fant ampak moški. Postaven moški. »Verjamem, da bomo znali izkoristiti njegove mišice,« se je zasmejal Caylan in sedel na kavč, ter z roko povabil prijatelja, naj prisede. Tudi Powel in Dunham sta prišla nazaj, ravno prav, da sta ujela Enyine besede in se le muzajoče nasmihala drug drugemu. Moški so si postregli s kavo, Enya pa je stopila po pito, da jim postreže. »Kosilo bo čez slabo uro,« je še dodala in izginila nazaj v kuhinjo.

Po kosilu so se moški lotili Enyine kuhinje. Štirje pari pridnih rok so dokaj hitro odstranili staro kuhinjo in postavili novo. Enya je še pozno v noč občudovala in pospravljala svojo novo kuhinjo. To je ni zmotilo, da zjutraj ne bi zgodaj vstala in moškim pripravila zajtrk. Ponovno je občudujoče obstala in opazovala svojo novo kuhinjo. Jeseni je Powel prebelil celo hišo pri čemur je upošteval njeno željo in v osnovno belo barvo dodal še nekaj barve. Njena kuhinja je zaradi svetlo rumenih sten in naravne barve lese žarela kot sončno jutro. Zadovoljno se je nasmihala in se urno lotila zajtrka in kasneje se bo posvetila peki piškotov za moške, da jih vzamejo na plovbo. Po kosilu, ko bodo oni že končali glavnino priprav na barki, bo odšla še sama na barko in jim počistila notranjost. Jutri, ko bodo oni odnesli novo opremo v pub, kajti izkoristiti morajo edini dan, ko je pub zaprt, bo poskrbela za njihov hladilnik in jim založila kuhinjo z živili. Čeprav so bili ribiči dokaj vraževerni ljudje in niso dovoljevali ženskam na barke, je bil njen oče prepričan, da jim Enya prinaša srečo. Od kdaj se je lahko Enya spomnila, sta z mamo vedno hodili na barko. Mama jim je vedno pospravila notranjost in jim z živežem založila kuhinjo. Po njeni smrti je to nalogo prevzela ona. Od nekdaj je poznala vsak kotiček očetove barke. Eno poletje je celo plula z njimi na enem od krajših ribolovov. Že pred časom si je priznala, da uživa v vlogi gospodinje in da ji je ribiško življenje na nek način resnično všeč. Kot majhna je večkrat potožila, zakaj tudi ona ni fant, a sedaj je bila zadovoljna s svojim življenjem.

Enya se je s plastičnim vedrom s čistili in krpami odpravila proti barki. Nasmehnila se je Roarku, ki je iz svojega poltovornjaka vzel svoje škornje in nepremočljivo obleko. »Čas je, da še jaz naredim svoje,« mu je veselo rekla in zazibala vedro v roki. »Naj ti kaj pomagam odnesti na krov?« je še dodala. »So mi povedli, da boš ti pospravila notranjost,« se je nasmehnil nazaj. »Hvala, a tole bom že lahko sam odnesel,« je zavrnil njeno pomoč, saj je resnično ni potreboval. Zaprl je vrata avtomobila in stopil za njo proti barki. Ravno, ko sta se povzpela na leseni mostiček med pomolom in barko, je nenadni sunek vetra močno zazibal  barko, posledično se je tudi mostiček zazibal. Noben od njiju tega ni pričakoval. Enya je zakrilila s prosto roko, kako bi ujela ravnotežje. Roark je hitro odreagiral in urno objel Enyo okoli pasu in jo naslonil na svoj prsni koš. V tem času bi se hudo prehladila, če bi pristala v ledeno mrzli vodi. Skupaj sta naredila še teh nekaj korakov, ki ju je ločilo do barke. Ko sta stala varno na krovu, jo je Roarke spustil. Počasi se je obrnila in se mu iskreno zahvalila. »Hvala za pomoč. Nisem tako nespretna, a priznam, da sem izgubila ravnotežje. Brez tebe bi verjetno čofnila v vodo. Nič kaj me ne mika kopanje v hladni vodi.« »Malenkost. Tebi vedno na uslugo,« se ji je pobalinsko nasmehnil v odgovor in se napotil na drugi konec barke. Mogoče se ona ni zavedala, a plavanju sta se izognila za las. Tudi sam je izgubil ravnotežje, ko pa ni bil pozoren, saj je opazoval njene kodrčke, ki so se pozibavali na njenem hrbtu speti v čop. Njen vonj je napolnil njegove nosnice in misli so mu zatavale v prepovedane vode. Enya mu je bila zelo všeč. Prebudila je moškega v njem. Že nekaj časa ni imel ženske. Toliko stvari se je zgodilo v kratkem času, da je tudi pogrešal ni. Ob pogledu na Enyo pa se je prebudil vsak kotiček njegovega telesa. Nagonsko jo je stisnil k sebi, da jo zavaruje. S tem si je nakopal nemalo nepotešenih trenutkov, saj je zdaj poznal mehkobo njenega vitkega telesa in si jo še bolj želel. Pustil je, da je mrzli veter zapihal v njegov obraz. Upal je, da bo hlad pregnal vročico, ki se ga je polotila zaradi Enye. Thomas je ravno izstopil iz hiše, da je lahko videl kaj se je zgodilo. Z resnim obrazom je opazoval Roarka in svojo deklico. Čeprav se njegov obraz ni premaknil in kotički ustnic so ostali resni, so se njegove oči zasvetile in razkrile, da ga je dogodek razveselil in zabaval. Pomislil je, da bi bil Roarke pravi moški za njegovo deklico.

Enya je odprla vhodna vrata. Moški so se v zgodnji jutranji uri napotili na plovbo. Skuhala jim je kavo in jim pripravila zajtrk. Tudi Doreene je prišla pospremiti Dunhama in ostale na plovbo. Za ženske je bilo vedno težko gledati, ko se njihovi moški podajajo na morje. Nikoli niso vedele kdaj se bodo točno vrnili, če se sploh bodo. Doreene jim je na hodniku zaželela srečno plovbo in močno objela Dunhama. Enya je stala pri vratih in vsakega samo stisnila v objem. Oče je stopal prvi. Sledil mu je Powel in nato Dunham. Caylan ji je v slovo namenil poljub vrh glave in pomenljiv pogled, ki je govoril naj pazi nase. Roarke je stopal zadnji. Če jih je vse objela, bo pa še njega. Saj je v teh kratkih dneh, kar je stanoval pri njih, postal del družine. Nasmehnila se mu je in razširila roki za objem. Stopil ji je bližje in jo privil ob svoje telo. Tudi sam jo je poljubil vrh svetlih kodrov. Z roko jo je pobožal vzdolž hrbtenice in odšel. Ženski sta stopili iz hiše. Naredili sta le nekaj korakov proti pomolu in obstali. Od tam sta opazovali njihov odhod. Ko so se oddaljili od domačega zaliva sta se vrnili v hišo. Spili bosta kavo in se kratko družili ter spodbujali druga drugo, da bo z njimi vse dobro in da se bodo hitro vrnili z bogatim ulovom. »Dunham mi je povedal, da je Roarke Caylanov prijatelj. Ni mi pa povedal, da je tako postaven in malce zagledan vate,« je iskreno rekla Doreene in s svojimi velikimi jantarjevo rjavimi očmi radovedno pogledala Enyo. Enya je od presenečenja nekaj trenutkov samo zrla v bodočo svakinjo. »Ja, Caylanov prijatelj je. Doma ni našel službe in mi smo potrebovali še enega člana posadke. Trenutno živi tukaj,« je začela razlagati. Globoko je vdihnila in se nasmehnila prijateljici: »Ja, precej postaven je. Pravi moški, z utrjenimi mišicami in prelepimi očmi. Toda, ne verjamem, da je zagledan vame.« »Ti nisi opazila njegovih pogledov, s katerimi te spremlja, ko ne gledaš. Verjemi mi, malo sem starejša od tebe in delam v pubu, kjer vidim marsikaj. Roarke je zagledan vate,« se je zahihitala Doreene. Enya jo je nekaj časa nemo opazovala, nato pa le šepnila: »Všeč mi je. Resnično všeč.« »Tukaj ni veliko samskih deklet, vsaj ne spodobnih. Mislim, da ga boš z lahkoto dobila, če si boš tega želela. Če boš potrebovala kakršen koli nasvet ali pomoč, mi samo povej. Verjamem, da bo tudi Meege spoznala isto, ko vaju bo enkrat videla skupaj. Veš, da na naju lahko vedno računaš,« ji je stvarno odvrnila Doreene in se presedla k njej na kavč, da jo je lahko objela prek rame, zaradi ženskega zavezništva in tihe želje, da tudi Enya najde pravo ljubezen. Dekle je zaradi mamine smrti prehitro odraslo in živela je s samimi moškimi sorodniki. Doreene jo je občudovala zaradi spretnosti, iznajdljivosti in poguma soočiti se z življenjem. Čeprav je mlajša od njiju z Meege ju je sprejela z odprtimi rokami in čistim srcem. Razkrila jima je tudi veliko o kuhi in delila z njima svoje slaščičarske skrivnosti. Ob kakšnem večjem naročilu je sprejela njuno pomoč ali pa ju sama prosila za njo. Enyo si preprosto moral imeti rad. V kolikor se Roarke resnično ne zaljubi v njo, je pravi tepec, si je mislila Doreene, a tega ni povedala na glas. Enya še za nikogar ni rekla, da ji je resnično všeč, čeprav je kar dolgo obdobje hodila z enim fantom iz vasi. A takrat so vsi slutili, da med njima ni tiste prave ljubezni.

V soboto se je Enya zazrla v morje. Njen občutek ji je pravil, da bi se znali njeni moški danes vrniti. Skuhala je kosilo. V kolikor se je motila, ga bo pospravila v hladilnik in  tam bo lahko počakal še dan ali dva. Skuhala si je kavo in iz pečice vzela zadnjo, tretjo pito z jabolki, dodatno naročilo za pub. S skodelico v roki je ponovno stopila k oknu in zrla na mirno gladino morja. Končno se je mraz malo umilil in lahko bi rekla, da se je začela pomlad. Zgodnja in mrzla pomlad. Naredila je požirek kave, ki bi se ji skoraj zaletel, saj je opazila barko, ki je plula proti obali. Nasmehnila se je, saj je spoznala očetovo barko. Le njen oče je svojo barko prebarval v svetlo zeleno. Do konca je popila kavo in se zavila v svojo jakno, si potegnila kapuco na glavo in se napotila proti pomolu. Vrgli ji bodo vrv in lahko bo privezala barko. Še prej je poklicala Doreene in Meege in jima sporočila, da se barka vrača. Stala je na pomolu in opazovala barko, ki se je bližala. Powel ji je pomahal in ona mu je odvrnila z mahanjem. Roki je ovila okoli svojega telesa, da se pogreje. Misli so ji odtavale k Roarku. V teh nekaj dneh, ga je zavestno odmislila. Spraševala se je ali so Doreenine besede resnične. Doreene ji nikdar ne bi rekla česar takega, če ne bi bila prepričana. Toliko jo je poznala. Je res Roarku všeč? On je njej vsekakor bil. Toda, tukaj je še kup drugih stvari. Ali si bo Roarke drznil zapeljati delodajalčevo hčerko in prijateljevo sestro? Iz spoštovanja do njiju in zaradi službe, bo najverjetneje zatrl svoja čustva. Bi si ona drznila imeti razmerje z njim pod očetovo streho? Težko. Opazila je, da je njen oče Roarku zelo naklonjen. Toda ali bi odobraval njuno zvezo? Bi njena brata odobravala to zvezo? To vedo le oni in ona jih vsekakor ne bo spraševala o tem, ne glede na to, kako se počuti v Roarkovi bližini. Prezrla bo hitrejši utrip svojega srca in drobne metuljčke v trebuhu, kadar koli sliši njegov globok, žametni glas ali vidi njegovo skladno in možato pojavo. Še tesneje se je objela z rokama, saj je podoživela tisti objem na mostičku, ko jo je stisnil na svoje prsi. Tako dobro se je počutila, varno in zadovoljno. Vdihnila je mrzel zrak in nepogrešljiv vonj morja ter se tako prisilila, da se vrne v stvarnost. Barka je bila skoraj ob pomolu. Nadela si je vesel nasmeh in jim zaklicala dobrodošlico. Že po njihovih nasmehih je vedela, da je bil ulov dober. Najprej so se ustavili v mestu in prodali ulov in se šele nato napotili domov. To je vedela, ker je to bila njihova stalna praksa. Upala je, da so ji prinesli nekaj rib za eno kosilo ali večerjo. Zelo rada je imela ribe in nikoli niso pozabili na njo. S ponosom je opazovala Caylana, ki se je prvi napotil po mostičku na pomol. V roki je nosil vedro rib in se je sestri samo nasmehnil ter stegnil svojo dlan, da je udarila vanjo. Ni je hotel objeti, saj je vedel, da ne bi bila navdušena, če bi vonj po ribah prenesel na njo. Sledil mu je Powel in Enya je iz njegovega nagajivega nasmeška vedela, da jo bo poskusil tesno objeti, ravno zato, ker je to tako sovražila. Dekliško je zacvilila in se mu poskusila izmuzniti. Z narejeno nespretnostjo in počasnostjo sta se lovila po pomolu, vse dokler se ni Enya zaletela ob visoko, čvrsto telo. Ni ji bilo treba pogledati, da bi vedela, da se je s hrbtom ustavila ob Roarkovih trebušnih mišicah. Powel je izkoristil priložnost in urno objel oba. Svoje dlani je položil na Roarkova ramena in jo kot v sendviču stisnil k Roarku. »Lepo je biti doma. Pogrešali smo te,« se je zabaval Powel. »Hvala, zdaj bom smrdela, kot pokvarjena tuna,« je odvrnila sarkastično in vihala svoj mali nosek. »Zdaj mi je žal, da sem vam skuhala kosilo in naredila čokoladno torto,« je dodala nesrečno. Powel se je urno odmaknil. »Mogoče sem res malo pretiraval. Kaj, ko bi kot opravičilo z Roarkom danes pomila in pospravila posodo po kosilu?« se je poskusil izmazati. »Čakaj! Jaz nisem nič kriv. Jaz sem tukaj žrtev! Vidva sta se zaletela vame, ko sem se čisto lepo brigal zase. Kot tolažbo bi lahko dobil en kos torte več od ostalih,« je protestiral Roarke. Enya ga je pogledala in zavila z očmi ter se nasmehnila. Prav dobro je čutila njegove dlani, ki so se sklenile na njenem trebuhu in so jo tesno privile ob njegovo čvrsto telo. Roarke se je samo zahihital. »Kako si vedela, da danes pridemo?« je radovedno vprašal Dunham. »Intuicija,« je skomignila z rameni in se napotila proti hiši. »Mislim, da se sploh ne rabimo truditi, da bi ti popravili hišno radio postajo,« je pripomnil Powel in dobil grd Caylanov pogled, čeprav sta se oba zavedala, da je bila to le šala. Caylan je bil zaradi okvare njenega radia zelo razdražen. Že drugi dan plovbe je med pogovorom le zahreščal in obmolknil. Po kosilu bo pogledal kaj je narobe z radio postajo in se nato odpeljal v mesto. Sklenil je, da je že čas, da določene stvari vzame v svoje roke. Po potrebi bo kupil nove dele ali celo novo radijsko postajo. Končno bo odšel in kupil prstan za Meege in jo poskušal prepričati, da sprejme njegovo snubitev in se preseli k njim in med njihovo plovbo ostane z Enyo. Čeprav je bil toliko stvaren, da je vedel, da selitev k njim trenutno še ni možna. Dokler se Meegein brat Nelson ne poroči in domov pripelje žensko, Meege ne more pustiti nego mame in vodenja gospodinjstva na moških ramenih. Torej je že skrajnji čas, da se pogovori z Nelsonom. Čas je bil, da se tudi sam ustali ob svoji ljubljeni Meege, ki ga je že pred leti očarala z rdečkastimi lasmi, pegicami in zelenimi očmi. Zavil bo še v zavetišče in Enyi nabavil novega psa. Njihov petnajst letni mešanec je to zimo podlegel starosti, kljub temu, da je zadnjih nekaj let živel v hiši in spal v Enyini sobi. Oče se je sprva upiral njeni želji, da psa pripelje v hišo, a je na koncu le popustil, saj ga je skrbelo, ko je Enya ostajala sama doma. Velikokrat je med njihovo plovbo k njej prišla njegova sestra, a sedaj je zaradi zdravstvenih težav prihajala le poredko. Enya je omenila, da bo šla do zavetišča in si izbrala novega psa, a zadnjih nekaj mesecev sploh ni šla do mesta. Odločen, da resnično ukrepa, je Caylan odšel v svojo sobo. Privoščil si bo dolgo tuširanje in nato povabil Roarka, da ga spremlja v mesto. Slišal je, ko je Enya povedala Dunhamu, da bo Doreene vsak čas prišla po naročene pite za pub. Doreene je danes delala popoldansko izmeno v pubu. Zvečer bi lahko vsi skupaj odšli do puba in se zabavali. V ponedeljek spet izplujejo in mora dobiti Nelsona na samem, istočasno pa si je zaželel sproščenega druženja z Meege.

Enya je ravnokar končala večerjo in iz omarice vzela krožnike, ko je slišala Caylanov poltovornjak, ki se je ustavil na dvorišču. »Enya, z Roarkom imava presenečenje zate!« je že z vrat vpil Caylan. Enya je prišla iz kuhinje in veselo vzkliknila, ko je opazila velikega, temno rjavega psa z daljšo dlako med moškima. Urno je pristopila in počepnila ter psu podala svojo dlan, da jo je lahko povohal. Nato ga je pobožala po glavi. »Zdravo lepotec,« je šepnila psu. »Ime mu je Spike in je star dobrih šest mesecev,« je pripomnil Caylan. Enya je še enkrat pobožala psa po glavi, se nasmehnila v njegove pametne oči in vstala. Objela je brata, stopila na prste in njegovo glavo potegnila nižje, da ga je lahko poljubila na obraz. Isto je ponovila z Roarkom. »Hvala, res je krasen,« je dodala in dvignila vrečo s pasjo hrano, ki sta jo moška odložila k steni. »Pridi dragec, ti bova nalila vodo in nasula nekaj briketov. Večerja je na mizi,« je skoraj v eni sapi oznanila Enya in se s psom tesno za petami odpravila v kuhinjo. Iz shrambe je vzela pasje posode in jih napolnila s hrano in vodo. Nato je še sama sedla za mizo, kjer so moški že začeli večerjati. »Lahko bi se odpravili do puba na eno pivo ali dva,« je spotoma navrgel Caylan. Moški so se strinjali. »Tudi ti greš z nami,« je Caylan resno pogledal sestro. »Ne skrbi, jaz bom delal družbo tvojemu Spiku. Le pojdite in se zabavajte. V ponedeljek zgodaj zjutraj ponovno izplujemo,« je veselo rekel oče. »Prav, a počakati boste morali, da pospravim posodo in se preoblečem,« je končno odvrnila Enya. »Seveda,« se ji je nasmehnil Caylan. Čez dobre pol ure so se odpravili. Pub je stal le dobrih tristo metrov stran, zato so se sprehodili do tja. Doreene je ravno zaključevala in se jim bo lahko pridružila, Meege pa je vztrajala, da ne hodijo po njo in se bodo dobili v pubu. Na Caylanovo prigovarjanje je obljubila, da bo prišla z Nelsonom. Enya je hodila med Caylanom in Roarkom. Povedati sta ji morala kako sta izbrala Spika in vse v zvezi z njim. Vstopili so v dokaj poln pub in se namestili k mizi v kotu. Nekaj trenutkov kasneje sta vstopila Meege in Nelson. Dunham se je posvetil Doreene in Powel se je zaklepetal s prijatelji. Roarke in Enya sta se zapletla v pogovor. Enya je bila radovedna in je prosila Roarka, da ji pove kaj o sebi in svoji družini. Njena radovednost, za katero se mu je najprej opravičila in nato izrazila željo, da ji kaj pove o sebi, ga ni motila. Ničesar ni hotel skrivati pred njo. Počasi ji je začel govoriti o sebi. Ves čas plovbe je mislil o njej. Boril se je sam s seboj in željo, da svojo očaranost nad njo, prizna njenemu najstarejšemu bratu. Odločil se je, da bo še malo počakal in ugotovil ali bo imela nanj isti učinek tudi, ko se vrnejo. Ter seveda, najprej je moral videti, če se ona sploh zanima zanj. Izkoristil je priložnost, ko so pripluli in stopil na pot, da se je zaletela vanj. Zavestno jo je potegnil bližje v svoj objem in si nosnice napolnil z njenim prijetnim vonjem. Še bolj ga je privlačila, kot predno so izpluli. Njen poljub v zahvalo za psa, pri čemer ni imel skoraj nič zraven, razen, da je spremljal Caylana, mu je pognal kri hitreje po telesu in ga napolnil z moškim zadovoljstvom. Lokalni glasbeniki so zaigrali nekaj poskočnih pesmi in Roarke je povabil Enyo, da zaplešeta. Na njegovo veselje in zadovoljstvo je sprejela. Po nekaj poskočnih pesmi, sta vsa zadihana spet sedla in popila svoje pivo do konca. Spet sta se nekaj časa pogovarjala in smejala. V nekem trenutku se je Enya zresnila in mu rekla: »Ni ti treba ves večer presedeti ob meni. Kar nekaj samskih žensk je tukaj. Ne bo me motilo, če se malo sprehodiš okoli.« Tudi Roarke se je zresnil. »V veselje mi bo, presedeti večer ob tebi. Nobena od teh žensk me ne zanima. Najbrž ni prav, a ti me zanimaš,« je tiho rekel in pri tem ni odmaknil svojih oči z njenih. Opazil je, da je rahlo zardela. »Bojim se, da res ni prav,« je le šepnila. »Če dovoliš, se bom pogovoril s Caylanom. Ne bom šel preko tvoje ali njegove volje,« ji je šepetaje rekel in čutila je obljubo v njegovem glasu. Samo prikimala je in nato dodala: »Mogoče bi lahko še malo počakal. Spoznajva se malo bolje. Kasneje, če te bom še zanimala, lahko preveriš kaj si moji domači mislijo o tem.« »Kakor želiš,« se ji je nasmehnil. Čeprav si jo je želel, je bil pripravljen počakati. Vsaj zavrnila ga ni in vsekakor ga bo tudi kasneje zanimala. Najverjetneje še bolj kot sedaj. Njihovi mizi je pristopila ženska in z Enyo začela pogovor o torti, ki bi jo rada naročila za možev rojstni dan. Roarke je oznanil, da gre po še eno rundo pijače. Caylan je vstal in mu sledil, saj bo potreboval pomoč pri nošenju. Poleg tega se je hotel tudi pogovoriti z njim, kar je v resnici bil glavni razlog, da je prijatelju sledil do točilnega pulta. Roarke je povedal naročilo. Caylan mu je položil roko na ramo in mu šepnil: »Ni ti treba cel večer zabavati Enye.« Roarke ga je pogledal in se zasmejal: »To mi je tudi ona povedala. Ne skrbi, čisto dobro se zabavam.« Caylan ga je vprašujoče pogledal. »Se mi zdi ali ti je moja sestra všeč?« »Resnično všeč, še več kot všeč. V kolikor te to moti, bo ostalo samo na tem. To ti lahko obljubim. Nekaj spoštovanja in življenjskih vrednot so mi vseeno vcepili v glavo,«mu je resno odgovoril. »Nisem rekel, da me moti. Samo vprašal sem te. Poznam te in cenim. Tudi moj oče te ceni. Imaš moj blagoslov, a vedi, da je vse odvisno od Enye,« mu je z rahlim nasmeškom odvrnil Caylan. »Hvala,« je iskreno odvrnil Roarke in se nasmehnil prijatelju, ki je v njegovem pogledu lahko zaznal tiho obljubo, da ne bo prizadel njegove sestre. Roarke je plačal naročeno in dvignil dva vrčka, zanj in za Enyo. Caylan je skril zadovoljen nasmešek ter dvignil vrčka zase in za Meege in sledil prijatelju nazaj do mize.

Moški so celo dopoldne posvetili barki in pripravam na novo plovbo. Enya je pospravila po kosilu in naložila živež za kuhinjo na barki v dve veliki košari. Roark je neslišno vstopil v kuhinjo: »Naj ti pomagam odnesti košari na barko,« je rekel tiho. Enya je skoraj poskočila. »Nisem te slišala priti,« se je zahihitala, ko se je pomirila od prvega šoka. »Lahko neseš obe košari, jaz pa bom vzela kruh in pecivo, tako se mi ne bo treba vračati,« mu je odvrnila. Vzela sta vse pripravljeno in se s Spikom za  petami odpravila iz hiše. Thomas ju je resno opazoval. Ko so se vhodna vrata za njima zaprla je tiho rekel Caylanu, ki se je ukvarjal z radijsko postajo: »Zanimivo.« Caylan je dvignil glavo in pogledal očeta. Rahlo se je nasmehnil. »Roarku je naša Enya resnično všeč. Sinoči sva govorila o tem. Dal sem mu svoj blagoslov.« »Pametno si storil. Roarke bi bil pravi moški za njo. Lahko bo nasledil mojo barko, rojen ribič je, kar ne morem reči za vaju z Dunhanom. Že res, da sta spretna, a ne ljubita poklica,« je resno pripomnil. »Vse je odvisno od Enye,« je malo oklevajoče dodal in vzdihnil. Njegova deklica je kljub nežnosti in milini, ki jo izžareva, prav posebno trmasta in odločna. »Bomo videli,« je le dodal Caylan in se spet posvetil svojemu delu. Roarke je ves čas ostal z Enyo. Tudi Spike si je drznil in stopil na barko. Pospravila je hrano in preverila čistočo notranjosti. Šele, ko je bila zadovoljna z vsem so odšli. Postala je na dvorišču in se igrala s psom. Pogled ji je zataval na njen vrt. Imela je velik vrt. Prezgodaj je bilo, da bi ga začela urejati. Kmalu se bo otoplilo in takrat bo imela veliko dela. Imela je lep kos zemlje za zelenjavni vrt. V hribu poleg delavnice pa je imela majhen sadovnjak, nekaj jablan, dve hruški in dve višnji. Poleg je imela nasad jagod in malin. Vse je znala spretno izkoristiti za svoja peciva in pite. Roarke je sledil njenemu pogledu in pripomnil, da ima najverjetneje veliko dela. Samo prikimala mu je in ponovno vrgla Spiku palico. Kmalu sta se vrnila v hišo, saj zunaj zaradi hladnega ozračja še ni bilo prav posebno prijetno, poleg tega se je perilo, ki ga je dala v sušilni stroj že posušilo. Imela je še kup opravkov, predno bo pripravila večerjo.

Doreene in Meege sta prišli na zajtrk ter pospremiti moške na novo plovbo. Navduševali sta se nad Spikom, ki se je pokazal za zelo prijaznega psa, nagnjenega k crkljanju. Od prvega trenutka je čutil, da je Enya njegova lastnica in je edino njo resnično ubogal. Enya je imela veliko potrpežljivosti in ljubezni za mladega psa. Brez vprašanja je s podstrešja prinesla pasjo košaro in jo namestila ob svojo posteljo. Tudi Thomasu se je zdelo smiselno, da pes ves čas preživi ob njej. Tokrat so moški izpluli z lažjimi občutki. Enyina radio postaja je z novimi deli delovala brezhibno. Imela je Spika, ki se je pokazal kot Enyin zaščitnik. Sosed si je prišel sposoditi neko orodje in Spike ga je sprejel z renčečim opozorilom. Šele, ko ga je Enya umirila, da je vse v redu, se je sprostil in spet legel poleg kuhinjskih vrat, da je imel vse pod nazorom. Ženske so pospremile ribiče in se vrnile v hišo. Vzele so si čas za kratek klepet in kavo. Meege je hotela vedeti kaj si Enya misli o Roarku. Doreene ji je povedala vsa svoja opažanja in v Enyinem imenu povedala, da ji je Roarke všeč. Enya jima je priznala vse o pogovoru med njo in Roarkom, ki sta ga imela v pubu. Meege jo je nekaj časa opazovala in ji nato priznala, da ji je Caylan povedal, da je govoril z Roarkom in da jima je dal svoj blagoslov, kot tudi to, da ima očetov blagoslov. Enya je rahlo postala živčna. Priznala jima je, da ji je Roarke resnično všeč, a da se boji zaplesti z njim. Seveda, je potem morala povedati česa se pravzaprav boji. V resnici še sama ni vedela natančno. Mogoče tega, da se zaljubi vanj in on potem odide ali pa se je naveliča. Bodoči svakinji ji nista mogli obljubljati stvari v Roarkovem imenu, ko pa ga nista tako dobro poznali, a po najboljših močeh sta se potrudili, da s treznim premišljevanjem preženeta njene strahove. Na koncu je Enya obljubila, da mu bo dala priložnost, ga še malo bolje spoznala, da bo sledila svojemu srcu in naredila tisto, kar bo mislila, da je prav in da si želi. Po dobrem ženskem pogovoru se je Meege poslovila, Doreene pa je ostala, da bi pomagala Enyi z naročili.

Enya je imela precej naročil, poleg tega je njen čas šel tudi na generalno pospravljanje hiše ter seveda na druženje s Spikom, ki ga je bilo potrebno dnevno česati, drugače je imela pasjo dlako povsod. Čas do vrnitve njenih ribičev, je hitro preletel. Skuhala je kosilo in se napotila ven s Spikom, da jih počaka. Slišali so se po radijski postaji in vedela je, da bodo vsak čas prispeli. Tudi Doreene je prišla k njej, takoj, ko jo je opazila ob pomolu. Skupaj sta pričakali barko. Enya je, še predno je ujela vrv za privez barke, zavpila Powelu, da je pripravila lešnikovo torto s čokolado in mu z dvignjenim prstom dala vedeti, da danes ne bo trpela njegovih igric. Powel je vedel kdaj je Enya resnično odločena in ni hotel žrtvovati svojega kosa torte s tem, da bi jo jezil. Z Doreene sta vsakemu udarili v dlan in to je bil ves pozdrav, ki so ga bili deležni. Dokler so se moški tuširali sta oni dve pogrnili mizo za kosilo. Po kosilu se je oče umaknil v svojo spalnico in si privoščil popoldansko dremanje. Doreene in Dunham sta izginila po svoje. Caylan je odšel k Meege in Powel je le nekaj zamrmral, ko se je odpravil v pub. Enya je skuhala kavo in se pridružila Roarku v dnevni sobi. »Meege mi je povedala, da sta se s Caylanom pogovarjala,« je tiho rekla in dvignila svojo skodelico.  »Ja, po navadi se veliko pogovarjava,« je lenobno zategnil Roarke. »Ne delaj se nevednega. O meni sta se pogovarjala. Mar nisva rekla, da se bova najprej malo bolje spoznala?« se ni pustila Enya. Roarke se je zresnil in jo pogledal v oči. »Nisem se nameraval pogovarjati o nama. Caylan ni slep, poleg tega me dobro pozna. Sam je začel pogovor. Kaj naj bi po tvoje naredil? Mu lagal?« Enya je kratko zaprla oči in odkimala. Seveda je imel Roarke prav. In Caylana se ni dalo zlahka pretentati.  »Nama?« je tiho šepnila. »Midva ne obstajava,« je dodala še tišje. »Enya, resnično si mi všeč. Mogoče se bo slišalo neumno, a resnično mislim, da sem zaljubljen vate. Še nikoli se nisem počutil tako, kot se počutim ob tebi. Si prepričana, da ni možnosti, da bi obstajala midva?« je rekel in se presedel bližje, dvignil je njeno dlan in jo ujel med svoji. Skomignila je z rameni. »Ne vem. Všeč si mi, resnično všeč, a ne vem, če sem pripravljena na zvezo.« »Rekel sem ti, da bom počakal. Vzemi si ves čas, ki ga potrebuješ, a dovoli mi biti v tvoji bližini,« jo je hotel spodbuditi. Samo prikimala mu je. Poljubil je njeno dlan in jo spustil. Vzel je skodelico kave in se udobneje namestil na blazine na kavču. Enya je vzela pasjo krtačo, ki jo je pustila na polici pod mizo in začela česati Spika. Okoli dlani, ki jo je Roarke nekaj časa držal med svojimi, je čutila hlad in nekakšno praznino. Njeno telo je očitno hotelo Roarkovo bližino, a njena zavest jo je držala nazaj. Še sama ni vedela zakaj.

Izpluli so že naslednje jutro. Morali so izkoristi možnost za dober ulov in seveda dober zaslužek. Enya je ostala sama v hiši. Poslovila se je od svojih moških. Tokrat jo je Roarke bežno poljubil na ustnice. Le mehak dotik ustnic v kratkem poljubu. Vedela je, da si želi še kaj več z njim. Toda ali bo zbrala dovolj poguma? Njena družina je očitno odobravala njuno zvezo, a ni vedela kako bi bilo imeti resnično zvezo pod domačo streho. S tem se bo ukvarjala kasneje. Zdaj, ko se je vreme znatno popravilo in otoplilo je bil čas, da se posveti svojemu vrtu. Za začetek ga bo prekopala. S Spikom sta bila skoraj cel dan zunaj in zvečer je zgodaj legla v posteljo. Od fizičnega napora ni imela časa premišljevati o postavnem ribiču. Lotila se je tudi pospravljanja delavnice, čeprav je Caylan poskrbel, da je bilo vse na svojem mestu in dokaj čisto. Ona jim je pomila predalnike in police za orodje. Pomila je okna in pometla ter pomila tla. Nekaj malega je tudi pekla. Poleg rednih naročil za pub je naredila nekaj peciva tudi za lokalno trgovino, ki je uspešno prodajalo njene čajne kolačke. Ko ji je že zmanjkalo opravil s katerimi bi si zamotila misli, so se moški vrnili. Pričakala jih je z večerjo in jagodno pito. Porabila je zadnji paket zmrznjenih jagod s svojega vrta. Ko bo sezona bo ponovno kupila nekaj sadja in skuhala svojo marmelado, ki jo je uporabljala za čajne kolute. Prav posebej je vedno skuhala tudi nekakšno marmelado za pite. Recept je zaupala le Meege in Doreene. Konec koncev občasno sta ji pomagali in imel ju je za družino. Seveda jima je tudi zaupala, da njenih receptov ne bosta delili okoli. Z navdušenjem je čakala prihajajoče poletje. Čas toplega ozračja, cvetočega vrta in obdobja, ko bo imela veliko dela, dela, ki se ga je veselila.

Po večerji so se odpravili do puba. Spike je ostal s Thomasom doma. Oba sta uživala v lenarjenju pred televizijskim sprejemnikom. Dunham je zavil k Doreene dokler so ostali nadaljevali pot naprej. Caylan se je zapletel v pogovor s Powelom, Roarke je prijel Enyo za roko, v tišini sta hodila zadaj. Čutil je, da se je rahlo zdrznila, ko jo je prijel za roko, a ni je odmaknila. Sedli so za veliko mizo na sredi in naročili pijačo. Sovaščani so jih veselo pozdravili. Vsak je nekaj hotel od njih. Moške je zanimalo njihovo ribarjenje in ženske so klepetale z Enyo. Roarke je koma dočakal veselo melodijo, da je lahko povabil Enyo na ples, saj drugače ni mogel biti z njo. Veselo je sprejela njegovo povabilo. Ko sta se končno vrnila za mizo, sta le dobila svoj mir. Roarka je zanimalo kaj je Enya počela ta čas, ko so oni pluli. Sproščen pogovor ji je godil, zato mu je vse počasi povedala. Vmes je tudi sam moral kaj povedati o dogajanjih na barki. Oba sta uživala v večeru. Ko je Enya prvič zazehala, ji je predlagal, da gresta domov. Veselo je sprejela. Resnično je bila utrujena. Brez velikega pompa sta se poslovila. Powel se je spet smukal okoli Margo in Roarke mu je samo pomežiknil, ko sta šla mimo. Dunham in Caylan sta ostala s svojima izbrankama. Tudi do doma je Roarke prijel Enyo za roko. Šepetaje sta se pogovarjala. Ko sta vstopila v hišo, ju je pričakal Spike, ki je le dvignil glavo in ju pogledal, nato pa spet utonil v spanec. Tudi Thomas je spal na kavču pred televizijo. Enya ga je zbudila in hitro se je prestavil v svojo spalnico. »Pridi Spike, še enkrat greš ven potem greva spat,« je poklicala psa. Roarke se ji je pridružil pred hišo, dokler je čakala, da Spike opravi svojo potrebo. Večer je bil še vedno dokaj hladen, zato jo je objel preko rame in jo povlekel bližje v svoj objem. Ni se upirala. Stala sta molče in opazovala jasno nebo polno zvezd. Roarke jo je nežno pobožal po obrazu. Počasi se je obrnila in stopila pred njega. Z obema rokama jo je objel preko hrbta in malenkostno približal sebi. Stala sta tesno skupaj, a nista se dotikala. Enya je pošteno nagnila glavo, da mu je lahko videla v oči. Lenobno se ji je nasmehnil in jo še malenkostno povlekel k sebi, da se je naslonila na njegovo čvrsto telo. Počasi je spustil glavo in jo poljubil. Sprva le nežno. Le dotik ustnic in ker ni rekla ničesar, niti se ni hotela izmakniti, jo je ponovno poljubil. Tokrat počasi in dolgo. Igral se je z njenimi ustnicami in ko jih je le malo razprla je poglobil poljub. Objela ga je okoli pasu in se še tesneje privila k njemu. Poljubljal jo je nežno in ljubeče. Samo on je vedel, kako močno si jo je želel. V daljavi je zalajal pes in Spike mu je hitro odgovoril. Pri tem je hitro pritekel k Enyi in se podrgnil s svojim velikim telesom ob njene noge. Čar poljuba je bil prekinjen. Enya se je počasi odmaknila od Roarka. »Hej, Spike. Samo jaz sem,« se je iz daljave oglasil Powel. Enya se je še malo odmaknila od Roarka in pobožala Spika po glavi. »Pridi, dovolj je, gremo noter,« mu je šepnila in se napotila v hišo. Roarke ji je sledil. Pridržal je vrata za Powela. »Lahko noč,« jima je voščila Enya in se odpravila v svojo sobo. »Sem kaj prekinil? Se opravičujem,« je tiho šepnil Powel, ko je Enya zaprla vrata za seboj in ju ni mogla več slišati. »V resnici nisi nič prekinil,« se mu je nasmehnil Roarke. »Toda naslednjič bodi bolj pozoren,« je dodal. Powel je samo prikimal in dvignil svoj palec. Roarke mu je bil všeč in Enyo je imel najraje od vseh svojih sorodnikov, tudi od sestre. Odpravila sta se vsak v svojo sobo. Roarke je zaprl vrata za seboj in v temi sedel na svojo posteljo. S prsti se je počasi dotaknil svojih ustnic. Powel resnično ni ničesar prekinil. Želel si je poljubiti Enyo, a danes ne bi šel dlje od poljuba. Počasi jo bo navajal na misel, da sta par. Na nek način jo je razumel. Tudi njemu ni bilo vseeno, da se poljublja pred hišo njenega očeta. Le kako se je ona počutila? Oba se bosta morala navaditi na to misel. Živeti v isti hiši je imelo nemalo prednosti, a tudi nekaj slabosti. Jutri bodo še doma in pojutrišnjem spet izplujejo. Jutri se bo družil z njo. Če bo imel kaj sreče, jo bo lahko spet poljubil. Naslednji korak pa bo pustil za čas, ko se vrnejo s plovbe. Do takrat se bo najbrž privadila misli na njegove poljube in se pri sebi odločila, kaj si želi.

Enya se je zbudila dokaj zgodaj. Slabo je spala, imela je čudne sanje in velikokrat se je zbujala. Vstala je in se oblekla. Spiku je samo odprla vrata in ga spustila ven. Bilo je še zgodaj in ni bila prave volje, da bi se sprehajala z njim. Odšla je v kuhinjo in si pristavila kavo. Pogled ji je ušel na rahlo oblačno nebo. Čutila je, da bo težek dan in najverjetneje jih je čakal dež. Spike je kratko zalajal pred vrati in spustila ga je v hišo. Legel je na vrata kuhinje in zadremal. Enya se je s skodelico kave namestila za mizo in opazovala temne oblake, ki so se kopičili na nebu. Preveval jo je slab občutek in nikakor se ni mogla čisto umiriti. Ves čas je pogledovala k radijski postaji in upala na klic z očetove barke. Caylan se je oglasil šele zgodaj popoldne. Povedal ji je, da jih je ujelo neurje in da so uspeli izvleči svoje mreže. Z dobrim ulovom so pluli domov. Do večera bodo že doma. Enya ga je poznala in iz njegovega glasu je lahko razbrala, da je nekaj narobe, čeprav je ves čas skušal prikriti slabe novice. »Caylan!« je razvlekla njegovo ime. Ni je preslepil in hotela je vedeti kaj se dogaja. Tudi on je poznal sestro in ob njenem vzkliku njegovega imena, je vedel, da ji je nesmiselno lagati. »Nič ni, Enya. Ne skrbi. Ujel nas je dež, ki se je kasneje razbesnel v neurje. Vsi smo delali zunaj in vse nas je pošteno namočilo. Samo to je, da je oče spet začel kašljati in mislim, da ima vročino. Saj ga poznaš, trdi, da je dobro. Powel mu je skuhal čaj in popil je tableto. To je vse. Vidimo se zvečer,« ji je le priznal in se urno poslovil. Enya je sedla v Caylanov poltovornjak in se s Spikom odpeljala do vasi, do lekarne. Hitro se je vrnila in začela pripravljati večerjo. Skuhala je tudi govejo juho. Ko je na obzorju zagledala barko, je pristavila čaj za očeta. S Spikom sta jih pričakala na pomolu. Dež, ki je padal celo popoldne je za nekaj kratkih trenutkov prenehal padati, a se je Enya vseeno zavila v vetrovko in si na glavo poveznila kapuco. Privezala je barko in z zaskrbljenim obrazom pozdravila moške. Očetu je sledila v hišo in mu takoj dala vedeti, da ga čaka zeliščni čaj, prav tako mu je omenila, da ima v kopalnici kremo s katero naj si namaže prsi. Seveda jo je Thomas okregal, da si dela skrbi po nepotrebnem, a je vseeno ubogal njena navodila. Hitro se je stuširal in oblekel topla oblačila, ki mu jih je pripravila ter sedel v dnevno sobo in si postregel s čajem. Čez četrt ure so sedli k večerji. Vsi so se trudili biti dobre volje, tudi Enya se je razvedrila. Powel in Dunham sta odšla v pub, Caylan pa k Meege. Nihče ni vabil Enye ven, saj so vedeli, da ne bo pustila očeta samega. Prav tako so vedeli, da Roarke ne bo pustil Enye same, zato niso zgubljali besed z nepotrebnim vabilom, da se jim pridruži. Enya je očetu skuhala še en čaj in mu dala tablete proti prehladu in vročini. Ponovno ga je opomnila naj si še enkrat namaže prsi in ga pospremila v posteljo. Iz omare je vzela dodatno odejo in jo namestila na njegovo posteljo. Poljubila ga je v obraz in mu zaželela lahko noč in hitro okrevanje. Vrnila se je v dnevno sobo in utrujeno pogledala Roarka, ki je sedel na kavču in božal Spike, ki je namestil svojo glavo na njegova kolena. Roarke se ji je nasmehnil in jo s pogledom in roko povabil naj sede k njemu. Res je sedla poleg njega in glavo naslonila na njegovo ramo. Z roko jo je tesneje privil k sebi. Nekaj trenutkov sta sedela v tišini in uživala v družbi drug drugega. Enya je svojo dlan položila na Roarkov trebuh in se hotela udobneje namestiti. Roarke jo je prehitel in jo hitro dvignil v svoje naročje. Sedela je na njegovih kolenih in glavo ji je namestil v pregib svojega vratu. Z obema rokama jo je objel in jo tesno privil ob svoje telo. Zaprl je oči in užival v trenutku, da jo lahko takole stiska k sebi. Bila je utrujena in sumil je, da tudi nenaspana. Počasi jo je z ustnicami ljubkoval po sencih. Obrnila je glavo in mu ponudila svoje ustnice. Rahlo se je nasmehnil in srečen sprejel njeno nemo povabilo. Poljubil jo je. Dolgo časa sta se poljubljala. Ko je spet namestila glavo ob njegov vrat je šepnil: »Utrujena si, pojdi spat. Jaz bom peljal Spika ven, ti pa se spravi v posteljo.« »Res sem utrujena in res bi morala iti v posteljo, a meni je tako lepo tukaj s teboj,« je priznala. »Tudi meni je lepo, ko te lahko takole objemam. Tvoja bližina pomirja moj nemir. Enya, zaupaj mi. Priznam, da si te neizmerno želim, a znam kontrolirati svoje strasti. Dovoli, da nocoj prespim pri tebi. Dovoli, da te celo noč držim v svojem objemu. Samo spala bova. Potrebuješ počitek,«ji je odvrnil in vešče skril strah, da bi ga zavrnila. Potreboval jo je. Tudi sam je bolj slabo spal, ko pa so mu sanje venomer uhajale k njej, tako kot misli, ko je bil buden. »Spika lahko peljeva skupaj ven, potem bom z veseljem sprejela tvojo ponudbo. Nocoj res ne želim biti sama v postelji,« mu je odvrnila, ga kratko poljubila na ustnice in vstala. Podala mu je svojo dlan, ki jo je takoj sprejel. Skupaj sta stopila ven. Dež je dokončno ponehal. Poln mesec si je utiral pot skozi temne oblake in sem ter tja je zasvetila kakšna zvezda. Roarke jo je objel in tesno privil k sebi. S počasnimi koraki sta sledila Spiku, ki je stekel do pomola in nato po stezi ob obali do gozda. Enya ga je nekajkrat opomnila naj ne hodi po njenem vrtu, saj ko ga bo enkrat zasadila, ji bo delal škodo. Pametni pes je hitro dojel, kaj gospodarica hoče od njega in je tekal le po dvorišču in stezah, v gozdu pa si je dal duška. »Roarke?« je tiho šepnila Enya. »Prosim?« ji je lenobno odvrnil in jo še tesneje privil k sebi. Cmoknil jo je vrh glave in čakal, kaj bo povedala. »Kaj, če jaz ne znam kontrolirati svoje strasti, tako kot ti? Kaj, če si je ne želim kontrolirati? Kaj, če si ne želim, da bi ti kontroliral svojo?« je šepnila. Roarke se je ustavil in jo obrnil k sebi. Tesno jo je privil ob svoje telo in jo nežno in ljubeče poljubil. »Vedno bom upošteval tvojo voljo,« je uspel šepniti med poljubom. »Potem pa bodiva naravna, slediva svojemu srcu in željam. Nočem se upirati ali slepiti. Želim si te, Roarke,« je šepnila in dovolila, da jo je spet poljubil.

Enya se je zbudila dokaj zgodaj. Nežno je poljubila Roarkovo ramo pod svojo glavo in se počasi, da ga ne prebudi izvlekla iz postelje. Spiku je le tiho šepnila, greva in odšla iz spalnice. Odprla mu je vrata in ga spustila ven. Nebo je bilo čisto in svetlo modro, obetal se je lep in sončen dan. Le mokra narava je kazala znake včerajšnjega dežja. Najprej je pokukala k očetu. Spokojno je spal. Skuhala je kavo . Ravno, ko si je nalila skodelico omamne tekočine, je v kuhinjo prišel Caylan. Veselo jo je pozdravil in iz njene dlani vzel kavo. Ni bila jezna na brata, ker je pograbil njeno skodelico, tak je bil, si bo pač natočila drugo. Tiho mu je povedala, da je pokukala k očetu in on ji je zatrdil, da bodo cel teden doma, da si oče resnično opomore. V tem času bo on začel delati na enem izmed naročil, za otroško sobo, ki ga je zanj zapisala Enya. Caylan se je naslanjal na pult in opazoval Enyo, ki je začela pripravljati maso za palačinke. Ravno pravi čas je obrnil glavo, da je videl Roarka izstopiti iz Enyine spalnice. S prsti ji je za uho zataknil koder las, ki je ušel na njen obraz in ji šepnil: »Pametno si se odločila. Roarke je dober moški.« Enya ga je pogledala in rahlo zardela: »Vem,« je šepnila v odgovor. »Naj ti ne bo nerodno. Se zavedaš, da ti vodiš to družino? Zaslužiš si srečo in ljubezen,« ji je rekel resno in odložil svojo skodelico kave, da bi lahko še Roarku nalil vročo tekočino. »Dobro jutro,« jima je voščil Roarke in stopil bližje k Enyi. Objel jo je in obrnil k sebi, da jo je lahko kratko poljubil. Kaj več si ni želel pred njenim bratom in svojim prijateljem. »Izvoli kavo. Jaz grem v dnevno sobo, si bom ogledal naročilo za otroško sobo. Moram narisati skice in narediti natančne izmere. V kolikor ti bo dolgčas, mi lahko kasneje pomagaš v delavnici,« mu je Caylan veselo rekel in mu podal skodelico ter nato odšel v sosednji prostor. Roarke je naredil požirek kave in se naslonil na pult, kjer je do prejle slonel Caylan. »Pogrešal sem te. Zakaj me nisi zbudila?« ji je šepnil. »Tako spokojno si spal, da te nisem imela srca buditi. Tudi ti potrebuješ počitek. Caylan je rekel, da boste vsaj teden dni doma, torej te bom jutri zbudila,« je šepnila nazaj in stopila med njegova stegna ter mu ponudila ustnice v poljub. Ni ga bilo potrebno dodatno spodbujati. Objel jo je in temeljito poljubil. »Kaj vse sem pa jaz zamudil?« je Dunham, ki je ravno vstopil v hišo, saj je spal pri Doreene, vprašal brata in z glavo nakazal na par v kuhinji. »Nič posebnega,« se je zahihital Caylan. »Roarke je zaljubljen v najino sestro in najina sestra mu ljubezen vrača. Mogoče, se še ne zavedata, da sta zaljubljena, a verjemi mi, da sta. To sem opazil iz odnosa, ki sta ga spletala od kar je Roarke prestopil naš prag.« »Vesel sem za njiju. Bal sem se že za Enyo. Tako odgovorno je prevzela vodenje naše družine in pozabila nase,« je tiho rekel Dunham in se napotil v kuhinjo po kavo. Toliko je počakal, da se je Enya odmaknila od Roarka in se ponovno lotila palačink.

Thomas se je tretji dan zbudil brez vročine. Takoj, ko se je počutil bolje je postal nergav, saj je hotel nazaj na morje. Celo dopoldne se je prestavljal po dnevni sobi, dvakrat je odšel preverit, če so moški dobro počistili barko in jo pripravili za novo plovbo. Enkrat je pokukal tudi v delavnico, kjer so vsi štirje moški pridno delali. Pri kosilu ni več zdržal in jim je direktno povedal, da hoče čim prej izpluti. »Oče, najprej se moraš resnično pozdraviti. Dobro smo začeli in veliko zaslužili. Ti potrebuješ počitek in mi bi radi dokončali Ebnerju sobico za prvorojenca, ter omarico za čevlje za gospo Doherti. Svojih naročnikov ne smem puščati čakati tako dolgo, čez zimo bi znali oditi drugam. Izpluli bomo čez dva ali tri dni,« mu je resno razložil Caylan. Thomas mu je namenil grd pogled, a ni se prepiral s svojim sinom, sploh, ker je opazil, da tudi vsi ostali mislijo enako. Po kosilu se je Thomas odpravil v vas, k svojemu prijatelju Conorju, moški pa so odšli nazaj v delavnico. Enya je sprehodila Spika in se vrnila v hišo. Powel je predlagal Roarku naj gre in si pri Enyi izbori krožnik peciva ali kolačkov ter seveda kavo. Vsi so se navdušeno strinjali. Roarke se je napotil v hišo. Pošteno je stresel svoja oblačila, saj ni želel umazanije in žaganja prinesti v pospravljeno hišo. Počasi je vstopil. Najprej je opazil Spika, ki je ležal na vratih Enyine spalnice. Napotil se je tja, saj pes nikoli ni bil daleč od gospodarice. Spike je dvignil glavo in pogledal Roarka ter se spet predal dremežu. Roarke je počasi stopil čez psa in občudujoče zrl v Enyo, ki se je sklanjala v omaro. »Živijo, kaj počneš?« je tiho rekel. Počasi se je zravnala in se obrnila. »Pospravljam svojo omaro. Naredila sem nekaj prostora za tvoje obleke,« je  mirno odvrnila. »Če ti je prav?« je malo negotovo dodala, saj je opazila presenečeno Roarkovo strmenje. Z urnimi koraki je premagal razdaljo med njima in jo povlekel v svoj objem. »Seveda mi je prav. Hvala,« je ljubeče šepnil in jo poljubil. Spraševal se je že, kako bo zvečer, do sedaj je bil Thomas bolan in se je držal svoje spalnice, danes pa je že ves nergav in neučakan. Bal se je, da bo nocoj moral sam spati v svoji spalnici. Ni bil prepričan ali ga bo želela Enya tudi nocoj ob sebi in predvsem v svoji spalnici. Roarke se ni poznal, drugače bi rekel, da ima še preveč samozavesti, a vse v zvezi z Enyo ga je delalo rahlo nesamozavestnega. Ni mu bilo jasno zakaj, a pomenila mu je več, kot si je želel priznati in pomembno mu je bilo vse v zvezi z njo. »Tukaj sem skoraj končala in lahko te jaz preselim,« je rekla nežno. Pobožal jo je po obrazu in se ji ljubeče zagledal v oči. Videla je njegovo tiho zahvalo in srečo v njegovih očeh. »Zakaj si pravzaprav prišel?« se mu je nagajivo nasmehnila. Tudi sam se je nasmehnil: »Poslali so me po kavo in nekaj sladkega.« »Se mi je zdelo,« se je glasno zasmejala Enya in se izvila iz njegovega objema. »Pridi, greva v kuhinjo,« je dodala. Roarke in Spike sta ji sledila.

Thomas je postal resnično nemiren, čeprav je to skušal prikriti. Caylan je imel prav. Lahko so si privoščili nekaj dni počitka  ali vsaj on, dokler so moški delali z lesom. Zadovoljen je bil glede Enye in Roarka. Enya mu je povedala novico, še predno ju je lahko zalotil skupaj ali predno bi resnično dojel, da Roarke spi v njeni spalnici. Njegova deklica se je vedno znala postaviti zase in dobro zagovarjati svoja dejanja. Seveda ji tokrat ni bilo treba prepričevati očeta o čemur koli. To tudi ni nameravala, saj ga je samo obvestila kaj se dogaja. Čeprav je bil vesel za njiju, je čutil rahlo izgubo. Enya je dokončno odrasla in se odločila o svojem življenju. Caylan je popustil pod Thomasovim pritiskom in se strinjal, da odplujejo v zgodnjih jutranjih urah. Šest dni so bili doma. Enya je vstala in jim skuhala kavo, ki so jo v termovki odnesli na barko, prav tako, jim je pripravila košaro s sendviči namesto zajtrka. Na vratih se je poslovila od njih in se vrnila v posteljo. Legla je in se udobno namestila na Roarkov vzglavnik. Vdihnila je vonj po moškem, njenem moškem. Še odpluli niso, a že ga je pogrešala. Skupaj sta bila le nekaj dni, a njej se je zdelo, da sta skupaj že celo življenje. Pomislila je, da je to tako, kadar si zaljubljen. In vse je kazalo, da se je zaljubila v Roarka. Počasi je utonila v spanec. Za naslednjih nekaj dni je imela delovne načrte, ki ji bodo pomagali preživeti čas brez družine in brez Roarka.

Meege se je povabila k Enyi na večerjo, povabila je tudi Doreene. Hotela se je pogovoriti s prijateljicama. Enya je bila vesela klica in je obljubila, da bo naredila večerjo in Meegino najljubše pecivo. Meege je pohupala Doreene, ko se je peljala mimo njene hiše. Čez nekaj trenutkov je Doreene prišla. Ženske so takoj sedle k večerji. Potem se bodo prestavile v dnevno sobo in si privoščile pijačo in pecivo. Obetal se je vesel ženski večer. Meege se je smehljala in njene oči so se iskrile v ne skriti radosti. Niso še pojedle, ko je Meege povedala svojo skrivnost. »Nelson je sinoči povabil Kathleen na večerjo, oznanila sta svojo zaroko. Caylan me je že nekajkrat zasnubil, a oba se zavedava, da dokler ne bo Nelson poročen, jaz ne morem od hiše. Nelson se bo čez tri tedne poročil, toliko, da minejo oklici. Zdaj končno lahko sprejmem Caylanovo snubitev,« je radostno povedala. Enya in Doreene sta veselo vzkliknili in skočili, da bi objeli prijateljico. Iskreno sta ji čestitali. Ko so se malo pomirile je Meege vprašala: »Bi mi pomagali prirediti presenečenje za Caylana?« »Z veseljem!« sta v en glas odgovorili Enya in Doreene in vse tri so se spet glasno zasmejale.

Enya in Spike sta čakala na pomolu. Enya ni mogla čisto skriti svojega veselja. Vseeno je previdno pogledovala k moškim, hotela je prebrati njihovo namero in če bi jo kdo želel objeti bi brezglavo pobegnila. Powel jo je preiskujoče gledal in tuhtal, kaj ima za bregom. »Danes sem na večerjo povabila Meege, Doreene in Margo,« jim je zaklicala in se končno pripravila do dokaj resnega izraza na obrazu. Moški so se zadovoljili z udarcem dlani ob dlan, le Roarke, se ni mogel upreti želji in jo je cmoknil na ustnice, pri tem pa pazil, da se je ne bi dotaknil z obleko. V resnici bi jo najraje stisnil v objem ali jo dvignil v zrak in se lačno polastil njenih omamnih ustnic, a se je vzdržal. Kmalu bo stuširan in v čistih, dišečih oblačilih, takrat mu ne uide. Vseeno ga je prijela za dlan in skupaj sta kot zadnja prišla v hišo. Dokler so moški prišli v kuhinjo, so njene gostje prišle in ji po svojih močeh pomagale pogrniti mizo. Uspele so zadržati svojo skrivnost. No Margo je ni poznala in je mislila, da jo je Enya povabila brez pravega vzroka, preprosto zaradi Powela. V resnici jo je Enya ravno zaradi njega vključila v družino, saj se ji je zazdelo, da se je Powel ujel v zanke ljubezni, ker se do sedaj še nobeni ni posvetil tako in toliko kot Margo. To je dokazoval tudi njegov poljub na njen obraz in tiha, iskrena zahvala. Enya se je potrudila in pripravila Caylanove priljubljene jedi. Ko so pojedli, a so še sedeli za mizo čakajoč sladico, je Meege pomagala Enyi pospraviti posodo in razdeliti torto. Moški niso nič posumili, saj so bili navajeni, da jih je Enya resnično razvajala. Ko sta naposled sedli še sami je Meege spregovorila. »Rada bi vam nekaj povedala,« je začela in s pogledom preletela zbrano družbo. Oči so se ji ustavile na Caylanovih. »Nelson se bo čez slabe tri tedne poročil. Zato sem se jaz odločila, da sprejmem Caylanovo snubitev,« je rekla nežno. »Mogoče bi se lahko poročila teden kasneje, toliko, da jima pustiva njun dan?« je razmišljala na glas. Caylan je urno vstal in Meege potegnil na noge. Poljubljal jo je, dokler se je po kuhinji razlegalo veselje s ploskanjem in čestitkami. Caylan je za hip odšel do svoje sobe in se vrnil s prstanom. Uradno je prosil svojo ljubljeno, da se poroči z njim in ji na prst nataknil lep zaročni prstan. Ko so se vsi malo pomirili in se lotili slastne torte, je Caylan pogledal sestro: »Vedela si!« Enya se mu je široko nasmehnila in prikimala. »Obe  z Doreene sva vedeli,« se je zahihitala. »In nista mogli nič namigniti? Kako sta lahko zdržali do konca večerje?« je Caylan vprašujoče pogledoval od ene k drugi. »Meege te je hotela presenetiti,« je preprosto odvrnila Doreene in zavezniško pomežiknila Meege. »V popolnosti ji je uspelo,« se je zasmejal Caylan in prijel Meege za roko ter ji poljubil vrh dlani. »Na tako vesel dogodek se pije,« je zadovoljno pripomnil Thomas in dodal, »tisti viski kar kliče, da bi ga odprli.« Vsi so sledili Thomasu v dnevno sobo. Enya je pripravila kozarčke in jih predala Roarku, ki se je smukal okoli nje. Margo se je postopila pospravljanja krožničkov od torte. Dunham je izkoristil priložnost in povlekel Caylana in Meege na stran. »Nočem uničiti vajinega dne, zato ne razumita narobe. Pomislil sem na možnost in zato me zanima, bi vaju motilo, če bi imeli dvojno poroko? Seveda, če me bo Doreene hotela. Mislim, da je spodoben čas žalovanja za njenim očetom toliko minil, da se lahko prepustimo veselju, saj bo poroka čez štiri tedne,« je le šepnil svoje misli, ni želel, da bi ga Doreene slišala. »Ne bo te zavrnila,« je takoj dahnila Meege in se mu radostno nasmehnila. »Meni bo v veselje deliti tako lep dan z vama. Saj veš, da vaju imam rada,« je urno dodala. »Če se Meege resnično strinja sem tudi jaz za,« se mu je nasmehnil Caylan in potrepljal brata po rami, v znak razumevanja, podpore in čestitk istočasno. »Resnično bom vesela dvojne poroke! Kdaj pa jo boš zasnubil?« je nadaljevala Meege. »Jutri sem mislil iti k njima na kosilo in jo zaprositi, zvečer bi pa prosil Enyo, da pripravi večerjo in ko boste vsi zbrani, da poveva novico. Rad bi presenetil Doreene,« je Dunham veselo iznesel svoj načrt. »Ti kar pojdi, bom jaz povedal Enyi, da boš na kosilu pri Doreene in da nas bo več na večerji. A ne bom ji razkril tvojih načrtov. Naj bo tokrat tudi ona presenečena,« je rekel Caylan in pomenljivo pogledal Meege, ki je razumela namig, naj bo tiho. Dunham je samo rekel, hvala in se napotil k Doreene, ki se je veselo pogovarjala s Thomasom in Powelom. Kaj hitro so vsi sedli in Thomas je razdelil kozarčke ter povedal zdravico in ponovno čestital zaročencema. Poljubil je Meege na obraz in ji povedal ljubeče besede dobrodošlice. V resnici je imel obe dekleti rad in je komaj čakal dan, da bosta postali del družine. Končno je dočakal, da bo Meege njihova. Dunhama ni hotel priganjati, a upal je, da bo kmalu tudi on oznanil zaroko z Doreene, potem je ostala samo še njegova deklica. Verjel je, da sta z Roarkom resnično srečen par. Ponosno se je ozrl po svoji razširjeni družini in spil kozarček na njihovo srečo.

V Enyini kuhinji je dišalo po sveže pečenem pecivu. Na kuhinjski mizi so stali lično zloženi listi papirja in poleg barvice. Enya je ravno natakala kavo v skodelice, ko so se odprla vhodna vrata.  Spike je vstal in veselo mahal z repom. Moški so bili na morju. Doreene in Meege sta veselo pozdravili in za pozdrav poljubili bodočo svakinjo v obraz. Ženske so se vsaka s svojo skodelico usedle za mizo. Enya je prijela prvi list in jima pokazala: »To bo torta za Patrickov prvi rojstni dan,« je ponosno rekla, ko jima je pokazala risbo torte za njihovega mladega soseda. Po prvem navdušenju jima je pokazala drugo risbo: »Takole bo videti Nelsonova poročna torta.« Počakala je trenutek in vsaki podala po novo risbo: »Tole pa sta vajini poročni torti.« Ponosno se je naslonila nazaj in opazovala prijateljici in bodoči svakinji. Ni se jezila na brata, ker sta ji pripravila presenečenje in je šele pri večerji naslednji dan po Meegini zaroki izvedela za Doreenino in Dunhamovo zaroko. Veselila se je njunih porok. Rada jih je imela in čas je že bil, da se ustalijo in zaživijo pravo življenje. Vse preveč so zapadli v monotoni ritem življenja in sprememba, sploh vesela, je bila sila dobrodošla. »Čudovito, prava mojstrovina,« se je prva odzvala Meege in potegnila Doreene njen list iz rok, nato pa ji podala svojega. »Ostala sem brez besed,« je s solznimi očmi povedala Doreene in se zazrla še v Meegino torto. Samo ganjeno je vdahnila in nekaj solz sreče je spolzelo po njenem obrazu. »Neverjetna si,« je dahnila Meege in vstala ter objela Enyo, tudi Doreene se je pridružila objemu. »Jutri gremo v mesto, moramo kupiti poročni obleki in seveda ti si moraš tudi izbrati pravo obleko. Ne pozabi najina priča si,« je rekla Meege in podala robček Doreene, ki je samo kimala in si s prsti brisala solze.

Zgodaj dopoldne je Enya sedla v Caylanov poltovornjak in se odpeljala. Spiku je lepo razložila, da tokrat ne more z njo, sprehodila ga je in ga podkupila z nekaj pasjimi piškoti. Ustavila je pred Doreenino hišo in kratko pohupala. Doreene in njena mama Dorothy sta hitro izstopili. Dorothy je bila edina mama, ki jih je lahko spremljala in se resnično veselila z njimi, poleg tega je tudi sama potrebovala novo obleko  za hčerino poroko. Ko sta se ženski usedli v avto, Dorothy spredaj in Doreene zadaj, je speljala. Ustavile so se pri Meege. Vse tri so izstopile in šle pozdraviti Meegino mamo Glenn, ki je sedela v vozičku. Po možganski kapi je ostala priklenjena na voziček, tudi govorila je težje, a se je iskreno veselila za svoja otroka. Meege in Enya sta ji obljubili, da bosta tudi za njo kupili nekaj lepega, da bo lepa na obeh porokah. Tudi Kathleen, Nelsonova nevesta je šla z njimi, saj si še ni kupila poročne obleke, čeprav je ostal le dober teden do njene poroke. Zahvalila se je Enyi za risbo torte in ji zatrdila, da sama ne bi znala izbrati lepše. Kathleen in Meege sta poljubili Glenn v pozdrav in končno so se lahko odpravile. Bodoče neveste so se razposajeno posedle zadaj in vse do mesta neumorno klepetale o tem kaj si želijo. Po prijetno napornem nakupovanju, polnem smeha, so se pozno popoldne uspele vrniti domov. Kupile so vse potrebno. Za Glenn so izbrale dve čudoviti obleki in nekaj malenkosti, kar lepo so ji prenovile garderobo. Thomas in Caylan sta dala Enyi denar in proste roke, da plača vse kar vseh pet žensk potrebuje. Meege je lahko plačala le obleko in drobnarije za Kathleen. Enya je še zavila v specializirano trgovino za slaščičarje in nabavila vse potrebno za poročne torte.

V  četrtek popoldne so Meege, Doreene in Enya s Spikom ob sebi, stale na pomolu in opazovale bližajočo se barko. Prejšnjo soboto so imeli nekakšno generalko na Nelsonovi poroki. Takrat so se moški vrnili šele v petek zvečer in Enya jih ni spustila v hišo, dokler ji niso obljubili, da se bodo tokrat vrnili že v četrtek.  Caylan in Dunham na lastno poroko res nista smela zamuditi. Vse priprave so prevzele one in vsaka posebej bi ju dala iz kože, če se ne bi prikazala, ne glede na težo situacije. Poleg priprav so izkoristile čas in Meege je glavnino svojih stvari že preselila v Caylanovo spalnico. Prav tako so glavnino Dunhamovih stvari preselile k Doreene. Seveda bosta po poroki obe nevesti prespali v Thomasovi hiši, šele naslednji dan se bo Dunham resnično preselil k Doreene in Dorothy. Saj ne, da bi kdo Dunhama metal iz hiše, a sam jim je tako oznanil in spoštovali so njegovo željo. Končno so dočakale, da se je barka ustavila ob pomolu. Na moško presenečenje, se je Spike postavil pred ženske in njim kazal zobe. Powel je samo vprašujoče dvignil obrv. »Naučila sem ga, da nas brani pred objemi, ko si to ne želimo,« se je zasmejala Enya in umirila psa ter ga pohvalila za vešče izvedeno vajo. »Kam je izginila moja deklica?« se je zasmejal Thomas in pobožal psa po glavi ter se napotil v hišo. Pustil je mlade, da se pozdravijo in pomenijo. Po poznem kosilu so ženske ostale doma, moški pa so odšli v pub, saj je Powel vztrajal, da potrebujejo fantovščino. Enya je že spala, ko se ji je Roarke pridružil v postelji. Objel jo je in jo kratko poljubil nato pa zaspal kot klada. Vrček ali dva temnega piva sta bila preveč. Enya se je udobneje namestila v njegov objem in zaspala nazaj. Zjutraj jo je zbudil s svojimi poljubi. »Pogrešal sem te,« je le šepnil, ko se je dokončno zbudila in mu ponudila svoje ustnice.

Kot se spodobi, se je pred oltar s svojo izbranko najprej sprehodil prvorojenec Caylan. Po izrečenih poročnih obljubah sta na vrsto prišla še Dunham in Doreene. Cerkev je bila skromno, a lično okrašena, nevesti prelepi in ženina preponosna. Vreme je bilo lepo in že prijetno toplo, zato so pred hišo postavili velik šotor in pripravili kosilo za povabljene ter najeli lokalne glasbenike, da so popestrili zabavo. Rajali so do pozno v noč. Thomas se je zahvalil hčerki za organizacijo in ves trud, ki ga je vložila v bratovi poroki. Tudi brata sta ji izrekla zahvale. Vsi so se zavedali, da je resnično vso breme organizacije ona sprejela na svoja ramena. Doreene in Meege sta ji sicer pomagali, a nista bili gonilna sila. Enya je vodenje imela prirojeno. Še enkrat je dokazala, da se pod vso milino skriva močna in pametna ženska. Roarke je z ljubeznijo opazoval Enyo. Zavedal se je, da jo ljubi. Po obredu ji je hotel to povedati, nekajkrat, a ni našel pravih besed in tudi ni želel, da bi ga razumela narobe. Saj je opazil, kako žari od sreča za svoja brata in njuni izvoljenki. Hotel ji je pustiti ta dan, kot lep spomin na družino. Svojo ljubezen ji bo razkril drugič in pri tem poskrbel, da bo to tudi prav lep in poseben dan za njiju. Tokrat se ni spozabil in je popil le dva piva. Hotel je biti v pomoč, če bi ga Enya potrebovala. Občudoval je njeno lepoto in se zadovoljen zavedal, da se Enya drži v njegovi bližini. Vsi so lahko opazili, da ona pripada njemu, tako, kot je on pripadal njej. Ni ji še rekel, da jo ljubi, a tudi ona tega še ni rekla njemu. Toda njena dejanja so govorila, da ga ljubi in samo upal je, da tudi ona čuti njegovo ljubezen skozi njegova dejanja.

Enya in Meege sta pričakali barko na pomolu. Thomas je pustil sinovoma dva dni uživanja v zakonski sreči, nato so odpluli. Meege in Caylan sta se z roko v roki odpravila v hišo za Thomasom in Powelom. Dunham jim je pomahal, oznanil, da prideta z Doreene kasneje na obisk in odšel. Roarke je prijel Enyo za dlan in tiho vprašal: »Kaj je narobe?« »Nič,« je urno odgovorila. Strogo jo je pogledal, zato je nadaljevala: »Nič posebnega. Ti bom povedala kasneje, ko bova sama.« »Kaj, ko bi se sprehodila s Spikom in bi mi lahko takoj povedala?« je poskusil, a je samo odkimala. Cmoknil jo je na ustnice in se odpravil pod tuš. Po večerji so se odpravili v pub. Powel je vztrajal, saj je hotel videti Margo in ostalim bo prav prišla pijača sprostitve, zato so na koncu popustili. Še Thomas je šel poleg. Spike se ni menil za ljudi in se je zleknil sred dnevne sobe. Roarke je objel Enyo in počasi sta hodila za ostalimi. »Bi mi sedaj zaupala, kaj te muči?« je poskusil. »Ne, uživaj v večeru, kasneje ti bom povedala. Saj ni nič takega,« se je nasmehnila, a živčnosti ni mogla čisto skriti. Roarke se je ustavil. »Dohitela vas bova,« je zaklical ostalim in obrnil Enyo k sebi. »Prosim, povej mi,« je rekel. Enya ga je nekaj trenutkov gledala. Nato je zamižala in tiho šepnila: »Otroka bova dobila.« Ni pričakovala, zato je glasno zacvilila, ko jo je Roarke dvignil v zrak in se zavrtel z njo. »Enya, ljubim te. Že dolgo te ljubim, a ti tega nisem še uspel povedati. To je čudovita novica,« se je veselil. Enya je ostala tiho. »Enya? Si mar nesrečna zaradi tega? Res nisem nameraval najprej spočeti otroka in se šele nato poročiti, a jaz sem vesel in srečen.« »Je kaj narobe?« se je oglasil Caylan iz teme. »Nič ni narobe, naju lahko pustiš sama,« je odvrnila Enya. Roarke jo je spustil na tla in se ji skušal zazreti v oči, a je bilo pretemno, da bi kar koli videl. »Enya? Je to tako hudo?« je še enkrat vprašal, tokrat znatno živčen. »Pazila sva, nisem pričakovala, da se bo zgodilo. Nisem vedela, kaj si boš ti mislil o tem. Ne, ni hudo. Vesela sem,« je le izdavila svoje skrbi. »Kaj si bom jaz mislil? Enya, mar ne čutiš, da te ljubim? Oh, Enya. Ljubim te! Ljubim najinega otroka,« je rekel in jo močno stisnil v svoj objem. »Tudi jaz ljubim tebe,« je uspela šepniti. »Vem! Saj čutim tvojo ljubezen, ki mi jo daješ. Oh, Enya. Žal mi je, da si morala trpeti z neumnimi vprašanji,« ji je rekel in jo strastno poljubil. Objel jo je in skupaj sta nadaljevala pot do puba. Njena družina je sedela za mizo v kotu. Pridružila sta se jima. Roarke je naročil pivo zase in sok za Enyo. Ni ugovarjala. Ko so vsi imeli pijačo, je Roarke pogledal zbrane, objel Enyo in rekel: »Ta runda in še kakšna je na moj račun. Jaz sem najsrečnejši človek na svetu. Ljubim Enyo in Enya ljubi mene. Malo sva prehitela dogodke, zato danes še nima zaročnega prstana na prstu, a dobila ga bo v najkrajšem možnem času. Sva pa prva, ki lahko oznaniva, da pričakujeva naraščaj.« Nejeverni obrazi Enyine družine so se v hipu razvedrili in nastalo je splošno smejanje in odobravanje ter čestitke. Ponosni bodoči dedek je dal za naslednjo rundo.

Cerkev je pokala po šivih. Vsi iz vasi so hoteli videti Enyino poroko. Ponosni Roarke je stal pred oltarjem in z ljubeznijo v očeh opazoval Thomasa, ki je vodil žarečo Enyo proti njemu. Njeno dlan je položil v njegovo in ganjen sedel v prvo klop. Po izrečenih obljubah je Roarke poljubil svojo ženo in jo obril proti občinstvu, ki je glasno ploskalo in vzklikalo. Z vešče skrojeno obleko, je Enya zakrila svoj rahlo zaobljeni trebušček. Saj v resnici ji ni bilo treba, saj so se vsi veselili za njiju, a hotela je biti popolna nevesta. Čeprav si je sama naredila poročno torto, ki je po mnenju vseh prekašala vse njene stvaritve pred tem, sta ji slavje priredila brata s pomočjo svojih lepših polovic. Ker niso mogli povabiti cele vasi je bilo slavje za širšo družino in redke dobre prijatelje. Enya je šele tik pred poroko spoznala Roarkovo družino, ki jo je iskreno sprejela. Tudi ona je sprejela njih, saj so ji bili na prvi pogled všečni in zabavni. Kaj drugega od njih tudi ni pričakovala.

Novo leto so pričakali v družinskem krogu. Enya se je tudi tokrat potrudila s svojimi slaščičarskimi mojstrovinami. Meege, se je potrudila z večerjo. Povabili so tudi Dorothy in seveda Dunhama in Doreene. Powel in Margo tudi nista manjkala. Med večerjo, je Caylan oznanil, da tudi ona dva z Meege pričakujeta naraščaj in ljubeče pogledal sestro, ki je zaščitniško božala svoj velik in napet trebuh. Njena druga roka je počivala v Roarkovem naročju. Enya je bila prva, ki jima je veselo čestitala, a zaradi svoje obilnosti, ni skočila na noge tako, kot Thomas, ki je veselo poljubil snaho in potrepljal sina po hrbtu.  Po večerji so se udobno namestili v dnevni prostor. Roarke je sprehodil Spika, Doreene in Margo pa sta vztrajali, da pospravita kuhinjo. Enya se je počutila rahlo nekoristno in predvsem debelo. Tolažila se je, da ji je ostalo le še malo časa in potem bo spet okretna. Caylan je ves poletni zaslužek vložil v svoje stanovanje in predvidevala je, da se bo njegov otrok rodil že v novem stanovanju. Za njo so moški izdelali posteljico in previjalno mizo s predali, kjer bo lahko imela dojenčkova oblačila in ostale drobnarije. To jutro sta Caylan in Roarke preuredila njuno spalnico. Glavnino potrebščin je že nabavila in z Meege sta vse oprali, zlikali in zložili. Ostalo je samo, da počaka, da se brcajoča kepica v njenem trebuhu odloči priti na ta svet.

Roarke je ležal na boku in počasi božal ženin trebušček. Poljubil jo je in ji šepnil, da jo ljubi. Nato je počasi vstal in se oblekel. Odšel je v delavnico, kjer je pomagal pri izdelavi kuhinje za Caylanovo stanovanje. Enya je še ostala v postelji. Zunaj je bilo mrzlo in od posedanja po kuhinji in dnevni sobi jo je bolel križ. Spike je odšel z Roarkom. Zaspala je nazaj. Zbudila jo je mokrota med stegni. V hipu je bila budna. To bo torej to, si je rekla in vstala. Ni še hotela oznanjati, da se je porod počasi začel, saj je vedela, kako je Roarke zaskrbljen glede vsega povezanega z njo ali otrokom. Bdel je nad njo kot koklja nad piščetom in čeprav ji je njegova pozornost godila, ji je šla prav tako na živce. Najprej se je odpravila pod tuš in se nato oblekla. Takrat enkrat so se začeli tudi popadki. Meege je našla v kuhinji. Tiho ji je šepnila, da se je začelo in se vrnila v sobo, da pripravi svojo torbo za porodnišnico. Šele nato je povedala očetu, da se začenja in mu dovolila iti po Roarka. Poklicala je tudi taščo in ji sporočila novico. Vedela je, da bosta tast in tašča prišla v porodnišnico. Novico je povedala še Doreene in počasi sedla na kavč ter mirno počakala, da Roarke pridivja v hišo. Ni se motila. Kot tajfun je vstopil in takoj pokleknil pred njo. Ni vedel kaj bi prej vprašal, zato je Enya izkoristila njegov molk in strogo rekla: »Najprej se preobleci, nato vzemi mojo torbo. Potem me lahko pelješ.« Poljubil jo je, pobožal trebuh in skočil na noge. Enya mu je pripravila oblačila in hitro se je preoblekel. Nato se je zasmejal sam sebi. Enya mu nikoli ni pripravila oblačil. Očitno je bil razvalina na dveh nogah in njegova ljubka žena, ki bo vsak čas rodila, je bila toliko zbrana in prisebna, da je mislila na vse. Caylan ni dovolil raztresenemu Roarku, da bi vozil. »Meege, stres ni zate. Doreene bo ostala pri tebi ter Powel in Dunham. Poklical te bom, takoj, ko bo kaj novega,« je rekel ženi, jo poljubil in kot prvi izstopil iz hiše. Thomasa ne bi zadržali doma tudi, če bi ga privezali na kavč, zato je šel poleg. Roarke je pomagal Enyi na zadnji sedež Caylanovega poltovornjaka in jo ves čas objemal in božal. Enya jih ni hotela strašiti, zato je molče potrpela s popadki. Dobri dve uri kasneje, je Roarke držal v rokah njunega prelepega sinčka.

Roarke se je zbudil in nejeverno strmel v prazno posteljo poleg sebe. Vse je bilo tiho. Preveč tiho. Urno je vstal in si hitro navlekel hlače ter majico. Spustil se je po stopnicah v pritličje in pogledal po prazni hiši. Nato je iz daljave zaslišal lajež. Odprl je vrata in se zazrl v prelep sončni dan. Sinoči so pripluli. Imeli so težko plovbo, saj jih je zajela nevihta. S pogledom je zaobjel okolico in se ustavil na postavi svoje prelepe, ljubljene žene. Opazila ga je in mu z roko poslala poljub, nato je popravila deklico v svojem naročju. Njuno hčerkico. Bili so v jagodnem vrtu. Vsi. Thomas je držal košaro, kamor sta Caylanovi dvojčici odlagali nabrane jagode. Doreene je na klopi v senci jablan dojila dojenčka. Trije fantki so se nedaleč stran igrali v peskovniku. Trije prvorojenci, ponos svojih očetov. Naslednji rod ribičev in mizarjev.

  • Share/Bookmark

Nezaželen

Zapisano pod: Daljše zgodbe — majapupik 18:37 dne 31.07.2014  Tagano

Loretta Nicole Stewart je počasi vstopila v svoje majhno, a nadvse udobno stanovanje nad svojo prodajalno. Stopila je do hladilnika in si postregla s plastenko vode. Ni še odpila nekaj požirkov vode, ko je pozvonil njen mobilni telefon. Že po melodiji je vedela, da jo kliče oče. Klic je pričakovala. Kako ne bi, čeprav ni rada brala rumenega tiska, je vseeno opazila objavo, da bo očetova zasedba čez nekaj dni imela koncert, kjer bodo promovirali novi album. Predstavitvenemu koncertu je vedno sledila domača zabava, na kateri jo bo oče hotel videti. Globoko je vdahnila in se z narejenim veseljem oglasila. »Zdravo, ljubica,« jo je pozdravil oče in z njo izmenjal še nekaj vljudnostnega kramljanja. Hitro je prešel na bistvo in ji skoraj ukazal naj pride domov. Nedopustno bi bilo, če bi manjkala na njegovi domači zabavi, še posebno ker je na zadnjem albumu bilo kar pet njenih pesmi. Že vrsto let je pisala besedila in jih tudi komponirala. Vse njene pesmi so bile uspešnice. Seveda je Andy Stewart imel še druge skrbi zaradi katerih je hotel imeti hčerko doma, a o tem ji bo povedal, ko jo vidi. Poznal jo je in v kolikor bi vedela resnico, ne bi prišla. Tega si pa ni mogel privoščiti, preveč bi ga skrbelo. Ker se je spretno branila in iskala izgovore zakaj ne bi prišla, je moral malo zarohneti in ji je še navrgel, da njegova druga žena Linda misli, da jo njegova najmlajša hči ni sprejela in se zaradi njegove nedavne poroke izogiba domu. Seveda je s tem razdražil hčerko, saj je še predobro vedel, da je edino ona po mamini smrti pred desetimi leti prigovarjala, naj si poišče pravo žensko in nadaljuje z življenjem. Tudi starejša otroka, Kris in Cheril sta nekako sprejela njegovo poroko, a bila sta divja in predvsem vase zagledana človeka, ki sta še vedno živela pod njegovo streho in trošila njegov denar, čeprav sta bila oba že krepko čez trideset. Za razliko od samostojne in po mirnem življenju in svobodi željne Lorette, ki se je po končanem šolanju odselila in si uredila življenje po svoji volji, sta ona dva, ki nikoli nista končala šolanja, nastopala z njim in si prilastila njegovo slavo. Cheril je pela spremljevalne vokale, čeprav ni imela niti polovice Lorettinega talenta in posluha, Kris pa je igral bas kitaro. Življenje sta zajemala z veliko žlico in še vedno bila na nivoju razvajenih najstnikov. Toda, bila sta njegova otroka in vse tri jih je imel rad, čeprav je bil toliko stvaren, da si je priznal, da je Loretta njegova ljubljenka. Večino časa sta se prepirala, a oba sta znala popustiti in se prilagoditi. Ko je prepričal hčerko, da pride domov se je poslovil. Dokler ne bo pod njegovo streho, ga bo skrbelo. Nicole je odložila telefon in si z dlanmi pokrila obraz. Za javnost je bila Loretta Stewart, za prijatelje, ki jih je našla izven rock and roll cirkusa pa je bila Nicole Adams. Nihče od njih ni poznal njene skrivnosti. Najbrž ni bilo človeka, ki bi skrival sorodstvene vezi z najpopularnejšim vokalom rock scene, a ona jo je. Hrepenela je po navadnem življenju. Celo življenje so jo spremljali novinarji ali oboževalci. Vse kar je ona želela, je biti navaden smrtnik z vsemi napakami in vrlinami in živeti navadno življenje.

Phillip Medson je srknil vročo kavo in resno pogledal svojega nečaka. »Steven, to je idealna služba,« je rekel strogo. »Oprosti, a res ne morem sprejeti. Enostavno ne morem biti del cirkusa, ki spremlja rock band,« je nejevoljno odvrnil Steven Conor. »Povedal sem ti že, da Andy Stewart potrebuje telesnega stražarja za svojo hčerko. Loretta ne živi z njim in izogiba se rock cirkusu, kot mu ti praviš. Dekle imam resnično rad. No, ni več dekle, je ženska pri osemindvajsetih. Že pred leti se je umaknila in živi svoje življenje. Za nekaj dni bo prišla domov, potem pa bo naslednjih nekaj mesecev živela svoje utečeno življenje. Verjemi mi, nobenega cirkusa ni v njenem življenju. Potrebuješ službo, potrebuješ denar in Andy je dober plačnik. Vsi, ki ga vsaj malo poznajo, vedo, da mu Loretta veliko pomeni in tisti, ki mu hoče škoditi se bo spravil na njo. Dekle potrebuje zanesljivega in najboljšega telesnega stražarja. Predvsem pa potrebuje nekoga, ki mu jaz zaupam,« se ni dal Phillip. Steven je zamižal in samo odmahoval z glavo. »To je kratkotrajna služba. Samo dokler ne dobijo tistega, ki mu je tako grdo grozil. Res je ne morem predati v roke komur koli. Sprememba ti bo dobro dela. To bo lahko zaslužen denar s katerim boš lahko začel svoj privatni posel. Steven, star si dvaintrideset let, zdaj imaš zlato priložnost, da nekaj narediš zase in tudi za moj mirni spanec,« je še zadnjič obupano poskusil Phillip. »Prav. Sprejel bom delo,« je tiho dahnil Steven in še tiše dodal, »upam, da mi ne bo žal.« »Ne bo ti žal. Videl boš. Le to si zapomni, videz velikokrat vara,« se je zadovoljno nasmehnil Phillip in izpil svojo kavo do konca. Hitro se je poslovil in še enkrat ponovil nečaku, da ga pričakuje v petek ob devetih zjutraj v Stewartovi vili, kjer je tudi sam živel in skrbel za varnost rock and roll velikana.

Nicole si je namestila osebno torbico, trak je obesila čez desno ramo in si torbico potisnila pod levo roko. Iz predala za osebno prtljago je vzela majhno športno torbo in se napotila skozi prehod med sedeži proti izhodu. Let je bil kratek, le dve uri in ker ni imela druge prtljage, saj jo za tri dnevni obisk domačih ni potrebovala, je odkorakala z letališča. Sedla je v prvi taksi in naročila vožnjo do centra mesta, do trgovskega središča. Komaj je izstopila iz taksija in še predno se je lahko ozrla okoli je pred njo ustavil črn BMW z zatemnjenimi stekli. Odprla je zadnja vrata in sedla. »Pozdravljeno drago dekle. Si dobro pripotovala?« je vprašal voznik in istočasno speljal. »Zdravo Phillip. Dobro sem potovala, ne skrbi. Hvala, ker mi pomagaš,« je odvrnila in odprla zadrgo na svoji torbi. Do doma sta imela dvajset minut vožnje in morala se je preobleči. »Kako si?« je še vprašala očetovega vodjo varnosti s katerim sta se od nekdaj dobro razumela in si delila drobne skrivnosti. »Zdaj, ko si tukaj sem pomirjen. Veš, ni moje, da bi ti jaz povedal, a moram te pripraviti na to kaj te čaka doma. Tokrat je stvar resnična in verjemi mi, ne pretiravamo. Očetu je nekdo grozil, zato sem najel mojega nečaka za tvojega telesnega stražarja. Žal bo šel s teboj nazaj domov in bil ob tebi dokler se stvar ne uredi. Stevenu zaupam, resnično zaupam. Dober je in znal bo obdržati vse tvoje skrivnosti zase. Žal mi je Lorri, a res ni druge možnost,« je žalostno iznesel in v vzvratnem ogledalu poiskal njene oči. Samo žalostno mu je prikimala. »Hvala, ker si mi povedal. Potem moram poklicati letališče in urediti dodatni sedež poleg sebe. Kako se piše?« je tiho komentirala in že v roki držala svoj telefon in povratno vozovnico. Kaj pa ji je drugega ostalo? Če je bil Phillip mnenja, da resnično potrebuje varstvo, ga bo sprejela. Očetovim kapricam se je znala upreti, a zdaj je bila drugačna situacija. Phillip ji je vedno pomagal in stal ob strani. Imela ga je že za člana družine in njemu se ni nikoli upirala, ker je vedno imel prav in je bil razumen moški. Nicole je še enkrat pogledala v majhno ogledalce in preverila svojo podobo in tiho šepnila: »Cirkus se začenja.« V naslednji minuti je Phillip ustavil pred vhodom v očetovo vilo. Pogumno in odločno je odprla vrata in izstopila iz avta. Torbo je pustila na sedežu. Phillip bo poskrbel, da jo bo našla v svoji sobi, ko bo enkrat prišla v njo. Še predno se je povzpela po stopnicah so se vrata odprla. Njihova sodobna izvedba butlerja, John, je odprl vrata in se ji drobno nasmehnil. Od mrkega in resnega možakarja, je to bil velik znak prijateljstva in odobravanja. Cmoknila ga je na obraz, ko je stopila mimo njega in se brez besed napotila naprej. »Pozdravljeni, danes boste imeli pestro. Srečno,« je veselo ogovorila moške, ki so kartali ob čajni mizici v nekakšni improvizirani sprejemnici v velikem preddverju. Očetova četica telesnih stražarjev ji je veselo odzdravila. Tri je poznala, zato je za četrtega predvidevala, da je Steven. A ni se več zadrževala pri njih, z velikim nasmehom je stopila nasproti Lindi, ki se je graciozno spuščala po stopnišču. Ženska ji je vrnila tople nasmeh in razširila roki za objem. Nicole jo je prisrčno objela in jo pozdravila. »Veš, da me je oče obtožil, da te nisem sprejela v družino in da si užaljena, ker ne hodim domov, saj misliš, da je to zaradi tebe?« ji je zatožila očeta. »Oh, Lorri draga, menda mu ja nisi nasedla?« je tiho šepnila in v kotičkih oči so se ji zalesketale solze. Lorri je imela resnično rada in čeprav so jo vsi v hiši spoštovali in se do nje lepo obnašali, je čutila, da jo je edino Lorri resnično sprejela. Z njo sta se tudi največ pogovarjali. Vsaj enkrat tedensko sta se slišali. Lorri je vedno vprašala po družini, a jo je največ zanimalo kako gre njej. Veliko stvari ji je odkrila o družini in ji razgalila skrite plati njihovih karakterjev, ki jih sama še ni mogla odkriti. O Andyju ni vedela ni pol toliko, kolikor je spoznala o njem ravno iz pogovorov z Lorri. V težkem trenutku, ko je hotela pobrati svoje stvari in narediti križ čez zakon z rock zveznikom, jo je Lorri potolažila in prepričala naj ostane. Andyju se še sanjalo ni o njunih pogovorih ali odnosu, ki sta ga ustvarili. Kris in Cheril pa to ni zanimalo. Nicole oziroma Lorri, kot so jo ljubkovalno klicali, jo je objela in jo kratko poljubila na obraz. »Veš, da ga poznam. Ne obremenjuj se. Zdaj mi je žal, da sem ti povedala. Samo hotela sem, da veš, kakšno igro igra,« je žalostno pristavila. Nasmehnili sta se ena drugi. V tistem se je razlegel globok moški glas: »Sestrica, končno si prišla.« Kris je zatopotal po stopnicah in sestro močno stisnil v objem. Zavrtel jo je okoli svoje osi in jo nato odložil. »Malo grem plavat. Se vidiva kasneje,« je pristavil in odhitel naprej. Nicole se je samo nasmehnila Lindi in zmajala z glavo. To je bil Kris, vedno predvidljiv. Čez prostor je odzvanjalo, ko je Cheril prihrumela skozi vhodna vrata s svojimi tenkimi petkami sandalov. Nicole se je obrnila in pogledala sestro. Kot po navadi je bila Cheril urejena do najmanjše podrobnosti. V rokah so se ji pozibavale nakupovalne vrečke. Neodobravajoče je odkimala sestri in se napotila po stopnišču. »Tvoji podobi manjka samo še steklenica viskija,« je rekla čez ramo.  »V torbi jo imam, nočem oškodovati tvoje zaloge,« ji je milo odvrnila Nicole in pomežiknila Lindi. Skupaj sta se napotili proti očetovi sobi. Čas je bil, da se sooči z njim. Steven je vse opazoval, tako kot njegovi novi kolegi, ki so bili tega že vajeni. Slišal je prav vsako besedo in ni bil prepričan kaj naj si misli. Strica Phillipa je imel rad in ga je cenil, toda zdaj ni bil prepričan v njegovo presojo. Le kaj si je nakopal na glavo? Phillip je rekel, da Lorri živi mirno življenje. Ta izjava se ni skladala z njeno podobo. Tudi, če je res živela mirno, je s svojo podobo poskrbela, da so se ljudje obračali za njo. Uporniško – darkerska podoba je vsekakor skrila dekle pod vso to črno šaro. Ohlapna oblačila na njej so bila čista in urejena. Prijetno, ženstveno je dišala, a tu je bilo konec podobnosti z ženstvenostjo. Njeni kratko pristriženi črni lasje so štrleli na vse strani, kot bi se počesala s petardo. Le konice las, ki so žarele v rožnatem odtenku so razbile črno barvo v njeni celotni podobi. Tudi oči si je obrobila s črno in z maskaro poudarila dolge trepalnice. Ustnice si je namazala v temnem, skoraj črnem odtenku. Na njej je bilo več uhanov kot jih ima kakšna dobro založena trgovina z nakitom. Oba ušesa sta bila prekrita z majhnimi obročki, v vsakem ušesu je imela še po en viseč uhan. Iz enega so na ketnicah visele note, na drugem kitari in boben. Tudi v nosu je imela uhane. V eni nosnici je imela tri obročke v drugi pa zvezdico.  Pol podlakti so ji prekrivali usnjeni trakci. Ogrlica, ki jo je imel pripeto okoli vratu bi bolj pristajala kakšnemu prav napadalnemu buldogu. Steven se je komaj zadržal, da ni vstal in odkorakal čim dlje od te službe in od Stewartovega posestva. Nekaj je bilo na dekletu, kar mu je prigovarjalo naj ji dovoli še eno priložnost in jo bolje spozna. Iz Andyjevega kabineta so se slišali glasovi. Ni razločil o čem govorijo, a vsekakor so se kregali. Phillip je prisedel k nečaku in ga prijateljsko potrepljal po hrbtu. »Videz vara. Potrpi dokler sta tukaj, potem bo vse drugače. Zaupaj mi,« mu je šepnil in se mu nasmehnil.

»Lorri, ljubica! Dobrodošla doma,« je veselo rekel Andy in pohitel okoli mizice, da bi objel hčerko. Nicole se je stisnila k očetu v objem. Izmenjala sta nekaj lepih besed in sedla. Linda je sedla k Andyju na kavč in Nicole se je udobno namestila v svoj priljubljeni fotelj. Že kot majhna deklica je oboževala ta fotelj in Andy je oboževal svojo sobo, zato v njej ni bilo nobenih sprememb že več kot dve desetletji. Andy ni ovinkaril. Zdaj, ko je imel hčerko varno pod svojo streho ji je odkril kaj se dogaja. Omenil ji je, da jo bo prosil, če se danes ne udeleži njihovega predstavitvenega koncerta. Oba sta vedela, da se ga ne bi udeležila tudi, če bi bilo vse v redu. Ta prošnja je bila le puhlica s katero jo je hotel pripraviti na novico, da ji je priskrbel telesnega stražarja. Ni mu izdala, da ji je Phillip že vse povedal. Še manj, da je uspela spremeniti svojo letalsko rezervacijo . Oče je pričakoval, da mu bo nasprotovala in ni ga hotela razočarati. Vnel se je prepir. Na koncu mu je zagrozila, da ne bo dobil niti ene njene pesmi več, če ji ne bo dovolil, da bi živela po svoje. Oče ji je žalostno odvrnil, da mu več pomeni njena varnost, kot bodoča uspešnica. Nicole je vedela, da sta prišla do konca prepira. Očetu so uspešnice pomenile skoraj vse. Če je postavil njeno varnost pred uspešnico, je pomenilo, da bi resnično znala biti v nevarnosti. Popustila je. Strinjala se je, da se bo domov vrnila z neznanim moškim, ki bo bdel nad vsakim njenim korakom. Odprla je torbico in očetu podala usb ključek. »Dve pesmi sta gor,« je zamrmrala in vstala. »Lačna sem, grem pozdravit Francoisa,« je dodala in se napotila proti vratom. »Francois je danes nekam slabe volje,« jo je opozoril oče. Čeprav je on zelo cenil svojega francoskega kuharja, je vedel, da se njegova najmlajša hči in francoz nikakor ne razumeta. Pravzaprav je slutil, da se imata rada, a le preveč uživata v svojih pričkanjih, da bi javno dovolila,  da bi to kdo opazil. »Verjamem, da je. Slutil je, da bom prišla,« se je zasmejala NIcole in se odpravila proti kuhinji. Ni še prečkala velikega preddverja, ko so se odprla vrata in je vstopil očetov bobnar Eric. »Lorri, drago dekle, lepo te je videti. Dobrodošla doma,« jo je veselo pozdravil in razširil svoji močni roki za objem. Nicole mu je vrnila pozdrav in se privila v njegov objem. Ni je še čisto izpustil, saj jo je strogo opazoval. Nicole se mu je zasmejala: »Lačna sem, narediti si grem prigrizek, poleg tega nisem še pozdravila Francoisa. Očetu sem pustila dve novi pesmi na ključku.« Eric jo je spustil in se zarežal: »Nisem lačen, a z veseljem ti bom delal družbo. Pesmi lahko slišim tudi kasneje, Francois pa je neponovljiv v svoji sveti jezi nate.« »Slišala sem, da je danes nekam slabe volje. Odsvetujem ti vstop v kuhinjo,« se je hihitala Nicole. »Ni problema, bom počakal tukaj s fanti,« se ni pustil motiti Eric in je prisedel na prosto mesto k varnostnikom. Steven jih je nemo opazoval. Le kaj bo še doživel danes v tej hiši in le zakaj se vsi le muzajo, ker si bo Lorri drznila stopiti v kuhinjo? Ni dolgo trajalo, da se je vnel prepir, glasen prepir pri čemer so ropotale pokrovke. Dovolj dobro je znal francosko, da je razumel o čem se prepirata kuhar in njegova varovanka. Že je hotel vstati in ji priskočiti na pomoč, a ga je Phillip le potrepljal po rami in odkimal. Prisluhnil je besedam s katerim sta si zmetala kar nekaj grdih žaljivk v obraz. Hitro je dojel, da je obema zmanjkalo grdih besed in sta prešla v bolj prijateljsko in zbadljivo govoričenje. Nasmehnil se je sam pri sebi. Očitno je bilo, da se kuhar in darkerka ne bosta pobila med seboj. V resnici je to bil njun način pozdrava. Čeprav so iz kuhinje prihajale glasne besede in ropotanje posode je vedel, da se je strast prepira umirila. Postrani je pogledal strica in mu nezadovoljno odkimal.

Steven je rahlo zdolgočasen opazoval vrvež, ki se je razlegal po celi hiši, čeprav so se le Andy, Kris in Cheril odpravljali na koncert. Tokom popoldneva so prispeli še preostali člani zasedbe. Končno so se vsi spravili skozi vrata. Za kratek hip je zavladala tišina. Linda je stala pri vhodnih vratih poleg Johna. Lorri se je naslanjala na podboj očetove delovne sobe in on je mirno sedel v fotelju sredi preddverja. Iz kuhinje je pokukal Francois in se zarežal. Čez hip je prišel z velikim pladnjem polnim kanapejev, sledila mu je njegova kuharska pomočnica s pladnjem z drugimi dobrotami. »Končno malo miru,« je olajšano dahnila Linda in se napotila za Francoisom v dnevno sobo. John ji je sledil, pomignil je še Stevenu naj mu sledi. A je ta le obsedel in presenečeno zrl v ostale. »Pridi, očitno sva dobila drug drugega na grbo, prav je, da se malo bolje spoznava,« ga je glasno ogovorila Lorri in mu še z glavo nakazala naj se že zmiga. Z roko mu je pokazala za Johnom in na koncu sledila še sama. Vsi so se udobno namestili in si postregli s Francoisovimi dobrotami. Steven je sedel na dvosed in Lorri je sedla poleg. »Dekle jej!« je na videz strogo dejal Froncois in se zastrmel v Lorri. »Presuha si in še vedno mi ni jasno kaj naj bi predstavljala ta tvoja podoba. Kako te lahko sploh kdo poljubi, ko pa si takšna?!« je nadaljeval pridigo zvesti kuhar. Steven se je pri sebi nasmehnil. Opazil je, da se kuhar trudi s polomljeno angleščino in všeč mu je bilo njegovo razmišljanje. »Mogoče pa ravno zaradi tega nimam nobenega, ki bi me želel poljubljati,« je izzivalno odvrnila Lorri in si vzela košček paprike. »In kaj si naredila, da bi to spremenila?« se je hudoval Francois. »Nič, ker mi tako ustreza. Zakaj misliš, da moram imeti moškega? Čisto dobro mi je tako kot živim,« je mirno odvrnila Lorri. »Nihče noče biti celo življenje sam! Dovolj si stara, da bi si ustvarila svojo družino,« je zgroženo nadaljeval Francois in pogledal Lindo v želji, da bi mu pomagala. »Lorri je pametna ženska. Ve kaj hoče in verjamem, da si bo poiskala tistega pravega, ko bo prišel čas za to. Jaz ji zaupam,« je mirno odvrnila Linda. Francois je samo nemočno dvignil roke in odkimal z glavo. »Škoda te je dekle, resnično škoda,« je zamrmral. Lorri se mu je nasmehnila: »Hvala, ker te skrbi zame. A verjemi mi, po nepotrebnem. Ko bom našla tistega pravega, ga boš med prvimi spoznal. Če preživi tvojo kuho, bo opravil izpit.« Francois jo je najprej grdo pogledal potem pa se ji nasmehnil. Ona mu je pomežiknila nazaj in zamenjala temo. Nekaj časa so se pomenkovali, nato pa so se zaposleni poslovili. Tudi Steven je vstal, da bi odšel. »Nikar ne skrbi. Tukaj bova, potem pa greva vsaka v svojo posteljo. Ne bova ti delali težav ali kam odšli,« je resno pristavila Lorri. Razumevajoče ji je prikimal. Vsaj nekaj. Pod vso črno barvo in vsemi uhani se je mogoče res skrivala prijazna in razumna oseba. Mogoče. Prezgodaj je bilo, da bi se dokončno odločil kaj si misli o njej.

Jutro po koncertu je bilo v Stewartovi vili tiho in umirjeno. Šele pozno popoldne se je pričel vrvež. Pred domačo zabavo so prišli novinarji in naredili nekaj posnetkov ter intervjujev. Steven je prvič slišal, da je kar nekaj uspešnic napisala Lorri. Slučajno mu je bila taka glasba všeč in ravno njene pesmi so mu bile pri srcu. Opazil je, da se je dekle malo ujezilo ker je oče razkril to podrobnost. Tudi sama je dala kratek intervju. Hotel jo je čim bolje spoznati, zato je budno spremljal kaj počne. Večino dneva sta se držali z Lindo skupaj. Tudi do osebja je bila prijazna in vljudna. A z družino je bila druga pesem. Ves čas so se nekaj pričkali. Pospremili so novinarje in zabava se je razživela. Lorri je spila eno pivo nato pa ves večer nazdravljala s CocaColo. Čeprav so ji ponujali močnejše stvari je odločno vse zavrnila, seveda je vse obrnila v vljudno in zabavno stran, nikogar ni užalila. Na prigovarjanje članov skupine je vzela mikrofon in zapela nekaj pesmi. Očitno je bilo, da jo Cheril ne mara. Zavistna je bila in vsekakor že kaj hitro pijana. Lorri se je zabavala. V nekem trenutku, ko so bili že vsi pošteno okajeni je pristopila k Stevenu in mu šepnila, naj jo pospremi v sobo. Ni videl razloga zakaj bi ga prosila kaj takega, a ji je sledil. Molče sta se povzpela v nadstropje. Nicole je odprla vrata svoje sobe in ga povabila naj vstopi: »Nekaj stvari morava razčistiti,« je šepnila in zaprla vrata ter jih zaklenila. »Sedi,« mu je mirno rekla ter pokazala na naslanjač. Sama se je sprehodila do oken ter zagrnila velike, težke in temne zavese. Sedla je na posteljo in se sezula. »Jutri ob petih popoldne imava letalo. Domov greva. Tam ne poznajo tega,« je rekla in pokazala na svojo podobo. »Ne vedo, da sem Stewartova. Poznajo me kot Nicole Adams.« Stopila je do toaletne mizice in si začela snemati uhane, za katere je ugotovil, da so vsi magnetni. Odpela je tudi današnjo verzijo ogrlice iz ketnic ter snela kup zapestnic. Nato je iz oči snela rjave leče in stopila v kopalnico po čistilno mleko in vatno blazinico. Med odstranjevanjem ličil mu je govorila o sebi. »Imam trgovino z darili in stvarmi iz druge roke. Dobro mi gre. Nad trgovino imam stanovanje. Nimam fanta in moji prijatelji ne vedo veliko o moji preteklosti. Z lahkoto bova rekla, da si moj bivši fant, vojak. Pred časom sva se razšla ker si šel na misijo jaz pa nisem hotela živeti v vojaškem oporišču. Zdaj si se vrnil in opustil svojo službo. Med obiskom domačih sva se videla in se odločila, da poskusiva ponovno. Zato si prišel k meni. Le tako lahko opravičiva, da bova ves čas skupaj.« Resno ga je pogledala in ker ji je samo prikimal se je nasmehnila. Vso kramo in šminko je že odstranila, zato je z potegom roke snela še lasuljo. Spustila si je lase iz trde fige in jih z rokami razrahljala. »To sem jaz. Nicole. To žensko boš moral paziti.« Strmel je v modrooko in svetlolaso lepotičko. Ni mogel dojeti takšne spremembe. Samo nasmehnila se je. »Le redki v tej hiši poznajo mojo podobo in ti redki vsekakor niso moje krvi,« mu je pomenljivo povedala. Prikimal je, da je razumel in čez čas le izustil: »Vau.« Skomignila je z rameni. »Toda, ne razumem, kako to, da ne vedo kaj se skriva pod tvojo podobo, saj si odrasla med njimi?« je le uspel izustiti vprašanje. »Če bi jih malo bolje poznal, bi ti bilo vse jasno. Kris je sedem let starejši, Cheril šest. Od nekdaj sta uživala v pozornosti, dojenčica in kasneje majhna deklica ju nikoli ni zanimala. Podobna sem mamini mami, vsi ostali so rjavooki in temnolasi. Pri desetih sem uspela pregovoriti mamo, da me je prvič pobarvala. Sprva je bil le odtenek temnejše rjave od mojih naravnih, a pri štirinajstih sem že nosila temno rjave lase. Enkrat takrat se je oče odločil, da bo dovolil medijem, da slikajo njegovo celotno družino. Z mamo sva se do takrat uspeli izogniti medijem. Nisem hotela svojih slik v javnosti, zato sva z mamo naredili majhno preobrazbo. Uspela je, v šoli me niso povezovali z rokerjevo hčerko in tako sem počasi nadgradila krinko in se izognila cirkusu. Če je že kdo vprašal, če sem v sorodstvu z Andyjem Stewartom sem zanikala. Čeprav sem očetova ljubljenka, on živi za glasbo in z lahkoto sprejema moj videz. Hočem reči, ve, da je to moja javna podoba, a dvomim, da bi znal opisati moj pravi videz. Toliko me ima rad, da mi dovoli imeti svoje življenje. Manj ve, bolj sva oba srečna. Zato tudi ne ve, s čim se ukvarjam ali kje živim,« mu je razložila. Samo nemo ji je prikimal. »Če bo to vse, grem. Najbrž bi šla rada spat,« je tiho rekel in vstal. »Malo bom brala. Vidiva se jutri na zajtrku. Phillip naju bo peljal do mesta, tam bova presedla v taksi in odšla na letališče. Pred odhodom se bom pozdravila z očetom in Lindo. Kris in Cheril ne bosta vstala do večera,« mu je odvrnila in stopila k vratom, da jih spet zaklene, ko bo odšel. »Lahko noč,« ji je voščil in odšel.  Šel je naravnost v svojo sobo. Zdaj je razumel stričeve besede, da videz vara. Nekaj časa bo igral fanta tej presenetljivo lepi ženski. Ni vedel ali naj bo vesel ali prestrašen.

Steven je sedel naprej k Phillipu, Nicole je sedla zadaj. Takoj, ko so zapeljali z dvorišča se je urno preoblekla in odstranila nakit, ličila in lasuljo. Pri tržnem centru sta izstopila iz avta in takoj sedla v taksi, ki je že stal tam in čakal nakupovalce, ki so potrebovali prevoz. Brez problemov ali pozornosti drugih potnikov sta sedla na svoja sedeža v letalu. »Povej mi kaj o svojem življenju. Mislim navadah, prijateljih,« jo je tiho pozval Steven, ko je letalo vzletelo. Šepetaje mu je opisala svoje navade in ga seznanila s svojimi prijatelji. Poleg njene trgovine sta imeli njeni prijateljici frizersko kozmetični salon. Alice je frizerka in Sophi kozmetičarka. Bili sta sostanovalki v stanovanju nad salonom. Družile so se še z Tori, ki je delala kot frizerka v salonu in njenim fantom Kevinom. Nasproti njene trgovine je pekarna, last Danovega očeta. Dan ni šel po očetovih stopinjah in je šel za vodovodarja, živi pa v stanovanju nad pekarno. Pred kratkim se je k njemu vselilo njegovo dolgoletno dekle Drew. Občasno so se družili tudi z Danovim prijateljem še iz mladosti, mesarjem Harisonom, ki je živel na koncu njihove ulice, kjer je tudi imel svojo mesarijo. Nicole jih je imela za prave prijatelje in malo ji je bilo žal, da jim nikoli ni povedala, kdo je njen oče. Na vprašanje o družini jim je rekla, da se ne razumejo najbolje in da ona občasno odide domov. Vedo, da ima brata in sestro ter da se je oče ponovno poročil. Prav tako jim je zaupala, da družini noče povedati kje živi in kaj počne. Nikoli niso drezali v njo za kar jim je bila hvaležna. »Kaj te muči?« jo je Steven vprašal, saj je opazil njen molk in rahlo otožni pogled. Žalostno ga je pogledala in se mu nasmehnila. Bolj je hotela razvedriti sebe, kot njega. »Imam samo eno spalnico. Drugo sem preuredila v glasbeno sobo. V njej je sicer nekakšna zofa, a ni za spanje. Sedežna v dnevni sobi prav tako ni primerna za spanje. Očitno bova morala deliti mojo posteljo. Na srečo je velika,« mu je priznala svoje misli. »Če ti je to problem, bova kupila kavč za glasbeno sobo, do takrat pa bom potrpel. Ne skrbi,« jo je hotel potolažiti. Ali pa je hotel najti izgovor, da ne bo sam na preizkušnji in mukah. Nicole je vse preveč postavna za njegov dušni mir. Moški v njem se ji bo težko uprl. »Bojim se, da bova morala deliti mojo posteljo. Moji prijatelji radi prihajajo k meni. Velikokrat nenapovedani. Če boš spal v glasbeni sobi bom morala povedati resnico. Nisem pripravljena priznati svoje skrivnosti,« je žalostno šepnila. »Saj je začasno. Phillip mi zaupa, nikoli te ne bi ogrozil. Zaupaj mi,« ji je odvrnil. Samo pokimala mu je in se pripela. Letalo je začelo pristajati.

Steven je stopal za Nicole. Majhna vrata med njeno trgovino in salonom njenih prijateljic so se odprla v skupni hodnih s stopniščem. Na majhnem podestu je visela velika, svetla in pozitivna slika sončnic. Na eno stran so stala vrata v Nicolino stanovanje, na drugo stran pa vhodna vrata njenih prijateljic. Ni uspel narediti koraka v stanovanje, ko je nekdo potrkal na vrata. Nicole ga je resno pogledala. Vrata so se hitro odprla in skozi je pokukala drobna rdečelaska. »Zdravo, slišala sem, da si prišla. Oh, oprosti nisem vedela, da imaš družbo,« je v eni sapi rekla in naredila korak nazaj. »Živijo, Sophi. Kar vstopi. Rada bi te spoznala s Stevenom. Mogoče bi bilo dobro, da pokličeš še Alice,« je veselo odvrnila Nicole in se veselo smehljala prijateljici. »Alice je nesla zlikano perilo Harisonu, vsak čas bo prišla,« ji je prijateljica odvrnila in že stegnila svojo negovano dlan proti Stevenu. Hitro se je predstavila in vprašujoče pogledala Nicole. »Moj fant. Pred leti sva bila par, a sva se po neumnosti razšla, zdaj sva se spet našla in se odločila, da ponovno poskusiva,« je milo odvrnila Nicole in stopila v kuhinjo. Pristavila je vodo za kavo. Sophi je veselo kramljala s Stevenom, kot bi ga poznala že zelo dolgo in zelo dobro. Nicole je ravno postregla osvežilno pijačo in odprla vrečko čipsa, ko je Alice potrkala in takoj nato vstopila. Sophi je prevzela predstavljanje in kratko povedala sostanovalki kdo je Steven. Nicole je prinesla še kavo in sedla poleg Stevena. Ni še uspela odgovoriti na Alicina vprašanja, ko je pozvonil domofon. Alice je vstala in se oglasila. Odprla je zunanja vrata in sedla nazaj v istem trenutku so se odprla vrata. »Videl sem luč in te prišel pozdravit. Ne preseneča me, da mi je odprla Alice, torej se zabavate brez mene,« je namesto pozdrava rekel Dan. Presenečeno je pogledal Stevena in se mu v naslednjem hipu nasmehnil ter se kar sam predstavil. Sophi je tudi njemu hitro razložila kdo je Steven. Dan mu je pritrdilno prikimal in si kar sam nalil kavo ter prisedel k Sophii. Na Sophiino vprašanje, kje je Drew, je le zamrmral, da je peljala nečaka v kino. Vsi so poznali njeno navado, da občasno pelje nečaka v kino ali kam drugam in takrat po pravilu Dan ostane doma, saj bi raje cel dan kopal kanale, kot si ogledal akcijski film, ki jih je Drewin nečak oboževal. Po dobri uri sproščenega kramljanja in smeha, so se prijatelji poslovili. Vmes so naročili še pizzo za moška in nekaj dobrot iz bližnje kitajske restavracije za vitke pripadnice nežnejšega spola. Nicole je zaklenila za njimi in se šele takrat posvetila Stevenu. Razkazala mu je stanovanje in naredila prostor v svoji omari, da je lahko razpakiral svoje stvari. Pregledal je stanovanje in ugotovil, da je resnično varno. Nihče se ne bi mogel pritihotapiti noter ali kako drugače ogroziti Nicolino varnost. Nevarnost ji je grozila le od njega. Ni se mogel spomniti kdaj si je katero tako želel, kot si je poželel Nicole. V kratkem času je lahko spoznal skoraj vse plati njene osebnosti. Privlačila ga je in zdela se mu je nadvse zanimiva. Istočasno pa se je zavedal njenega odnosa do njega. Čeprav je sprejela njegovo navzočnost v svojem življenju, je vedel, da je to pod prisilo. Imela je svoje življenje in svoje prijatelje in on nikakor ni sodil k njej. Dobra vzgoja in prirojena olika sta botrovali, da je bila nadvse prijazna in vljudna do njega. Spustila ga je v svoje življenje, a v resnici ga ni sprejela. Delila bo svojo veliko posteljo z njim, a vedel je, da bo daleč stran od njega. Fizična bližina ni mogla premostiti oddaljenosti njunih resničnosti. Kar bo njemu olajšalo njeno varovanje, čeprav bo kot moški trpel.

Steven se je zbudil, naspan. Nicole je obrnjena s hrbtom od njega še spala. Mislil je, da mu ne bo uspelo spati poleg postavne varovanke, a je hitro utonil v spanec in mirno spal, brez sanj. Počasi je vstal, da je ne prebudi. Stuširal se je in oblekel ter odšel v kuhinjo. Skuhal je kavo in se udobno namestil na sedežno. Na polici pod mizico je našel nekaj revij in jih začel listati. Ni vedel kaj bi lahko počel dokler Nicole ne vstane in v resnici mu je mirno, sproščeno jutro kar ustrezalo. Ni se mogel spomniti kdaj je na zadnje užival v mirni jutranji kavi. Slišal je vodo v kopalnici in natočil še eno skodelico kave za Nicole. Čez nekaj minut je prišla iz spalnice in mu z najlepšim nasmehom kar jih je kdaj koli videl, zaželela dobro jutro. Prisedla je k njemu in se mu zahvalila za kavo. »Odprem ob enajstih, samo, da spijem kavo in greva lahko do trgovine po nakupih. Bojim se, da v hladilniku nimam kaj dosti za zajtrk,« je sproščeno klepetala z njim. »Sem opazil ja,« se ji je nasmehnil. »Dokaj pozno odpiraš, do kdaj pa delaš?« ga je še zanimalo. »Odprto imam od enajstih do petih, ljudje so se navadili na tak urnik in vsem je dobro,« mu je odgovorila. »Delaš sama ali imaš pomoč?« je spraševal naprej. »Imam Kate, Harisonovo sestrično, študentko. Sicer bi lahko delala sama, a dekle je potrebovalo dodatno delo, da ima za žepnino, tako sem ji odstopila sobote in dvakrat tedensko pride pospravljat trgovino. Tudi vskoči namesto mene, ko me oče kliče, da moram priti domov, kot je bilo v petek. Prav mi pride tudi, ko grem po robo. Večino stvari sicer dobivam od dobaviteljev ali pa mi stranke prinesejo, a včasih je potrebno iti kam po kaj novega in zanimivega. Obe sva zadovoljni s tako ureditvijo. Dobro dekle je, saj jo boš spoznal,« mu je razložila. »Kaj pa ti? Razen, da si Phillipov nečak, ne vem nič o tebi,« je vprašala. »Oh, jaz sem čisto navaden varnostnik. Skoraj deset let že varujem ljudi. Pri starših sem si nad garažo uredil majhno stanovanje. Nič posebnega, spalnica, kopalnica in majhna kuhinjica. Toliko, da imam svoje zatočišče, saj večino časa živim pri varovancih. Nabral sem si že lepo vsoto denarja, tole bo moja zadnja služba, potem bom odprl svoj center za usposabljanje varnostnikov. Nič posebnega ali velikega, le učilnico, fitnes sobo s prostorom za borilne veščine in majhno strelišče. Približno sem izračunal, koliko denarja potrebujem za nakup prostora, obnovo in opremo. Za to sem že nabral dovolj denarja, a potrebujem še malo prihrankov za rezervo in nekaj mesecev življenje, dokler stvar ne steče,« ji je mirno iznesel svoje načrte. »Si poročen?« ga je presenetila z vprašanjem. »Ne, nisem. Tudi punce trenutno nimam. Imam brata, ki je poročen in ima dva sina. Živi nedaleč stran od staršev. Imam še teto, vdovo in sestrično, ki je še samska in seveda Phillipa,« je odvrnil in kratko dodal, »o družini bom premišljeval, ko moj posel steče. Prej ne bi bilo pošteno do ženske, ker ji ne bi mogel posvečati pozornost, ki si jo zasluži.« »Zelo uvidevno od tebe. Toda, pazi, da se ti zaradi velikih poslovnih ciljev, ljubezen ne izmuzne iz življenja. Veš, včasih te ljubezen doleti, ko najmanj pričakuješ in velikokrat se zgodi, da je v tistem trenutku ne prepoznamo,« je rekla s kančkom žalosti v glasu. »Govoriš iz svojih izkušenj?« je vprašanje zletelo iz njegovih ust, ne da bi premislil. »Pravzaprav ne, a moja izkušnja mi je dala misliti, da bi se mi to lahko zgodilo. Med študijem sem spoznala čudovitega moškega. Dobro sva se razumela, a oba sva sledila svojim sanjam in po končanem študiju odšla vsak svojo pot. Razkrila sem mu, kdo sem,a ni se znal nositi s tem. Dolgo sem ga pogrešala. Že takrat sem vedela, da on ni tisti pravi in enkrat bi sigurno nadaljevala vsak svojo pot, a do sedaj še nisem spoznala moškega, do katerega bi čutila kaj več. Poleg tega me spremlja tudi to, da sem Stewartova. Dobivam delež njihovega denarja, majhen delež od vsega njihovega zaslužka, saj jim pišem pesmi. V skupini so štirje plus še Kris in Cheril, tako, da sem se zmenila za manjši delež, ki mi omogoča lagodno življenje. Tukaj imam še hišo, ki jo dajem v najem in en poslovni prostor v nakupovalnem centru. Nekaj denarja pa sem dala tudi v delnice. Nisem bogata kot moj oče, a imam več kot dovolj,« je skomignila z rameni. »Vsak moški, ki bi bil s teboj samo zaradi tvojega premoženja in sorodstvenih vezi, bi bil pravi cepec. Kratko te poznam, a zdiš se mi prav prijetna oseba, sočutna in prava prijateljica. Toda razumem tvoje strahove. Tukaj te ne poznajo, z lahkoto boš našla moškega, ki bo vzljubil tebe in se kasneje soočil s tvojo resnico,« je mirno dodal. »Hvala,« je šepnila in odnesla skodelici v kuhinjo. Pomila ju je in se vrnila v dnevno sobo: »Pridi, greva po nakupih. Lačna sem.«  Ubogljivo je vstal in jo pospremil ven.

»Lepo imaš. Nadvse zanimiva trgovinica. Priznam, da si nisem znal predstavljati kako je videti, a moram reči, da sem navdušen,« je iskreno rekel Steven, ko se je sprehajal po Nicolini trgovinici. »Hvala,« mu je odvrnila z nasmeškom in začela odklepati vrata. »Torej imaš samo glavni vhod, ki je pod mrežo. Iz stanovanjskega hodnika se pride v trgovino. Drugih vhodov v stavbo ni? Kdo pa ima vse ključe?« se je prelevil v skrbnega varnostnika. »Ne, ni drugih vhodov. Iz salona tudi vodijo vrata v stanovanjski del. Alice je bolj zaskrbljena, zato pazi na varnost. Ključe imamo me tri in seveda Kate ter zdaj ti,« mu je resno odvrnila in odklenila še mrežo in jo umaknila z vrat. Ura je že bila taka, da je morala odpreti trgovinico. Sosednji salon je delal že od devetih. »Ni idealno, a verjamem, da bi nezaželena oseba težko prišla v kateri koli prostor. Vsaj s te strani si varna,« je prikimal in z roko podzavestno preveril ključ v svojem žepu. Ko sta pojedla zajtrk in se odpravila v trgovinico mu je dala svoj rezervni komplet. Nista se več mogla pogovarjati, saj je prišla že prva stranka, kateri se je Nicole posvetila z vso iskreno prijaznostjo in dobrosrčnostjo, ki jo je premogla. Imela je veliko kupcev, kar ga zaradi njene osebnosti, niti ni presenetilo. Bal se je, da bi se lahko dolgočasil, a se ni. Zabavno je bilo opazovati Nicole med delom. Prodajala je in tudi odkupovala rabljena oblačila in predmete. Pošteno je postavljala cene in nakupljeno tudi po potrebi lično zavila in okrasila. Seveda je nemalokrat razložila njegovo prisotnost in dobila lepe in pozitivne odzive, da je že bil čas, da si najde nekoga. Tudi njemu so njene stranke namenila nemalo dobrih besed in dobronamernih nasvetov.

Kot bi mignil je čas spolzel in Steven se je zavedal, da že dva tedna živi pri Nicole. Zalotil se je, da v svoji službi prvič uživa. Sicer še vedno mu ni bilo jasno, zakaj je brez ugovorov sprejel Nicolin predlog, da se izdaja za njenega fanta, a takrat ga je. In sedaj ni mogel in tudi ni želel spreminjati njunega odnosa, ki sta ga lagala njenim prijateljem. Še nikoli ni lagal o svoji prisotnosti in varovanju, vedno je bilo jasno kdo je on. Varoval je že nekaj ljudi in živel pri njih, a tole z Nicole je bilo povsem drugače. Prvič se je v resnici spoprijateljil z varovancem. Nicole je bila drugačna. Upoštevala je njegovo delo in ni mu oteževala situacij. Spoštovala je njegove zahteve in istočasno živela svoje življenje v katerega ga je počasi, a dokončno sprejela. Ves čas sta bila skupaj in veliko sta se pogovarjala. Povedal ji je stvari, ki jih še nikoli nikomur ni in sumil je, da je tudi ona njemu odkrila nemalo stvari, ki jih je varno držala zase. Čutil je, da sta postala resnična prijatelja. Zaradi prijateljev Nicole ni pretiravala v igri, da je njen fant. Vseeno, ga je občasno prijela za dlan, ko sta stopala po ulici ali se stisnila v njegov objem, ko sta sedela skupaj s prijatelji. Z drobnimi malenkostmi sta vzdrževala sliko zaljubljenega para, a na samem sta bila le prijatelja. Nikoli ga ni poljubila in zdaj si je priznal, da bi jo rad poljubil. Želel si je okusiti mehkobo njenih ustnic. Toliko je bil pošten do sebe, da si je priznal, da se je začel zaljubljati v njo. Le kako ne bi? Tako čiste in ljubeče osebe polne pozitivne energije še ni spoznal. Plenila je s svojo notranjo lepoto in zunanja lepota je bila le pika na i. Čeprav bi lahko bila prevzetna in vzvišena, to ni bila. Celo besedilo nove pesmi za očetovo skupino mu je pokazala in ga vprašala za mnenje. Všeč so mu njene pesmi, kar ni skrival in ji je povedal iskrene vtise, zato je spoštovala njegovo mnenje in celo spremenila nekaj taktov glasbe, da je bila pesem njemu všeč. Svoje drobne navade je prilagodila njemu in zdaj bi jo varoval po ceno svojega življenja tudi, če ne bi bil plačan za to. Vsak drugi dan se je slišal s Phillipom in sledil njihovim naporom ujeti tistega, ki je grozil Andyju. On je vedel, da se je ustrahovalec opogumil in jo omenjal v zadnjih dveh grožnjah, a je s tem ni obremenjeval. Prav dobro je vedel, da se v resnici ustrahovalcu tudi sanja ne, kje Nicole je. Iz njegovih groženj, ki so bile povsem površne in delno napačne je lahko razbral, da je Nicole za zdaj še varna. V šolskih analih je zapisana kot Loretta Stewart in nikjer ni omenjene Nicole, tudi slike prikazujejo temnolaso in kratkolaso rjavooko dekle, ki skoraj v ničemer ni podobna ženski, ki jo on varuje. Zahvalil se je višji sili, da je Nicole toliko vztrajala v temnem videzu dokler se ni odločila zaživeti mirno življenje. Presenetilo ga je, ko mu je pokazala svoje dokumente v katerih je Nicole L.S. Adams in s svetlolaso podobo.  Priznala je, da je imela srečo, ko je urejala dokumente je uspela spremeniti ime brez, da bi v resnici vložila vlogo za spremembo. Sicer mu ni bilo jasno kako, a uspelo ji je in v bazi podatkov bi le izredno prebrisan heker lahko našel povezavo med Loretto in Nicole, če bi vedel kaj mora iskati. Toda ta, navidezna varnost, ga ni pretentala, njegovi čuti so ostali budni. Edino kar ga je skrbelo, je bilo, da bi bil premalo pozoren, da bi zatajil, kriva pa so bila njegova čustva do nje. Bal se je, da bi zaradi svoje zaljubljenosti naredil kakšno napako, ki bi jo Nicole drago plačala.

Nicole tudi tokrat ni uspela vstati pred Stevenom. Ko se je zbudila je bila sama v postelji. Počasi se je pretegnila in se nasmehnila v novo jutro.  Bila je srečna in vesela in zmedena. Še nikoli ni nikogar spustila tako blizu sebi, kot je Stevena. Svojega postavnega varuha. Ni bila slepa, da ne bi opazila njegove dobro grajene, visoke postave. Niti grama odvečne maščobe ni bilo na njem. Le izklesane mišice, ki jih je sicer varno varoval pred njenimi očmi, a jih je vseeno opazila. Svetlo rjavi, rahlo kodrasti in malo daljši lasje so mu dajali pridih mladosti in navihanosti, a jantarjeve, tople oči so govorile o resnem in zaupanja vrednem moškem. Spoštoval je njene želje in potrebe. Ni bil panik in ni je obremenjeval s prehudimi varnostnimi ukrepi, čeprav je lahko opazila, da je sam ves čas na preži. Lepo se je pogovarjati z njim, prav uživala je v tem. Spoznala je, da imata veliko skupnih zanimanj. Bala se je, kako bo živeti z njim, a je ugotovila, da je to čisto prijetno. Iz neznanega vzroka mu je zaupala in čutila, da so njene skrivnosti pri njem varne. Sama je bila ob njem varna. Za njene prijatelje je igral njenega izbranca ter jo obsipal z drobnimi gestami zaljubljenega moškega in tudi, ko sta bila sama je obdržal drobne vljudne geste, ki so mejile na ljubezen. Dvomila je, da se on tega zaveda. Sklepala je, da mu je všeč. Tudi on je bil všeč njej. Mogoče malo preveč, kot bi se spodobilo. A proti svojemu srcu ni mogla. Ja, v Stevena bi se lahko z lahkoto zaljubila. Mogoče je celo že bila malo zaljubljena. To je ni motilo. Motilo jo je, da bo enkrat prišel čas, ko bo odšel. Imel je svoje sanje in želje, za katere je vedela, da jih bo uresničil. Svoj posel bi z lahkoto začel tudi v njenem mestu. A to bi si moral zaželeti sam. Do sedaj ni nikoli prestopil meje spodobnosti, kot se za pravega profesionalca spodobi. To, da mu je všeč ni dovolj, da bi ga prosila, da ostane. Za to bi jo moral resnično ljubiti. Sama ni imela toliko poguma, da bi naredila prvi korak. Ni ga hotela zbrati. Toda, če bo on naredil prvi korak do njune morebitne ljubezenske afere mu bo prišla naproti. Zakaj ne bi poskusila? Tudi, če ta zveza ne bi imela prihodnosti, bo vsaj imela spomin na nekaj lepega. Ko bo enkrat stara ne bi rada obžalovala stvari, ki jih ni naredila ali poskusila. Če Steven ne bi bil njen varuh, bi se opogumila in naredila prvi korak, toda z ničemer ni hotela ogroziti njunega trenutnega odnosa in narediti dneve, ki še sledijo, težke za oba. Čeprav jo imajo za milo in prijazno osebo, je v resnici odločna in močna ženska. Toda Steven je še močnejša osebnost in kot takemu, mu bo prepustila odločitev. Ne bo ga spodbujala, ostala bo zvesta sebi in bila preprosto to kar je. Počasi je vstala iz postelje in se napotila v kopalnico. Popila bosta kavo in pojedla zajtrk, nato pa se odpravila po dodatnih nakupih za Alicino rojstnodnevno darilo. Glavnino je dobila s hitro pošto že pred dnevi. Naročila ji je ročno poslikan čajnik in ujemajoče skodelice, saj je Alice resnično oboževala čaj.

Steven je zaklenil trgovinico in pospremil Nicole do stanovanja. Jedilno mizo in stole sta odnesla do Alice. Alice se je odločila, da bo pripravila rojstnodnevno večerjo za prijatelje, kasneje bodo odšli v kino in od tam do enega od klubov. Alice je kuhala, Sophi pa je prevzela ostala dela. Prt in krožnike je že pripravila. Takoj, ko so postavili mizo na predvideno mesto jo je pogrnila. Steven in Nicole sta še preverila, če dekleti potrebujeta še kakšno pomoč in se kaj hitro poslovila. Večerja bo že čez slabo uro in morala sta se še preobleči in urediti. Nicole je odstopila kopalnico Stevenu. V tem času, dokler se je on uredil, je zavila darilo. Odobravajoče se mu je nasmehnila in pohvalil njegov izbor športno elegantnih oblačil. Še sama je smuknila v kopalnico in se malo kasneje urno oblekla. Prišla je v dnevno sobo in pogledala na uro. »Lepa si,«je iskreno in navdušeno dahnil Steven, ko jo je zagledal. »Hvala,« se mu je zahvalila, pri čem ni mogla skriti rahle nelagodnosti. »Res si lepa, naj ti ne bo nerodno. Samo moški sem in nisem slep,« je dodal in ji pomežiknil. Vstal je s sedežne in ugasnil televizijo. »Greva?« je še dodal in jo pospremil do sosednjega stanovanja. Na hodniku sta srečala Dana in Drew. Tori in Kevin sta že bila pri Alice in Harison je prišel s Kate nekaj minut kasneje. Druščina se je usedla in ob veselem pogovarjanju pojedla okusno večerjo. Dekleta so pomagala pri pospravljanju. Zato so se lahko počasi odpravili proti kino dvorani. Vsi so stanovali v bližini in ker je bil kino blizu so se odpravili kar peš. Naprej sta stopala Tori in Kevin, Drew je prijela Dana pod eno roko, Sophi pa pod drugo. Steven je svoja komolca ponudil Nicole in Kate, ki sta ga takoj prijeli pod roko. Tudi Alice se je oprijela Harisonovega komolca, kot je to videla svoje prijateljice. Harison in Alice sta stopala pred Stevenom, Nicole in Kate. Kate se je nagnila in šepnila Stevenu v uho: »Veš, všeč sta si, samo preveč sta trmasta, da bi si to priznala.« »Kdo? Harison in Alice?« je šepetaje vprašal Steven. »Kdo drug?« se je muzajoče zahihitala Kate in prek Stevenovega prsnega koša pogledala Nicole, ki ji je prikimala, da se strinja z njeno ugotovitvijo. »Opazil sem, da se med njima nekaj plete. Mogoče bi ju morali kako opogumiti. Dober par sta,« je pripomnil Steven in pogledoval od enega dekleta k drugemu. Samo prikimali sta mu. Kate ga je potrepljala po roki in ga spustila. Pohitela je na čelo njihove male kolone in prijela Kevina pod roko. Steven je lahko videl, da mu nekaj šepeta. Predvideval je, da je Kate prevzela pobudo, da nekako spravijo Harisona in Alice končno skupaj. Izvlekel je svojo roko iz Nicolinega prijema in jo objel. Prijateljsko jo je cmoknil vrh glave in jo tesneje stisnil k sebi. Pomežiknil je Harisonu, ki se je ravno pravšnji trenutek obrnil, da je opazil njegovo dejanje. Z očmi mu je svetoval akcijo glede Alice in se nasmehnil pri sebi, ko je opazil, da je Harison s svojo dlanjo pokril Alicino roko, ki je počivala na njegovi podlakti. Kaj hitro so prispeli do kino dvorane. Na njihovo presenečenje je bila kar velika gneča, vseeno so uspeli dobiti vstopnice, da so lahko sedeli v dveh vrstah, da so si bili bližje. Po dobri večerji so si kupili le po pijačo in dve vrečki lešnikov oblitih s čokolado, ki so si jih razdelili. Uživali so v komediji, ki jo je izbrala Alice. Steven je sedel med Tori in Nicole. Užival je. Užival je v filmu in užival je v Nicolini bližini. Všeč mu je bil njen smeh. Všeč so mu bili drobni dotiki, ki sta si jih izmenjevala. Nicole mu je bila všeč, več kot bi mu smela biti. Do sedaj jo je že dobro spoznal, a danes je bila resnično lepša kot kdaj koli prej. Želel si jo je. Ob njenih pogledih se je kar topil. Ni se hotel več slepiti, ljubil jo je. Čeprav ni nameraval ali želel, se je zaljubil v njo. Iz kina so zavili v naslednjo ulico, kjer je bil nočni klub. Tokrat je spremljal Nicole in Sophi. Veselo so se pogovarjali o filmu. Imeli so srečo in dobili veliko mizo v kotu. Posedli so se in naročili pijačo. Občasno se je kakšen par izmuznil na plesišče. Vsi so spodbujali Harisona in Alice, da zaplešeta in tudi med vrsticami so jima dali vedeti, naj nehata izgubljati čas in si priznata kaj čutita en do drugega. Njihovo prigovarjanje je očitno obrodilo sadove, saj so lahko opazili, da sta se med plesom poljubila. Že tako uspešen in vesel večer se je prelevil v še boljšega. Tudi Steven in Nicole sta zaplesala. Na plesišču sta ostala tri pesmi. Tretja je bila ljubezenska balada in Nicole se je stisnila k Stevenu. Tesno objeta sta plesala. Med pesmijo sta se prepustila srcu in se prvič poljubila. Njune ustnice so se počasi združile. Iz nežnega dotika ustnic sta poglobila poljub v čutni vrtinec strasti. Steven se je uspel obvladati, saj se je zavedal, da jo poljublja sredi plesišča. Težko je dihal, saj ga je zajela nepotešljiva lakota po Nicole. Prav tako se je zavedal, da je ne bi smel poljubiti. Opomnil se je, da je samo njen telesni stražar. »Oprosti, tega si ne bi smel dovoliti. Ne bo se ponovilo,« ji je opravičujoče šepnil. »Ti ni bilo všeč? Meni je bilo. Si resnično nisi želel poljuba? Jaz sem si ga,« je mirno iznesla in se zazrla v njegove oči. »Seveda mi je bilo všeč. Mislim, da čutiš, da si te želim,« ji je odvrnil. Seveda je čutila, saj sta še vedno plesala tesno objeta. Ni bila neumna, da ne bi prepoznala njegovega vzburjenega telesa ob svojem. »Všeč si mi, Steven. Želim si te. Rada bi bila s teboj, a ne bom te silila. Načelen moški si, sam se moraš odločiti,« je povedala in glavo naslonila na njegovo ramo. Tesneje se je stisnila k njemu. Zaprl je oči in se prepustil njenemu vonju, ki je lebdel v njegovih nosnicah. Na svojih ustnicah je še vedno čutil njen poljub. Dokler bo živ ne bo pozabil opojnosti njenih ustnic. Želel si jo je še močneje kot prej. Zdaj je vedel kakšen je njen okus. Mogoče bi bilo bolje, če tega ne bi vedel. Želela si ga je in on je bil noro zaljubljen v njo. Vseeno ga je misel, da je ni vreden držala nazaj. Spraševal se je, če bi njuna morebitna intimna zveza zameglila njegovo presojo in omrtvila čute in bi s tem ogrozil njeno varnost. Bi bilo ljubiti se z njo huje kot je zdaj, ko mu ona zapolnjuje vsako misel vsake sleherne minute? Odgovora ni poznal. Odplesala sta do konca in se nato z roko v roki napotila nazaj za mizo k prijateljem. V zgodnjih jutranjih urah so se odpravili domov. Kljub pozni uri so bili vsi veseli in zgovorni. Nicole je držala Stevena za roko. Od tistega poljuba mu ni več govorila o svojih čustvih ali željah. Bila je jasna, vse je povedala in odločitev ali bo kaj med njima prepustila njemu. Ni ga zapeljevala. Nobene spremembe v njenem obnašanju ni mogel zaznati. Kar ga je veselilo in jezilo hkrati. Če bi ga zapeljevala bi mogoče našel izgovor zakaj je podlegel in odgovornost preložil na njo. Ne, predobro ga je poznala. Ve kako razmišlja. Primorala ga je v edino pravo stvar – premisliti mora kaj si želi in kaj je pripravljen narediti za svoje želje. Skupaj so prispeli pred njihovo stavbo. Prijatelji so se poslovili, Steven pa je odklenil vhodna vrata in se prepričal, da je majhen papirček, ki ga je namestil, ko je zaklepal, še vedno na svojem mestu. Tako se je prepričal, da nihče ni vstopal v stavbo, ko njih ni bilo. Dekleta je spustil naprej in spet zaklenil vrata. Dekleta so se hihitaje poslovila. Nicole je stopila do hladilnika in si vzela plastenko vode, čez ramo je vprašala Stevena, če bo tudi on kaj spil. Kratko ji je odvrnil, da ni žejen, čeprav je imel suha usta, a ne zaradi žeje temveč zaradi napetosti svojih čustev. Stopil ji je bližje. Nicole se je s hrbtom naslonila na kuhinjski pult in ga opazovala medtem, ko je pila svojo vodo. Stopil je še korak bližje, da sta se skoraj dotikala. Počasi je vzel plastenko iz njene dlani in jo odložil na pult. S prsti jo je rahlo pobožal po obrazu in ji umaknil pobegli pramen las ter ji ga zataknil za uho. »Všeč si mi. Zelo všeč. Želim si te,« je tiho šepnil in jo ljubeče gledal. »Toda?« je šepetaje vprašala. »Ni prav. Nisem te vreden,« je rekel v bolečem obupu. »Nisi me vreden?!! Kakšna neumnost! Da te nikoli več ne slišim reči kaj takega! Niti pomisliti ne smeš več na to! Kaj pa, če jaz nisem vredna tebe? Odločen, zanesljiv, moralen in načelen moški si. Si pravi prijatelj, sočuten in iskren. Pošteno delaš in kmalu boš začel uresničevati svoje sanje za katere si delal vrsto let. Vreden si vsega spoštovanja,« je razburjeno iznesla. Vedel je, da je iskrena in da resnično misli to, kar je povedala. Zmajevala je z glavo. »Všeč si mi, želim si te. To je moje življenje in v njem šteje samo moje mnenje. Jaz odločam, koga bom spustila v svoje življenje. Tebe sem sprejela takega kot si. Če nočeš biti z menoj, bodi pošten do obeh in priznaj pravi razlog, a nikar mi ne trosi neumnosti. Nisi neumen moški. Pravzaprav, če me nočeš, ni potrebe po nobenih besedah, le drži se stran od mene in živela bova tako kot prej, današnji večer pa bo pozabljen,« je malo umirila svojo razdraženost. »Me resnično želiš v intimnem odnosu?« je šepnil. »Mislim, da sem ti to že jasno povedala. Toda, če nisi razumel, ja želim si te v intimni zvezi,« je odgovorila in se mu blago nasmehnila. Ponovno jo je pobožal po obrazu in svoje ustnice spustil na njene. Tesneje jo je privil v svoj objem in se prepustil strasti.

Steven je odprl oči in se z ljubeznijo zazrl v spečo Nicole. Rahli nasmešek mu je igral na obrazu, ko jo je občudoval med spanjem. Njeni lasje so se usuli po njegovi roki, glava ji je počivala na njegovi rami, z roko ga je objemala čez trebuh. Ni se drznil premakniti, ni je želel zbuditi. Danes ni delala in lahko sta si privoščila malo daljši spanec. Če upošteva, da sta v zgodnjih jutranjih urah prišla domov in se nato predala drug drugemu in se še dolgo in strastno ljubila, je prav, da še malo poležita v postelji. Sinoči je imel še kup pomislekov glede njiju, a jih je potreba po njej pregnala. Za zdaj si ga je želela, kaj pa se bo zgodilo, ko ne bo več potrebe po njegovem varovanju? Ni je mogel prositi, da odide z njim. Seveda bi on lahko ostal tukaj. Tudi tukaj bi lahko začel svoj posel. Tukaj bi verjetno potreboval manj denarja za nakup svoje stavbe, ki bi jo preuredil v vadbeni center. Toda, kaj, če se ga naveliča in ga odslovi? Kaj bo potem počel tukaj? Ne bi prenesel njene bližine, če je ne bi mogel imeti. Toda sedaj je, kar je. Poti nazaj ni. Dokler ga bo želela ob sebi, bo najsrečnejši moški na svetu. Ni mislil zapravljati dragocenega časa, ki mu ga je podarila, z mislimi na prihodnost za katero ne ve kakšna bo. Sproti se bo moral prilagajati. S prosto roko jo je nežno pobožal po obrazu. Počasi je odprla oči in se mu nasmehnila. Tesneje jo je privil ob svoje telo in jo poljubil. Med poljubi ji je šepetaje voščil dobro jutro. Zadovoljno se je odzvala na njegove poljube. Privoščila sta si skupno tuširanje in se predala strasti med, že od sinoči, pomečkanimi rjuhami. Nicole se je ravno oblekla, ko je pozvonil njen telefon. Alice ju je vabila na jutranjo kavico, čeprav je bilo že skoraj poldne. Nicole je veselo sprejela vabilo, saj jo je zanimalo kaj se je sinoči spletlo med Alice in Harisonom. Ko sta vstopila k Alice je vonj po sveže kuhani kavi napolnjeval prostor. Najprej so odnesli Nicolino mizo in stole nazaj v njeno stanovanje in se nato udobno namestili v dnevno sobo. Večino časa je govorila Alice in jim povedala vse kar sta govorila s Harisonom, opisala je vse svoje občutke, želje in strahove. Prijatelji so se veselili z njo, jo spodbujali in prepričevali, da si po nepotrebnem beli glavo s problemi, ki jih sploh ni. Nicole je pomagala Sophi pospraviti skodelice. Ko sta stali ob pomivalnem koritu je Sophi šepnila: »Danes pa prav žariš, oba prav žarita. Vesela sem za vaju.« »Danes nama ni bilo treba zgodaj vstati in zato sva si resnično vzela čas za naju,« se je zahihitala Nicole in čez ramo pogledala Stevena. Zdaj, ko je Sophi omenila, je tudi sama opazila sledi miru in sreče na Stevenovem obrazu in drži. Le kakšna je videti sama? Najbrž prav tako pomirjena in srečna.

Naslednji dan so izkoristili za izlet. Steven je hotel sprva ugovarjati, a si je premislil. Nicole se je veselila izleta s prijatelji. Vedel je, kako obožuje naravo. V veliki skupini ljudi, ji nihče ničesar ne bo mogel storiti, če bi jo resnično sploh že uspel najti. Zaradi prijateljev sta krotila svojo potrebo po nenehnem dotikanju in poljubljanju. Oba sta hotela ohraniti približno enak odnos, kot sta ga kazala od prvega dne. Seveda je bila čisto drugačna situacija, kadar sta ostala sama v zasebnosti Nicolinega stanovanja. Zgodaj dopoldne so se odpravili od doma. Uspeli so oditi z dvema avtomobiloma. Parkirali so na parkirišču pred turistično kočo in se z nahrbtniki odpravili naprej. Uživali so v naravi in druženju. Nihče ni omenjal novo nastale romance med Alice in Harisonom, saj so ju že čisto sprejeli za par. Domov so se vrnili pozno popoldne. Naročili so hrano in se za eno uro usedli še k Danu in Drew. Steven je opazil, da je Nicole že precej utrujena, zato sta se kmalu poslovila. Doma je Nicole izmučeno padla na posteljo in hihitaje razlagala Stevenu, da tudi s prstkom na nogah ne more več migniti. Steven jo je le muzajoče opazoval. Pripravil ji je kopel, jo slekel ter odnesel v toplo vodo polno penic iz njene najljubše kopeli. Počasi je zmasiral njene utrujene noge in napete ramenske mišice. Oddolžila se mu je s strastnim ljubljenjem.

Teden je preletel, ne da bi se ga Steven ali Nicole zavedala. Čas jima je prijetno spolzel med službenimi obveznostmi in strastjo, ki jo nista skrivala. Vikend sta preživela s prijatelji in se lepo zabavala. Steven se je počutil, kot bi Nicoline prijatelje poznal že celo svoje življenje. Sprejeli so ga medse in iskreno jih je vzljubil. Ne samo zaradi Nicole temveč tudi zaradi tega, ker si bili kakšni so bili. Zvečer sta se udobno namestila pred televizijo in uživala v družbi drug drugega. »Morala bi poklicati Lindo, že nekaj časa se nisva slišali,« je sproščeno rekla Nicole. »Ti kar,« ji je lenobno odvrnil Steven in zrahljal svoj objem, saj je predvideval, da bo vstala in odšla po svoj telefon. Nicole se je obrnila in ga pogledala. »Bi te motilo, če ji povem, da sva skupaj?« je resno vprašala. »Pa si ji želiš povedati?« ji je odvrnil z vprašanjem. Samo prikimala mu je in se nasmehnila. »Potem ji povej. Si mislila, da me bo motilo?« je nadaljeval. »Tole kar je med nama je najino, ni samo moje. Ne vem kako ti gledaš na vse skupaj. Ko boš končal službo, boš najverjetneje odšel in pozabil name. Mogoče si ne želiš, da kdor koli ve, kaj se res dogaja,« je skomignila z rameni. Grdo jo je pogledal. »Tebe ne bom nikoli pozabil. V resnici, ko končam, si ne želim oditi in te izgubiti. Premišljeval sem, da bi tukaj začel svoj posel. Seveda, če me boš hotela še vedno ob sebi,« je rekel resno. Dobro je skril svojo zaskrbljenost. Lahko, da si ga ne želi tukaj. »Prosim, ostani,« je šepnila in ga poljubila z vso ljubeznijo, ki jo je čutila do njega. »Potem bom ostal,« je uspel reči med poljubi. Čez čas se je le odmaknila od njega. Vzela je svoj telefon in se vrnila k njemu. Legla je na sedežno in mu glavo položila v naročje. Poklicala je Lindo. Nekaj minut sta govorili o splošnih stvareh in nato ji je Nicole le priznala svojo srečo in ji povedala, da sta s Stevenom par. »Ga ljubiš?« je vprašala Linda. »Seveda ga ljubim, drugače ne bi bila z njim,« ji je priznala Nicole in se zazrla v Stevenove oči. Opazila je srečo in hrepenenje, ki se je zrcalilo v njegovih očeh. Z ustnicami je oblikoval besede, ljubim te in jo s prstom pobožal po ustnicah. Nicole se je kmalu poslovila od Linde. Ni še uspela odložiti telefona, ko jo je Steven dvignil v svoje naročje. »Ljubim te, Nicole,« je dahnil in jo poljubil. »Ljubim te, Steven,« mu je odvrnila takoj, ko je prišla do zraka. Tesno jo je objel in ponovno poiskal njene ustnice. Odnesel jo je v spalnico in ji pokazal kaj čuti do nje.

V sredo, ko sta ravno zaklepala trgovinico, je klical Phillip. Obvestil je Stevena, da so končno odkrili in prijeli tistega, ki je grozil. Stevenu je padel kamen s srca. Nicole je bila spet varna. Dvignil jo je na svoj prsni koš in se z njo zavrtel okoli svoje osi. Poljubil jo je in ji povedal vesele novice. Nekaj trenutkov jo je občudujoče gledal in jo nato spustil nazaj na tla. »Moja služba se končuje. Zdaj se bom lahko posvetil iskanju stavbe za svoj center. Me še vedno želiš ob sebi?« je resno iznesel svoje pomisleke. »Seveda, saj veš, da te še vedno hočem ob sebi. Pričakujem, da boš še vedno stanoval pri meni. Vsak bo imel svojo službo, a večeri in jutra bodo najini. Ljubim te! Nočem te izgubiti,« mu je odvrnila z isto mero resnosti. Z dlanmi je objel njen obraz in se zazrl v njene oči. »Prosim, poroči se z menoj,« je rekel. Oči so se ji zasvetile od zadrževanih solz. Stisnila je ustnice in mu nemo prikimala. Vrgla se je v njegov objem in mu ponudila ustnice. Ponosno in lačno jih je sprejel.

Naslednje jutro je pohitel in medtem, ko je Nicole še spala, se je izmuznil do zlatarja in ji kupil prelep zaročni prstan. Skuhal ji je kavo in jo šel zbuditi. Še vsa zaspana se mu je vrgla v objem in zahtevala poljub za dobro jutro. Ustregel ji je. Za trenutek jo je izpustil iz svojega objema, da je lahko dvignil njeno dlan in ji na prst namestil prstan. Presenečeno je strmela v prelep diamant na svojem prstu. Hotela mu je reči, da bi se tudi brez prstana poročila z njim, a ni hotela poteptati njegove geste. Zato je le kratko šepnila: »Prelep je.« »Ti si prelepa,« ji je odvrnil in jo ponovno poljubil.

Komaj je Nicole vstopila v trgovinico, že ji je pozvonil telefon. Klical jo je oče. Obvestiti jo je hotel, da je vsega konec in da jo čez vikend pričakuje doma. Nekaj časa se je prerekala z njim in na koncu obljubila, da s Stevenom prideta. Ni mu izdala, da sta s Stevenom skupaj, še manj, da sta se zaročila. Ker Andy ni nič namigoval, je Nicole predvidevala, da mu Linda ni ničesar povedala. Ni ji zamerila, predobro sta obe poznali Andyja in vedeli, da bi slabo sprejel tako novico, ne glede v koga bi se Nicole zaljubila. To mu bo morala sama povedati. Ves čas pogovora se je igrala s kamenčkom na svojem prstanu. Ko je končala pogovor je vse povedala Stevenu. Nekaj trenutkov sta se še pogovarjala o obisku doma. Tudi k Stevenovim staršem bosta morala iti. Zvečer sta povabila prijatelje na pijačo. Nista hotela izdati razloga. V resnici nihče niti ni spraševal. Občasno so tudi med tednom pri kom posedeli. Ko bodo vsi zbrani, bosta oznanila svojo zaroko. Nicole se je lotila dela. Samo dva dni ima, da naredi vse, da bo v petek lahko trgovinico prepustila Kate in se s Stevenom odpravila k družini.

V petek zgodaj popoldne sta ujela let in se odpravila k Stewartovim. Ker sta se nameravala v nedeljo vrniti sta imela samo ročno prtljago, ki sta jo pobrala in se hitro odpravila z letališča. Ujela sta taksi do centra mesta, kjer ju je Phillip pobral in odpeljal domov. Steven je sedel k Phillipu in Nicole zadaj. Pozdravili so se in Nicole je brez ovinkarjenj in takoj povedala novico, da sta zaročena. Phillip je bil silno presenečen, a jima je iz srca čestital in pozorno poslušal vse kar sta mu hotela razkriti. Nicole je iz svoje torbe vzela lasuljo in leče. Ni se preoblekla. Bila je zadovoljna z oblačili v katerih je prispela, kavbojkah, modri majici in jeans jakni. Ko so prispeli je urno izstopila iz avta in se napotila v hišo. Steven ji je sledil. Na vratih je cmoknila Johna in mu pomežiknila nato pa šepnila novico. V veliki veži je pozdravila očetove varnostnike in prijela Stevena za roko. Najprej se je odpravila v kuhinjo. »Francois dragi, pozdravljen. Kot sem obljubila, pripeljala sem ti predstavit moškega s katerim se bom poročila. Ker je že poskusil tvojo kuhinjo mu ni treba opravljati preizkušnje, zato sem kar privolila v poroko z njim,« je takoj iznesla Nicole in objela Stevena. Froncois jo je samo debelo gledal in se nato glasno in radostno zasmejal. Nicole mu je poslala zračni poljub in z dlanjo v Stevenovi dlani odšla. Naslednja je bila na vrsti očetova soba. Na poti tja je naročila Johnu naj obvesti Krisa in Cheril, da ju oče nemudoma želi videti v svoji sobi. Linda je bila pri Andyju in je takoj veselo vstala in objela Nicole. Nato je Nicole objela očeta in pokazala Stevenu, da sede v njen najljubši fotelj, sama je sedla na naslonjalo in svojo dlan položila Stevenu na ramo. Očeta je takoj obvestila, da bi se rada pomenila z vsemi in da je naročila, da Kris in Cheril prideta. Medtem jo je zanimalo kaj se dogaja. Oče jo je poznal in videl je odločnost s katero je vstopila v njegovo sobo. Za zdaj je ne bo spraševal ampak ji bo ugodil. Grobo je razložil stvari glede moškega, ki mu je grozil in oznanil, da se čez dobrih štirinajst dni odpravljajo na turnejo. Ravno zaključeval je, ko sta vstopila Kris in Cheril. »O, upornica je odrasla in odvrgla črnino in nakit,« je sarkastično pripomnila Cheril in sedla na prazen kavč nasproti očetu in Lindi. Kris je razširil svoji roki in sestro močno stisnil v svoj objem. »Spremembe so mi všeč,« je pripomnil in nato prisedel k Cheril. »Zakaj si naju klical?« je nejevoljno vprašala Cheril in si ogledovala svoje ravnokar nalakirane nohte. »Jaz sem vaju poklicala. Rada bi vam oznanila nekaj stvari. Dovolili boste, da povem, kar vam imam povedati, nato se bomo pogovarjali,« je mirno iznesla Nicole in ponovno sedla na naslonjalo k Stevenu. Cheril je samo prhnila. Čeprav je hotela vstati in oditi jo je radovednost premagala in je ostala. Nicole jih je vse štiri ošvrknila s pogledom in se nato ustavila na očetu. Gledala ga je naravnost v oči. »Kot veste, jaz živim svoje življenje. Imam svoj posel in dobro mi gre. Po naključju sem morala sprejeti Stevena za svojega telesnega stražarja. Najino sobivanje se je izkazalo za nekaj najlepšega v mojem življenju. Zaljubila sva se in postala par,« je začela in spretno obrnila kamenček zaročnega prstana, da se je videl, predno je vstopila v očetovo sobo ga je skrila v dlan. Dvignila je svojo roko in jim pokazala prstan ter nadaljevala: »S Stevenom sva se zaročila. Jaz imam svoj posel on bo začel svojega, ki ga je načrtoval še predno me je spoznal. Živela bova v mojem mestu, kjer živim. To so dejstva in glede tega ne zgubljajte besed. Pogovarjamo se lahko o poroki. Rada bi se poročila tukaj, v tej hiši. Majhna poroka v krogu družine z mojimi najboljšimi prijatelji. Nič velikega in brez pompa. Glede na vašo turnejo bi lahko vse organizirali v naslednjo soboto. Sicer nisem mislila imeti poroko tako kmalu, a tudi ne mislim čakati, da končate s turnejo. Če mi to dovolite in če se strinjate bi bilo lepo, če ne, se bova poročila samo v krogu Stevenove družine in prijateljev takrat, ko nama bo ustrezalo, a v tem primeru me brez slabe vesti lahko črtate iz družine,« je svoje povedala Nicole. Linda se jima je le ljubeče smehljala, zaradi Andyja ni hotela reči ničesar. Prvi se je oglasil Kris:  »Iskrene čestitke,« je vzkliknil in skočil na noge ter dvignil Nicole visoko v zrak, nato je roko podal še Stevenu in ga potrepljal po hrbtu. Andy, ki je končno prišel k sebi, saj je vedel, da bo ta trenutek enkrat prišel,  je vstal in podal roko Stevenu. »Čestitke in le glej, da boš dobro skrbel za mojo punčko,« je rekel in nato objel hčer. »Predvidevam, da bosta z Lindo vse organizirali, tako kot boš želela. Samo obvestita me, kaj je moja naloga,« je rekel sprijaznjen z usodo, da njegova punčka, ne bo več samo njegova. »Pravilno predvidevaš,« se mu je nasmehnila Nicole. Linda je objela oba in ju poljubila na obraz ter jima čestitala in zaželela dolgo ljubezen in srečno življenje. Cheril je zatrla svoje ljubosumje na sestro in jima čestitala. Oba je objela in ju tudi ona poljubila na obraz.  »Ko smo že pri odkrivanju resnic, bi vam rada povedala še nekaj. Dovolj imam te maškarade. Poročila se bom taka, kot me je ustvarila mati narava in taka, kot me Steven pozna,« je rekla in si iz oči odstranila leče. »Teh ne potrebujem več in prav tako ne lasulje,« je dodala in si snela lasuljo, jo odložila na mizico in si razpela lase ter jih razrahljala s prsti. Nasmehnila se je presenečeni družini. »Če ne zamerite, bi sedaj odšla spoznati svojo taščo in tasta. Pričakujeta naju na večerji. Phillipe bo šel z nama. Za Stevena ne vem, a jaz pridem prespat domov,« je še rekla Nicole in se s Stevenom z roko v roki odpravila k njegovi družini.

V ponedeljek sta povabila prijatelje domov. Razkrila sta jim podrobnosti poroke in Nicole je prosila Alice, da bo njena priča. Steven je to isto prosil Dana. Nato se jim je opravičila, ker jim je lagala. Priznala jim je vso resnico. Kdo je ona in kako je živela. Vse je povedala o svoji majhni maškaradi. Razložila jim je, kako sta se s Stevenom sploh spoznala in kako sta postala par. Niso bili užaljeni. Samo vzhičeni, da so povabljeni na njuno poroko. Niso mogli verjeti, da bodo spoznali slavnega Andyja in bili celo gostje v njegovi hiši. V torek so se ženske odpravile po nakupih. Nicole je potrebovala poročno obleko. Tretja obleka, ki jo je pomerila, je bila tista prava. O tem so se strinjale vse. Nato so poskrbele za obleke vseh ostalih. Steven je s pomočjo prijateljev kupil svojo obleko v kateri bo dahnil svoj večni da, ženski, ki jo je ljubil. V petek so ženske prebile večer pri Nicole doma, medtem ko so fantje imeli fantovščino. V soboto pa so moški ostali s Stevenom, ko so one imele dekliščino. Za vse je bil nepozabni vikend. Steven je uspel kupiti svojo stavbo s pripadajočim zemljiščem. Obnovi se bo posvetil, ko se bosta vrnila s poročnega potovanje. Phillip jima je plačal teden dni na Havajih, kot poročno darilo. Vedel je, da Steven obožuje Havaje in da si Nicole želi tja še iz časov, ko je bila deklica, a zaradi očetove slave ni nikdar odšla tja. Linda se je obvezala, da bo pripravila poroko. Nicole ji je zaupala. Dolgo sta se pogovarjali, kaj si Nicole želi. Ker ni bilo potrebe po Nicolini navzočnosti pri pripravah, so se vsi skupaj šele v petek opoldne odpravili k Stewartovim. Let je minil zelo hitro, saj je Nicoline prijatelje prijela rahla trema pred njenim očetom. Phillip je na Andyjevo željo najel dve limuzini, ki sta jih pričakali na letališču. Tudi sam je prišel, da poskrbi za njihovo prtljago in za sprejem. Vse je uredil vešče, tako, da so se uspeli izmuzniti brez, da bi jih novinarji opazili. Na domačem dvorišču so bili varno skriti pred pogledi drugih. Doma jih je pričakal celotni band in že popoldne so naredili manjšo zabavo. Linda je poskrbela, da so v soboto navsezgodaj prišli iz agencije in uredili prostor za poroko. Prav tako je poskrbela za poročno slavje in torto ter za štiri frizerke in vizažistke, ki so uredile vse ženske. Andy je dobro plačal vse usluge, saj je hotel zagotovilo, da nihče ne bo omenjal podrobnosti ali še huje objavil kakšno sliko. Hčerki je želel zagotoviti ohranitev njene identitete in mirno življenje. Takoj po zgodnjem zajtrku je poslal Phillipa po Stevenovo družino. Nicole je bila Stevenovim staršem takoj všeč in prav tako sta bila ona dva takoj všeč njej. Sprva jim s Stevenom nista povedala kdo je Nicole. Pustila sta, da jo spoznata tako kot je. Šele zvečer, ko je Phillip odpeljal Nicole domov in je Steven ostal pri starših, ko se je prepričal, kaj si res mislita o njegovi izbranki, jima je zaupal vse o njej. Takrat je že bilo prepozno, da bi si ustvarila drugačno mnenje o bodoči snahi. Linda je bila ves čas v stiku s Stevenovo mamo in jo je tudi vključila v pripravo poroke. Ženski sta se resnično spoprijateljili.

Ura je neumorno tiktakala. Prišel je čas, da se poročni obred začne. Najprej je k nevesti pokukala Cheril. Nicoline prijateljice so se uvidevno umaknile v pritličje in zavzele svoja mesta. Kris jih je obiskal veliko pred tem, še predno je Nicole smuknila v poročno obleko. Čeprav ga niso omenjale, so vedele, da nekje ženinu diha za ovratnik in ga skuša pomiriti. Tudi prijatelji so spodbujali Stevena in skrbeli, da so njegove misli šle stran od živčnosti pred poroko. Cheril je za spremembo bila prijazna in ljubeča starejša sestra. Vedno se je počutila kot bi živela v Nicolini senci in sedaj se je soočila sama s seboj in se odločila, da je čas, da začne živeti svoje življenje. Postaviti se je morala zase in urediti svoj odnos z Nicole. Vesela, da so ji prvi koraki uspeli se je poslovila od neveste, ko sta k njej vstopili Linda in bodoča tašča Kleo. Obe sta si z robčkom brisali kotičke solznih oči. Bili sta ponosni na Nicole in jo občudovali v njeni prelepi podobi. Nicole se je trudila, da ne bi še sama zajokala. Čutila je, da jo imata ženski radi. Pomislila je na mamo in se ji v mislih zahvalila, da ji je poslala Lindo in Kleo. Na vrata je potrkal še tast in poskrbel, da sta se ženski spravili na svoja mesta. Poljubil je Nicole na obraz in ji povedal kako srečen je, da bo njegova snaha ter ji zaupal, da je neverjetno lepa. Od redkobesednega moškega ni pričakovala tega. Tokrat so ji solze napolnile kotičke oči in urno si jih je popivnala. Ravno pravi čas, da jih oče ni opazil. Prišel je in le strmel v njo. »Prelepa si,« je dahnil. »Rad te imam. Mama bi bila tako ponosna nate. Verjamem, da naju opazuje nekje iz nekega srečnega sveta,« je dodal in jo prijel za obe dlani. Nicole je tvegala in ga ohlapno objela. »Hvala, očka. Tudi jaz imam rada tebe,« je šepnila in ga cmoknila na obraz. »Mislim, da je že čas, da greva,« je rekel in ji podal roko. Prikimala mu je in svojo orokavičeno dlan položila na njegovo. Skupaj sta stopila do vrha stopnišč. V hipu se je začela njuna uvodna pesem in s počasnim korakom sta se napotila proti oltarju, proti novemu listu v knjigi življenja.

  • Share/Bookmark

Ljubezen med knjigami

Zapisano pod: Daljše zgodbe — majapupik 18:17 dne 21.05.2014  Tagano

»Se vidiva jutri. Adijo,« je  Gwen je pomahala  svoji pomočnici Sarah v slovo.

»Ne ostani predolgo! Adijo,« ji je odzdravila mladenka in odšla skozi steklena vrata. Zunaj jo je že čakal njen fant Tim.

Gwen se je nasmehnila in tiho, čisto za sebe šepnila: »Ne bom dolgo.« S pogledom se je sprehodila po svoji mali, a nadvse uspešni knjigarni. Nocoj sta s Sarah gostili knjižni večer. Vsak prvi torek v mesecu, sta organizirali knjižni večer. Gwen je rada pekla razna peciva in piškote, ki jih je radodarno postregla svojim gostom. V majhni, improvizirani kuhinji v skladiščnem delu prodajalne, sta s Sarah vedno pripravili čaj in kavo. Obiskovalci knjižnih večerov, ki so po pravilu bili vedno isti ljudje, so oboževali Gwen in godila jim je njena odkritosrčnost in velikodušnost. Niso ji hoteli ostati dolžni, zato so pogosto nakupovali v njeni knjigarni, občasno pa so ji prinesli tudi čaj, kavo ali sadje, ki jih je delila s kupci. Gwen je pred sedmimi leti od strica podedovala knjigarno.  Pravzaprav, podedovala je starinarnico, ki je bila polna knjig. Takrat je bila še študentka zadnjega letnika književnosti in nove obveznosti so jo prisilile, da je hitro doštudirala. Malo je prenovila prostore in iz starinarnice naredila knjigarno. Med leti poslovanja je sledila potrebam svojih strank in dodala še papirnico. Prometa je imela ravno dovolj, da je udobno živela in poleg plačevala še Sarah. Pred dobrim tednom je kupila od gospoda Smithsona celo stavbo v kateri je on imel trgovino z mešanim blagom. Gospod Smithson je bil njena redna stranka, tako kot je bila ona njegova, a zaradi starosti in bolezni se je odločil, da bo vse skupaj prodal in si kupil varovano stanovanje pod okriljem doma za ostarele v sosednjem mestu. Smithsonova prodajalna je bila še enkrat večja od njene, kot dober dodatek pa je nad prodajalno stalo stanovanje. Poleg vsega je stavba samo tri hiše naprej od njene knjigarne. Uspela je prodati svoje stanovanje, eno ulico stran. Tudi knjigarno je prodala svojemu sosedu, ki bo združil prostore svoje cvetličarne s prostori njene knjigarne in si tako povečal poslovni prostor. Ljudje so jo imeli radi, saj ji je gospod Smithson prodal svojo stavbo krepko izpod prave tržne cene, medtem, ko je sama uspela iztržiti zelo donosno prodajo svojih nepremičnin. Poleg vsega sta ji nova lastnika že izplačala kupnino in ji dovolila ostati v prostorih še naslednje tri mesece, kar bo več, kot bo potrebovala za prenovo prostorov in selitev. Čeprav je dobro prodala svoje imetje je potrebovala še nekaj denarja za vso obnovo, ki jo je imela v mislih. V banki se je uspela dogovoriti za ugodno posojilo. Ko bo vedela točen znesek prenove in nove opreme, bo dokončno podpisala znesek posojila. Ena od njenih rednih strank, gospa Julija Goldberg, gospa s katero sta bili bolj prijateljici kot znanki, je uspela pregovoriti svoja sina, da s svojim družinskim gradbenim podjetjem, prevzameta obnovo prostorov. Jutri se bo sestala z enim od bratov Goldberg. S pogledom se je ustavila na debeli mapi v kateri je imela vse skice in osnutke. Dokler ji gospod Smithson ni ponudil svoje stavbe ni razmišljala o širitvi svoje knjigarne. Toda, ko se je enkrat ukazala priložnost, je začela načrtovati. Takoj je vedela kaj si želi. V svojih mislih je že videla prostor in razporeditev. Vse je dodelala, do zadnje, najmanjše podrobnosti. Vsako misel je zapisala ali izrisala. Poiskala je slike in materiale ter vse natisnila. Ko se je gospod Smithson izselil je podrobno pregledala stanovanje in vse kar ji je ostalo od pohištva. Nekaj stvari je vzel s seboj, nekaj mu je sama pomagala razprodati. Nato je naredila natančen načrt za svoje stanovanje. Jutri bo vse papirje nesla na sestanek k Bradu Goldbergu, mlajšemu od bratov, ki bo uresničil njene zamisli.

Brad je počakal, da se ga je njegov pes Ben, šestdeset kilogramski mešanec visoke rasti, usmilil in prišel iz hiše. Zamujal je že. Zjutraj je zaspal. Sinoči je do pozno delal na zadnjem projektu pri gospodu Harisonu. Hotel je zaključiti dela, saj ga je mama primorala, da je sprejel delo pri gospodični Gwen Bigalow za preureditev knjigarne in stanovanja. Skoraj primorala. Kaj mu je pa drugega ostalo? Tri dni je poslušal svojo mamo Julijo, kako gospodična Bigalow potrebuje nekoga, zaupanja vrednega, da ji prenovi stavbo, ki jo je kupila od ostarelega trgovca. Pred tem je že kakšnih pet let poslušal hvale na račun gospodične Bigalow. Ni je samo mama hvalila, tudi njegova svakinja Kate jo je pogosto omenjala. Poleg vsega, veliko dolguje gospodični Bigalow, ki je očitno mamina prijateljica. Saj ji je ravno ona pomagala v najtežjih trenutkih po nenadni smrti njegovega očeta. Gospodični Bigalow se lahko zahvali, da se je mama hitro pobrala in zaživela naprej. Enkrat mu je tudi priskrbela odlično darilo za mamin rojstni dan. Lansko leto, ko ni vedel, kaj bi podaril mami, je poklical v knjigarno in prosil za nasvet. Gospodična Bigalow mu je izbrala knjigo in jo lično zavila. Ko je prišel po svoje darilo, ga je pričakala Sarah in mu ga izročila, poleg pa mu je naročila naj stopi še v sosednjo cvetličarno, kjer ga je čakal šopek rož za mamo. Čeprav ni nikoli srečal gospodične Bigalow, ji je dolgoval vsaj toliko, da prevzame delo in ji prizna najvišji možni popust. Njegov brat Thomas je s svojo ekipo delal na županovem posestvu in vsaj še dva meseca mu ne bo mogel pomagati. Kot je izvedel od mame ima gospodična Bigalow samo tri mesece za vselitev. To bi moralo zadostovati. Kaj pa bo velikega prenavljala? Kakšno domišljijo ima lahko ena srednje večna knjigarnarka? Zamenja lahko inštalacijo, prebarva zidove in na novo postavi kopalnico. Dela, ki jih je redno opravljal, a mu niso bila v veliko veselje. Rad je imel izzive. Rad je ustvarjal arhitekturne mojstrovine, a le malo naročnikov je bilo drznih in sodobnih. Vedno je bil natančen in točen. In sedaj je bil že malo pozen, če ne bo pohitel, bo zamudil na sestanek z njo. Pogledal je samovoljnega psa, ki se je namestil na zadnji sedež njegovega poltovornjaka. Zaprl je vrata za psom in stopi okoli avta. Nejevoljno je odkimal svojemu psu, ki si je vzel prav ves čas tega sveta in končno speljal s svojega dvorišča. No, v resnici Ben ni bil njegov pes. Mama ga je pred štirimi leti, kot majhnega in srčkanega mladička, rešila iz zavetišča. Vsi, mama, njegov brat in takrat visoko noseča Kate, so bili navdušeni nad psičkom. Le on ni izrazil nobenega posebnega navdušenja. Ni mu posvečal veliko pozornosti, a presneti pes si ga je izbral za lastnika. Z bratom sta si zgradila hiši na velikem družinskem posestvu in Ben si je dovolil svobodo, da je prišel k njemu. Enkrat ga je spustil v hišo in mu dovolil ostati preko noči. Samo enkrat in od takrat Ben živi pri njem. Povsod gre z njim. Le v izjemnih primerih, ko ga zaradi narave dela ali zahtev svojih strank,  ne more vzeti s seboj, ga pusti pri mami v varstvu. A vsak večer pride Ben spet domov k njemu. Mama pazi tudi njegovo očarljivo nečakinjo Liso. Velikokrat je že omenila, tako v hecu, kako pazi na vnučka, Liso in Bena, ter mu med vrsticami, dala vedeti, da je že čas, da se pri svojih petintridesetih ustali in poskrbi za prave vnuke. Saj bi ji ustregel. Tudi sam si je že velikokrat rekel, da bi bilo lepo imeti družino, a kaj, ko še ni srečal tiste prave. Mami v veselje pa se ne bo poročil s katero koli. Vdan v usodo, da se je dan slabo začel, je globoko vdahnil. Tisti trije semaforji, ki jih je imel na poti od doma do pisarne, so prav vsi svetili rdeče. Ni uspel popiti kave in šele zdaj se je spomnil, da je papirje za zaključni račun gospodu Harisonu, pozabil doma. Stal je na zadnjem semaforju in od daleč opazoval Kate in postavno mladenko, ko sta iz Katinega avtomobila vzeli kup fasciklov, paket papirja za tiskalnik in škatlo s pisarniškimi pripomočki. No, tako je sklepal, saj se je spomnil, da je Kate včeraj omenjala, da bo danes šla do knjigarne po pisarniški material. Zadovoljno je neznatno prikimal. Kate je zaposlila neko dekle, pripravnico. Dekle je prijateljičina sorodnica in potrebuje pripravništvo. Kate pa vsekakor potrebuje pomoč pri pisarniških in računovodskih delih. Že prej ji je prigovarjal, da bi si morala najti pomoč, a je Kate trmasto zagotavljala, da bo že zmogla, ko pa ne bo, bo povedala. Dekle je začelo v ponedeljek in toliko je slišal, da je Kate zadovoljna z njo. Sam je še ni spoznal, saj ga že nekaj časa ni bilo v pisarni. Čeprav se mu je od daleč zdela zelo postavna, ji več kot to ni namenil v svojih mislih. Če je komaj zaključila študij, jih ima kakšnih dvaindvajset ali triindvajset let, zanj vsekakor premalo. Parkiral je na svoj parkirni prostor pred pisarno in pogledal na uro. Dobro, prišel je pravočasno. Z gospodično Bigalow je zmenjen čez pet minut. Izstopil je iz avta in odprl vrata Benu, ki se je tokrat, za spremembo, podvizal in pohitel iz avta ter stekel naravnost proti pisarni. Z svojimi dolgimi nogami in urnimi koraki ga je hitro dohitel in mu odprl vrata. Pes se je pognal naprej in naravnost na mladenko. Poleg je globoko zarenčal. Bradu se je srce za droben hip ustavilo. »Ben! Pridi sem!« je rekel ostro. Sam je vedel, da je to Benov način pozdrava, a tisti, ki Bena prvič vidi, se ustraši že same pojave psa, kaj šele, ko tak pes zarenči.

»Hej, pobič. Lepo te je videti. Zdravo,« se je zasmejala mladenka in proti psu stegnila svojo dlan, malenkostno se je še prepognila navzdol. Ben se je treščil na svojo zadnjico in stegnil šapo v njeno dlan. »Priden,« mu je veselo pokimala in ga pobožala po glavi.

Brad je nekaj trenutkov strmel v prizor. »Ali ti je moj pes ravnokar dal šapo?« je presenečeno dahnil.

»Seveda, saj mi jo vedno da,« ga je začudeno pogledala mladenka. »Nisem pozabila nate,« se je nasmehnila psu in iz žepa povlekla pasje piškote, ter psu ponudila enega. »Samo tri sem ti prinesla.«

»Ben nikoli nikomur ne da šape,« je počasi razvlekel Brad in ni se mogel nehati čuditi.

»Pobič, daj zdravo,« je Gwen prijazno rekla Benu in stegnila svojo dlan. Pes je ubogljivo dvignil svojo šapo in jo priliznjeno gledal. »Priden,« se je nasmehnila in mu dala še drugi piškot. Pogledala je Brada in skomignila z rameni. »Včasih pride z  Julijo k meni v knjigarno in od kar ga poznam mi vedno da šapo. Je najbolj prijazen in ubogljiv pes, kar sem ga kdaj koli spoznala.«

»Potem pa nisi spoznala veliko psov! Ben nikakor ni ubogljiv in prijazen tudi ne. No, mogoče je občasno prijazen, koristoljubno prijazen,« je zgroženo iznesel Brad. »Podkupuješ ga s piškoti,« je še dodal in s prstom pokazal na njeno dlan, ko je psu ponudila še tretji piškot. Potem jo je resno pogledal in hitro svoj pogled obrnil k Kate: »Kako v knjigarno? Je to gospodična Bigalow?«

»Oh, res sem nevljudna. Se opravičujem. Ben me je čisto zmedel. Pozabila sem, da se vidva ne poznata. Ja, to je Gwen Bigalow iz knjigarne  Bukla,« je Kate opravičujoče rekla Bradu. »Gwen, to je Brad Goldberg, moj svak in on bo prevzel dela v tvojih novih prostorih. Bena pa očitno že dobro poznaš.«

»Ben je res poskrbel za zmedo. Ko sem ga videl kako je renčaje planil naprej sem se zbal, da te bo na smrt prestrašil. Veseli me, da sva se končno spoznala. Priznam, da sem pričakoval, da boš starejša in srednje večna gospodična. In sprva sem mislil, da si naša nova pripravnica. In sedaj, ko te lahko bolje pogledam, priznam, da še vedno mislim, da si premlada za resno poslovno žensko,« je rekel Brad, ko je ponudil Gwen svojo dlan.

»Pripravnica? Rekla bom hvala na komplimentu. Vsaki ženski godi, ko jo pomladijo za kakšnih šest, sedem let. Letos jih bom trideset, če te skrbi, da sem neizkušena knjigarnarka. Od Julije sem že veliko slišala o tebi. Ne deluješ tak falot, kot te opisuje,« se je zahihitala Gwen.

»Ženske vse preveč govorite o ljudeh, ki nočejo biti omenjeni,« se je Brad naredil zgroženega. »Bi kar stopila v mojo pisarno? Kate, prosil bi te za kavo, zjutraj je nisem uspel popiti. In kje je naša pripravnica? Dovolj vzburjenj je bilo za to dopoldne,« ga je še zanimalo.

»Alice pride čez kakšne pol ure. Povedala sem ji za Bena, ne skrbi, ne boji se psov. Takoj vama prinesem kavo in vodo,« je mirno odvrnila Kate. Opazovala je, kako je Brad pospremil Gwen v svojo pisarno in se muzajoče nasmehnila. Oba sta bila samska, oba sta imela rada Bena, dokaj dobro sta se ujela ob prvem kontaktu. Julija je imela rada Gwen in sedaj je razumela, zakaj je toliko pritiskala, da ravno Brad prevzame prenovo njene knjigarne. Z nasmeškom na obrazu je začela nalivati kavo.

Brad je poslušal Gwenine zamisli. Gledal je v njene papirje in zadovoljno kimal. Ženska je vedela kaj hoče. In njene zamisli so bile vse prej kot samo barvanje sten. Knjigarno bo postavila v nekaj nivojev. Prinesla je izziv, ki ga je Brad že nekaj časa pogrešal. Imela je domišljijo in bila je drzna. Kako osvežujoče! Tako, kot je bila osvežujoča tudi sama. Še vedno ji ne bi pripisal omenjena leta, delovala je mlajše. Njeni kratko pristriženi temno rjavi lasje so jo pomladili. Minimalistično naličene, velike, okrogle,  rjave oči so pustile vtis in le s težavo je odmaknil pogled. Skladen in vedno nasmejan obraz je vsakega spravil v dobro voljo. In njena ženstvena postava je burila njegovo domišljijo bolj, kot si je želel. Sedela je nasproti njega. Benova glava je počivala na njenem stegnu in ves čas ga je božala in čohljala za ušesi. Ob vsakem papirju, ki ga je vzel v roke mu je takoj razložila kaj gleda in kaj pravzaprav ona hoče. Dobro je pripravila načrte. Imela je vizijo. Dobro vizijo! Lahko si je predstavljal prostor. Poznal je Smithsonovo prodajalno in brez problemov se je lahko vživel v njene zamisli.

»Kako je z opremo? Si že naročila?« je vprašal, ko sta predelala načrte.

»Govorila sem s Kevinom, on mi bo izdelal opremo za knjigarno in nekaj delov za stanovanje. Toda, dokler ne odobriš načrtov in mer ne bo začel z delom,« je stvarno odvrnila.

»Kevin? Moj bratranec?« je radovedno vprašal Brad.

»Ja. Julija mi ga je priporočila. No, poznam ga tudi od prej. Njegova mama redno nakupuje pri meni in njegova zaročenka tudi rada pride na moje knjižne večere.«

»Kevin je dober mojster. Dobro si se odločila,« ji je prikimal.

»Torej, kaj si misliš o mojih zamislih? Ves čas si samo kimal in se nasmihal ter poslušal, a ne vem, kaj si misliš. Boš izpeljal moje zamisli?« ga je vprašala in se naslonila nazaj na stol.

»Zelo dobro si pripravila papirje. Na vse si mislila. Še za steno, ki jo želiš podreti, si se pozanimala, da ni nosilna. Nimam kaj pripomniti. Delo ne bo enostavno, a vse tvoje zamisli so uresničljive in z veseljem jih bom uresničil. Dobro si naredila načrte. Res ti lahko samo čestitam,« se ji je zadovoljno nasmehnil.

»Hvala,« je bila kratka. Vrnila mu je srečen nasmeh. Ben jo je z gobcem dregnil v roko, da ga je spet začela božati in čohljati.

»Danes bom šel pogledat prostore. Lahko bi šla skupaj. Peljat te bom, mislim, da nisem videl tvojega avta zunaj. Ko se vrnem sem, bom malo preračunal kaj in koliko potrebujem. Naročil bom ves potreben material in jutri bomo začeli z deli. Najprej bom prenovil stanovanje in nato prodajalno. Nočem, da bi nam kasneje na urejene prostore padal prah ali kaj podobnega,« ji je predlagal.

»Seveda. Sem sem se pripeljala s Kate in mislila sem, da se bom sprehodila do knjigarne, saj ni daleč. A če imaš čas, bi bilo lepo, da greva na ogled skupaj. Sarah dela do dveh, tako, da imam zdajle čas,« mu je odvrnila z nasmeškom.

»Prav. Greva,« je rekel in zložil vse njene papirje v mapo ter vstal. »Predvidevam, da te ne bo motilo, če bo Ben prisoten na delovišču,« je bolj ugotavljal, kot spraševal.

»Seveda me ne bo motilo. Če ti bo v napoto, ga lahko pripelješ k meni v knjigarno,« je mirno odvrnila in vstala. Pes ji je sledil in radostno mahal z repom.

»Očitno rad prihaja k tebi,« je presenečeno ugotovil Brad, ko je videl pasje obnašanje.

»Ja,« mu je prikimala Gwen in se napotila ven iz pisarne. Brad ji je sledil. Njeno mapo je vzel s seboj. Kate je povedal kam gre in po kratkem pozdravu sta se napotila do novega delovišča. Gwen je odprla Benu zadnja vrata avtomobila in počakala, da je skočil noter, zaprla jih je in šele nato sedla na sovoznikov sedež. Bradov poltovornjak je bil presenetljivo čist. Od gradbinca ni pričakovala čistega avtomobila. Nikjer ni bilo ne prahu ne papirjev.  Zadaj za sedežem so stali njegovi delovni čevlji in delovna čelada, to pa je tudi bilo vse. Iz njegovega radija je prihajala glasba v dobrih rock ritmih. Vozil je spretno in zanesljivo. Gwen je uživala v kratki vožnji. Njena stavba je stala na vogalu ulice in je imela lastno parkirišče v obliki črke L, ki je sprejelo do dvajset avtomobilov, zadaj pa je imela še lastno garažo. Brad je zapeljal na parkirišče. Nekaj avtomobilov je stalo na parkirišču. Gospod Smithson ni nikoli postavil rampe za parkirišče in je dovoljeval ljudem, da so prosto parkirali. Nihče ni izkoriščal njegove dobrosrčnosti in zato niso puščali avtomobilov predolgo. Gwen se je odločila, da bo ohranila tradicijo. To je bilo staro središče mesta in ljudje iz stanovanjskega dela so prihajali sem po nakupih. V tej ulici so stale vse pomembne trgovine, frizerski salon, cvetličarna, nekaj lokalov in seveda njena knjigarna. Čeprav so vzdolž ulice na obeh straneh stali parkirni prostori, so le ti občasno bili prepolni in takrat so se ljudje za kratek čas ustavili na Smithsonovem parkirišču. Gwen je mislila, da je parkirišče javni prostor, last mesta, a je ob podpisu kupoprodajne pogodbe za stavbo izvedela, da je to sedaj njeno zemljišče. Na upravni enoti so ji ponudili, v kolikor bo nadaljevala s tradicijo in pustila prosto parkiranje, bodo oni še naprej skrbeli za pluženje snega in to ne bo njen strošek. Z Bradom sta istočasno izstopila. Avtomatično je še Benu odprla vrata in iz žepa vzela ključe. Podala jih je Bradu. »To so tvoji ključi. Jaz imam še en komplet v knjigarni,« mu je razložila in počakala, da je odklenil zadnja vrata. Brad jo je spustil naprej. Ben ji je takoj strumno sledil. Stala sta v majhni, dokaj temni veži s tremi vrati. Gwen je pokazala na skrajno leva vrata: »ta vodijo v garažo. To je stopnišče za stanovanje,« je nadaljevala s sosednjimi vrati. »In to so vrata v prodajalno,« je pokazala na skrajno desna vrata. »Predlagam, da začneva zgoraj,« se mu je nasmehnila in odprla vrata. Povzpela sta s najprej na podstrešje. Brad je komaj čakal, da vidi teraso. Dokler mu ni dala načrtov stavbe sploh ni vedel, da je zgoraj samo pol stavbe pod streho s podstrešjem iz katerega se pride na veliko teraso. Terasa je bila z enega konca, do sosednje stavbe, v celoti zaprta s steno in na drugem koncu je stal zid le do pol terase. Ta del je imel tudi streho in Gwen se je odločila, da bo tja postavila vrtno pohištvo, mizico, sedežni kot in fotelj. Trenutno je terasa stala prazna in pusta, a iz načrtov je vedel, da je predvidela ogromno zelenja in rož. Naredila si bo prekrasen vrt. Čez celo podstrešje si bo uredila spalnico in postavila majhno kopalnico. Spustila sta se do stanovanja. Takoj mu je razložila katero steno hoče podreti in tako ustvariti velik prostor, ki bo združil kuhinjo, jedilnico in dnevno sobo v eno celoto. V veliki kopalnici bo zamenjala vse. In v obeh spalnicah bo, tako kot v celem stanovanju, zamenjala parket, prebelila in ju usposobila eno v spalnico za morebitne goste in drugo v svoj kabinet. Brad je, zaradi njenega načina predstavitve svojih zamisli, predvideval, da bo večino časa prebila v podstrešnem delu ter terasi. Ni ji zameril, sam se je prav tako zaljubil v ta del stavbe. S terase se je videlo na obrobne hribe in na lokalni park poln visokih dreves. Všeč mu je bila njena zamisel, da celotno stopnišče obleče v les. Tudi z barvami sten je dokazala svojo izvirnost in drznost. Prav veselil se je dela. Čeprav je bil izkušen mojster in si je lahko predstavljal njene zamisli, je vedel, da bo končni izdelek presenetil tudi njega. V prostor bo vnesla barvo in naravne materiale. Naredila si bo dom. Ne, on ji bo naredil dom. Čutil je ponos, ki se je mešal z adrenalinom. Ljudje so mu predali svoje vizije in on jih je uresničeval. Počasi sta se spustila še v prodajalno. Prostor je bil prazen. Vsi prostori so bili prazni. Med ogledom mu je zaupala, da je nekaj kosov pohištva, ki jih bo obdržala, Kevin že odpeljal na restavracijo. Svoje stanovanje je prodala skupaj z opremo. Novi lastnik si je želel obdržati opremljeno stanovanje. Večino pohištva je podedovala od strica skupaj s stanovanjem. Stric je lepo skrbel za pohištvo in tudi sama je lepo skrbela zanj, a v resnici si je želela drugačno opremo za novo stanovanje in je z veseljem sprejela ponudbo, da pusti vse tako kot je. Brad je iz čiste radovednosti hotel videti še načrte pohištva. Imela jih je v knjigarni, zato sta se z Benom za petami odpravila tja. Povabila ga je v skladiščni prostor, kjer je imela poleg kuhinjice, v kotu, še pisalno mizo in ozko omaro s fascikli. Brad je sedel na stol, Gwen pa se je naslonila na mizo. Skupaj sta pregledala načrte pohištva. Kopijo načrtov, saj je originale že predala Kevinu. Brad je malo gledal izmere in ugotovil, da je upoštevala vse letvice in pravilno izmerila dimenzije. Gwen je zatrdila, da bo že danes klicala Kevina, da lahko začne z deli na njeni novi opremi. Brad ji je ponovno zatrdil, da jutri začne z deli in se poslovil. Šele, ko je stopal po pločniku se je zavedal, da je večino časa zadrževal dah. Gwen je zaradi majhnega prostora bila zelo blizu njega. Ben se je zleknil pred pomivalno korito in si priboril lep prostor, medtem, ko sta z Gwen sklanjala glavi nad papirji. Lahko je vohal nežni vonj njenega parfuma, ki ga je prej le nekajkrat ujel. Preveč je bila postavna za njegovo dobro. Medtem, ko je on trpel, se mu je zdelo, da je Gwen čisto nedovzetna zanj. Iz trenutka v trenutek si je želel zvedeti kaj več o njej. Vrnil se je v pisarno. Kate je ravno kazala Alice nekaj na računalniku. Obe je veselo pozdravil in se končno spoznal z Alice. Čeprav je bila res mlada, ni imela Gwenine ljubkosti in v primerjavi z njo je bila samo povprečno dekle. Na kratko je poročal Kate kaj bo delal pri Gwen in ji razložil grobi osnutek svojega urnika. Iskal je pravo priložnost in prave besede, da bi jo vprašal o postavni knjigarnarki. Ni želel, da bi Kate opazila, da se zanima za Gwen. Ko je iznesel svoje načrte glede prenove je mimogrede navrgel: »Gwen me je presenetila, res sem misli, da je veliko starejša, mogoče ostarela gospodična, ki je vso svoje življenje posvetila knjigam.«

»Gwen je prijetna ženska. Vsi jo imajo radi,« se mu je Kate nasmehnila v odgovor.

»Bi rekel, da jo. Na kratko sva se ustavila v knjigarni, da mi pokaže načrte za police in pohištvo. Stranke so ji izkazovale ne skrito naklonjenost. Še Ben jo resnično uboga in obožuje,« je odvrnil in ošvrknil svojega psa, ki se je že zleknil na sredo njegove pisarne. Ni se zmenil za trojico v sprejemni pisarni.

»Tudi Julija pravi, da jo Ben obožuje. No tudi Julija jo obožuje in meni je prav pri srcu. Dobro dekle je,« je prikimala Kate.

Brad se je odpravil v svojo pisarno. Še toliko vprašanj je imel o Gwen, a očitno mu Kate sama od sebe ne bo povedala. Toliko jo je že poznal. Spraševati pa ni želel. Vse bo nesla mami na ušesa. Samo še to se mu manjka, da ga mama začne spodbujati, da se poroči z Gwen. Ob tej misli se je na rahlo skremžil sam pri sebi. Trenutno je bil samski in na nek način mu je to prav godilo. Po drugi strani pa ga je Gwen res privlačila, a najprej mora končati njeno prenovo, potem bi se šele lahko zapletel z njo v kaj več kot prijateljstvo. Že sama Gwen bo dokaj oteževala njegovo odločnost, da jo že prej ne odpelje v posteljo, zato ne potrebuje še mame za vratom. Nesrečno je vzdihnil in odprl mapo s papirji. Preračunati mora, kaj in koliko materiala mora naročiti. Za začetna dela ne bi smelo biti problem, saj je lokalni trgovec imel vse na zalogi. Ko zaključi tukaj se bo zapeljal k njemu in vzel ploščice, ki jih je Gwen že naročila za teraso in naj bi že včeraj prispele. Še prej mora poklicati svoje tri delavce, ki jim je dal prost dan, saj so pridno delali na zadnjem projektu, in jim sporočiti, da se jutri dobijo v bodoči knjigarni. Še prej pa bo naredil račun za gospoda Harisona in tako zaključil z njim. Iz Gwenine knjigarne je odšel domov po papirje in se šele nato vrnil v pisarno. Če je hotel opraviti delo, je moral narediti to nepotrebno pot.

Gwen je pospremila Brada in Bena in se srečna nasmehnila Sarah. V knjigarni ni bilo kupcev zato ji je zavzeto povedala o svojem sestanku z Bradom. Že prej je svoje načrte pokazala Sarah in sta jih skupaj pregledali, saj ni želela narediti kakšne napake. Tudi Sarah se je veselila z njo. Rada je delala za Gwen in uživala je v svojem delu. Novi, večji prostori bodo tudi v njeno dobro. Z Gwen sta premlevali možnost, da zaposlita še eno dekle, tako, da bi v času med enajsto in tretjo uro, ko sta imeli povečan promet, delali dve. Za začetek sta se odločili, da bosta poskusili sami in nato ponovno pretehtali možnost zaposlitve dodatne pomoči. Čeprav so bile to Gwenine odločitve in njen denar, se je rada posvetovala s Sarah. Bili sta res dobri prijateljici. Gwen se je rodila v tem mestecu in v njem živela do svojega desetega leta, nato so se odselili. Prihajali so na obiske, a vseeno premalo, da bi Gwen resnično ohranila kakšno trajno prijateljstvo iz otroških dni. Čeprav so jo imeli za domačinko, se je sama počutila kot tujka. Imela je veliko znancev, a bolj malo prijateljev. Poleg Sarah in njenega Tima se je družila še s frizerko Madison in njenim Johnom.

»Torej, jutri se začnejo dela. Veseli me, da ti bo Goldberg uresničil vse zamisli. Komaj čakam, da vidim končno podobo,« se je nasmehnila Sarah in dodala, »kaj pa si misliš o Bradu Goldbergu?«

»Precej je podoben Juliji. Vsekakor ima njene, velike, modre oči. In svetle lase, barve zrele pšenice, ki se kodrajo, nosi spete v čop. No, saj sem videla že njegovo sliko, Julija mi je enkrat pokazala slike svoje družini. Čakaj, saj ti si ga že srečala,« se je zahihitala Gwen in sumničavo pogledala prijateljico.

»Sem ja, zato pa me zanima, kaj si ti misliš o njem,« se je hihitala tudi Sarah.

Gwen je zmajala z glavo, vedela je, kaj hoče slišati prijateljica. »Prav, Brad Goldberg se mi zdi presneto privlačen predstavnik moškega rodu. Samo slepa ženska, ne bi dvakrat pogledala za njim. Zadovoljna?«

»Visok, mišičast, postaven, s prelepim nasmehom,« je vzdihnila Sarah. Se spet zahihitala in šepnila: »Trenutno samski in naslednje tri mesece tvoj.«

»Ne moj, samo delal bo na mojih novih prostorih in dvomim, da bo potreboval tri mesece za vso delo,« se je Gwen skušala narediti jezno.

»Lahko bi bil tvoj! Ni odmaknil pogleda s tebe, no bolj na skrivaj je pogledoval k tebi, kar mi da še bolj misliti, da si mu všeč,« se je zabavala Sarah.

»Trenutno nimam ne časa ne volje za zmenke. Poleg tega, za vsakega moškega, ki se mi nasmehne praviš, da je zagledan vame,« je odvrnila Gwen in z lenobnim zamahom z roko podkrepila svoje besede.

»Brad Goldberg se ti ni nasmihal. Stavim svojo najljubšo knjigo, da si mu resnično všeč,« se je še vedno zabavala Sarah in se na Gwenino kremženje še dodatno zasmejala. »Vidim, da ima Madison prazno. Pojdi in ji povej novosti. Jaz bom še nekaj časa tukaj,« ji je predlagala in ji z roko pokazala vrata. Gwen je prikimala in ji vrnila nasmešek, nato pa stekla čez cesto k prijateljici. Sarah je z nasmeškom na obrazu gledala za njo. Ko konča z delom ima dogovorjen termin za striženje pri Madison. Čutila je, da bo Madison isto mislila kot misli sama. Brad Goldberg je pravi moški za Gwen. Samo še Gwen mora to dojeti.

Kate je pospravila svojo pisalno mizo. Njihov delovnik se je iztekel. Alice se je poslovila in odšla. Kate je še pokukala h Bradu in mu sporočila, da odhaja ter da bo ostal sam. Samo prikimal ji je in ji povedal, da se tudi sam odpravlja do trgovine po Gwenine ploščice za teraso, ter da bo čez uro doma. Zdaj je Kate prikimala njemu in odhitela k tašči po svojo hčerkico. Če se je le dalo so zgodnjo večerjo ali pozno kosilo pojedli vsi skupaj pri Juliji. Medtem, ko je pazila vnukinjo je še uspela skuhati za vse. Takrat so se lahko pomenili vse privatne in poslovne stvari, Julija je videla svoja sinova in nato so se umaknili. Julija je uživala v svojem miru, oni pa so se odpravili domov. Kate je pohitela, saj je hotela dobiti Julijo na samem. Že z vrat se je ozrla po prostoru in videla svojo hčerkico, ki se je zunaj na terasi igrala s svojimi punčkami. Pristopila je k Juliji in ji tiho skozi smeh šepnila, da jo je prebrala in ve kaj počne glede Brada in Gwen. »Mi zameriš?« ji je odvrnila  Julija z vprašanjem. »Seveda ne, Gwen je čudovita ženska,« ji je odvrnila Kate in ji nato do najmanjše podrobnosti opisala dogajanje med Bradom in Gwen, povedala je vse kar je videla, slišala ali opazila. Ženski sta se tiho hihitali. »Mami, mami,« se je razleglo vreščanje s terase. Očitno je Lisa opazila svojo mamico. Kate je še pomežiknila Juliji in razprla roki, da ji je navdušen otrok skočil v objem. Pred Liso ni bilo varno govoriti, saj je vse do besede natančno ponovila očetu ali stricu. Z deklico v naročju se je zavrtela okoli svoje osi in se nato spustila na stol. Liso je spraševala o njenem dnevu in dekletce je veselo čebljalo. Na koncu je mamici prilepila vlažen poljubček na lica in stekla nazaj na teraso med svoje punčke. Mamica je ni več zanimala. Kate je še nekaj trenutkov opazovala hčerkico in se nato z blaženim nasmeškom na obrazu obrnila k Juliji: »mislim, da je čas, da Thomasa prepričam, da Lisa potrebuje bratca ali sestrico.«

»Bala sem se, da še nekaj časa ne boš pomislila na to. Thomasa prepuščam tebi, jaz pa bom malo pritisnila na Brada. Lepo ga bo videti poročenega in Gwen bi bila prava zanj. Dokaj sta si podobna,« je razneženo povedala Julija, se nasmehnila snahi in se obrnila k štedilniku, saj bo večerja vsak čas kuhana. Kate je vstala in se napotila do omare s krožniki. Pogrnila bo mizo, saj bosta moška vsak čas doma. Ni se motila. Skoraj istočasno sta zapeljala na dvorišče. Lisa ju je zagledala takoj, ko sta vstopila in se pognala očetu v objem. Nato jo je Brad dvignil visoko v zrak in jo vrgel ter spretno ujel. Dekletce je cvililo in se smejalo. Juliji se je topilo srce od ljubezni do svoje družine. Niso še dobro sedli za mizo, ko je Thomas začel spraševati Brada o novem projektu. Brad ni skoparil z besedami, vedel je, da tudi mamo živo zanima vsaka podrobnost. Julija se je odločila, da bo Bradu danes prizanesla, ni hotela, da bi takoj začutil pritisk glede Gwen. Poznala je svoja sinova in vedela, da ne sme hiteti. Ni pa pričakovala, da ji bo Thomas nehote pomagal. Ko je Brad zaključil svojo razlago, je Thomas pogledal ženo in radovedno vprašal: »Katera je Gwen? Tista rdečelaska, ki hodi s Robinsonovim najmlajšim ali rjavolaska, ki je zaročena z Willijamsovim sinom?«

»Rjavolaska, ki je bila zaročena z Willijamsom. Po treh dneh zaroke, jo je razdrla. Čeprav sta bila z Willijamsom nekaj let par, se ona nikoli ni hotela poročiti z njim. Sploh je ni vprašal, ampak je kar sam oznanil zaroko in ji samo nataknil prstan na roko. Zdaj je že nekaj časa samska,« mu je razložila žena medtem, ko je pomagala hčerki s solato. Nihče se v resnici ni zmenil za Brada. Čeprav je tako Julijo kot Kate, mikalo pogledati, kakšna je njegova reakcija na povedano.

»Simpatična punca,« se je nasmehnil Thomas in pogledal brata.

»Ja, res je simpatična in prijetna,« je moral prikimati Brad. V kolikor bi zanikal, bi ga brat začel zbadati, da se je zaljubil na prvi pogled. No, mogoče se ne bi motil. Še sam ni vedel, kaj je resnično na tej stvari. A vedel je, da mu Gwen že cel dan ne gre iz glave.

Julija se mu je še enkrat zahvalila, ker je prevzel dela in spretno zamenjala temo. Brad si je oddahnil. Za danes mu bodo dali mir. Vsekakor je dobro poznal mamo in vedel je, da bo ob prvi pravi priložnosti začela pritiskati nanj. Gwen je imela resnično rada. Bog mu pomagaj.

Zgodaj dopoldne so začeli dela. Začeli so na vrhu stavbe. Alex in Michael sta se lotila terase. Odstranila sta staro ograjo, ki jo bodo zamenjali z novo, žičnato, ki bo Gweninem rastlinju dovoljevala dovolj svetlobe. Nato sta položila hidro izolacijo in položila ploščice. Brad in Matt sta se lotila podstrešnega dela. Odstranila sta del stene in naredila prostor, da jutri postavijo veliko okno na teraso ter odstranila stare opaže in zalepila izolacijo iz stiropora, jutri, ko se posuši bosta prebarvala novo postavljene stene. Streho je bila pred tremi leti na novo pokrita. Thomas je takrat prevzel dela in Brad je vedel, da je kvalitetno narejena. Vmes sta še postavila nove stene za kopalnico. S kopalnico ne bo veliko delo, saj je gospod Smithson v podstrešju imel majhno kuhinjico in poleg stranišče. V tem delu, kjer so že odtoki in vodovodne cevi, bo postavil kopalnico. Cel dan so pridno delali. Čeprav je v neposredni bližini stala restavracija in bi lahko šli na kosilo, so si kosilo raje naročili. Ben je ves čas poležaval na varni razdalji. Zvečer je Brad razočarano ugotovil, da se Gwen ni nič oglasila na delovišču. V resnici je raje videl, če se ljudje niso zadrževali na delovišču. Lastniki so jih po navadi samo motili s svojimi neštetimi vprašanji in nenehnim motenjem njihovega dela. A Gwen je bila drugačna, vedel je, da nebi postavljala neumna vprašanja in ne bi hotela hoditi po sveže zalepljenih ploščicah. Cel dan je pričakoval, da jo bo videl. Hotel je videti svojo reakcijo na njeno bližino. Hotel se je prepričati, da se je mogoče včeraj motil in da ženska ni tako postavna, kot mu je ostala v spominu. Mogoče bo videl, da je čisto povprečna ženska in da v resnici njegovo srce ne bije hitreje zaradi nje. Včeraj je bil navdušen nad projektom, zato se je mogoče malo preveč navdušil tudi nad Gwen. Ko jo bo videl bo vedel resnico. Vseeno je bil razočaran, da se ni oglasila. Če je še jutri ne bo, bo sam odšel do nje. Ben je dober izgovor, da jo spet vidi. Psa bo dopoldne odpeljal k njej z izgovorom, da jih moti. No, mogoče bo s tem izgovorom počakal do pojutrišnjem. Ni hotel, da bi si mislila, da je prišel zaradi nje. Čeprav je hotel skriti svoje navdušenje nad njo, ga je motilo, da se ona ni topila v njegovi bližini tako kot večina nežnejšega spola ne glede na leta in zakonski status. Spraševal se je ali je ona resnično imuna nanj in ji on ni všeč. Istočasno pa ga je njena nedovzetnost še toliko bolj privlačila. Pospravil je svojo opremo, se preoblekel iz delovnih kavbojk in umazano majico vrgel v vrečko, odnesel jo bo domov in opral. Globoko je vdahnil in se odpeljal k mami na večerjo. Če bo videti, da ga kaj muči, bo njegova družina drezala vanj in šele potem bo v pravi godlji. Nadel si je vesel obraz in vstopil. Lisa se je najprej zakadila v Bena, ki je pogumno stal, dokler se je dekletce obešalo po njem. Nato jo je Brad dvignil in vrgel v zrak. Skupaj sta se smejala, ko je prišel še Thomas in mu je lahko predal hčerkico. Kate je že pogrnila mizo in sam se je sprehodil do hladilnika po pivo zanj in za brata. Poleg je še vzel vrč z pomarančnim sokom na katerega sta Kate in Julija prisegali. Julijo je zanimalo kako so potekala dela na Gwenini stavbi in ustregel ji je s široko razlago. Danes niso govorili o Gwen, kar ga je veselilo in jezilo hkrati. Čeprav je zdaj vedel, da je samska je bilo še toliko stvari, ki bi jih rad zvedel o njej.

Tudi naslednji dan se ni oglasila. Zvečer je bil že vidno nejevoljen. Resnično jo je želel videti. Jutri bo izpeljal svoj načrt in ji odpeljal Bena. V pričo svoje družine ni mogel hliniti dobre volje. Med večerjo se je izgovoril ,da ga boli glava in se držal bolj kujavo, kot je pričakoval, da se bo. Tokrat je prišel na vrsto Thomas, da na široko opiše svoja dela pri županu. Na njegovo srečo so ga pustili pri miru. Gwen ni nihče omenil. Hitro je pojedel in se odpravil domov. Najprej je stopil pod tuš, hladen tuš, ki pa mu ni uspel odvrniti misli od postavne knjigarnarke . Tudi pivo in nogometna tekma na športnem kanalu ga nista spravila v boljšo voljo. Trdno odločen, da jutri odide do njene knjigarne in jo vsaj za trenutek vidi, je zaspal. A naslednji dan se je lotil dela in ni takoj odpeljal Bena, ko pa se je spomnil na njo in svoj načrt je bila ura že pol enih, knjigarna pa je delala le do enih. V sebi je zaklel. Iz stanovanja, nadstropje nižje, se je slišalo razbijanje. Fantom je za danes naročil naj podrejo steno in odstranijo vso opremo in ploščice iz kopalnice. Zahvalil se je višji sili, ker je danes  Alex delal spodaj, ga vsaj ni celo dopoldne poslušal. V resnici je imel fanta rad, a včeraj mu je hudo hodil po živcih. Fantje so postavili okno in prepleskali podstrešno sobo in teraso. Alex pa je ves ljubi dan govoril o Gwen. Že res, da je veliko zvedel o ženski, ki mu je burila domišljijo in kratila mir, a vseeno mu ni bilo všeč kako Alex občudujoče govori o njej. Na koncu si je moral priznati, da se ga je polotilo ljubosumje. In najhujše v vsemu je bilo, da sploh ni bil prepričan ali mu je Gwen resnično tako všeč. Zdaj, ko so končevali dela za ta dan, ni našel izgovora, da bi se odpravil k njej v knjigarno. Poleg vsega, dokler končajo, bo ona že zaprla in odšla. Ponovno je zaklel v sebi in pospravil za seboj. On je končal. V ponedeljek naj bi prišle ploščice in kopalniška oprema. Odpravil se je k fantom. Pomagal jim bo, da dokončajo dela, kako bi se čim prej odpravili domov. Ob vikendih je nerad gnal svojo ekipo. Med tednom so trdo delali in zaslužili so si počitek.

Gwen je videla Bradov poltovornjak na parkirišču. Tudi manjši kamion je stal tam. Vedela je, da so v četrtek začeli z deli, tako, kot ji je Brad obljubil. Mikalo jo je, da si gre pogledat kako napredujejo dela, a jim ni hotela dihati za vrat. Poleg tega, ni bila prepričana, da se bo uspela v Bradovi bližini držati nedovzetno. Tisto dopoldne ji je nekako uspelo. Nato sta ji tako Sarah kot Madison začeli prigovarjati in jo dražiti s postavnim gradbincem. Morala si je priznati, da ji res nikakor ni šel iz misli. Preveč je bil postaven za njeno dobro. Saj je videla njegovo sliko in že takrat se ji je zdel sila postaven, a v živo jo je resnično prevzel. Delali so že tretji dan in odločila se je, da bo, ko zapre knjigarno, stopila do delovišča in jih pozdravila ter pogledala, kaj so že uspeli narediti. Po treh dneh se sigurno že vidi kakšna sprememba. Poleg vsega bilo bi nevljudno, da se ne zanima za dela. Od Kathleen iz bližje restavracije je slišala, da si kosilo naročijo in jim fant iz dostave na dom, hrano odnese. Tokrat se je odločila, da jim ona plača kosilo. Zaprla je knjigarno in stopila do restavracije, kjer jo je naročilo že čakalo. S škatlami pizze je odkorakala na delovišče. Brad je slišal veselo moško vzklikanje in smeh. Ker je že bil na poti v spodnje nadstropje je radovedno pogledoval okoli, zanimalo ga je kaj je fante spravilo v dobro voljo. Ben je začel renčati. V trenutku, ko se mu je utrnila misel, da je prišla Gwen, jo je zagledal. Smejala se je in škatle s pizzami držala visoko nad glavo, da ne bi Ben dosegel. Bila je lepša, kot se jo je spominjal. Njen nasmeh je bil nalezljiv, še sam se je zasmejal in stopil bližje. Iz rok ji je vzel pizze in ukazal Benu, naj sede. Seveda ga pes ni uboga. Gwen je iz žepa potegnila pasje piškote. Ben ji je zvesto dal šapo in pograbil dva piškota z njene dlani. Gwen je pozdravila fante in se spoznala s tistimi, ki jih še ni poznala. Brad je sedaj vedel, da načrti prenove nimajo nič opraviti s privlačnostjo, ki jo je gojil do nje. Vzel je kos pizze in en kos vsili še njej, nato jo je povabil, da ji razkaže kaj so uspeli narediti. V stanovanju ni mogla spregledati, da stene, ki ločuje dnevni prostor od kuhinje, ni več. Zato sta pokukala v kopalnico, ki je bila že skoraj v celoti porušena. Odpravila sta se v podstrešni del. Opazil je, ko je Gwen ostala brez diha. Očitno je bil prostor boljši, kot si ga je predstavljala sama. Seveda je ostalo, da v kopalnici polepi ploščice in zmontira kopalniško opremo, šele nato bodo lahko položili parket in dejansko zaključili z deli v tem delu stanovanja. Toda to je ni motilo, da mu ne bi namenila hvaležno – veselega nasmeška. Samo zadovoljno se ji je nasmehnil nazaj. »V ponedeljek bomo postavili tudi ograjo na terasi, popoldne lahko prineseš korita in si zasadiš vrt. Če želiš, lahko prineseš tudi stropne lučke, da jih zmontiram,« ji je stvarno razložil in skril smeh ob njenem veselju. Tako navdihujoča je bila. Vsako njeno čustvo je lahko razbral z njenega obraza. Če se do sedaj ni zaljubil v njo, se je sedaj zagotovo. Nikoli ni bil zaljubljive narave, v resnici, mu je ljubezen bila tuje čustvo. A še nikoli ni tako čutil, kot čuti do Gwen. Nobena ga ni pripravila, do tega, da se je počutil tako, kot se je počutil sedaj v njeni bližini. Če to ni povezano z ljubeznijo, le s čim je? Ponovno bo moral premisliti o tem, da ne čaka do konca obnove, ampak jo poskusi že prej prepričati, da postane njegova punca. Toda Gwen se je do njega še vedno vedla le prijateljsko. Le kako naj jo pripravi do tega, da začne še ona čutiti tako privlačnost do njega, kot jo čuti on do nje? Vrnila sta se k fantom. Gwen se jim je zahvalila za dobro opravljeno delo in zatrdila, da bo v ponedeljek popoldne pripeljala korita, zemljo in sadike. Omenila je, da ji bo najverjetneje Madison pomagala. Nato se je poslovila. Brad je segel po še enem kosu pizze, ki so mu ga fantje pustili in se nato lotil nošenja razbitih ploščic. Imeli so še za deset, petnajst minut dela. Nato bo odšel domov na kosilo. Pojedel je dva kosa pizze in videl je Gwen, zato je bil več kot sit in zadovoljen. Toda, če se ne bo pojavil na kosilu se bo moral zagovarjati. Ne samo mami, tudi vsem ostalim na čelu z nečakinjo. Če ga bo kdo kaj vprašal, bo lahko povedal, da je bila Gwen na obisku in jim nato na dolgo in široko opisal njeno videnje vrta. Mogoče bi ji lahko še Julija pomagala, spoznala se je na rože. Z govorjenjem bo mogoče uspel skriti svoje vse večje zanimanje za knjigarnarko. Končali so z nošenjem odpadnega materiala. Alex bo zapeljal material do smetišča in v ponedeljek naložil ploščice in opremo. Sam je počakal, da so fantje odšli, nato je zaklenil in se odpeljal domov. Najprej se bo stuširal in preoblekel in se šele zatem odpravil na kratek sprehod do mamine hiše. Ob sobotah so jedli okoli tretje ure. Ravno dovolj časa je imel, da bo prišel pravočasno, a zadnji. Ni si želel predolgo biti sam z mamo. Zdaj, zdaj ga bo začela porivati v Gwenin objem. Dodatnih muk ni potreboval.

Brad se je doma namenoma obiral in se z zamudo odpravil k mami. Saj ne, da je bil nespoštljiv, a skozi drevje je lahko videl na dovoz pred bratovo hišo. Prav dobro je videl, kdaj se je bratova družinica odpravila proti mamini  hiši. Poznal jih je in vedel je, koliko časa potrebujejo do tja. Ko je vstopil v mamino kuhinjo so še vsi stali. Lisa mu je stekla v objem. Seveda jo je vrgel v zrak in nato spretno ujel, delal se je, da jo bo spustil in s tem iz dekletca izvabil krike navdušenja. Sreča pa je Lisa zelo podobna Kate, s svetlimi kodrastimi lasmi, ki so žareli s pridihom rdeče ter velikimi zelenimi očmi, poleg pa je podedovala tudi njeno krhko in drobno postavo. Spraševal se je, le koliko časa jo bo še lahko takole metal v zrak? V vsesplošnem veselju in smehu so se usedli h kosilu. Seveda je Julijo zanimalo kako napredujejo dela. Brad je grobo opisal kaj so že postorili in se nato posvetil Gweninemu terasnemu vrtu. Toda ni uspel povedati veliko, ko ga je Lisa prekinila: »Včeraj popoldne sva z babi šle z Gwen k Drew. Drew je moja prijateljica, veš. Njen dedek ima velik vrt in prodaja rože in drevesa. Babi in Gwen sta se z Drewinim dedkom dolgo sprehajali po vrtu in si nekaj zapisovali. Midve z Drew pa sva se gugali in spuščali po toboganu. Potem nama je njena mama prinesla palačinke. Babi pravi, da bo Gwen večino svojega vrta kupila pri Drewinem dedku.« Lisa se je počutila pomembno, da je lahko odraslim povedala toliko novosti, zato je poleg strumno prikimavala.

»Nisem vedel, da sta pomagali Gwen izbrati rastlinje. Lepo od vaju,« je presenečeno odvrnil Brad.

»Gwen se bo jutri dopoldne oglasila pri meni. Skopali bova nekaj vrtnic. Brad, ti bi jih lahko peljal v ponedeljek, ko boš šel v novo knjigarno. Tudi pomoč pri nošenju posode, v katere jih bova presadili, bi nama prav prišla. Pričakujem te okoli enajste,« je mirno iznesla Julija. In se nato zapletla v pogovor z Kate o načrtovanju svojega rojstnodnevnega piknika. Bradu je odleglo, da je mama za trenutek pozabila nanj in na Gwen. Vsekakor, jutri prav nič ne potrebuje njegove pomoči, torej ga vabi, da se bo družil z Gwen. Ni vedel ali naj bo vesel ali ne. Že res, da jo bo z veseljem gledal, a njegova mama bo poleg in bo opazovala oba.

Gwen se je oblekla v udobna oblačila. Sedla je v svoj mali, mestni avto in se odpeljala k Juliji. Julija ji je predlagala, da pride k njej, da skupaj presadita nekaj plezajočih vrtnic za teraso. Gwen se je sprva upirala, da je nedelja družinski dan in da noče motiti Julijine družine med počitkom in druženjem. A ji je Julija zagotovila, da se njena sinova ob nedeljah držita svojih hiš. Zagotovila ji je, da bo tudi njej godila družba, zato je Gwen na koncu obljubila, da pride. Zdaj, ko se je vozila proti Julijini hiši ni bila več prepričana, da se je pravilno odločila. Kako naj se pred Julijo pretvarja, da je nedovzetna za njenega mlajšega sina. Starejša ženska je bila zelo pronicljiva. Nekajkrat je globoko vdihnila in si ponovila nekaj spodbudnih besed. Zapeljala je na dovoz Goldbergovega posestva. Že prej je bila pri Juliji. Vedela je, da imata sinova hiši pred Julijino. Obe sta bili umaknjeni od glavne poti in sta se skrivali za bujnim zelenjem, zadaj pa ju je obdajal gozd. Zelo idilično mesto za življenje, je pomislila in parkirala pred Julijino hišo. Ženska je takoj izstopila iz hiše in jo prisrčno pozdravila. Gwen se ji je iskreno nasmehnila. Če je verjeti Julijinim besedam, danes ne bo videla Brada. Zato se je sprostila. Z Julijo nista izgubljali časa, takoj sta se napotili v vrt. Gwen je občudovala Julijin vrt. Julija je imela rada rože in v vrtu je lahko opazila ljubezen, ki jo je Julija vložila vanj. Sprehodili sta se in se pomenkovali o rožah in o možnostih, kaj bi lahko Gwen dodala v svoj terasni vrt. Nato sta se lotili presajanja vrtnic. Julija je pripravila stare cvetlične lonce. Skupaj sta jih napolnili z zemljo, ki jo je Gwen pripeljala s seboj. Ben, ki je pritekel takoj, ko se je Gwen ustavila na dovozu jima je zvesto sledil in se na koncu sproščeno zleknil poleg Gwen. Julija je samo pripomnila, da velikokrat pride k njej in ker ima Gwen rad, je še toliko prej prišel. Gwen si je oddahnila, da njegovega lastnika ni v bližini. Ravno končevali sta z delom, ko je za seboj slišala znani glas, ki ju je pozdravil in pripomnil, da sta res pridni. Iz vljudnosti se je obrnila in odzdravila Bradu. Brad se je moral potruditi, da ni zijal v njo. Presenetila ga je. Bila je še lepša, kot včeraj. Čepela je ob vrtnicah, veter ji je razmršil lase in v obrazih ji je gorela rahla rdečica od dela. Tako presneto prikupna je bila. Lahko si je predstavljal, da je po dobrem ljubljenju prav taka, razmršena in z rahlo pordelimi obrazi. Takoj je moral preusmeriti misli, ki so kar same zašle v zelo nevarne vode. Zjutraj je vstal in se lotil hišnih opravil. Malo je pospravil in vklopil pralni stroj. Ni slišal kdaj je prišla, je pa vedel, saj se je Ben vznemiril in na vsak način zahteval, da ga spusti ven. Psu je odprl vrata in pogledal proti mamini hiši. Videl je njen avto na dovozu. A na cvetlični vrt za hišo ni imel pogleda. Zato je do konca pospravil in na uri preveril, da jima je dal dovolj časa za delo v vrtu, nato pa se še sam odpravil k njima. Na njegovo srečo je mama vstala in mu pokazala na cvetlične lonce ter naročila naj jih odnese pod zaprti del terase. Jutri jih bo odpeljal na Gwenino teraso. Nato jima je sporočila, da je čas za kavo. Odpravila se je v hišo in ju pustila sama. Gwen jo je presenečeno in radovedno opazovala. Take Julije ni bila vajena. Na njenem obrazu se je še videlo presenečenje in tiho nejeverno spoznanje. Njen pogled se je srečal z Bradovim. Moški se je muzajoče nasmihal. »Ti je ona predlagala, da ravno danes prideš sem?« jo je tiho vprašal. Samo prikimala mu je in se še sama nasmehnila. »Meni je ukazala, da pridem,« se je zabaval Brad. »Všeč si ji in rada spletkari in vsekakor je hotela, da ostaneva sama,« je dodal in vzel prvi lonec ter ga odnesel. Gwen je pograbila drugi in mu sledila. »Te ne moti, da ti takole podtika ženske?« je radovedno vprašala. Obrnil se je in se ji iskreno nasmehnil: »Ti si prva. V principu me moti, da se hoče vtikati v moje življenje, a to je moja mama. Rad jo imam. In ti si mi všeč, zato me ne moti.« Zgroženo ga je pogledala, zato se je moral zakrohotati. »Vidim, da tebe moti, da se nekdo vtika v tvoje življenje. Saj nisem tako grozen in obljubim, da ti nič ne bom naredil. Julija je starejša ženska, pusti ji veselje in sodeluj. V mešetarjenju je novinka, saj si jo takoj prebrala. Ne skrbi, lahko sva prijatelja,« je rekel in jo kratko, grobo objel prek rame, ko sta skupaj zakorakala proti preostalima loncema. Ko jo je spustil, ga je pogledala izpod očesa in mu ponovno privabila smeh na ustnice. »Prijatelja,« ji je ponovno zatrdil in dvignil lonec. »To sva lahko,« je šepnila in ga posnemala. Ko sta odložila lonca, ji je predlagal, da si gresta umit roke. Pokazal ji je proti vodni pipi med rožami in ji sledil. Ben se je že zleknil na teraso poleg mizice kamor je Julija prinesla pladenj s kavo, piškoti in sokom ter pivom za sina. Vsi so sedli. Ben je vstal in svojo veliko glavo položil Gwen v naročje. Začela ga je čohljati za ušesi, svoj piškot je delila z njim. Tistih nekaj pasjih piškotov, ki jih je prinesla v kolikor bi ga videla, je pojedel že, ko je prišla.

»Kaj, ko bi se sprehodili do potoka? Dan je prelep in Ben potrebuje sprehod. Mislim, da nam bo vsem koristil,« je navrgel Brad.

»Čudovita ideja,« se je strinjala Julija. »Toda, mogoče bo bolje, če jaz pripravim hitro kosilo za vse tri, vidva pa pojdita na sprehod. Gozd je v tem letnem času čudovit,« je navdušeno predlagala.

Gwen se je že hotela zahvaliti in odkloniti ponudbo, a si je zadnji čas premislila. Samo pokimala je. Rada je imela naravo, a je vse premalo časa posvetila sprehodom. Enostavno, njen urnik in kup obveznosti, ji niso puščali dovolj prostega časa. Brad se je izkazal za zanimivega sogovornika in kaj jo bo stalo, da se prehodi z njim.

»Super,« je Julija zaploskala in si postregla s sokom. »Ne bo ti žal. Boš videla v kakšnem naravnem raju živimo. Med kosilom pa mi lahko pomagaš načrtovati mojo rojstnodnevno zabavo. Naslednji vikend bom sem povabila nekaj prijateljev. Seveda računam, da boš prišla in prinesla tiste svoje čokoladne piškotke. Tudi Sarah in Madison sta povabljeni, s spremljevalcema se razume,« je veselo kramljala Julija.

Brad je spil svojo kavo in pogledal h Gwen: »Bi se kar odpravila?« je vprašal, saj je opazil, da je njena skodelica prazna.

»Seveda,« je rekla z nasmeškom in odrinila Benovo glavo iz svojega naročja. »Gremo pobič, sprehod nas čaka,« je z besedami omilila svoje dejanje.

»Ga vedno kličeš pobič?« je vprašal Brad in jo opazoval.

»Ja, mislim, da ga ne moti,« se je zahihitala Gwen in vstala. Brad je vstal in ji z roko pokazal proti vrtu. Ben je hodil pred njima. Molče sta mu sledila. Takoj za vrtom se je skozi gozd vila potka. Ben je stopal prvi, Gwen za njim in Brad za njo. Smehljal se je. Lepo je bilo opazovati Gwen in njeno nežno pozibavanje z boki. Enkrat vmes je pogledala nazaj in mu priznala, da imajo tukaj res raj na zemlji. Verjel ji je, saj je njen zgovorni obraz odražal čisti užitek. Tudi sam je rad hodil po gozdu. Kmalu so prišli do potoka, ki je žuborel po kamnih. Ben se je zleknil v senco. Brad pa je sedel na hlod nedaleč stran. Gwen ni ostalo drugega kot, da prisede. Brad ji je začel pripovedovati o Juliji in o tem, da sta ji s Thomasom za rojstni dan plačala potovanje za dve osebi za dva tedna v Pariz. Predlagala ji bosta, da s seboj povabi svakinjo, Kevinovo mamo. Gwen je navdušeno zacvilila, saj je vedela, kako si Julija želi videti Pariz. Še nekaj trenutkov sta se prijateljsko pomenkovala in se nato odpravila na kosilo.

Fantje so pomagali znositi ploščice in kopalniško opremo v podstrešni del. Brad se j takoj lotil lepljenja ploščic. Čeprav je ponoči slabo spal, ker so mu misli na postavno knjigarnarko kvarile dušni mir in spanec, je bil dobre volje. Včeraj je preživel nekaj časa z njo in jo bolje spoznal. Bolj jo je poznal, bolj ga je privlačila. Enkrat sredi noči je pomislil, da ima Julija morda prav. Gwen je ustvarjena zanj. Dokaj sta si podobna in podobno razmišljata, všeč ji je narava in v njegovi hiši bi uživala. Če je prej mislil, da je naredila dober načrt za svojo prenovo, je sedaj vedel, da je talentirana za opremljanje prostorov in odlična organizatorka. Sam je imel nekaj zamisli, za mamino zabavo, a ga je Gwen s svojimi idejami močno prekašala. Kakšen par bi bila. On je znal narediti mojstrovine, ona si jih je znala zamisliti. Prav bi mu prišla v podjetju. Čeprav mu niti na misel ni prišlo, da bi jo prikrajšal za delo s knjigami, ki ga je ljubila, bi znal izkoristiti njen talent. Osvojila je tako njegovo kot Benovo srce. Julijo in Kate je osvojila že dolgo nazaj. Sedaj, ko je spoznal, da bi se resnično rad poročil z njo, je lažje zadihal. Ni bil več pod pritiskom. Ne glede na svoja spoznanja, je vedel, da ga čaka naporno delo. Najprej mora doseči, da bi bil še sam njej všeč, nato, da se bo zaljubila vanj, seveda jo mora prepričati, da sploh postaneta par in šele nato pride na vrsto poroka. Pred njim je dolga in naporna pot. A ker pozna cilj in ima dobro motivacijo, se bo potrudil in naredil vse za svoj uspeh. Mogoče ne bi bilo napačno dobiti njeni prijateljici na svojo stran. O tem bo moral še premisliti in se lotiti dobre taktike. Že je mislil, da bi vse skupaj predebatiral s Kate, a se je premislil. Kate bi težko tako stvar skrila pred Julijo. Julija pa bi mu vse skupaj lahko pokvarila. Bolj je premišljeval kako se pomeniti s Sarah, bolj je postajal slabe volje, saj ni imel izgovorov, da bi šel v knjigarno, ko tam ne bo Gwen. Gwen bi lahko kaj posumila. Madison je takoj črtal s seznama, saj se mu je zdelo, da ne zna čisto nič zadržati zase. Lahko, da ji je delal krivico, a ni je tako dobro poznal. Vedel pa je, da je v frizerskem salonu središče mestnih čenč. Moral se bo zanesti sam nase. Mogoče pa to ne bo tako slabo. Že dobro uro je pogledoval na svojo uro in čakal, kdaj bo Gwen zaključila z delom v knjigarni in bo prišla urejat svoj terasni vrt. Vedel je, da bo fant iz vrtnarije ob dveh pripeljal naročeno robo, korita, zemljo in sadike.

Gwen je zjutraj odprla knjigarno. Medtem, ko se je kava kuhala, je ona zalila nekaj lončnic, ki jih je imela. Odsotno je pobrisala prah in se lotila naročil za ta teden. Že sinoči je klicala mamo in ji povedala vse podrobnosti, ki so jih fantje že uspeli narediti v njenem novem stanovanju. Mama in oče bosta prišla na obisk, takoj, ko se bo vselila v nove prostore. Od Julije se je odpeljala na drugi konec mesta, na obisk k teti. Stric je pred dvema letoma umrl in teta je živela s sinom in njegovo družino v veliki družinski hiši v kateri sta odraščali  z njeno mamo.  Z bratrancem, ki  je dobrih deset let starejši od nje, nikoli nista bila resnično prava prijatelja. Spoštovala sta se, a česa bolj pristnega nista imela. Rada ga je imela, tako kot njegovo ženo in oba najstniška nečaka. Občasno so se obiskovali in to je bilo vse. Dobri dve uri se je zadržala na obisku. Včeraj je resnično uživala. Njen mir je kvarilo le dejstvo, da ji je postavni gradbinec prevečkrat prišel v misli. Včeraj ga je malo bolje spoznala. Že prej je veliko slišala o njem. Julija je rada govorila o svoji družini. Hotela ali ne, poznala je mestne čenče. Brad je bil pač moški, ki je rad užival v življenju. Ni mu zamerila. Zamerila mu je le to, da je tako presneto postaven in da ji buri domišljijo. Brad ni bil moški za resne zveze in ona vsekakor ni potrebovala resno zvezo. Ni bila prepričana ali je samo prijazen z njo ali mu je resnično malo všeč. Njegovo obnašanje do nje je bilo prijateljsko s kančkom spogledovanja. Trudila se je, da ga ne bi spodbujala. Zaradi Julije si ni mogla privoščiti kakršno koli kratko romanco z njim. Torej mora zdaj narediti vse, da se upre poželenju po nedosegljivem Bradu. Le zakaj se je pustila Juliji prepričati, da najame njihovo podjetje? Mogoče tudi zaradi tega, ker so bili edini v mestu, ki so opravljali celotne prenove. Če bi hotela koga drugega, bi morala za vsako delo posebej najeti drugega mojstra. Toliko pa je bila lokalni patriot, da ni želela nikogar izven njihovega mesta. Tudi brez Julijinega posredovanja, bi najela njenega sina. Glede na Thomasovo zaposlitev na županovem posestvu, bi v vsakem primeru dela prevzel Brad. Zmajala je z glavo nad svojimi zbeganimi mislimi, ki niso imela ne repa ne glave. Čim manj bo hodila v svojo stavbo in se kolikor se da izogibala Bradu. Do sedaj ga še nikoli ni srečala, ko konča z deli, ga najverjetneje ne bo veliko videvala. Torej ji je sedaj ostalo samo, da potrpi ta čas, da končajo z deli in potem bo lahko normalno zaživela naprej. Ohrabrena s svojimi sklepi se je posvetila svojemu delu. Sarah je prišla ob pol dveh in Gwen se je podvizala in odšla domov po luči za katere ji je Brad naročil, da jih prinese, da jih bo lahko postavil. Morala je pohiteti, saj je hotela priti pravočasno, da počaka fanta iz vrtnarije, ko bo pripeljal vse za njen vrt. Madison ji je obljubila pomoč in tudi ona bo prišla ob dveh in bo prinesla kavo in krofe, ki jih je Gwen naročila v restavraciji. Tudi kosilo bi jim naročila, a so jo prehiteli. Kot bi se zmenili, vsi trije so istočasno prišli na parkirišče ob njeni stavbi. Eden od Bradovih fantov jih je opazil in jim prišel pomagati. Znosili so korita, zemljo in sadike na teraso. Fant iz vrtnarije se je ponudil, da ji zasadi manjša drevesa, ki jih je kupila. Pokazala mu je, kje bo katero drevo stalo in se vrnila v avto po luči. Brad je ravno končeval z lepljenjem ploščic in se jim je pridružil na terasi. Gwen mu je pokazala škatlo, ki jo je odložila na tla in mu začela razlagati katere lučke so za teraso in katere za spalnico. Tudi luč za kopalnico je prinesla. Brad jo je resno opazoval in se takoj lotil postavljanja osvetljave. Svojo kavo je prestavljal po prostoru, tako kot se je prestavljal sam. Fant je zasadil drevesa in se poslovil. Gwen in Madison sta se ukvarjali z rožami. Brad ju je skrivoma opazoval. Dekleti sta ves čas klepetali in se smejali. Nemalokrat sta tudi njega vključili v svoj pogovor. Brad je užival ob pogledu na Gwen. Res je nekaj posebnega. Želel si je, da bi že bila njegova in ni vedel kako naj začne. Za zdaj sta bila oba prijateljsko razpoložena. K temu je v veliki meri pripomoglo včerajšnje druženje pri njegovi mami. Opazil je, da je bila Madison tista, ki ga je bolj vključevala v njun pogovor. Madison je bila prijetna mlada ženska in vedel je, da je zaljubljena v svojega fanta Johna. Ujel je njene spodbudne nasmeške in hitro dojel, da ima pri Gwenini prijateljici podporo in odobravanje. Spoznanje ga je razveselilo. Postavil je vse luči in se sprehodil po terasi ter občudoval njuno delo. Tudi oni dve sta končali in si še sami ogledali opravljeno delo. Madison je pograbila ročko za zalivanje in vprašala kje lahko dobi vodo. Brado jo je poslal v pritličje, saj so vodo za stanovanjski del izklopili. Brez oklevanja se je Madison odpravila. Slišal je, da se je ustavila pri fantih v spodnjem nadstropju in poklepetala z njimi. Ni se ji mudilo, da bi se vrnila in zalila sadike. Pustila mu je nekaj časa na samem z Gwen. Brad je stopil bližje k njej in se ji prešerno nasmehnil. Stegnil je svojo dlan in ji z obraza obrisal sled zemlje. »Med delom si se umazala,« je razložil svoje dejanje in počasi odmaknil svoje prste z njene mehke kože. Samo kratko se  mu je zahvalila in ga vprašala za mnenje o opravljenem delu. Ni ji lagal, iskreno je pohvalil izbor rastlin in njihovo strateško postavitev. Nato mu je razložila kako bo postavila vrtno pohištvo in se lotila postavljanja solarnih lučk med cvetlične lončke. Ko je končala je stopila malo stran in si ogledala celotno postavitev. Nato je pogledala Brada in zmajala z glavo. Prestavila je dve lučki, a še vedno ni bila zadovoljna. Še Brad je prestavil dve lučki in ji svetoval naj počaka na večer, ko se bo stemnilo in bo videla kaj in kako lučke osvetljujejo in naj takrat popravi, kar ji ne bo všeč. Strinjala se je z njim in se mu zahvalila za pomoč. Takrat se je vrnila Madison z vodo in začela zalivati rože. Brad ni imel več kaj početi v podstrešnem delu in je dekleti povabil, da si ogledata kaj so spodaj uspeli narediti fantje. Madison se je zahvalila, da je že vse videla in da mora po še eno ročko vode ter predlagala naj si Gwen ogleda stanovanje. Vsi trije so se spustili nadstropje nižje. Madison je odšla po vodo, Gwen in Brad pa sta se sprehodila po prostoru. Brad ji je razložil kaj bodo počeli jutri in ji razkril, da bo jutri postavil še kopalniško opremo in položil parket. Pojutrišnjem lahko prinese pohištvo in podstrešje bo končano. Madison je oznanila, da so vse sadike zalite in naj jih pride Gwen pojutrišnjem ponovno zaliti. Ženski nista več imeli opravka na delovišču, zato sta se poslovili. Ben je na vsak način hotel z Gwen, zato ga je odpeljala s seboj. Povedala je, da gresta poročat Sarah o opravljenem delu in da ga bo pripeljala nazaj predno se odpravi domov. Brad se je strinjal in pri sebi skril zadovoljen nasmešek, da jo bo še enkrat videl. Zadovoljni z opravljenim delom sta se napotili k Sarah v knjigarno. Madison se je usedla v enega od treh udobnih naslanjačev blizu prodajnega pulta, srečna, da je Gwen imela kotiček kamor so se lahko stranke usedle in prelistale revije ali knjige. Še nikoli ni videla tako strankam prijazne knjigarne, kot jo je ustvarila Gwen. Rada je imela svojo prijateljico, s katero sta se poznali že od rojstva. Čeprav dolga leta, ko je Gwen živela drugje, nista imeli stikov, sta ob njeni vrnitvi obnovili otroško prijateljstvo. Gwen se je napotila v kuhinjo in jim skuhala kavo. Madison ni hotela ničesar razlagati dokler se Gwen ne vrne, je pa uspela Sarah šepniti, da je imela prav in da je Bradu njuna prijateljica resnično všeč. Ni bila neumna ali slepa, da ne bi opazila njegovih pogledov, nasmeškov in iskric v očeh, ki jih je na vsak način hotel skriti pred Gwen. Gwen se je vrnila s pladnjem s kavo, piškoti in vodo. Utrujeno se je spustila v drugi naslanjač, vzela svojo skodelico kave ter spodvila nogi pod seboj. Nato se je nasmehnila Sarah in začela govoriti o delu na terasi. Nato je opisala kaj je vse že narejeno in še njej predstavila načrte za prihodnjih nekaj dni. Niti z eno besedico ni omenila Brada. Sarah in Madison sta se skrivoma spogledali in se zarotniško nasmehnili. Poznali sta Gwen in čutili, da se je tudi ona ogrela za postavnega gradbinca. Madison se je prva opogumila in začela hvaliti Brada. Najprej za njegovo dobro opravljeno delo in nato še njega samega kot postavnega moškega. Sarah je sprejela igro in še sama pristavila nekaj svojih pripomb. Gwen ju je samo sumničavo pogledala in z očmi pozvala naj že povesta kaj ju muči. »Tako, kot je že Sarah opazila, sem tudi jaz opazila,« se je zahihitala Madison in se nagnila proti Gwen, »Bradu Goldbergu si resnično všeč!« »Mogoče sem mu pa res malo všeč,« je Gwen skomignila z rameni, »pa kaj?« »Ah Gwen, sama si rekla, da ni ženske, ki ne bi dvakrat pogledala za njim,« se je v pogovor vključila tudi Sarah. »Res sem. In ne vem kaj zdaj vidve iz tega delata tako sceno,« se je Gwen naredila neumno. »Daj Gwen, saj nisi neumna. Oba sta samska. Oba sta dovolj stara. Zakaj se sedaj sprenevedaš. Malo zabave ti ne bo škodilo,« se je zresnila Madison. »Ne, malo zabave mi ne bi škodilo. Brad ni moški za resne zveze. Jaz nimam želje po resni zvezi, pravzaprav nimam želje po nikakršni zvezi,« je vdana v usodo, da pred prijateljicama nima kaj skrivati, dahnila Gwen in z roko ustavila ploho besed, ki je pretila, da se ulije iz prijateljičinih ust. »Julijo imam rada. Julija ima rada svojega sina in včeraj nama je jasno dala vedeti, da bi bila zadovoljna, če bi se midva našla in ujel kot par.« »Vidiš, še Julija podpira vajino zvezo, v čem je potem problem?« Sarah resnično ni razumela Gweninega stališča. »Julijo bi prizadelo, če bi se samo poigrala z njenim sinom. Nočem je prizadeti,« je Gwen razložila rahlo pobito. »Normalno, da bi Julija rada videla, da sta z Bradom oba srečna. Saj veš, da te ima Julija resnično rada. To, koliko časa bo vajina zveza trajala je nekaj kar bi bilo samo med vama. Kdo ve, mogoče spoznata, da sta prava drug za drugega. Tudi najbolj lahkoživi moški, ko najdejo tisto pravo spremenijo svoje obnašanje in ostanejo zvesti. Če pa vama ni usojeno kaj več, bosta po tej avanturi šla vsak po svoji poti naprej. Julija je pametna ženska in ne bo krivila tebe, da sta šla narazen. Tudi na Brada ne more biti večno jezna, če bo mislila, da te je zapustil in prizadel. V vsej stvari ona ni pomembna. Pomembna sta samo vidva. Všeč sta si, zakaj ne bi poskusila? Za vsak uspeh je treba nekaj tvegati. Raje pomisli, kako bi bilo, če bi vama uspelo. Odrekaš se sreči in ljubezni brez da bi ju poskusila dobiti. Vem, da nisi strahopetka in ne vem zakaj se sedaj obnašaš kot da si?!« ji je Madison na hitro iznesla svojo pridigo. Sarah je samo kimala, da se strinja z Madison. »Brad je moški v katerega bi se lahko zaljubila. Hvala, a ne morem si privoščiti zlomljenega srca,« je zastokala Gwen. Vse kar je Madison povedala je imelo pravo težo in tudi sama je razmišljala podobno. »Zakaj mu tako malo zaupaš? Z lahkoto dobi katero koli žensko in kolikor sem jaz opazila te ni očitno zapeljeval, kar je dokaz, da v tebi ne vidi samo kratke avanture. Ker do tebe goji globlja čustva, se obnaša bolj previdno,« jo je poskušala razsvetliti Madison. »Noče te prestrašiti in odgnati od sebe. Verjamem, da se tega sploh ne zaveda. Tako, kot se ne zaveda svojih čustev, a če boš poskrbela, da se bo dokončno zaljubil vate, bo tvoj za vedno,« je še svoje povedala Sarah. Madison je prikimala: »Po govoricah sodeč, se je v zadnjem letu precej umiril. Mislim, da se zaveda, da potrebuje pravo žensko s katero bo delil življenje. Sedaj jo išče. Julija ga pozna bolje od nas in ne bi poskušala posredovati, če ne misli, da si ustrezata. Misliš, da bi se vmešavala, da bi sinu priskrbela kratko avanturo in pri tem ljubi prijateljici strla srce?« je zašepetala Madison in obema namignila, da je v knjigarno vstopila stranka. Čeprav je Madison bila znana po prenašanju čenč, je vedela kje so meje in katere stvari so za javnost in katere ne. Gwen je samo nesrečno vzdihnila in ponovno pobožala Benovo glavo, ki je počivala v njenem naročju. Sarah se je posvetila stranki, Madison pa je pospravila skodelice in kozarce. Gwen se je odločila, da gre domov. Resnično je bila utrujena in po pogovoru s prijateljicama zbegana. Priznala si je, da se je že začela zaljubljati v Brada. Še vedno ni zbrala poguma, da bi se odločila, da se bo prepustila ljubezni, a vedela je, da je njen sklep držati se čim dlje od Brada, neuresničljiv. Bena je odpeljala nazaj k Bradu. Že mu je hotela samo odpreti vrata in ga pustiti samega, da odide k lastniku, ona pa bi se odkradla domov. A se je v zadnjem hipu premislila in zbrala toliko poguma, da ga je pospremila do stanovanje. Brad jo je takoj opazil in ji pristopil. »Kaj je narobe?« jo je resno vprašal. »Nič ni narobe,« mu je presenečeno odvrnila. »Nekaj te muči. Vidim ti na obrazu. Saj mi lahko vse poveš,« je še vedno drezal vanjo. Samo nasmehnila se mu je. Le kako bi mu lahko priznala kaj jo je mučilo? »Samo dolg in naporen dan je za menoj,« mu je vseeno odgovorila. »Ravno zaključujemo, peljal te bom domov,« ji je vrnil nasmeh. »Saj ni potrebe, samo ulico stran živim,« mu je odvrnila presenečeno. »Vztrajam. Res deluješ utrujeno. Pridi,« ji je rekel in jo prijel za nadlaket ter usmeril proti stopnišču. Šele takrat je opazila, da so se fantje preoblekli in so se začeli poslavljati od njiju. Ni ji ostalo drugega, kot da ga uboga. Odprl ji je vrata in ko je sedla jih je zaprl, še psa je spustil na zadnji sedež in sedel za volan. »Kje točno stanuješ?« jo je vprašal, ko je prižgal motor avtomobila. Razložila mu je in on je zapeljal proti njenemu domu. »Lačna sem, če se mi pridružiš nama bom ocvrla sir in naredila solato,« je izletelo iz njenih ust še predno se je zavedala svojih besed. Med vožnjo je tehtala ali naj ga povabi v stanovanje ali ne in odločila se je, da ga ne bo. »Rade volje,« se ji je nasmehnil in parkiral pred njeno stanovanjsko stavbo. Gwen je izstopila in spustila še Bena iz avta. Bradu je razkazala svoje stanovanje, da bi se malo umirila, ko je prejle tako nagonsko ravnala. Skupaj sta pripravila večerjo. Brad je najprej poslal mami sms, da ga ne bo na večerjo in se nato lotil cvrtja sira. Medtem je Gwen pripravila solato in pogrnila mizo. Še Benu je nalila vodo in mu stresla nekaj pasjih briketov, ki jih je imela za Timovega psička, malega, sopihajočega mopsa. »Boš pivo?« ga je vprašala in odprla hladilnik, »imam tudi rdeče vino in Pepsi kolo.« »Pivo bo v redu, a samo, če si ga bova razdelila. Jaz moram še odpeljati domov. Sicer po končanem dnevu rad spijem eno pivo, drugače pa nisem kakšen strasten pivec,« ji je lahkotno odvrnil. Vzela je pivo iz hladilnika ter mu ga podala, nato mu je dala še dva kozarca in postavila solato na mizo. V prijetnem prijateljskem kramljanju sta pojedla. Brad ji je še pomagal pospraviti posodo in se poslovil. »Hvala za večerjo, v imenu obeh. Se vidiva jutri, pridi pogledat svoj podstrešni del,« je rekel, jo kratko cmoknil na obraz in odšel. Gwen je še nekaj trenutkov gledala v zaprta vrata skozi katera sta Brad in Ben odšla. Nato je zmajala z glavo in se odpravila pod tuš. Nobenih sklepov in odločitev si ne bo postavljala, saj se jih očitno ni znala držati. Čeprav je prvi hip bila jezna nase, da je postavnega gradbinca povabila domov, ji sedaj ni bilo žal. Res je bil prijetna družba. Pomislila je, da sta se prijateljici mogoče motili in mu ni bila všeč, saj se je obnašal zelo lepo in prijateljsko. Če bo tako ostalo, bo zelo zadovoljna in njeno srce bo ostalo varno.

Brad je namenoma zapeljal mimo knjigarne in ustavil. Bena je pustil v avtomobilu in za kratek hip vstopil. Na njegovo srečo je v knjigarni samo en starejši par pregledoval knjige v odmaknjenem delu in je lahko govoril s Sarah na samem. Brez ovinkov je vprašal: »Kaj muči Gwen?« Ker ga je Sarah samo presenečeno pogledala, je nadaljeval: »Ko sta z Madison odhajali, je bila Gwen nasmejana in dobre volje, ko pa je pripeljala Bena je bila zaskrbljena.« Sarah se je samo nasmehnila in mu čez trenutek vrnila z vprašanjem: »Te resnično zanima?« »Seveda, drugače ne bi bil zdaj tukaj,« se je namrščil. »Boš lahko obdržal informacijo samo zase?« mu je spet postavila vprašanje. »Seveda bom. Le komu bi pa jaz lahko trosil čenče in kaj bi imel od tega?« je postajal vidno slabe volje. Sarah se je smehljala, ko mu je šepnila: »Ti. Ti jo mučiš.« »Jaz?« je nejeverno vprašal. »Z Madison sva ugotovili, da ti je Gwen všeč. Mogoče malo bolj všeč, kot si hočeš priznati. Zato sva sklepali, da te Gwen ne zanima samo za kratko avanturo. Se motiva?« se je zdaj tudi Sarah zresnila. »Ne, ne motita se. Gwen mi je resnično všeč. Še več, verjamem, da je ravno ona tista prava. Če me razumeš?« je iskreno odvrnil Brad. »Ravno to isto, sva ji z Madison povedali in zahtevali, da nama prizna svoja čustva,« je odvrnila. »In?« je bil nestrpen Brad, ker Sarah ni nadaljevala. »Všeč si ji. Bolj kot bi si to želela. Glej, imaš določen sloves in ona noče končati z zlomljenim srcem. Poleg tega noče prizadeti Julije. Zato se boji in si ne želi zapletati s teboj,« mu je priznala. »Julija bi bila zelo vesela, če bi bila midva par,« je presenečeno odvrnil in hitro dodal, »ne bom je prizadel. Ona je tista prava!« »Z Madison sva ji povedali nekaj podobnega. Seveda nisva mogle govoriti v tvojem imenu, ker nisva vedeli, kaj resnično čutiš do nje. Vsekakor sva jo izzvali, naj ne bo strahopetka,« je priznala. »In kaj bi mi vidve predlagali? Kakšno taktiko naj uberem, da jo prepričam, da sem resen,« je le spravil skupaj. Zdaj, ko sta se s Sarah pogovarjala o tem, mu je bilo težje, kot takrat, ko je samo premišljeval, da bi se z njo pogovoril o Gwen. »Pravzaprav, ne vem. Daj ji čas. Bodi njen prijatelj in jo navajaj na svojo družbo. Večno se ne bo mogla slepiti in si prikrivati resnico kaj čuti do tebe in ob pravi priložnosti vzemi stvari v svoje roke in ji ne dovoli, da te zavrne. Prvič bodi vztrajen in potem se ne bo mogla izviti iz odnosa,« je vseeno poskusila svetovati izkušenemu moškemu. Prikimal ji je in se zahvalil za iskrenost, prosil je naj to obdrži zase in čez trenutek se je popravil, naj z Madison to zadržita zase ter si prislužil odobravajoče kimanje. Še enkrat se je zahvalil in odšel. Zdaj, ko je vedel stvari, o katerih se je spraševal in si delal skrbi, je sproščeno odpeljal domov.

Sarah je prišla že pred dobre pol ure in začela z delom, ko se je Gwen še ukvarjala s papirji, ki bi si jih brez zadržkov lahko pustila za jutri zjutraj. Brad jo je povabil naj si pride ogledat svoje prostore v podstrešnem delu. Danes dopoldne naj bi končali njeno spalnico in kopalnico. Terasa je bila zaključena in jutri bodo pripeljali njeno pohištvo ter tako v celoti zaključili dela v podstrešnem delu. Tudi stanovanje je dobilo že pravo obliko, do konca tedna bi po njihovih načrtih morali končati tudi to. Gwen je zaprla zadnji fascikel in pospravila mizo. Vse je postorila. Lotila se je še čiščenja majhne kuhinjice, ki je že tako ali tako bila čista. Priznala si je, da odlaša z odhodom. Nikoli ni bila strahopetka, a sedaj si je priznala, da je največja strahopetka kar jih je. Ko ji je zmanjkalo izgovorov se je poslovila od Sarah in se končno odpravila. Pomislila je, da bi odšla k Madison in si postrigla svojo kratko pričesko, a je videla, da ima eno stranko na stolu in druga že čaka v udobnem naslanjaču in si ogleduje neko revijo. Zatrla je kletvico, ki se ji je kar sama prikradla v možgane. Nikoli se ni prostaško izražala in sedaj je bila presenečena sama nad seboj. S pasjimi piškoti v majhni vrečki se je odpravila naprej. Vso kratko pot do svoje nove stavbe si je poskušala nadeti vesel izraz na obraz. Ne bi prenesla, da jo Brad ponovno vpraša kaj jo muči. Veselo je pozdravila fante in pobožala Bena, ki se je takoj, ko je vstopila zapodil po stopnicah navzdol k njej. Zdaj je vsaj vedela, da je predmet njenih muk bil v podstrešnem delu stanovanja. Malo je poklepetala s fanti in se nato odpravila navzgor. Ben ji je sledil tik za petami, čeprav je že snedel vse piškotke, ki mu jih je prinesla. Brad je klečal na zadnji stopnici in ravno privijal zadnjo letvico zaključka parketa. Počasi je vstal in se obrnil ter se ji nasmehnil: »Končano. Samo še pohištvo postaviš. Seveda bo treba obleči še stopnice.« Ponudil ji je roko, da bi jo pospremil čez nekaj stopnic, ki so ju ločevali. Podzavestno je prijela njegovo ponujeno dlan. Hotela jo je odmakniti, a jo je Brad močneje prijel in na rahlo povlekel navzgor, prijazno se ji je smehljal. Ko je stala na vrhu poleg njega, se ji je še bolj veselo nasmehnil in šepnil: »Lepo, da se danes smehljaš. Lepa si, ko se smehljaš.« Ni počakal njenega odgovora, samo kratko jo je cmoknil na obraz in jo že začel usmerjati proti kopalnici. Tam je spustil njeno dlan in ji z roko nakazal naj vstopi. Skušala je skriti svojo zmedenost in ga je brez besed ubogala. Vstopila je v kopalnico in v hipu pozabila na svoje mešane občutke in zadrego ob njegovem komplimentu. Počasi se je obrnila in si dobro ogledala prostor. Navdušeno se mu je nasmehnila in zahvalila. Tudi Brad se je zadovoljen nasmihal. Čutil je njeno zadrego in opazil njeno navdušenje. Zaželel si je, da bi jo stisnil v svoj objem in ji ukradel pravi poljub, a za zdaj bo še malo počakal. Danes bo od njega dobila le iskreno prijateljstvo. Ne bo je več spravljal v zadrego. Vsak dan po malo in za danes je naredil vse kar si je drznil. Vedel je, da bo hitro odšla in da je danes ne bo več videl, a jutri mora zaliti sadike in spet jo bo videl. Toda njegovo srce je v njeni bližini oživelo in želel si je več. Ni vedel kako bi jo pripravil do tega, da bi se danes še malo družila. V hipu se mu je utrnila ideja in takoj je bleknil: »Julija te je danes povabila na večerjo. Ko končam tukaj lahko pridem pote in te kasneje pripeljem domov. Začela je delati nekakšne okraske za svojo zabavo in nekaj se ji je zalomilo. Prejle me je klicala, da ji kupim še nekaj krep papirja. Omenil sem, da boš prišla sem in prosila je, če ji prideš pokazat kako naj izreže okraske. Čeprav ima še dosti časa do zabave je malo neučakana in rada bi čim prej pripravila čim več.« »Kakšno barvo pa potrebuje?« je vprašala Gwen saj se ni mogla izjasniti ali bo sprejela vabilo ali ne. »Oh, barve je prepustila tebi. Nič nima doma, tisto kar je imela je napačno izrezala in je vse vrgla stran,« se je brez zadržkov zlagal. »Odšla bom do knjigarne in ji pripravila nekaj po trenutnem navdihu. Trenutno imam čas, mogoče se lahko kar takoj zapeljem do nje,« je uspela reči. »Bojim se,da ne bosta veliko naredili. Zdaj je Lisa pri njej in tudi večerjo mora še pripraviti,« je stvarno pripomnil Brad. Gwen mu je prikimala, imel je prav. Vseeno je vprašala: »Kdaj pa je večerja, saj lahko pridem sama,ti bi se po nepotrebnem vračal v mesto.« Pa ga je privila v kot, je pomislil, a se je hitro znašel: »Saj veš, da naju Julija rada vidi skupaj. Ona je predlagala, da te pripeljem in kasneje vrnem domov. Pokvarila ji boš veselje.« Resno ga je pogledala in na koncu z vzdihom šepnila le besedico prav. »Pričakuj me ob petih,« je rekel, ko se je poslovila in napotila domov. Prikimala je in mu pomahala v slovo. Ben ji je sledil in odpeljala ga je s seboj. S terase jo je opazoval, ko se je napotila proti knjigarni. Hitro je vzel telefon in poklical mamo: »Ne sprašuj in ne vmešavaj se. Gwen si danes povabila na večerjo in ji naročila, da ti prinese krep papir in pokaže kako naj izdelaš okraske za tvojo zabavo. Sama si že poskusila izdelati nekaj okraskov, a ti niso uspeli in si vse vrgla stran. Vztrajala si, da jo jaz pripeljem in nato odpeljem domov.« »A vse to sem naredila?« se je zahihitala Julija. »Seveda!« se je zasmejal tudi Brad in se hitro poslovil od mame. Ni nameraval dovoliti mami, da se vmešava v njegov pristop k Gwen, a je hitro spoznal, da mora sprejeti vsako pomoč, ki jo lahko dobi. Glasno se je zasmejal, saj se sploh ni poznal več.

Brad se je preoblekel in med potjo do avta poklical Gwen. Najprej je klical v knjigarno in Sarah prosil za njeno številko, ki jo je takoj dobil. Sporočil ji je, da je na poti do nje. Ko je prispel sta ga z Benom že čakala na ulici. Odprla je vrata, de se je pes namestil na zadnji sedež. Na tla je položila nekaj zvitkov krep papirja in še sama sedla. Uspešno je skrila svojo živčnost. Brad ji je veselo razlagal o opravljenih delih in pogajanjih za material, ki so ga potrebovali. Bil je nad vse prijazen in prijateljski. Sproščeno sta klepetala, kar je pregnalo Gwenino živčnost. Parkiral je pred mamino hišo in Gwen pospremil v notranjost. Lisa ju je prva opazila in srečno zacvilila. Najprej je stekla h Gwen in od nje zahtevala poljubček. Seveda se je Gwen sklonila in dovolila deklici, da ji vrne moker poljubček na obraz. Nato ji je podala majhno vrečko z barvanko in novimi barvicami, da je dekletce za trenutek pozabilo na strica, ki je čakal, da jo vrže v zrak. »Poglej kaj sem dobila,« se mu je pobahala in pokazala lepo naslovnico  s princeskami. Svoje darilo je odložila na bližnji stol in razširila roki ter se mu nagajivo nasmehnila ter mu s pogledom govorila, da jo sedaj lahko vrže v zrak. Gwen je pozdravila Kate in Julijo. Brad jo je pospremil do stola in ravno, ko sta sedla, je vstopil Thomas. Julija ju je predstavila in še sama sedla. Hrana je bila že na mizi. Ni hotela razlagati Thomasu zakaj je Gwen na večerji, seveda je vse povedala Kate že po telefonu. Ni mogla dočakati, da snaha pride domov ampak jo je takoj obvestila o Bradovem nenavadnem klicu. Zdaj je začela spraševati o delu. Najprej jo je zanimalo kaj se dogaja pri Gwen in nato je še Thomas moral poročati o svojem delu. Pojedli so in vse tri ženske so složno pospravile posodo. Kate je svojo družino v najkrajšem možnem času spravila domov. Julija je na krožnik položila nekaj domačega peciva in pozvala Gwen, da ji pokaže kako naj pravilno naredi okrasne trakove iz krep papirja. Brad se je s steklenico piva namestil pred televizijo in se pretvarjal, da gleda oddajo o avtomobilih. Gwen in Julija sta sedeli za mizo in strigli ter se zabavali. Brad ni našel zadovoljivo oddajo na televiziji in jo je ugasnil ter prisedel za mizo. Bal se je, da bosta ženski opazili, da se bolj zanima za to kar počneta kot za televizijo. V resnici se je zanimal za Gwenin zgovorni obraz. Kmalu je Gwen oznanila, da bi bilo dobro, da odide. Julija se ji je zahvalila in ju pospremila do vhodnih vrat. Brad je takoj načel pogovor o Julijini zabavi in spet sta se sproščeno pogovarjala. Ona se mu je zahvalila za prevoz in on njej ker je pomagala njegovi mami. Pričakujoče jo je pogledal, ko je hotela izstopiti. Vedela je kaj pričakuje. »Lahko noč,« je šepnila in se nagnila ter ga kratko poljubila v kotiček ustnic. Nato je urno izstopila. »Lahko noč,« ji je odvrnil in se nasmehnil. Ko je vstopila v stavbo se je s prsti na lahno dotaknil mesta, kjer so se ga dotaknile njene mehke in omamne ustnice. Zadovoljen je odpeljal domov. Gwen je začela normalno dihati šele, ko je zaprla svoja vhodna vrata in jih zaklenila. Kaj ji je bilo, da ga je poljubila? Seveda je pričakoval kratek poljub v pozdrav, a ni ji bilo treba narediti tega. Saj ni bil pravi poljub, le kratek dotik njenih ustnic na njegovi koži. Na njegovih ustnicah, jo je popravil njen razum. On jo j poljubil že dvakrat, v obraz. Kaj ni mogla vrniti geste in ga poljubiti v obraz? Ne, ni mogla, saj se je tako obrnil, da ga je morala poljubiti na ustnice, a ji je vseeno uspelo, da se je dotaknila le kotička teh zapeljivih ustnic. Le kaj lahko pričakuje jutri? Jo bo spet poljubil na obraz ali bo stopnjeval svojo predrznost in jo poljubil na ustnice? Upala je, da je ne bo poljubil in želela si je pravega poljuba. Kakšna tepka. Zaljubljena tepka!

Gwen je vstopila v svojo stavbo. Najprej je natočila vodo v dodatno ročko, ki jo je dokupila, saj je vedela, da je za rože bolje če je voda malo postana. Tista ena, ki jo je kupila v vrtnariji ni bila dovolj, da zalije vso rastlinje. Madison jo je zadnjič napolnila in odložila na teraso. Tako otovorjena z ročko in škatlo svojega peciva, ki ga je včeraj spekla dokler je čakala na Brada ter pladnjem z lončki kave se je napotila v stanovanje. Ben jo je pričakal vrh stopnic in veselo mu je odvrnila, da ga bo takoj pozdravila samo, da odloži stvari. Ročko je postavila k stopnicam in zakorakala k fantom ter jim izročila piškote in kavo. Brada ni bilo videti. Za trenutek si je oddahnila. Ni ji bila všeč misel, da bi jo hotel poljubiti v pozdrav pred fanti in istočasno jo je zanimalo kje je in kaj počne. Kratko je pokramljala z njimi in se odpravila na teraso. Brad jo je slišal priti. Ravno lepil je ploščice v kopalnici in namenoma je ni prišel pozdravit. Vseeno je oprezal kdaj se bo odpravila navzgor. Po kratkem pregovarjanju mu je dovolila, da on prevzame skrb za njeno pohištvo. Že dopoldne je Kevin pripeljal vse za spalnico, sam pa se je zapeljal do lokalnega trgovca in vzel vzmetnico za posteljo ter vrtno pohištvo.  Živo ga je zanimal njen odziv, ko bo videla svojo spalnico. Že prej je pritisnil na Kevina in temu je uspelo dokončati tudi vrata spalnice in pobrusiti, pobarvati in prelakirati staro skrinjo, ki jo je obdržala od gospoda Smithsona. Tiho ji je sledil. Na sred stopnišča je obstala, ko je zagledala priprta vrata v spalnico. Brad ji je iz roke vzel ročko in ji položil drugo roko na križ ter jo spodbujal naj stopi naprej. Presenečeno je nadaljevala pot. Lesena, masivna vrata so bila lepe svetle barve in prav mojstrsko in starinsko rezbarjena. Počasi jih je najprej pobožala in jih nato odprla. Spet je obstala. Pogled na njeno spalnico ji je vzel sapo. Skrinja je stala pred posteljo z izrezljanimi stebrički, ki sta jo zaključevali nočni omarici, ob steni kopalnice se je bohotila starinska garderobna omara in ob steni pod poševnim stropom sta stala predalnika. Radostno se je zazrla vanj in mu spontano pritisnila poljub na ustnice ter izrekla kratko zahvalo. Bradovo srce se je ogrelo. Čeprav bi si jo najraje privil v objem in se lačno polastil njenih ustnic, se ji je le nasmehnil in ji z roko pokazal na teraso. Počasi je stopila in se radostno zahihitala, ko je opazila svoje vrtno pohištvo skupaj z vsemi okrasnimi blazinami in majhno, cvetočo, vijolično  orhidejo na mizici, ki je sama ni naročila. Presenečeno in obenem hvaležno ga je pogledala. »Upal sem, da ti bo moj dodatek všeč,« se ji je smehljal moški, zaradi katerega ji je srce hitreje utripalo. »Zelo mi je všeč, hvala,« je odvrnila in ponovno pogledala orhidejo. Ni si zaupala, lahko bi ga ponovno poljubila. Resnično jo je prijetno presenetil in ves čas se je obnašala nespametno. Na njeno srečo se je izgovoril, da ga čaka delo in jo pustil samo z Benom. Počasi je zalila rože in za trenutek sedla v nov oblazinjeni stol ter občudovala svojo teraso. Nato se je napotila v pritličje po vodo, da bo imela za prihodnjič že pripravljeno. Ben ji je ves čas sledil in ko se je poslovila je odšel z njo. Celo uro je premlevala ali naj odpelje Bena nazaj ali naj pusti, da pride Brad ponj. Na koncu je pretehtala, da bo pustila, naj sam pride k njej. Živo jo je zanimalo kako se bo obnašal, ko bo prišel. Res je hotela videti kako se obnaša, ko sta sama. Še vedno ni bila prepričana ali bo sprejela tveganje in se zapletla z njim. Še to ni bila prepričana, da si jo on resnično želi. Zato jo je zanimalo kako se bo njuno prijateljstvo razvijalo. Ob petih je pozvonil. Odprla mu je in ga spustila v stanovanje. Ni še zaprla vrat, ko jo je kratko poljubil na ustnice in takoj nato zakorakal naprej do sedežne, kjer je Ben ležal na preprogi. »Danes sem spekla musako. Nisem še jedla, upala sem ,da se mi boš pridružil,« je rekla na videz sproščeno. Njegov kratek poljub jo je zbegal, čeprav ga je pričakovala. »Rade volje, hvala. Samo Julijo pokličem, naj me ne čakajo,« ji je odvrnil. Gwen mu je pokimala in odšla pogrnit mizo, ki jo prej namenoma ni. Odprla je pivo in jima ga razdelila. Brad je opazil skledi z vodo in pasjimi briketi pod oknom. Očitno se je Ben čisto udomačil pri Gwen. Še sam je sedel in si na njeno povabilo z roko postregel. Prepustila sta se prijateljskemu pomenkovanju in Brad je prav nerad odšel. Za slovo jo je spet kratko poljubil na ustnice in se z nagajivim nasmeškom odpravil. A nasmešek mu je kaj hitro zamrl. Ni še zapeljal izpred njenega stanovanja, ko jo je že pogrešal. Njegovo nepotešeno telo se je začelo upirati in mu prigovarjati naj pohiti z načrti in jo dokončno osvoji. Preveč mu je pomenila, da bi se spozabil in si pokvaril obetajočo prihodnost z njo. Zatrl je svoje potrebe in se nejevoljno odpravil domov. Razkrila mu je svoje načrte, da bo jutri pekla čokoladne piškote za Julijino sobotno zabavo. Vedel je, da je jutri ne bo videl, saj ni imela namena hoditi v stanovanje. V petek se bo kratko ustavila, da bi zalila rože in potem se bo lotila tore za Julijo. Spraševal se je, kako bo zdržal, da je en dan ne vidi. Ko je pripeljal domov je bil že ves nejevoljen in razdražljiv. Zleknil se je pred televizijo in odsotno menjaval programe. Ničesar ni našel, kar bi potešilo njegovo razdražljivost. Ugasnil je televizijo in se odpravil v garažo. Nekaj časa je že načrtoval, da bi jo pospravil, si na novo zložil orodje in sedaj je bila prava priložnost, da si skozi delo prežene nejevoljo in se dovolj utrudi, da bo kasneje vsaj malo spal. Benu ni bilo do njegove družbe zato se je zleknil v svojo košaro v dnevni sobi in spokojno zaspal. »Tebi je lahko, ti si vsak dan po nekaj ur v njeni bližini,« je tiho zarenčal psu, ko ga je oplazil s pogledom. Pograbil je še steklenico piva in se lotil dela. Uspelo mu je temeljito počistiti in urediti predalnike in police. Pometel je vsak delček tal in počistil pajčevine. Večino časa je res uspel misliti le na delo in si postavno knjigarnarko izbiti iz misli. Zadovoljen z opravljenim delom se je vrnil v hišo. Ben je še vedno spokojno spal v svoji košari. Pogledal je po prostoru in si predstavljal kako bo Gwen videla njegovo stanovanje, ko bo prvič prišla k njemu. Imel je velike, svetle prostore, čeprav je bilo njegovo pohištvo minimalno, je bilo udobno in funkcionalno. Mogoče ne bo ravno navdušena, a kakšnih pripomb ne bi smela imeti. Konec koncev lahko spremeni vse kar ji ne bo ustrezalo. Če bo želela živeti v svojem novem stanovanju se ji bo z lahkoto prilagodil. Dokler ne bosta imela otrok mu je vseeno kje živi, samo, da bo ona ob njem. Stresel je z glavo in se glasno zasmejal sam sebi. Le kam so ga odpeljale misli? Še par nista bila on pa je že sanjal o skupnem življenju in otrocih. Mogoče je preveč vdihoval lepilo, ko je lepil ploščice. Od dne, ko je spoznal Gwen se je spremenil in se sploh ni več prepoznal. Zmeden od svojih misli in mešanih občutkov in slutnje, da se je resnično zaljubil, je stopil pod tuš. Voda ni zbistrila njegovih misli, zato se je prepustil mrzlemu curku in se že rahlo tresoč od mraza, le spravil v posteljo. Čeprav je dvomil, da bo lahko spal, je hitro zaspal in sanjal o Gwen.

Brad je cel dan marljivo delal. Zjutraj je pobarval stene na stopnišču in se takoj zatem lotil postavljanja lesenih oblog čez betonske stopnice. Zatopil se je v delo in marljivo delal. Zbudil se je nejevoljen in cel dan je bil nergav. Fantje niso bili nič krivi, zato se je večino časa držal bolj zase. Ben se je odločil, da mu danes ne bo delal družbe in se je zjutraj, ko mu je odprl vrata takoj napotil k Juliji. Dvakrat ga je poklical in trikrat zažvižgal, a pes se ni zmenil zanj, zato se je sam odpeljal na delo, njega pa pustil pri mami. Presneti pes je očitno zelo dobro razumel vsako besedo in ker ni bilo upanja, da bo odšel z Gwen se je odločil ostati doma. Opravil je vso delo, ki si ga je zadal za ta dan in pogledal na uro. Pol petih, še malo pa bodo končali za danes. Pospravil je za seboj in pogledal kaj so uspeli postoriti fantje. Stanovanje je bilo prepleskano, vsa okna zamenjana in ploščice v kuhinji zalepljene. Jutri bo postavil še kopalniško opremo in fantje bodo položili parket. Vikend jim bo dal prost, sam pa bo prišel priviti še vse vtičnice in stikala ter obesiti luči. V ponedeljek bo lahko od trgovca pripeljal še vso preostalo pohištvo in v torek lahko začnejo z deli v sami prodajalni. Zadovoljen je bil kako hitro so dela napredovala, a kaj drugega od svoje pridne in sposobne ekipe niti ni pričakoval. Tudi fantje so že pospravljali za seboj zato se je kar poslovil in odšel. Ni imel namena, da bi odšel do Gwen, a ko je zapeljal s parkirišča na cesto se je ujel, da je zapeljal proti njenemu stanovanju namesto v nasprotno smer proti svojemu domu. Ustavil je pred njeno stavbo in na poti proti njenemu stanovanju mami poslal kratek sms, naj ga ne čakajo. Pozvonil je in počakal, da mu je odprla. Na njenem obrazu je videl presenečenje in veselje hkrati. Odmaknila se je od vrat in ga spustila naprej. Urno je vstopil in jo kratko poljubil na ustnice. »Prišel sem pogledat kako napreduješ s peko in seveda prvi poskusiti slovite čokoladne piškote. Enkrat mi je Julija prinesla nekaj teh piškotov, zato se sedaj nisem mogel upreti skušnjavi,« se je nasmehnil in spretno prikril svoj pravi namen, ni ji mogel priznati, da si jo je tako obupno želel videti.  Omamljen od vonja po piškotih je globoko vdihnil in zadovoljno zastokal, kar je podkrepilo njegovo izjavo. »Kje pa je Ben?« je radovedno vprašala, ko je zaprla vhodna vrata. »Danes se je odločil, da bo pri Juliji. Mislil sem, da se mu ne ljubi z menoj na delovišče, a sedaj sumim, da je vedel, da bo tudi Julija danes začela s peko piškotov,« se je zahihital. »Ostal mi je še kos musake, pogrela ti bom. Ti pa si medtem postrezi s pijačo. Piškote pa pusti za po večerji, so še pretopli,« se mu je nasmehnila, ko je stegnil svoje dolge prste in si prisvojil piškot iz velike sklede kamor jih je preložila iz pekača. Iz hladilnika je vzel steklenico piva in jima ga razdelil. Nato je ubogljivo sedel za mizo in jo očaran opazoval, ko se je smukala po kuhinji. Naredila mu je solato in jo skupaj s krožnikom na katerega je preložila pogret kos včerajšnjega kosila, postavila pred njega. Prigovarjal ji je, da ji je pojedel večerjo, a se je samo smejala, da je ona že pojedla in ni lačna. Medtem, ko je on jedel, je ona iz pečice izvlekla dva pekača s pečenimi kolački. Nejeverno jo je pogledal in ker je opazila njegov pogled, se je samo zahihitala: »Rada pečem in imam temu primerno pečico. V novi kuhinji bo še boljša.« Ko je vse povedala mu je še pomežiknila. Z naporom se je prisil, da je obsedel za mizo. Najraje bi skočil in jo poljubil. Ženska se sploh ni zavedala kako vpliva nanj. Njena sproščenost ji je dodala še kanček neustavljive privlačnosti. Ni se menila zanj. Vroče kolačke je preložila v drugo skledo. Nekaj že ohlajenih piškotov je preložila na krožnik in ga postavila pred njega. Potem pa je še nekaj kolačkov zavila v folijo in mu namignila, da so zanj, da jih bo odnesel domov. Ostale je preložila v veliko kartonsko škatlo v kateri je že bilo nekaj piškotov , kar je šele takrat opazil. »Koliko pa si ti napekla teh piškotov?«je presenečeno vzkliknil. »Upam, da dovolj,«se je nasmehnila in Brad, ki je ravno ugriznil v enega je zamrmral, »dvomim.« Oba sta se glasno zasmejala. Še nekaj časa sta se prijateljsko pomenkovala in nato se je Brad prisilil, da je vstal in oznanil, da gre domov. Pospremila ga je do vrat in še predno jih je uspela odpreti, se je obrnil in jo poljubil. Tokrat počasi,  pri čem je svoje ustnice malenkostno dlje pustil na njenih. Zatrl je potrebo, da jo resnično poljubi. Ni še smel. Nato jo je ljubeče pogledal in šepnil: »Všeč si mi. Resnično všeč. Toda vedi, kratka avantura me ne zanima.« Nato jo je pobožal s prstom preko ustnic in urno odšel. Gwen je obstala pred zaprtimi vrati in strmela vanje. Kaj je bilo tole? Še enkrat je premlela njegovo dejanje in njegove besede, nato se je nasmehnila.

Sarah je prišla v knjigarno malo kasneje kot po navadi. Imela je kup opravkov z mamo in Gwen ji je velikodušno ponudila naj si vzame ves čas, ki ga potrebuje. S Sarah sta se dobro ujeli in sproti dogovarjali za njun delovnik. Sarah je raje delala popoldne. Knjigarna je svoja vrata zapirala ob šestih, kar je bilo dokaj pripravno, saj je tudi Tim svoje delo končeval ob tej uri. Tako sta se lahko neovirano družila po službi. Gwen je prijateljici pustila nekaj čokoladnih piškotov in se urno poslovila. Morala je zaliti rože in narediti torto. Z urnimi koraki se je napotila proti delovišču. Seveda ni pozabila na kavo za pridne moške, ki so garali pri njej. Tudi škatlo s piškoti, ki jih je sinoči pekla, jim je pripravila. Dolgo v noč je premišljevala kako naj se obnaša do Brada. Kaj naj naredi glede njegove trditve, da si jo želi za več kot kratko avanturo.  Na koncu se je odločila, da bo vse prepustila njemu. Kot sta ji prijateljici namignili, bila bi neumna, če ne bi poskusila. Vseeno jo je srh spreletel vsakič, ko je pomislila na svoje srce. Daleč od tega, da bi si želela vedeti kakšna bo prihodnost ali da bi si želela poroke, le bala se je zaljubiti v nekoga. Toliko je bila poštena, da je priznala, da ni Brad kriv, da se boji zaljubiti vanj. Boji se biti zaljubljena, predati se nekomu z dušo in telesom. On je bil le prvi ob katerem je začutila to nerazložljivo paniko. Odprla je vrata in obstala. Brad ji sinoči nič ni omenjal kako napredujejo dela in sedaj je bila presenečena, ko je videla pastelno zelene stene stopnišča in svetel les, ki je pokrival prej neprivlačne betonske stopnice pokrite s ploščicami, ki so jih odstranili že pred dnevi. Pogledala je svoje čevlje in previdno stopila na prvo stopnico. Brad ji je zagotovil, da bo, ko končajo z deli, prišel čistilni servis in pospravil celo stanovanje, pobrisali bodo umazanijo in oprali okna. Sprva se je upirala, da lahko samo vse počisti, a jo je na koncu pregovoril. Vesela se je podala v stanovanje iz katerega je prihajalo neubrano zabijanje. Pozdravila je moške in jim izročila piškote in kavo. Sama se je podala naprej na teraso. Opazila je Brada, ki je pokukal iz kopalnice in se ji veselo nasmehnil. Domnevala je, da ji bo sledil v podstrešni del in ni se zmotila. Ujel jo je že v spalnici. »Pozdravljena,« je šepnil in jo prijel za ramo. Počasi je spustil svoje ustnice na njene. Tokrat se ni umaknil iz kratkega poljuba. S svojimi ustnicami je ljubkoval njene. Ni ga odrinila zato se je opogumil in njene ustnice oplazil z jezikom. Počasi je razprla ustnice, kar je takoj izkoristil in se z jezikom sprehodil še po notranji strani njenih ustnic, nato je poiskal njen jezik. Tesno jo je privil k sebi in poglobil poljub. Počasi je razpihoval njeno strast, ki je ves čas tlela pod površjem. Oba sta bila že rahlo zadihana, ko se je za trenutek odmaknil z njenih ustnic in jo takoj za tem ponovno nežno, a kratko poljubil. Z ne skrito strastjo pomešano z radostjo se ji je nasmehnil in odkorakal nazaj dol. Obstala je na mestu in ga opazovala. Noge so se ji šibile. Ljubi bog, le kaj je ravnokar začela? Morala bi ga ustaviti, a ni imela ne moči in ne želje po tem. Brad se je zadovoljen lotil dela. Sinoči ji je povedal, da jo hoče za več, dal ji je čas, da premisli kaj si želi. Poljubil jo je, ker ga je zanimalo kako se bo odzvala. Če bi ga že v začetku odrinila ali se kako drugače izvlekla iz poljuba, bi vedel, da ga je zavrnila. A ni se, dovolila mu je, da jo je poljubljal, še sama mu je strastno odgovorila s poljubom. Privil jo je k sebi in ona je svoje roke ovila okoli njegovega vratu. Brez besed sta potrdila željo obeh in stopila proti zvezi, ki si jo je on tako srčno želel. Še vedno ni upal hiteti. Še vedno bi se znala umakniti. Tega ne bi prenesel. Ben je tudi tokrat ostal pri Juliji. Sam je vedel, da bo zvečer odšel k njej. Ne potrebuje izgovorov, kot so, da ga zanima kako napreduje s torto. Ne, enostavno bo prišel, da bi jo videl in jo ponovno poljubil. Če ne bo sama predlagala, ne bo ostal pri njej. Naj ima še en dan, da se prepriča v svojo odločitev. Po Julijini zabavi bo prespala pri njem. Ni še vedel kako jo bo prepričal, a odločen je bil, da ji ne bo dovolil oditi. Gwen je zalila rastlinje in napolnila ročki za prihodnjič. Poslovila se je in se napotila domov. Brad jo je ujel na zadnji stopnici. »Hej, odšla si brez pozdrava,« se je naredil užaljenega. »Saj sem rekla adijo,« se je začudila. »Ja, rekla si. Nisi se poslovila od mene,« se ji je nasmehnil in jo povlekel v svoj objem. »Od danes, verjamem, da obstajava midva,« je šepnil in se nežno polastil njenih ustnic. Njegov poljub ni bil tako strasten, kot je bil tisti prvi. Ni si drznil, saj se ne bi mogel ustaviti. »Se vidiva kasneje,« je šepnil in jo še enkrat kratko poljubil, nato pa ji odprl vrata, da je lahko odšla. Nič ni rekla, a to je pomenilo, da ga tudi ni zavrnila. Z zadovoljnim nasmeškom se je vrnil in s skomigom ramen in nagajivim nasmeškom odgovoril svoji ekipi, ki je radovedno in vprašujoče strmela vanj. Dobil je odobravajoča kimanja. Z lahkoto se je posvetil svojemu delu. Če bo pridno delal, mu bo tudi čas hitreje minil in spet jo bo lahko stisnil v svoj objem in okusil njene omamne ustnice. Dela za ta dan so končali kakor običajno. Poslovil se je od svoje ekipe in pohitel k Gwen. Pozvonil je, a ni počakal, da bi mu odprla vrata. Vstopil je in jo ujel na hodniku ter strastno poljubil. Vrnila mu je poljub in se čez čas odmaknila od njega. »Pripravila sem nama kosilo in vsak čas moram iz pečice vzeti biskvit,« je šepnila, saj jo je njegov poljub pustil brez sape. »Trenutno me daje drugačna lakota, lakota po tebi, a ker imaš kar nekaj dela s torto sem pripravljen še en dan počakati. Jutri te bom jaz peljal na Julijino zabavo in prespala boš pri meni,« ji je nežno povedal in jo še enkrat kratko poljubi. Ni je hotel izpustiti dokler mu ne odgovori. Nekaj časa ga je opazovala in se nato nedolžno nasmehnila: »Nekaj časa si lahko vzamem, medtem, ko se biskvita hladita, a še prej moram speči še enega.« Hotel ji je ukrasti še en poljub, a je zacvilila: »moj biskvit!« Ni mu preostalo drugega, kot da jo izpusti. Takoj je stopila do pečice in najprej preverila ali je biskvit resnično pečen, šele nato ga je prevrnila na bombažni prt, ki ga je imela za te namene. Urno je v pekač položila nov peki papir in vlila novo maso za biskvit ter ga dala v pečico. Brad si je čisto domače postregel s pivom iz hladilnika. Tudi tokrat jima ga je razdelil. Gwen je sedla za mizo. Pojedla sta v prijateljskem vzdušju, skupaj sta pospravila mizo. Gwen je preverila biskvit in oznanila, da se bo pekel še vsaj pet minut. Brad jo je z roko in milim pogledom pozval, naj pride bližje k njemu. Počasi je pristopila in on jo je ujel in jo povlekel na svoja kolena. Počasi jo je začel poljubljati. Z eno roko je božal njen hrbet, druga si je utrla pot pod njeno bluzo in je počasi ljubkovala njeno dojko. Roki mu je ovila okoli vratu in se prepustila poljubu. Počasi se je odmaknila od njega. »Biskvit je verjetno pečen,« je šepnila z glasom, ki je razkrival njeno prebujeno strast in potrebo po njem. Nerad jo je izustil. Vstala je in pogledala biskvit. Izklopila je pečico in biskvit položila na prt poleg že ohlajenega. Obrnila se je in skoraj zaletela v Brada. Počasi jo je spet privil v svoj objem in jo ponovno poljubil. Pustil je, da ga je odvedla do spalnice. Počasi jo je ljubkoval in začel slačiti. Ko je ostala oblečena samo v spodnje perilo, ji je dovolil, da še ona sleče njega. Ona je bila bolj temeljita in na njem ni pustila niti enega kosa obleke. Previdno jo je položil na posteljo in se ji pridružil. Poljubljal jo je in jo s prsti ljubkoval in božal po celem telesu. Vmes je uspel sleči še tisto malo blaga, ki je ločevalo njuni telesi. Ljubila sta se počasi. Oba sta uživala v telesnem dotiku. Dajala in zahtevala. Predala sta se strasti in drug drugemu. Obležala sta objeta. Brad jo je nerad spustil iz svojega objema. Oba sta se zavedala, da ne moreta tako ležati do jutra. Potešena, zadovoljna in prepričana, da sta res dober par, ki se je ujel v enaki strasti, sta le vstala in se oblekla. Brad bi jo najraje ponovno zvabil med zmečkano posteljnino, a vedel je, da je sedaj njegova, kot je on njen in je uspel zatreti svojo željo. Sledil ji je v kuhinjo. Odprl jima je še eno pivo in ga razdelil. Naslonil se je na pult in jo opazoval med delom. »Saj te ne moti, da te gledam medtem, ko ustvarjaš?« je vprašal. »Ne, ne moti me,« se mu je nasmehnila. »Jutri delaš?« je spet sproščeno vprašal. »Ne, Sarah bo delala. Jaz sem obljubila Juliji, da pridem okoli desete, da ji pomagam pripraviti vse za zabavo. Sarah in Tim bosta prišla kasneje z Madison in Johnom, tako kot ostali povabljenci,« je kramljala z njim. »Tudi jaz sem jutri dal ekipi prost vikend. Kaj, ko bi končala torto in nato šla z menoj k meni. Moram domov zaradi Bena. Vedno pride domov spat. Jutri greva lahko skupaj k Juliji,« ji je predlagal, da bi že nocoj prespala pri njemu. Presenečeno ga je pogledala saj je ujela rahli obup pomešan s hrepenenjem v njegovem glasu in v očeh mu je prebrala tiho prošnjo. Simpatično je zardela, kar ga je presenetilo. Tako intimna sta bila. Dovolila sta si ogromno svobode in takrat ni bila sramežljiva in zadržana. Objel jo je in njen hrbet naslonil na svoje čvrste prsi. Začel je ljubkovati njen vrat. »Prosim pojdi z menoj. Potrebujem te,« je šepetal med drobnimi poljubi s katerimi je božal njeno kožo. »Imaš dovolj velik hladilnik, da spraviva torto?« je dahnila in tiho zastokala od užitka. »Seveda,« je rekel veselo in jo obrnil, da se je lahko polastil njenih ustnic. Njegove dlani so božale njen hrbet in zapeljivo ritko. Ko se je uspela odtrgati od njegovih ustnic je šepnila: »Če ne veš kaj bi z rokami, mi lahko pomagaš, potrebno bo stepsti smetano.« »Seveda, če mi zaupaš tako opravilo. Še nikoli nisem stepal smetane,« se je zahihital in dvignil roki v znak predaje. Hotel ji je pokazati, da jih bo sedaj lahko nekaj časa držal stran od nje. Res, da težko, a potrudil se bo. Pripravila mu je posodo in vanjo vlila smetano ter mu podala mešalnik. Med zbadanjem in hihitanjem sta uspela dokončati in okrasiti torto. Hitro je pripravila svojo torbo, saj ji je namignil, da še vedno pričakuje, da bo tudi po zabavi ostala pri njemu. Torbo je spustila k vhodnim vratom in odšla po veliko škatlo s piškoti. Podala mu jo je in mu naročila naj jo skupaj s torbo odnese v avto, potem naj se vrne saj ima še torto in darila. Juliji je kupila veliko potovalko na koleščkih s pripadajočim kozmetičnim kovčkom, ki ga je napolnila z nekaj drobnarijami, saj je od Kate izvedela, da Julija nima primerne potovalke za potovanje, ki so ji ga privoščili oni trije. Tudi za Liso je pripravila majhno darilce, Barbi punčko in konjička ter kovček za nego konjička in veliko čokolado. Kovček za Julijo je spravila v veliko škatlo z lepo pentljo. Seveda ji bo naročila, da mora darilo odpreti kasneje. Prej ga ne bi ravno razumela ali pa bi ugotovila, kaj bo dobila od svoje družine. Brad je izpolnil njeno prošnjo in se hitro vrnil nazaj. Pomagal ji je z darili, ona pa je nosila torto. Zadovoljen ju je odpeljal k sebi. Nista še dobro znosila stvari v hišo, ko je pritekel Ben, Julija mu je sledila. »O, Gwen, pozdravljena. Ben se je zelo čudno obnašal, zato sem prišla pogledat kaj ga je tako vznemirilo,« je dahnila Julija in se veselo nasmehnila. Gwen ji je odzdravila in rahlo zardela. Brad se je resnično zabaval z Gweninim zardevanjem, a je to vešče prikril. »Zdravo mama, zdaj, ko si tukaj bi lahko odnesla škatlo s piškoti. Torto in darilo boš dobila jutri,« je rekel in objel Gwen. »Gwen se me je končno usmilila. Prva si, ki si izvedela, da sva par. Prespala bo pri meni. In nikar se ne obremenjuj, ne bom je izkoristil in prizadel,« ji je resno iznesel situacijo. Povedal je dovolj, da je Julija razumela, da ima resne namene z Gwen. Zadovoljna in nasmejana je objela Gwen in ji pritisnila poljub na obraz: »Dobrodošla v družini Goldberg, draga.« »Hvala,« je šepnila Gwen in se iskreno nasmehnila. Njeno nelagodje je izpuhtelo. Dobrodošlica se ji je zdela malo pretirana in tudi Bradovih resnih besed ni ravno razumela. Zaradi svojih mešanih in zbeganih občutkov je v resnici preslišala pomen kratkega pogovora med mamo in sinom. Toda, za razliko od nje, je Julija še predobro razumela sina. Še nikoli prej ni nobene predstavil na tak način. Že prej je mami dal vedeti, da se je resnično ogrel za Gwen. »Hvala za piškote. Jutri vaju pričakujem okoli desete. Zdaj pa grem imam še nekaj dela doma,« je rekla Julija, vzela piškote in odkorakala. Takoj, ko je vstopila v hišo je pograbila telefon in poklicala Kate, da ji pove novice. Brad je odnesel še Gwenino torbo v hišo in zaklenil vhodna vrata. Gwen in Ben sta bila v kuhinji. Pospravila je torto v hladilnik. Brad je Benu nasul hrano v njegovo posodo in nato povlekel Gwen v svoj objem.

Ob pol desetih, ko se je Gwen tuširala, je Brad odpeljal torto in darila k Juliji. Hitro se je vrnil. Hotel se je z Gwen sprehoditi od svoje hiše do mamine. »Kdaj lahko pričakujemo snubitev?« je bila direktna Julija, ko je opazila, da je Brad sam. »Ne prehitevaj dogodkov. Najprej se mora navaditi na misel, da sva skupaj in da sem resnično samo njen,« se ji je v odgovor zasmejal Brad in dobil grd pogled. »Ne skrbi, povabil te bom, da mi pomagaš izbrati prstan. Tudi Kate bom povabil, da nama pomaga,« se je zahihital, poljubil mamo na obraz in hitro odšel. Julija je skozi smeh le zmajala z glavo, ni se jezila na sina. Hotela je njegovo direktno potrditev, da resnično misli resno z Gwen. Ne bi prenesla, da se njen lahkoživi sin samo igra z njeno mlado prijateljico, ki jo je resnično imela rada. Brad se je vrnil ravno, ko se je Gwen oblekla. »Julija je pripravila zajtrk. Pridi greva,« ji je rekel in jo poljubil. Še vedno se ni nasitil njenih omamnih ustnic. Vedel je, da se jih nikoli ne bo. »Bosta Kate in Thomas tudi tam?« je previdno vprašala. »Seveda,« se je nasmehnil. »Nikar ne skrbi, Kate te obožuje, tako kot Julija in Thomasu si všeč. Nimam navade voditi punc k družini. Ti si prva in moja družina te je že sprejela,« je nadaljeval, da bi jo pomiril. »Vseeno mi je malo nerodno,« je priznala. »Zakaj le? Odrasla sva, nič napačnega nisva počela. Moja si in ponosen sem nate. Če bo Thomas po kom udaril, bo po meni. Na vsak način te bo hotel zaščititi. Boš videla, da si se obremenjevala po nepotrebnem,« ji je rekel in jo ponovno poljubil. Moral je nehati, kajti, če bi nadaljeval, bi ponovno pristala v postelji in pošteno zamudila na zajtrk. Z roko v roki in Benom pred seboj, sta se odpravila proti Julijini hiši. Na pol poti sta srečala Thomasa,Kate in Liso. Thomas, ki mu je žena vse razložila, je Gwen prisrčno stisnil v svoj objem in ji šepnil: »Če te ne bo ubogal, mi povej, ga bom jaz spravil k pameti.« Ni mu uspela odgovoriti, ker jo je Lisa že vlekla za roko in ji nekaj čebljala. Nasmehnila se je Thomasu, ki ji je v odgovor pomežiknil in objel svojo ženo. Lisa jo je držala za eno roko in Brad za drugo. Skupaj so se odpravili naprej. Nihče od njih ni opazil Julije, ki jih je nasmejana in zadovoljno opazovala skozi okno. »Danes ima babi rojstni dan. Jaz ji bom dala darilo,« je veselo vzkliknila deklica in pokazala na lično darilno škatlo v maminih rokah. »Kako lepo. Tudi jaz sem ji kupila darilo. Brad ga je že peljal k njej, a ga ne sme odpreti, predno ji ti izročiš vašega. Tudi zate imam darilo,« ji je veselo odvrnila Gwen. Brad je dvignil deklico in si jo posadil za vrat. Drugače bi še zelo dolgo hodili. Prijel je Gwen za dlan in z drugo roko držal deklico, ki je neumorno spraševala zakaj je tudi ona dobila darilo in kaj je v darilu. Gwen ji je samo odvrnila, da ga je dobila, zato, da ne bo njena babi edina, ki bo dobila darilo in zato, ker jo ima rada. Ni pa ji hotela izdati kaj je v darilu, saj potem ne bi bilo presenečenje. Lisa je odvrnila, da tudi ona ima rada Gwen in že začela spraševati, kdaj bo lahko prišla v njeno knjigarno. Gwen ji je odvrnila, da kmalu in nato povedala Kate, da jo med Julijinim potovanjem lahko vsak dan pusti pri njej. S Kate sta se v grobem domenili za varovanje Lise med Julijino odsotnostjo ter ji zabičali, da ne sme babici povedati o čem so se pogovarjali, kajti pokvarila bo darilo in babi potem ne bo tako presenečena in vesela. Ker pa so ji darilo nameravali dati pred zajtrkom jih ni preveč skrbelo kaj bo gostobesedni otrok povedal in česar ne. Skupaj so vstopili in takoj začeli voščiti Juliji za rojstni dan. Zapeli so ji tudi pesmico in Lisa ji je predala darilo. Brad je prinesel še Gwenina darila in Lisinega postavil na pult, Julijinega pa pred Julijo. Ko so ji vsi voščili je Julija morala sesti in odpreti darila. Najprej njihovega. Ko je dvignila pokrov in zagledala vozovnici so ji solze prišle na oči. In ko je prebrala celotno rezervacijo, so ji solze spolzele po licih. Nato je odprla Gwenino darilo in ponovno zajokala. Lisa, ki se ni zavedala ganljivega trenutka, je neumorno čebljala: »Veš babi, Gwen je za tvoj rojstni dan tudi meni kupila darilo. Ali lahko zdaj, ko si ti videla tvoja darila dobim svojega.« Svoje proseče očke je obrila k Bradu, ki je darilo dvignil izven dosega njenih rok. »Seveda, miška,« se ji je nasmehnil Brad in ji podal škatlo. Dekletce se je vrglo na sedežno in začelo odpirati škatlo. Veselo je cvilila in se z darilom začela vrteti po sobi. »Gwen, ti si najboljša teta, ki jo imam,« se je veselil otrok in stekel k Gwen v objem. Goldbergovi so se samo muzajoče spogledovali, kar na njihovo srečo Gwen ni opazila, saj je imela veliko dela z veselim otrokom in darilom, ki ji ga je podarila. Nje ni zmotil izraz teta,ni mu dajala nobene teže, saj jo je Lisa rada klicala teta Gwen. Čez čas so sedli k zajtrku in razdelili zadolžitve za zabavo. Do dveh, ko so začeli prihajati prvi gostje, so postorili vse, kar so si zadali. Gwen je sinoči poslala kratki sms svojima prijateljicama v katerem ju je obvestila, da bo prespala pri Bradu ter da sta par. Kaj več jima bo morala povedati, ko se vidijo, to je vedela zagotovo, saj je poznala svoji prijateljici. Julija je sprejemala goste, Brad in Thomas sta bila glavna mojstra žara, Kate in Gwen pa sta se smukali med vsemi in skrbeli, da so vsi imeli pijačo ter, da so se zabavali. Ko sta se Sarah in Madison pripeljali s svojima izbrancema ju je Gwen stisnila v objem. Izmenjale so si nekaj pomenljivih pogledov in se pridružili zabavi. Takoj, ko se je Brad rešil svoje zadolžitve pri žaru, je pristopil k Gwen in do konca zabave je ni spustil stran od sebe. Veselo se je pomenkoval z njenimi prijatelji. Vsem, ki so hoteli videti, je jasno pokazal, da je Gwen njegova. Vsem je tudi bilo jasno, da sta si v Julijinih očeh Kate in Gwen enakovredni. Julija je brez problemov pregovorila svojo svakinjo, da se ji pridruži na potovanju. Pomirjena, da bosta Kate in Gwen skupaj pazili na Liso in z vednostjo, da sta njena fanta ob ljubljenih ženskah, se je veselila srede, ko bosta odpotovali na dvotedenske počitnice v Pariz. Vrnili se bosta ravno pravi čas, da pomagata pri selitvi knjigarne v nove prostore ter za pripravo slavnostne otvoritve.

Sinoči so se zabavali še dolgo v noč. Družba je bila izbrana in vsi po vrsti dobro razpoloženi. Gostje so nekako istočasno odšli. Julija je bila še polna energije in je svojo družino povabila na še eno pijačo. Lisa je trdno spala v babičini spalnici. Tam jo bodo pustili do jutra. Tudi ona je precej dolgo skakljala okoli in se pošteno utrudila.  Kate in Gwen sta vztrajali, da najprej pospravijo glavnino in si nato natočijo še eno pijačo. Nista jim pustila druge izbire, saj sta začeli pospravljati. Pet parov pridnih rok je hitro pospravilo sledi zabave. Thomas je prinesel štiri piva in kozarec vina za Julijo. Udobno so sedli na teraso in uživali v zvokih noči. Brad je sedel v mamin priljubljen gugalnik in potegnil Gwen poleg sebe. Objeta sta obsedela. Brad je počasi poganjal gugalnik in Gwen tesno stiskal ob svoje telo. Gwen mu je naslonila glavo na ramo in zaprla oči ter se prepustila sproščanju. Thomas je povlekel Kate k sebi na oblazinjeno klop in jo prav tako tesno privijal v svoj objem. Julija je sedla na stol in nogi dvignila na drugega. Tudi ona je zaprla oči in počasi pila svoje vino. Zadovoljna z zabavo, zadovoljna z ljubeznijo, ki je obdajala njena sinova, vesela potovanja, ki si ga je tako želela, se je ljubeče nasmihala življenju. Čez čas je tiho rekla: »Čudovita zabava je bila. Hvala za vse.« V odgovor so ji le zamrmrali nekaj potrditev in jo opomnili, da je bila ona glavni organizator. Spili so svojo pijačo, pospravili še steklenice in se poslovili. Del poti so hodili v tišini in se nato hitro poslovili. Brata sta se samo pomenljivo nasmehnila drug drugemu. Oba bosta čez nekaj trenutkov odpeljala vsak svojo žensko v posteljo in se temeljito ljubila z njo.

Brad se je lenobno pretegnil in potegnil Gwen bližje k sebi. Počasi jo je začel poljubljati po obrazu, dokler ni počasi odprla oči in se mu nasmehnila. »Dobro jutro zaspanka,« je šepnil in jo poljubil na ustnice. Bradu je bilo tako prebujanje v dvoje nadvse všeč, še posebno ker je bila Gwen tista, ki jo je privijal k sebi. Dolgo je iskal ljubezen in sedaj, ko jo je našel je ne misli izpustiti. Počasi sta vstala in si skupaj privoščila dolgo in strastno tuširanje. Pojedla sta minimalen zajtrk, saj je ura že kazala okoli poldneva. Kate jih je vse povabila ob dveh k sebi na kosilo. Imela sta še dovolj časa in sta se odpravila z Benom na sprehod skozi gozd. Tokrat je Brad odpeljal Gwen do potoka po daljši poti, ki je vodila od njegove hiše po gozdu. Ob potoku sta spet sedla na hlod, a tokrat je Brad dvignil Gwen v svoje naročje in jo počasi ljubkoval. Z vso ljubeznijo, ki jo je na novo spoznal jo je poljubljal in jo božal po hrbtu. Ben si je privoščil kratko kopanje v potoku, kjer je opazil nek zanimiv kamen in ga je na vsak način hotel potegniti ven. Ko mu ni uspelo se je prišel pritožit k ljubečemu paru nedaleč stran. Spotoma je še otresel svoj mokri kožuh in poškropil nič hudega sluteča človeka. Gwen je zgroženo zacvilila in se začela smejati. Brad je pograbil vejo in jo nekajkrat vrgel igrivemu psu. Kmalu so se odpravili proti Julijini hiši. Opomniti sta jo hotela naj vzame ostanke torte ter se nato skupaj podati k Kate in Thomasu. Ko sta prispela, je Julija ravno pospravljala pomito posodo iz pomivalnega stroja. Gwen ji je pomagala okoli torte, ki jo je Brad nosil do Kate. Prispeli so ravno, ko je Kate začela pogrinjati mizo. Gwen ji je pomagala, Julija pa se je posvetili vnukinji in njenim igračam. Brad je zadovoljno opazoval kako se je Gwen čisto sprostila v družbi njegovega brata. Družina jo je resnično sprejela in ona se je brez problemov vklopila med njih. Med jedjo se je Julija hotela prepričati, da njena odsotnost ne bo naredila kakšnih problemov glede Lisinega varstva. Kate in Gwen sta se natančno dogovorili kako si bosta pomagali in skupaj skrbeli za Liso, ki bo nekaj ur pri mamici v pisarni in nato jo bo prevzela Kate in skrbela za njo do konca Katinega delovnika. Gwen se je tudi javila, da bo kuhala za celo družino in sprožila celo razpravo. Seveda je Gwen predlagala, da po službi pridejo k njej v stanovanje. Julija vesela njenega predloga je predlagala, da naj uporabi njeno kuhinjo, saj so tako navajeni. Kate se je uprla, da bo kuhala za tri člane njene družine in še skrbela za Liso, zato bi morala uporabiti njeno kuhinjo. Thomas se je strinjal z ženo in jo podprl. Brad jih je zgroženo opomnil, da je Gwen njegova in da ima pri njem kuhinjo. Tudi Ben se je z renčanjem in mahanjem z repom pridružil razpravi, le ugibali so, da je stopil na Bradovo stran. Lisa je pripomnila, da se še nikoli ni igrala pri Bradu in da tudi ni kuhala kosila pri njem. Hitro je izčebljala kako bo k stricu prinesla nekaj svojih igrač in predlagala Gwen, da ji pri Bradu pomaga narediti šotor. Vse v prek so se prerekali in zagovarjali vsak svoj prav, dokler ni Gwen oznanila, da bo kuhala pri Bradu. Brad se je zadovoljno nasmehnil, Lisa pa se je že podala v sobo pripraviti svoje igrače. Brad je izkoristil priložnost in podporo družine ter Gwen predlagal, naj se za ta čas preseli k njemu. Naj prinese nekaj svojih stvari in oblek. Ujel jo je nepripravljeno in ni ji hotel dovoliti, da bi ga zavrnila. Urno je navrgel, da bi lahko naslednji vikend preselili njene stvari iz starega stanovanja v novo, ki bo takrat že primerno za vselitev. Kate se je takoj ponudila, da ji pomaga pri pakiranju in selitvi. Brez, da bi Gwen v karkoli privolila, so naredili načrt. Danes popoldne bi lahko nekaj svojih stvari preselila k Bradu in čez vikend bo velika akcija in bodo preselili še ostalo v novo stanovanje. Julija se je opravičila, ker ne bo mogla pomagati in obljubila vso pomoč pri selitvi knjigarne. Gwen jih je hotela ustaviti in upočasniti zadeve, a so jo soglasno preslišali. Na koncu se je ujela, da se že strinja z njimi. Seveda bo za pomoč prosila tudi Sarah in Madison, ki bi ji drugače zamerili. Goldbergovi so bili energična in glasna družina, ki jo je mimogrede posrkala medse. Ni se zavedala vsega kar se ji je dogajalo. Vedela je le to, da so ji življenje v neverjetno kratkem času obrnili na glavo. Ni imela časa, da bi se lahko ukvarjala s svojimi strahovi. Ponesli so jo s svojim tokom. Upala je le, da ne bo na koncu trdo pristala na tleh.

V ponedeljek je Sarah prišla že ob enih in skuhala kavo. Ravno prinesla je tri skodelice dišeče tekočine in krožniček piškotov, ko je vstopila Madison in sedla v svoj priljubljeni fotelj. Gwen ni ostalo drugega kot, da prisede. Trenutno ni bilo kupcev in je urno povedala prijateljicama tisto, kar sta prišli izvedeti. Ni smela izpustiti niti najmanjše podrobnosti o tem kako sta se z Bradom zapletla. Seveda je bila njena zgodba pospremljena z vzdihi in hihitanjem. Še sama ni čisto razumela, kako se je njeno življenje v tako kratkem času postavilo na glavo.  Deležna spodbudnih besed svojih prijateljic se je sprostila in prvič zares občutila notranji mir. Kmalu se je Madison poslovila. Gwen je še nekaj minut posvetila urejanju papirjev in se nato odpravila v stanovanje zaliti rože. Ben se je odločil, da bo danes z njo. Kasneje je bila dogovorjena z Julijo, Liso in Kate, da gredo po nakupih za Julijino potovanje, Bena pa bo pustila pri Bradu. Brad jo je zjutraj pripeljal v knjigarno in se sam odpravil v prostore, ki so jih obnavljali. V soboto ni delal in sedaj je hotel opraviti zaostanek še predno pridejo njegovi možje. V slovo jo je strastno poljubil in odpeljal naprej. Gwen je vstopila v stavbo in se z Benom za petami napotila v stanovanje. Pozdravila je moške, ki so pridno montirali njeno pohištvo. Poleg Bradove ekipe so bili prisotni še monterji iz trgovine v kateri je kupila pohištvo, ki ga ni naredil Kevin. Brez zadrege je stopila do Brada in ga kratko poljubila. Zakaj bi se pretvarjala. Sinoči se je za kratko vselila k njemu. Brad jo je brez zadržkov pospremil na teraso. Predno je začela zalivati rože jo je strastno poljubil. Celo dopoldne jo je pogrešal, kar ji je tudi povedal. Ona mu je priznala, da je morala povedati Sarah in Madison kako se je znašla v njegovem objemu. Zadovoljen, da se je predala njuni zvezi, jo je še enkrat strastno poljubil in ji pomagal zaliti rože. Ne, da bi resnično ljubil to opravilo, a hotel jo je čim prej spet držati v objemu in ljubkovati njene mehke in omamne ustnice. Spodaj so moški delali, zato ju ni hotel spravljati v zadrego s čim večjim od poljubljanja. Za zdaj se bo zadovoljil z njenimi poljubi, a zvečer ji bo pokazal kako jo je pogrešal in kako gori za njo. Gwen je oplazila svojo uro in v naslednjem trenutku zagledala Julijin avto, ki je zavijal na parkirišče. Čas je bil, da se poslovi od Brada, ki jo je nerad spustil iz svojega objema. Ženske so se podale po trgovinah. Čeprav so sprva mislile obnoviti samo Julijino garderobo, so se ujele, da so pogledovale za primerna oblačila za vse štiri. Otovorjene z vrečkami so se zadovoljne vrnile k Gwenini novi knjigarni. Julija je naročila kosilo za domov saj ni bilo več časa, da bi kaj skuhala. Kate in Lisa sta se odpeljali z Julijo, Gwen pa je še nekaj minut počakala na Brada, da konča z delom za ta dan. Istočasno s Thomasom sta prispela k Juliji, kjer je kosilo že čakalo na mizi. Za jutri, je obljubila Juliji pomoč pri pakiranju kovčka.

Thomas je mamo in teto odpeljal do letališča. Počakal je, da je letalo vzletelo in se nato odpravil domov. Ne bo se vrnil na delo. Svoji ekipi je dal navodila in si vzel prost dan. Na kratko je zavil k Kate v pisarno. Dobro uro je delal v svoji pisarni in se nato odpravil k Bradu. Zanimalo ga je, kaj je uspel njegov brat narediti v Gwenini stavbi. Brad si je vzel nekaj časa in popeljal brata okoli ter mu pri tem razložil kaj vse še imajo za narediti. Thomas, navajen dela je še sam poprijel za drobnimi deli in jim tako pomagal. Skupaj so zaključili dela za ta dan in se odpravili domov. Brada je navdalo prijetno vznemirjenje, ko se je spomnil, da bodo danes in naslednja dva tedna jedli pri njem. Še večje vznemirjenje je čutil, ker je vedel, da ga doma čaka Gwen. Gwen, ki se je čisto vklopila v njegovo hišo in je izpolnila njegovo življenje. Njegova hiša ji je bila všeč. Vprašal jo je, kako bi jo ona opremila, a mu je samo odvrnila, da je že on naredil vse tako, kot mora biti. Edino glede vrta mu je očitala, da se resnično ne zanima za rože in mu predlagala nekaj izboljšav. Na koncu jo je pregovoril, da mu ona zasadi vrt in uredi teraso, ki je vseeno malo preveč moška. V času, ko bo živela pri njem, bo poskrbela za to. Kolikor mu je povedala, bo jutri odšla do vrtnarije in mu priskrbela nekaj rastlinja, nekaj pa bo presadila od Julije. Zadovoljen, da je ob njem bi ji dovolil vse kar bi jo osrečilo in prepričalo, da ostane z njim. Z rahlim radostnim nasmeškom na obrazu je parkiral svoj poltovornjak pod nadstrešek, poleg Gweninega avta. Thomas je svojega pustil na dovozu pred nastreškom. Skupaj sta zakorakala proti hiši. Že ob vhodnih vratih sta zaslišala dobre rock ritme in nažiganje kitar. Spogledala sta se in tiho vstopila. Na hodniku sta obstala in opazovala dogajanje pred seboj. Prijeten vonj po doma kuhani hrani ju je že na vratih omamil in opomnil, da sta lačna. Miza je bila lično pogrnjena. Ben je ležal pred vrati terase, ki so bila odprta. Iz zvočnikov so prihajali glasni in močni ritmi glasbe. Lisa in Gwen pa sta plesali in peli. Oponašali sta igranje kitare in se zvijali v ritmu. Brad je presenečeno in z ljubeznijo zrl v Gwen. Ni vedel, da zna peti. Imela je lep glas in očitno izreden posluh. Ponosno je poškilil k bratu, ki se je zabaval ob gledanju. Nista slišala Kate, ki je prišla takoj za njima. Med dvema visokima, postavnima mišičnjakoma se je poskušala preriniti, da bi še sama videla, kaj tako zavzeto opazujeta. Objela je moža okoli pasu in se še sama nasmehnila. Gwen jih je prva videla. Bolj čutila, da sta opazovani, kot bi jih resnično slišala vstopiti. Veselo se je nasmehnila in stišala glasnost glasbe. Trojica je zaploskala in Gwen se jim je priklonila v zahvalo. Lisa jo je oponašala in se še sama priklonila, nato pa stekla očetu v objem. Tudi Gwen je stopila do Brada in ga kratko poljubila za dobrodošlico. Z roko jih je pozvala, da sedejo, sama pa je stopila do hladilnika po pivo za moška in pomarančni sok za Kate in Liso. Sama si je natočila kozarec vode. Thomas je moral poročati o Julijinem odhodu in kmalu so se zapletli v sproščen pogovor. Ko se je Thomasova družinica poslovila, sta se Brad in Gwen odpravila na sprehod z Benom. Hodila sta z roko v roki in uživala v brezbrižni tišini. Čez čas je Brad močneje stisnil njeno dlan in jo muzajoče pogleda. »Povej mi nekaj. Si ti pospravila Lisine igrače?« je vprašal, ko se je spomnil rdečega zabojnika polnega igrač, ki je stal ob steni pod oknom. V tem zabojniku je Gwen prinesla prehrambne izdelke iz svoje kuhinje in hladilnika, ko sta zadnjič šla po njene obleke. »Ne. Lisa jih je,« se je zahihitala. »Kako ti je to uspelo?« se je še sam nasmehnil, saj Lisa nikoli ni hotela pospraviti svojih igrač. Z nobeno zvijačo jo niso mogli pripraviti, da bi pospravila za seboj. »Preprosto. Predlagala sem ji, da ona hitro pospravi igrače v zabojnik dokler jaz pogrnem mizo za kosilo, nato sem ji obljubila kratki koncert. Poleg sem navrgla, da bi se lahko zgodilo, da ti pohodiš kakšno igračo ali pa jo Ben prežveči in to bi bilo konec za njeno ljubo igračo. Pomagalo je,« se je muzala Gwen in skomignila z rameni. Brad se je zakrohotal in jo potegnil v svoj objem za en poljub. Tako preprosto naravna je bila in presneto ljubka. Upal je, da bo do konca življenja njegova. A o tem še ni hotel govoriti z njo.

Kate je pripeljala Liso ob enajstih in opravičujoče pogledala Gwen: »Niti minute več ni hotela biti v pisarni.« »Saj je v redu. Pri meni vedno uživa in je pridna,« se ji je nasmehnila Gwen. »S potnikom delava seznam knjig, ki jih bo pripravil za novo knjigarno. Ravno prav sta prišli, zdaj bova predelala otroške knjige in slikanice ter albume in slikice. Strokovna pomoč nadobudnega otroka nama bo pomagala,« je dodala in ponudila Lisi roko. Otrok je veselo zacvilil in ji podal roko. Kate se je sklonila in poljubila hčerko ter nato objela in poljubila Gwen: »Zlata si,« je dodala in se poslovila.  Gwen je z Liso v naročju sedla k potniku. Ben je ležal med fotelji in prodajnim pultom in dremal. Dovolj mu je bilo, da je bil ob Gwen in užival je v svoji novi lastnici. Sam si jo je izbral takoj, ko se je ukazala priložnost in Brad ni mogel ničesar spremeniti. Gwen je zatrdila, da njo ne moti in zaključila razpravo. Pes jo je ubogal in ni delal sitnosti. Stranke so ga že prej videle pri njej in se sedaj niso obremenjevale z ogromnim psom, ki se ni zmenil za njih. Gwen je označila nekaj knjig in nekaj malega je dovolila označiti Lisi, ki se je počutila nadvse pomembno. Malo sta se kremžili nad slikanicami za dojenčke, kako so dojenčki majhni in ne znajo brati, nekaj besed sta še imeli za barvanke in albume za fantke. Gwen je pomežiknila potniku, ki se jima je pridružil v pogovoru in seveda branil fantovsko stališče in navrgel nekaj čez princeske. Vsi trije so se zabavali, pričkali in smejali. Potnik, opremljen z dolgim seznamom naročila, se je poslovil. Pobožal je Liso po laseh in ji podaril barvanko. Že dolgo se ni tako zabaval med delom, kot s to navihano in zgovorno deklico. »Zdaj pa morava spraviti na police teh nekaj knjig, ki jih je prinesel potnik,« je resno rekla Gwen in pokazala na manjšo škatlo poleg pulta. Dekletce je previdno vzela prvo knjigo iz škatle in jo podala Gwen. Skupaj sta jih zložili na pult. Gwen jih je dala v kupčke, glede na to kam jih bo nesla. Nato sta še vse postavili na polico. Zaračunali nakup prijazni gospe in se zadovoljno nasmehnili ena drugi. »Tako, sedaj je pa čas za kavo in sok,« je rekla Gwen in odpravili sta se v kuhinjo. Lisi je podala krožnik in škatlo s piškoti, ki jih je sinoči spekla pri Bradu. Njegova pečica je bila nova in še nikoli uporabljena. Z užitkom je pekla piškote in njegovo kuhinjo napolnila s prijetnimi vonjavami. Seveda se je Brad ves čas motal okoli nje in ji odtegoval pozornost s kratkimi poljubi. Toda, to je ni motilo in ga ni napodila ven. Navadila se je, da je v bližini. Z Benom sta postala del njenega življenja, ni se mogla spomniti kako se je to zgodilo in ni ji bilo jasno, kako je v tako kratkem času možno kaj takega, a ne bo se pritoževala. Odnesli sta kavo za Gwen in Sarah, ki bo vsak čas vstopila, ter sok za Liso in krožnik piškotov, ter ponovno sedli na fotelja. Sarah ju je našla udobno zleknjeni in z nasmehom na obrazu. »Vidim uživata,« se je nasmehnila in še sama sedla. »Teta Gwen mi je dovolila, da sem naročila nekaj knjig in barvank za njeno novo knjigarno,« se je takoj pobahala Lisa. »Tako pridni sta bili?« se je veselila Sarah in si postregla s piškoti. »Mmm, teli so pa sveži,« se je namuznila. »Tudi Brad ima pečico,« se je zahihitala Gwen in en piškot dala Benu, ki je že čakal z glavo na njenem stegnu.  Še nekaj minut so klepetale. Gwen je postregla mladostnikoma, ki sta prišla po zvezek in pisala. Nato sta se z Liso in Benom za petami poslovili. Sprehodili sta se do nove knjigarne. Gwen je tam imela avto in Lisin sedež iz Julijinega avta. Stopili sta v stavbo z namenom zaliti rastlinje na terasi ter vse lončnice, ki jih je Gwen že prinesla iz svojega starega stanovanja. Moški so pridno delali v prostorih knjigarne. Gwen je samo pokukala v prostor in jim podala pladenj s kavo. Brad je že zjutraj vzel veliko škatlo s piškoti. Takoj, ko ju je zagledal se je veselo nasmehnil. Najprej je vrgel Liso v zrak in se nato polastil Gweninih ustnic. Ni ga motilo, da je ves umazan. Toliko pa se je zavedal svojih prašnih oblek, da jima ni sledil v zgornje nadstropje. Gwen se je zdaj prvič sprehodila po svojem opremljenem stanovanju. Ves čas ji je lebdel blažen nasmešek na obrazu. Z Liso sta se sprehodili po stanovanju. Deklici je odgovorila na vsa vprašanja. Nato sta se odpravili na teraso. Zalili sta rože in ponovno napolnili ročki z vodo. Še enkrat je pokukala v prostor k moškim in se poslovila. Tokrat ju je Brad pospremil do avta. Gwen je privezala Liso v njen sedež in odprla druga vrata, da se je še Ben stisnil na zadnji sedež k Lisi. Ben je pokončno sedel, saj v majhnem avtu ni imel veliko prostora, a očitno, ga to ni motilo. Brad je še enkrat poljubil Gwen in počakal, da je zavila s parkirišča. Peljala se je k njemu domov. Srce se mu je napolnilo z neznano toplino in radostjo.  Ves čas je pogledoval na uro in čakal, kdaj bo primeren čas, da zaključijo dela za ta dan. Pohitel je domov. Ves čas je premišljeval, le kaj počneta Lisa in Gwen. Na dovozu je že stal mali avto, ki ga je vozila Kate. Tiho je vstopil v hišo. Slišal je tiho glasbo, ki je prihajala iz dnevne sobe. Najprej je zagledal Bena, ki je zleknjen ležal na sred dnevne sobe. Začudeno je strmel v veliko modro mašno okoli njegovega vratu. Psa dodatek očitno ni motil. Nato se je njegov pogled ustavil na svetlolasi glavi z veliko rdečo mašno na vrhu, ki je kukala izza naslonjala fotelja. Po rdečkastem pridihu umetelno spletene kite je vedel, da je to Kate. S pogledom se je sprehodil po prostoru in nasmehnil Gwen, ki se mu je samo nasmehnila in pomežiknila. Ni se nasmehnil samo njenemu tihemu pozdravu temveč tudi veliki, pisani lasni zaponki s trakci, speti v njene kratke lase. Nato je pogledal Liso, ki je molče in pri miru sedela na stolu in čakala, da Gwen konča z urejanjem njene pričeske. Tudi Lisa je imela podobno kito kot Kate, spleteno vrh glave. Gwen ji je pritrdila še mašnico in ji povedala, da je končala. Lisa je najprej stekla do ogledala in se zadovoljno ogledovala, šele nato je pozdravila strica, ki se je trudil zatreti krohot. Gwen ga je poljubila in Kate se mu je nasmehnila ter mu poslala zračni poljub s prsti. V tistem je vstopil še Thomas in namesto pozdrava na videz zgroženo rekel: »Upam, da vam je pošlo mašnic, nama z Bradom se ne bi podale.« Dobil je tri grde poglede in hči ga je hitro podučila: »To je bilo žensko popoldne in privoščile smo si lepotičenje. Za vaju je škoda mojih mašnic in sponk.« »Seveda, se opravičujem. Zelo ste se potrudile. Ne vem katera je lepša,« se je nasmehnil Thomas in hčerko dvignil v naročje. Brad je poskrbel za pijačo in Gwen je postavila hrano na že prej pogrnjeno mizo. Ko se je Thomasova družinica poslovila, sta se Brad in Gwen odpravila na sprehod z Benom. Še prej sta poskrbela, da so modni dodatki bili odstranjeni. Brad je radostno opazoval Gwen. Očitno se je ona bolj veselila sprehoda po naravi kot Ben, ki je bil vedno poln energije, ko se je obetal sprehod.

Čeprav je bila Gwenina delovna sobota, je Sarah vztrajala, da ona dela in se Gwen lahko posveti selitvi. Kate, Brad in Gwen so že ob osmih vstopili v stanovanje, otovorjeni s škatlami, zaboji in potovalkami. Thomas je ostal doma za varuško nadobudni hčerki. Kasneje se bosta tudi ona dva pridružila in pomagala po svojih zmožnostih. Ben je sledil Gwen tesno ob nogi. Nje to očitno ni motilo. Kate se je posvetila pakiranju stvari iz kuhinje. Brad se je lotil Gwenine zbirke cdjev in nato knjižne omare. Gwen pa je začela v svoji spalnici. Kmalu se jima je pridružil še John. Z Bradom sta odpeljala že spakirane škatle ter vso tehnično opremo, televizijo, glasbeni stolp, multipraktik, aparat za kavo in druge drobne gospodinjske aparate. Brad je poskušal stvari postaviti na svoje novo mesto. Gospodinjske aparate je zložil na pult, saj si je zapomnil, kako je Gwen opisala svojo kuhinjo. John je na poličke ob glasbenem stolpu zložil njeno obsežno zbirko cdjev in Brad se je lotil knjižne omare. Iz stare omare je zložil knjige po vrsti in sedaj se je trudil zložiti jih v istem vrstnem redu nazaj. Vrnila sta se  s praznimi škatlami in čakala nadaljnja navodila. Takoj za njima sta prispela še Thomas in Lisa. Spakirane stvari so zložili na Bradov poltovornjak in vse odnesli v stanovanje. Gwen in Kate sta šli z njimi. Kate je ponovno zložila stvari iz kuhinje v novo kuhinjo, Gwen pa je preložila svoje zimske obleke v garderobno omaro. Bradu je zapadla dolžnost, da zloži posteljnino v gostinsko sobo. Thomas in John sta se trudila pomagati po svojih močeh. Thomas je podajal stvari Kate, John se je lotil omarice s čevlji. Lisa je skakljala okoli Gwen, Ben pa se je udobno zleknil na sred dnevne sobe in se ni zmenil za vrvež okoli sebe. Še enkrat so se odpravili do starega stanovanje, še nekaj stvari je bilo potrebno preseliti. Še prej so se odpravili h Kathleen na kosilo. Pridružili sta se jim še Madison in Sarah, ki sta ravno zaključili delo. Urno so spakirali še preostale stvari. Moški so jih odnesli v stanovanje, ženske pa so ostale in očistile stanovanje ter preverile, da so res odnesli vse. Gwen se je vsem zahvalila za pomoč. Moški so se izkazali pri nemoških opravilih in ni našla besed s katerimi bi izrazila svojo hvaležnost. Seveda bo kasneje morala pregledati vse in preložiti stvari, če bo mislila, da niso dobro opravili delo, saj je to bilo njeno stanovanje in ona se je morala znajti v njem. Brad jih je vse skupaj jutri povabil na piknik, kot zahvalo za pomoč.

Bradu je čas do Julijine vrnitve prehitro preletel. Užival je v življenju z Gwen. Nova knjigarna je bila že nared za vselitev. Kevin bo v četrtek pripeljal police in njegova ekipa bo pomagala pri postavitvi. On se je javil, da bo šel na letališče po mamo in teto. S strahom je pričakoval Gwenino oznanilo, da se bo preselila v svoje stanovanje. Ni je želel spustiti od sebe. Gwen je uživala v življenju z Goldbergovimi in še posebno z Bradom. Čas je bil, da se odseli v svoje stanovanje, a je nekako odlašala. Ni hotela oditi. Ni želela spreminjati svojega življenja. Brad ni omenjal njene selitve in ona je zavlačevala. Odločila se je, da počaka do vselitvene zabave ob otvoritvi novih prostorov knjigarne in nato bo odšla. V ponedeljek, ko bo otvoritev bosta prišla tudi njena starša in takrat bo morala prvič prespati v svojem stanovanju. Vedela je, da bo Brad takrat prespal pri njej. Ni je motilo, ni se obremenjevala s tem, kaj si bosta starša mislila o Bradu. Ona se je odločila zanj in dokler bo trajalo bo trajalo, če je staršem všeč ali ne. Samo knjigarno bodo začeli seliti v petek popoldne. Knjigarna bo delala samo še v petek, nato se bo začelo pakiranje. Potnik ji je obljubil, da bo naročeno blago dostavil v petek dopoldne. Upala je, da jim bo uspelo postaviti police do petka zvečer in bodo v soboto že lahko začeli zlagati novo prispele knjige in ostale drobnarije na police ter nato prenesli še vse iz stare knjigarne. To bo dolg in naporen vikend. Kar nekaj zvestih kupcev z Julijo na čelu ji je obljubilo pomoč, ki jo bo z veseljem sprejela. Otvoritev so določili za ponedeljek ob dveh. Gwen je v mislih preletela načrt selitve in se z Liso napotila domov k Bradu. Čez dobri dve uri naj bi prišla Julija in hotela je narediti slavnostno kosilo. Lisa je delila Gwenino navdušenje in je bila še posebno pridna in pripravljena pomagati. Ben, kot bi čutil vznemirljivost trenutka ni prosjačil za dodatno pozornost ali priboljške. Ravno, ko je Gwen skuhala in pogrnila mizo so prišli vsi ostali. Prišli so istočasno in kar naenkrat se je v hišo naselil glasen in vesel vrvež. Julija je ves čas govorila o svojem potovanju in jim po kosilo razdelila drobna darilca, ki jim jih je prinesla. Vsi so jo z zanimanjem poslušali in se veselili z njo in njenimi pripetljaji na potovanju. Niso mogli počakati, da razvije fotografije in so si jih pogledali na Bradovem računalniku. Skoraj do same noči so se zabavali v Bradovi dnevni sobi.

Sama selitev knjigarne je potekala bolje kot si je Gwen drznila upati. Spoznala je, da ima veliko prijateljev pripravljenih pomagati. Brad je delal v istem tempu kot ona, a je vseeno imel zvečer še dovolj energije, da jo je nežno zmasiral in se z njo ljubil nežno in počasi kot še nikoli prej. V petek po svoji izmeni je Gwen odšla do stanovanja. Moški so montirali še zadnje police. Čistilni servis je očistil velika okna in Brad jih je prelepil s folijo z napisom. Sama je zalila rože in pobrisala prah ter pripravila spalnici za ponedeljek. Nato se je spustila v knjigarno in izpraznila nekaj škatel. S praznimi škatlami se je odpravila do knjigarne in že začela pakirati prve knjige. Ko je Sarah zaprla knjigarno so se naenkrat pojavili Brad, Kate in Tim. Brad je naročil pizzo za vse. Kmalu sta se pridružila še Madison in John. Spakirali so prve škatle in jih odnesli v novo knjigarno. Pravo delo jih je čakalo šele jutri in v nedeljo.  Vse so zmogli. Vse so naredili po Gweninem načrtu. Kljub utrujenosti in vsem naporom, so bili veseli in delovni. Tudi vikend je preletel in otvoritev se je približala na še eno uro. Vsi so bili zbrani v knjigarni. Kate in Thomas, ki sta se ponudila, da bosta stregla s kanapeji in pijačo, kot se za otvoritev spodobi. Madison je vsem uredila pričeske in poskrbela za ličenje ter se še sama javila za pomoč pri strežbi. Julija ni hotela zamuditi dogajanja in se je določila, da bosta z Liso sprejemali obiskovalce in kupce ter jim razkazali knjigarno. Prišla sta tudi Gwenina starša in se zapletla v lahek pogovor z Julijo. Brad se ni hotel niti za ped odmakniti od Gwen. Ben se je odločil za strateški umik in si je izbral prostor pod prodajnim pultom. Gwen in Sarah sta bili prijetno vznemirjeni. Gwen je pogledala na uro in globoko vdahnila. Še enkrat je s pogledom preletela prostor in se zadovoljna nasmehnila Bradu. Še petnajst minut, je tiho šepnila in s pogledom objela prijatelje in starša.  Tudi Brad je s pogledom preletel prijatelje in družino in se jim pomenljivo nasmehnil. Prijel je Gwen za dlan in pokleknil pred njo. »Gwen, ljubezen mojega življenja, ali bi me osrečila in postala moja žena?« je nežno vprašal in jo ljubeče gledal. Gwen je pomežiknila in ga presenečeno gledala. »Prosim, poroči se z menoj,« je ponovil Brad. Gwen je po licu stekla drobna solza, ustnice so se ji rahlo zavihale v nasmešek. Ni spravila glasu iz sebe in je samo pokimala. Brad je vstal in jo kratko poljubil. Nato je iz žepa potegnil prstan in ji ga nadel na prst ter jo ljubeče poljubil. Vse naokrog se je slišalo ploskanje in vzdihovanje. Gwenin oče je odprl šampanjec in morali so nazdraviti. Pred vrati knjigarne se je že zbralo nekaj zvestih kupcev. Julija jim je vesela odprla vrata in takoj oznanila, da sta se njen sin in Gwen ravnokar zaročila. Gwen je otvoritev in vse splošno čestitanje ob zaroki preživela v rahlem transu. Prijetnem, vznemirljivem transu. Ni mogla verjeti, da je otvoritev tako dobro potekala in ni mogla dojeti, da bo Brad njen za celo življenje.

Gwen in Brad sta pospremila še zadnje obiskovalce in zaprla ter zapahnila vrata kjnigarne. Tudi prijatelji so se poslovili. Gwenina starša sta se odpravila v stanovanje nad knjigarno. Brad in Gwen sta ostala sama sredi knjigarne. Brad jo je stisnila v svoj objem. Nežno jo je poljubljal. Rahlo ga je odrinila od sebe, a je vseeno ostala v njegovem objemu. Pogledala ga je v oči in se milo nasmehnila. »Rada bi, da veš, da se ne bojim več ljubezni. Ljubim te, Brad Andrew Goldberg.« Dvignila se je na prste in ga ljubeče poljubila.

  • Share/Bookmark

Green house

Zapisano pod: Daljše zgodbe — majapupik 23:04 dne 26.04.2014  Tagano

Dež je spral še zadnje sledi zime. Veter se je poigraval z golimi vejami drevja v bližnjem mestnem parku, ko je Deby s počasno kretnjo spustila roleto na svojem oknu.  Otopelo se je obrnila in napotila proti kuhinji. Z nemim užitkom je naredila požirek vročega čaja, globoko vdihnila, da se pomiri in odtipkala telefonsko številko, ki jo je našla na koncu oglasa. Pred tremi dnevi je ostala brez službe. Pregledala je vse oglase in ta je bil edini, ki se ji je zdel obetajoč. Že res, da ima rada svoje majhno stanovanje v centru mesta, a bila je pripravljena iti od tu. Sama ga je opremila in v njem se je odlično počutila. Bil je njen varni pristan. Toda zdaj, po grdi, nepričakovani odpovedi, si je želela nekam proč, stran od mestnega vrveža in lažnih prijateljev. V slušalki je poslušala ponavljajoči pisk zvonjenja.

Edward je se je ob zvoku telefona zdrznil. Grdo je zaklel, ko mu je krožnik spolzel iz rok in se razbil na ploščicah pod njegovimi nogami. Obrisal je mokri roki v kuhinjsko krpo, ponovno zaklel, ker je moral sam opravljati gospodinjska dela in dvignil slušalko. Zaradi neznane številke na ekranu telefona je uradno in počasi rekel: »Edward Parker, ranč Green house.«

»Pozdravljeni, sem Deborah Somevill, kličem zaradi vašega oglasa za gospodinjo,« je zaslišal prijeten ženski glas v slušalki.

Srce mu je hitro poskočilo, že tri mesece je neuspešno iskal gospodinjo. To je bil šele četrti klic glede oglasa. Predhodne tri kandidatke so se poslovile takoj, ko so slišale njegovo ponudbo. Vseeno se je odločil za resnico, zato bo novi kandidatki predstavil stvari take kot so, čeprav je krvavo potreboval gospodinjo, še posebno zdaj, ko se je marec iztekal in je bilo na ranču veliko dela s katerim je bil v zaostanku.

»Halo, gospod Parker, ste še tam?« ga je ženski glas vrnil v stvarnost.

Odkašljal se je: »Halo, se opravičujem za kratek premor, kličete glede mojega oglasa?  Ja, še vedno iščem gospodinjo.« Malo je pomolčal, se prestopil ter si z nezavedno kretnjo šel z roko skozi lase in nato suvereno nadaljeval: »Ne bom vas zavajal. Potrebujem gospodinjo za ranč. Potrebujem nekoga, ki bo skrbel za hišo, saj veste, da nam bo kuhal, čistil, pral in likal. Poleg je potrebno skrbeti še za manjši zelenjavni vrt ob hiši. Tukaj živimo štirje moški. Dedek Hubert, moj bratranec Thomas, njegov desetletni sin Jack ter jaz. Naš ranč je dobre pol ure vožnje severno od Whitneya in najbližji sosed je oddaljen slabih petnajst minut vožnje. Bi vam to ustrezalo?«

»Mislim, da bi to bilo čisto sprejemljivo. Predvidevam, da bi živela z družino in bi moj delavnik bil 24 ur na dan?« se je nasmehnila.

»Pravilno predvidevate, žal to ni služba za osem ur, to bo pravzaprav, način življenja,« ji je pritrdil sogovornik in po kratkem premolku nadaljeval, »povejte mi kaj o sebi in zakaj mislite, da ste prav vi pravi za to delo?«

Deby je ponovno vdihnila in počasi začela: »Stara sem enaintrideset let, samska sem, ne pijem in ne kadim, nimam družine ali kogar koli pomembnega, zato mi ni problem spremeniti načina življenja. Po poklicu sem vzgojiteljica, zaradi zmanjševanja oddelkov sem ostala brez službe in vaš oglas se mi je zdel ravno pravšnji zame.  Želim si stran iz mesta. Že od nekdaj mi je mirno podeželsko življenje bolj pri srcu od mestnega. Pri štirinajstih sva z dedkom ostala sama. Dedek je že takrat bil bolehen in sem sama dobrih deset let skrbela zanj in za majhno hišico z vrtom, ki sva jo imela v predmestju Wace. Glejte gospod Parker, potrebujem službo. Ne bojim se dela. Vsa našteta dela mi ne delajo problemov. Prosim, dajte mi priložnost, še vedno me lahko odslovite, če vam ne bom ustrezala,« je rekla s tiho prošnjo v glasu.

Edward je komaj krotil radost, njegove tihe molitve so bile uslišane. Končno je našel nekoga, ki bo prevzel breme gospodinjstva z njegovih ramen. Odkar je Thomasova žena Mary umrla, so šle stvari glede gospodinjstva samo navzdol.  Dobre dve leti jim je gospodinjila ovdovela gospa Hillbert, toda zdaj so jo leta dohitela in zdravje ji je opešalo, zato je dala odpoved in se preselila k hčerki v Whitney.  Ni smel pokazati veselja in hvaležnosti, saj bi lahko pomislila, da je z njimi kaj narobe in bi si premislila, zato je počasi rekel: »Prav imate, gospodična Somevill. Najbolje bo, da vam dam priložnost, da pokažete ali ste sposobni za to delo. Kdaj bi vas lahko pričakoval?«

Deby si je oddahnila, veselo je nadaljevala: »Jutri bi lahko prišla z avtobusom do Whitneya, v kolikor  vam to ustreza? Pogledala sem vozni red, avtobus prispe v Whitney ob 17.30.«

»Ob 17.30 vas bom čakal na postaji. Nasvidenje do jutri,« ji je zaželel in ko mu je odzdravila je prekinil zvezo in se glasno zasmejal. Z urnimi koraki je stopil v dnevno sobo in z žarečim pogledom zaobjel svojo družino, ki je sedela pred televizijskim ekranom in razpravljala o oddaji, ki so jo spremljali.

»Kaj?« je kratko vprašal Thomas in s pričakovanjem gledal bratranca.

Edward jih je opazoval in se skrivnostno nasmihal. »Dobili smo gospodinjo! Jutri popoldne jo grem počakat na postajo v Whitney,« se je zdaj glasno zasmejal.

Jack je energično zaploskal, dedek se je samo nasmehnil in pritrdilno pokimal.

»Super! Končno!« je kratko komentiral Thomas in se še sam zasmejal.

Na drugem koncu države se je Deby končno sprostila in je vsa mehka obsedela za mizo. Čez nekaj trenutkov se je glasno zasmejala in radostno dvignila obe roki, droben vrisk veselja ji je izletel iz ust. Odločila se je, da bo takoj spakirala svoje stvari, da bo jutri imela dovolj časa, da pospravi stanovanje, ki bo zdaj nekaj časa stalo zaklenjeno in prazno.

Edward je prišel petnajst minut prezgodaj. Sedel je na eno od treh lesenih klopi ob dolgi, nizki stavbi avtobusne postaje.  Pred njim so stali skoraj prazni peroni, eden od avtobusov je ravnokar odpeljal in prvi, ki bo prišel, bo avtobus iz Wace s katerim bo prišla njegova nova gospodinja. Zadovoljno je opazoval prometno cesto, ki je peljala poleg postaje. V mislih si je za hip poskušal predstavljati gospodično Somevill. Iz povedanega je predvideval, da je pusta, dolgočasna in umirjena ženska. Najbrž je majhna, okroglolična, povprečna ženska v staromodni opravi. Takoj nato so se mu misli začele vrteti o ranču in delal si je seznam opravil ter poizkušal določiti kje naj začne z deli. Čeprav je njegov bratranec bil priden delavec, je bil samo to, delavec. Vse odločitve in vodenje je prepustil Edwardu, konec koncev ranč je njegov. Iz zamišljenosti in načrtovanja se je spustil na realna tla takoj, ko je  avtobus ustavil pred njim. Lenobno je vstal in prvič opazil, da ni edini, ki koga čaka. Opazoval je ljudi, ki so sestopali. Nekaj jih je suvereno zakorakalo mimo njega, otrok je stekel dedku v objem, starejša ženska z goro vrečk se je skušala preriniti mimo dveh mladeničev. Neosebno je opazoval vrvež dokler se njegov pogled ni ustavil na manjši okrogli ženski  z očali, ki je stopila po svojo prtljago v avtobusni bunker. Naredil je že korak proti njej, ko je zaslišal ženski glas za seboj: »Teta Gerty!« Ženska se je obrnila ter razširila roki, da ji je mlajša rjavolaska lahko stekla v objem. Obstal je, saj je spoznal svojo zmoto.  Opazoval je naprej. Po prtljago sta stopila še dva moška in šele čez čas je pristopila še visoka, postavna mladenka. Nejeverno jo je opazoval. Vzela je svoj kovček in dodatno torbo ter stopila proti njemu. Ker je bil edini, ki je stal pred avtobusom kot vkopan in jo gledal, se mu je nasmehnila in vprašala: »Gospod Parker?«

Samo pokimal ji je. Njen nasmeh je postal toplejši in večji, spustila je torbo ter stegnila svojo dlan: »Deborah Somevill.«

Prijel je ponujeno dlan: »Edward Parker.« Misli so mu z vrtoglavo hitrostjo letele po možganih. To dekle, ne more biti njegova nova gospodinja, najverjetneje se mu je zlagala, saj ni mogla biti starejša od dvaindvajset let. Poleg vsega, ta postavna manekenka s porcelanasto kožo, dolgimi svetlimi lasmi in temno modrimi očmi ni sodila na ranč, kvečjemu na naslovnico modne revije. Opomnil se je, da videz včasih vara in se ponovno zahvalil višji sili, da je pravočasno razdrl zaroko s preračunljivo, zlobno kačo, ki se je skrivala za milo zunanjostjo in zaigrano prijaznostjo gospodične Evelin Jackobs. Gospodični Somevill je obljubil priložnost. »Naj vam pomagam, gospodična Somevill?« je rekel vljudno in iz njene roke vzel kovček, ter pobral torbo. »Kaj pa imate tukaj?« je vprašal presenečen nad težo torbe.

Nasmehnila se mu je in skomignila z rameni: »Nekaj osnovnih aparatov. Svoj šivalni stroj, likalnik, multipraktik, mešalnik in fen.«

Začudeno jo je gledal in na koncu razumevajoče pokimal.

»Prosim, recite mi Deborah ali še bolje kar samo Deby,« je rekla, ko je ujela korak z njim.

»Samo, če boš ti meni rekla Edward,« je rekel prisiljeno prijazno in pri tem upal, da ni opazila, kako ga je zmedla. Še nikdar ni bil tako na trnih, še nikdar ni bil tako vzburjen zaradi ženske in istočasno jezen nase, da ji je tako na hitro obljubil priložnost. Ni imel časa skrbeti še za eno osebo. Zanimalo ga je, kaj ima za bregom in zakaj si želi delati kot njihova gospodinja. Je res obvladovala vodenje gospodinjstva? Je sploh znala kuhati?

Deby ni opazila njegovih mešanih občutkov, preveč je bila obremenjena sama s seboj in svojimi čuti, ki so ponoreli ob pogledu na visoko, mišičasto postavo zelo privlačnega moškega. Predstavljala si je, da je njen delodajalec moški v zgodnjih petdesetih in povprečnega videza. Toda Edward ni mogel imeti več kot šest ali sedemintrideset let in je žarel z moško privlačnostjo. Njegove temno rjave oči so prodorno gledale in dobila je občutek, da ji skuša prebrati dušo. Temni, kratko postriženi lasje so obkrožali njegov odločen obraz, na katerem se je videl vpliv trdega dela.

Edward je pospravil njeno prtljago na zadnji sedež in jo pozorno opazoval. Spoznal je, da ji je očitno naredil krivico s svojim prvim vtisom. Zdaj, ko jo je opazoval je videl, da je starejša, še vedno ni kazala enaintrideset let, a tudi v zgodnjih dvajsetih ni bila več. Njena manekenska postava ni bila tipično manekenska, saj je, za razliko od presuhih deklet,  ona zdravo vitka in na ženskih delih zadovoljivo zaobljena. Moral ji je priznati tudi moč, saj je videl s kakšno lahkoto je dvignila svojo prtljago, za katero je zelo hitro ugotovil, da sploh ni tako lahka. Bila je prijetna ženska s prelepim nasmehom in izpolnil bo svojo obljubo in ji dal priložnost, za katero je upal, da bo pokazala, da se je pravilno odločil. Potreboval je žensko roko na ranču. Problem je bil samo ta, da ga je njegova nova gospodinja neverjetno privlačila. Zaradi ranča in družine bo moral prezreti to privlačnost. Da bi se zamotil je začel govoriti o ranču in njihovem življenju. Razkril ji je, da vsakih štirinajst dni pridejo v Whitney po nakupih, razložil njihov urnik in ji jasno predstavil, kaj pričakuje od nje.

Deby je občudujoče zrla v pročelje enonadstropne hiše pred katero se je raztezala velika veranda. Nekoliko desno je stalo gospodarsko poslopje, levo pa je opazila ograjen vrt, ki se je zaključeval z majhnim sadovnjakom. Takoj, ko se je avto ustavil pred vhodom, so se odprla vrata in ven je stopil deček, takoj za njim, sta sledila še dva moška. Edward jih je grdo pogledal medtem, ko se jim je Deby veselo nasmehnila.

»Pozdravljeni, gospodična Somevill, dobrodošli na ranču Green house, upam, da ste prijetno potovali do sem,« je bil prijazen dedek Hubert in ji ponudil roko ter se predstavil.

Stisnila je ponujeno dlan in se zahvalila za dobrodošlico ter prosila, če ji lahko vsi rečejo Deby. Stisnila je tudi drobno Jackovo roko in mu v zameno za njegovo iskreno veselje pomežiknila.

»Večerja bo čez petnajst minut, veselim se, da bo to v bodoče tvoje delo,« je rekel Thomas, ko ji je ponudil svojo dlan.

»V kolikor imaš čas, lahko odneseš prtljago v zgornje nadstropje,« je spodbodel Edward svojega bratranca in prekinil spoznavanje pred hišo.

»Žal, hitim v kuhinjo,« je odvrnil Thomas in izginil nazaj v hišo, ostali so mu sledili, saj proti večeru ni bilo toliko toplo, da bi lahko že posedali na verandi.

»Dokler čakamo na večerjo, ti bom razkazal hišo. Odnesiva tole v tvojo sobo, začneva lahko kar v zgornjem nadstropju,« je rekel Edward in se po lesenih stopnicah odpravil gor.

Deby in Jack sta mu sledila. Dedek se je vrnil v dnevno sobo. Vsi so lahko slišali, da Thomas ni najbolj spreten v kuhinji, saj je nekaj grdo zaropotalo in Deby je predvidevala, da mu je pokrovka padla na ploščice.

»Dobro, da imamo zdaj Deby, drugače bi morali kmalu kupiti novo posodo,« je zamrmral Jack ter še tišje dodal, »upam, da bolje kuhaš od teh dveh rančarjev.«

Deby ga je veselo pogledala in mu samo pokimala, oba sta pogledala Edwarda v hrbet in se pri ponovnem pogledu samo zarotniško nasmehnila.

Deby ni skrivala navdušenja nad veliko, zračno spalnico, katero so ji namenili. Na sredini sobe je kraljevala velika postelja. Pod oknom je stala lesena starinska miza, ki je bila namenjena tako toaletni mizici kot pisalni mizi. Ob steni za vrati sta stali nizka komoda ter garderobna omara. Soba je bila rustikalno opremljena in naravna barva lesa je pripomogla, da se je Deby takoj počutila zelo prijetno. Hitro je spoznala, da je v istem delu hiše še Edwardova soba in kopalnica, ki si jo bosta delila. Na drugem koncu hodnika so bile še tri spalnice in majhna kopalnica. Tam so imeli sobe dedek Hubert, Thomas in Jack. Opazila je, da je hiša potrebna čiščenja, a prav tako je morala priznati, da so moški pravzaprav kar dobro skrbeli za red in čistočo. Center življenja se je nahajal v pritličju, v veliki dnevni sobi, ki se je skozi jedilnico povezovala z ogromno kuhinjo, ki je imela še vrata na hodnik. Spodaj je bila še ena kopalnica, pralnica ter majhen kabinet v katerem si je Edward uredil delovni prostor za urejanje papirjev in druge dokumentacije povezane z rančem. Ob kuhinji je bila še majhna shramba in vrata za klet. Ravno so končali ogled, ko jih je Thomas pozval naj sedejo k večerji. Dedek Hubert je sedel na čelu mize, Deby so posadili poleg Jacka in nasproti Edwarda, medtem, ko je Thomas sedel poleg Edwarda in nasproti svojega sina. Spoznala je, da so navajeni svojega reda in urnika. Vzdušje je bilo prijetno in sproščeno. Veliko so se pogovarjali in morala je priznati, da so bili moški zelo uvidevni, saj ji niso postavljali intimnih vprašanj, za kar jim je bila hvaležna. Zdaj, ko je videla manjši del ranča in hišo ter spoznala svoje nove sostanovalce, katerim bo gospodinjila, si je oddahnila in se sprostila. Res so bili prijetna družina. No, v resnici so bili prijetni in prijazni vsi razen njenega delodajalca. Edward je zelo malo govoril. Pravzaprav se je držal rahlo nedostopno in zadržano. Pogled mu je pogosto uhajal k njej, kot bi tuhtal ali se je pravilno odločil, ko ji je ponudil priložnost. Vseeno je bila odkrita do sebe in si priznala, da se je kljub Edwardovi zadržanosti ob njem počutila dokaj sproščeno in presenetljivo varno.

Thomas je s hvaležnostjo sprejel njeno ponudbo, da pospravi posodo. Edward se je odpravil v delovno sobico, dedek in Thomas pa sta sedla v dnevno sobo pred televizijo. Jack ji je pomagal odnesti posodo v kuhinjo, nato ji je delal družbo dokler ni vse pomila in pospravila. Vzela si je čas in dobro pregledala kuhinjo in shrambo. Od jutri bo ona zadolžena za kuhanje, zato ni hotela presenečenj, prav tako si ni želela, da bi se nemočno vrtela v prazno in iskala posodo in hrano. S temnolasim  in temnookim fantičem sta se sproščeno pogovarjala. Jack je bil iskreno vesel njene družbe. Vse, kar ji o njihovem življenju ni povedal Edward, je sedaj izvedela od gostobesednega fanta. Ravno smejala sta se Jackovi šali, ko je v kuhinjo vstopil Edward.

»Ura je že deset. Mislim, da je že čas, da gre Jack v posteljo, jutri je šola in tudi ti Deby se moraš še razpakirati in odpočiti.  Ne pozabi, da te bom zbudil ob petih,« je ukazovalno povedal in se obrnil ter odšel v dnevno sobo.

Jack je salutiral v Edwardov hrbet, kot ubogljiv vojak svojemu generalu, nato je pogledal Deby, tiho sta se nasmehnila drug drugemu. V minuti je pospravila do konca, nato sta skupaj odšla do dnevne sobe, zaželela moškim lahko noč in se odpravila v zgornje nadstropje. Na vrhu stopnic sta si zaželela lahko noč in odšla vsak na svojo stran. Deby je najprej izbrskala svojo pižamo in torbico s toaletnimi potrebščinami ter odšla v kopalnico. Ni si želela srečati Edwarda. Preveč je bil postaven in privlačen za njeno dobro. Všeč ji je bilo na ranču in ni želela izgubiti dobre službe zaradi poželenja. Čisto prav ji je prišel njegov zadržani pristop in če ji uspe, da se ga čim več izogiba, bo čisto prijetno živeti in delati pri Parkerjevih.

Zbudilo jo je trkanje na vrata njene sobice. »Ura je pet, vstati bo treba!« je slišala Edwardov glas, ki je prihajal iz hodnika.

Lenobno se je pretegnila in se nasmehnila. Iz daljave je slišala njegove korake, ko se je spuščal po stopnicah. Vstala je in se odpravila v kopalnico. Bila je dobre volje. Čeprav to ni bila niti približno njena ura za vstajanje je bila budna in pripravljena na nov dan. Bila je spočita in rahlo vznemirjena, začenjal se je njen prvi delovni dan in dokazati mora, da je vredna zaupanja. Sinoči je hitro pospravila svoje obleke v omaro in ker ni mogla takoj zaspati je vzela eno od treh knjig, ki jih je prinesla s seboj. Slišala je vodo, ko se je Edward tuširal pred spanjem. Misli so ji nehote ubrale svojo pot in ji požgečkale domišljijo s podobami golega Edwardovega prsnega koša. Presenetila je samo sebe, saj ni bilo  v njeni navadi, da sanjari o moških, še posebno ne o moškem, ki ga ni dobro poznala. Zmajala je z glavo in se prisilila, da je brala naprej. Kmalu je odložila knjigo in ugasnila luč na nočni omarici, saj ni želela zjutraj težko vstati. Zdaj je stala pred ogledalom, ki je visel na notranji strani vrat garderobne omare. Hitro je smuknila v kavbojke in rdeč pulover. Lase si je spletla v kito in se odpravila v kuhinjo. Ravno je skuhala kavo, ko je vstopil dedek in jo lepo pozdravil. Z nasmehom mu je odzdravila in pred njega postavila skodelico z dišečo tekočino. Na pladenj je naložila skodelici za Thomasa in Edwarda. Hubert je srknil svojo kavo in skodelico postavil na pladenj.

»Dobra kava,« jo je pohvalil in odnesel pladenj v gospodarsko  poslopje.

Deby se je lotila priprave zajtrka. Vmes je srkala svojo kavo, na radiu je poiskala lokalno radijsko postajo in se prepustila veselim ritmom. Že sinoči se je odločila, da bo spekla omleto s šunko in zelišči, poleg pa ocvrla še nekaj rezin slanine. Ob šestih se je povzpela v zgornje nadstropje in zbudila Jacka.  Cela kuhinja je lepo dišala in obljubljala razvajanje za gurmane.  Moški so končali delo in prišli v hišo. Med umivanjem rok, so se omamljeni od vonja, pričakujoče spogledovali. Čez nekaj trenutkov so vsi sedeli pri zajtrku. Iz zadovoljnih moških ust se je slišalo uživanje ob dobri hrani. Thomas ni mogel prehvaliti njenih kuharskih sposobnosti, Jack si je celo dvakrat naložil in Hubert je zadovoljno mrmral. Le Edward ni izdal svojih misli. Disciplinirano je pojedel svoj delež, vstal od mize in odkorakal ven. Glede na to, s kakšnim užitkom so pospravili hrano, si je Deby mislila ali so res dobri in neizbirčni jedci ali pa so sami tako zanič kuharji, da jim je zdaj vse dobrodošlo. Hitro je ostala sama, saj so se moški razkropili po svojih opravkih. Najprej je poskrbela za perilo in vklopila pralni stroj. Pospravila je posodo in se odpravila v zgornje nadstropje. Pospravila je spalnice, jih prezračila in grobo očistila obe kopalnici.  Bilo je še veliko dela, a vedela je, da vsega ne bo mogla postoriti naenkrat. Vrnila se je v kuhinjo in hitro pripravila slano skutino pito za malico. Medtem, ko se je pita pekla, je pospravila še spodnjo kopalnico. Okrog pol enajstih je prvi prišel dedek in pokukal k njej v kuhinjo, kjer je že pripravljala kosilo. Postregla mu je s skutino pito in še predno jo je uspel pojesti sta prišla še Thomas in Edward. Moške je pustila ob majhni mizici v kuhinji, sama je odšla obesit perilo. Ko se je vrnila jih že ni bilo več. Še sreča, da je sebi in Jacku shranila po košček pite, saj je na mizi našla le še prazen pekač. Nasmehnila se je in nadaljevala s kuhanjem. Dokler Jack ni prišel iz šole je uspela pobrisati prah v spodnjem prostoru in pomiti po tleh. Postavila je mizo za kosilo in poslala Jacka po moške. Ni čakala dolgo, ko so prišli. Bili so glasni in umazani. Najprej so se, na njeno srečo, sezuli pred vrati in si otresli ves prah, nato so zasedli kopalnico, vedela je, da jo bo morala ponovno pomiti, a bolje to, kot da umažejo celo hišo.  Med jedjo so veselo kramljali, Jack jim je pripovedoval o šolskem dnevu in kontrolni nalogi iz zgodovine.  Thomas je razglabljal z dedkom o konjih, Edward pa je jedel v tišini. Po jedi je dedek legel na kavč v dnevni sobi, da si spočije. Thomas se je posvetil čiščenju kamina, ki so ga pred večerom prižigali, poskrbel je tudi za drva. Edward pa je odjahal na svojem velikem rjavcu.  Deby je pomivala posodo in spotoma pomagala Jacku z domačo nalogo. Pozno popoldne, malo pred večerjo, je Edward vstopil v hišo in za trenutek postal na vratih. Hiša je prijetno dišala po čistem, kar njim nikoli prej ni uspelo. Dedek in Thomas sta imela razpravo pred televizijskim ekranom. Stopil je proti kuhinji in na vratih obstal. Opazoval je, kako sta pri mizi Deby in Jack sklanjala glavi nad matematičnim učbenikom. Deby je razlagala enačbo z eno neznanko in se cela posvetila dečku, ki nikdar ni maral matematike. Toliko sta bila zatopljena v snov, da ga sploh nista opazila. Opazoval je svojo gospodinjo. V resnici je bil presrečen, da se je oglasila na njegov oglas. Bila je dobra gospodinja, res, da je bila šele en dan pri njih, a opazil je, da je dopoldne odprla okna v spalnicah in jih prezračila, uspelo ji je oprati dva stroja perila, že dolgo niso tako dobro jedli in odlično se je razumela z njegovo družino. Njen smeh je bil nalezljiv in težko se je krotil, da se ni še on od srca smejal z njimi. Očitno, bo tudi dobra šolska inštruktorica in bo Jack končno delal šolo brez problemov. Vedno je zaposloval spretne in sposobne ljudi, očitno je tudi tokrat imel srečo. Presenetilo ga je, da je naenkrat začutil, da je prav ona tista, ki jo je vedno pogrešal na svojem ranču, v svoji postelji. Misel ga je pošteno zbegala. Bila je preveč popolna, da bi bila resnična. Malo ga je razjezilo, ker ni nič vedel o njej. Lahko bi se mu zlagala, da je ostala brez službe. Ne sme se navezati ali navaditi na njo, saj lahko že jutri izgine iz njihovega življenja. Toliko skrbi glede ranča in družine je na njegovih ramah, da si res ne more vzeti časa še za njo. Stresel je z glavo, da bi si jo izbil iz misli. Celo noč je slabo spal, saj je venomer premišljeval o njej. Njegovo lačno telo se je odzvalo na njeno zapeljivo postavo. Bil je samo moški, ki je bil že predolgo brez ženske. Deby pa je bila ženska z veliko začetnico. Danes se je cel dan držal stran od hiše in nje, a misli so mu venomer uhajale k njej. Vseeno se je odločil, da se bo držal svojega načrta in se držal čim dlje od nje. Upal je, da bo zdržal. Čakal ga je težek boj. Boj samega s seboj. Opomnil se je, da mora misliti na dobrobit ranča.

Prvi ga je opazil Jack: »Zdaj razumem enačbo z eno neznanko!« je veselo vzkliknil fant.

Nasmehnil se mu je. »Super,« je dodal  veselo in odkorakal stran.

Deby in Jack sta se spogledala. Fant je skomignil z rameni: »Nikdar ni bil tako zadržan in nedružaben, ne vem kaj mu je?«

Tudi Deby je nemočno skomignila z rameni in vstala. Ni vedela kaj naj si misli o njem. Vsi so bili v hiši in čas je bil, da postavi večerjo.

Thomas in Deby sta se odpeljala v Whitney. Bil je dan nakupov in odpravila sta se takoj po zajtrku. Že sinoči so sestavili nakupovalni seznam. Za hrano in ostale hišne potrebe so zadolžili Deby, moški so ji samo narekovali drobnarije, ki so jih sami potrebovali. Deby je že sinoči pripravila pecivo za današnjo malico. Ko se bosta vrnila, bo hitro skuhala kosilo in popoldne nadaljevala z dnevnimi opravili ter na voljo bo Jacku za vsa šolska vprašanje. Že dober teden je živela na ranču in bila je zadovoljna s svojo službo in načinom življenja, ki si ga je ustvarjala. Življenje na podeželju ji je res prijalo. Imela je svoj ritem dela. Nihče ji ni govoril kaj mora storiti in kdaj, prav tako se niso vmešaval v njeno delo, še najbolj pa jim je bila hvaležna, da niso iskali njenih napak ali jih ji vsaj niso omenjali. Bili so nezahtevni in prijetni, z izjemo molčečega in zadržanega Edwarda. On se je izogibal nje in ona se je držala čim dlje od njega. Vsi so bili zadovoljni. Deby je enkrat začela premišljevati o Edwardovi nedostopnosti, a ni našla pravega odgovora. Enostavno ga ni razumela, prepričala se je, da ima ogromno dela in veliko skrbi in je zato tak. Zdaj sta se z Thomasom peljala proti mestu in med potjo prijateljsko kramljala. Poslušala sta lokalno radijsko postajo, saj je obema ugajala taka glasba. Vmes ji je Thomas razlagal o zgodovini njihovega kraja, sem in tja navrgel še kakšno čenčo o njihovih sosedih. Morala si je priznati, da ji je Thomas zelo všeč. Komu pa ne bi bil všeč postaven in prijeten moški z dobrim smislom za humor, ki se rad smeji in je izvrsten sogovornik? Thomasa je vzljubila, a le kot sestra ljubi brata. Ob njem se ni počutila rahlo vznemirjeno in ni čutila drobne napetosti v trebuhu, tudi srce ji ni hitreje utripalo. Ne, tako zmedeno se je počutila le ob njegovem bratrancu, ob moškem, ki ga je imela za prepovedanega.

Dedek Hubert je stopil v hlev, kjer je Edward čistil konjsko stajo. Nekaj trenutkov je opazoval vnuka pri delu, nato pa le vprašal: »Kaj je narobe Edward?«

Edward se je ustavil sredi giba in pogledal dedka. »Nič ni narobe, le kako si prišel do takega zaključka?« je lenobno vprašal in odvrgel gnoj s svojih vil ter se naslonil na njih, da bi slišal kaj mu hoče dedek povedati.

»Edward, dobro veš, da te poznam. Že dolgo časa te nisem videl takega in res me zanima zakaj se izogibaš Deby? Zakaj si tako presneto napet in nedostopen? Nisi si podoben,« je odgovoril starec brez oklevanja.

Edward je samo skomignil z rameni in se ponovno posvetil delu.

Dedek je samo zmajal z glavo in nadaljeval: »Deby je zelo privlačna, mlada, samska ženska. Odlična gospodinja je in očitno uživa v delu in življenju na ranču. Toda, tudi ona je samo človek. S Thomasom se zelo dobro razume. Tudi Thomas je samo moški, vprašanje časa je, kdaj bo o njej začel premišljevati kot moški, ki bi se lahko ponovno poročil. Tudi drugi moški, ki jih najemaš za delo, bodo kmalu začeli hoditi na ranč. Le glej, da ti ne bo kasneje žal,« je zaključil dedek in se obrnil ter odšel v hišo. Povedal je svoje in ker Edward nikoli ni bil zabit in je presneto dobro znal brati med vrsticami, ga je prepustil premišljevanju. Nikoli se ni vmešaval v vnukovo življenje, a občasno ga je moral opomniti na dejstva.

Edward je še nekaj trenutkov tiho delal, nato je obstal in se zazrl proti hiši. Tiho je zaklel.  Dedek je imel prav. Izogibal se je Deby. Že zdaj mu je bilo težko živeti v njeni bližini, če pa se zaljubi v njegovega bratranca, ne bo mogel gledati njune sreče in si jo na skrivaj želeti. Prav tako, ne bi prenesel možnosti, da mu jo odpelje kateri od najetih delavcev. Ponovno je zaklel in se še bolj predal delu v nameri, da si s fizičnim naporom prežene postavno gospodinjo iz misli. Neuspešno.

Edward je končal z delom in se odpravil proti hiši. Ni še uspel prečkati dvorišča, ko je zagledal avto. Thomas in Deby sta se vračala. Zdaj se ni mogel umakniti. Videla sta ga. Počakal je, da je Thomas ustavil avto. Odprl je vrata in pograbil prvo škatlo s sedeža. Ni si mogel pomagati, skrivoma je poškilil k Deby. Ni izgubljala časa, odprla je druga vrata in še sama vzela škatlo s sedeža. Pustil je, da je šla pred njim. Mukotrpno je strmel v njeno zaobljeno zadnjico v ozkih jeans hlačah in se opomnil, naj ne hodi več za njo. Njeno ljubko, žensko pozibavanje z boki ga je vzburjalo bolj kot kaj drugega. Na kuhinjsko mizo je odložila svojo škatlo in si slekla jeans jakno ter jo odvrgla na prvi stol. Edward jo je posnemal in svojo škatlo odložil poleg. Še predno mu je uspelo oditi ven po novo škatlo, je opazil njene vabljivo okrogle prsi pod oprijeto bombažno majčko. Ugriznil se je v jezik, da ji ni česa rekel. Ljubi bog, kako ga je razvnemala. Ne bi bilo prav, da ji kar koli govori, saj je bila čisto pristojno oblečena. Ozka in oprijeta oblačila so se kot ulita podala njenemu omamnemu telesu. Ni kriva, da je njega to tako vznemirjalo. Ves namrščen je odšel ven. Dedek Hubert, ga je samo začudeno pogledal, ko sta se srečala na hodniku. Nekaj nerazumljivega mu je zamrmral in se lotil nove škatle. Ko so vnesli nakupljeno robo je s pladnja izmaknil pecivo nato pa smuknil ven in se lotil dela, a le zato, da bo čim dlje od nje.

Deby se je najprej lotila kuhanja kosila. Medtem, ko se je kuhalo je začela pospravljati nakupljeno robo. Vso hrano je razporedila po omaricah, hladilniku in shrambi. Čistila je zložila v pralnico in naročene stvari odnesla po sobah. Jack se je vrnil iz šole in se ji nemudoma pridružil v kuhinji. Veselo sta klepetala. Jack ji je z zanosom pripovedoval o svojem šolskem dnevu. Kasneje mu je ona morala poročati o svojem prvem nakupovanju in vtisu, ki ga je dobila o mestu. Njun smeh je zmotil Edward, ki je v dnevni sobi prevrnil pladenj s šalicami za kavo. Kosilo je bilo skoraj pripravljeno. Deby je že postavila mizo in vsak čas bi jim postregla, zato so bili vsi v dnevni sobi. Po nakupovanju si je Thomas zaželel kave, zato je Deby njemu in dedku postregla v dnevni sobi. Ni uspela pospraviti praznih šalic, zato je zdaj upala, da ni večje umazanije. Urno je stopila v dnevno sobo, da se prepriča.

»Oprosti, nisem zanalašč,« se je opravičeval Edward.

Prvič je opazila, da je tudi njemu lahko nelagodno. Zatrla je nasmešek, ki je pretil, da razkrije kako jo to zabava. »Vsakemu se lahko zgodi,« je mirno pripomnila in počepnila ob črepinjah. Urno jih je pobirala. Na njeno presenečenje je isto storil tudi Edward.

Skupaj sta čepela poleg mizice in metala razbite delce na pladenj. V nekem trenutku sta oba stegnila prste po isti črepinji. Njuni prsti so se dotaknili in oba sta urno povlekla roko nazaj. Presenečeno sta se spogledala. Čutila sta energijo, ki se je pretakala okoli njiju. Napetost se je lahko videla. Nekaj trenutkov sta se nemo opazovala, nato je Deby vstala.

»Grem po metlo in krpo,« je dodala in izginila v hodnik.

Edward je do konca pobral večje črepinje in se s pladnjem umaknil v kuhinjo.

Dedek in Thomas sta se spogledala. Dedek se je smehljal, Thomas ga je nejeverno gledal, nato se je namuznil: »Zanimivo.«

Edward se je hotel zamotiti. Svoje misli je moral speljati stran od svoje gospodinje. Ni se poznal. Še nikdar ga niso obsedale tako pohotne misli. Naslednji teden je pri sosedu, gospodu Urbantu, že tradicionalna, spomladanska veselica. Tam ne bo manjkalo zabave željnih žensk. Z eno od njih si bo potešil svojo moško potrebo. Samo dober teden mora zdržati. V upanju, da se bo zamotil, se je lotil popravila traktorja. Ni še dobro začel, ko mu je zdrsnil ključ in mu je roka omahnila med ostre, kovinske dele. Glasno je zaklel in povlekel krvavečo roko. Kri je lila. Pograbil je prvo krpo, ki jo je imel poleg in si zavil dlan. Z urnimi koraki se je napotil proti hiši. Še enkrat je zaklel, ker je ravno, ko je stopil na prvo stopnico, Deby odprla vrata. Pogleda je njegovo krvavečo roko in mu pridržala vrata, da je lahko vstopil. Na hodnik je odložila košaro z mokrim perilom in stopila za njim.

»Naj pogledam,« mu je ukazala.

»Lahko sam!« ji je zarenčal nazaj.

»Ne bodi otročji. V vrtcu smo morali opraviti precej zahteven tečaj prve pomoči. Usposobljena sem za nezgode,« mu je očitajoče povedala in povlekla roko, da si jo ogleda. Najprej je snela umazano krpo in mu hitro sprala kri s tekočo vodo. V naslednjem trenutku mu je na zevajočo in krvavečo rano položila brisačo. »Drži!« je rekla in začela odpirati omarico s prvo pomočjo.

Nejeverno jo je gledal, ko je vzela razkužilo, iglo in nit za šivanje. »Ne pretiravaj!« ji je zabrusil.

»Ne bom,« je rekla mirno.  »Sedi!« je ukazala in ga povlekla na rob banje. Roko mu je naslonila na umivalnik. Odstranila je brisačo in mu zlila nekaj razkužila na rano.

Ni pričakoval tako pekoče bolečine, zato je zasikal. Še sam je pogledal svojo rano in molčal. Očitno je res potreboval nekaj šivov. Rana je bila dolga in globoka.

Okoli rane je s hladilnim sprejem posprejala in mu omilila bolečino. Urno in spretno mu je s petimi šivi zaprla rano. Še enkrat je razkužila, nato potresla antibiotični prah ter povila. Ves ta čas nista spregovorila niti besedice.

»Naj ti pomagam, da si slečeš delavski kombinezon. Ves je umazan in zdaj tudi krvav,« je predlagala.

»Lahko sam,« je urno skočil na noge in sam začel z levo roko odpenjati zadrgo.

Ni ji ušlo, da z levico ni tako spreten, kot si je želel. Skomignila je z rameni: »Kakor želiš. Če si premisliš, povej.« Pospravila je zdravila in ga pustila samega v kopalnici.

Globoko je začel dihati. Ljubi bog, če bi se ga še enkrat dotaknila, bi ga razneslo. Kljub kljuvajoči bolečini je ves čas bil napol vzburjen. Ni smel tvegati in ji dovoliti, da mu pomaga sleči kombinezon, lahko bi opazila njegovo stanje. Še zmešalo se mu bo, je pomislil in v sebi zaklel, ker mu slačenje ni šlo od rok.

Edward je stopil k baru v dnevni sobi. Vzel je kozarček in ravno pograbil steklenico viskija, ko je Deby vstopila s pladnjem.

»Nikar. Alkohol ti bo samo poslabšal stvar. Kri bo hitreje stekla in bolečina se bo okrepila. Prinesla sem ti čaj in protibolečinske tablete. Pojej kos mesne pite, spij tableto in roko dvigni na naslonjalo kavča. Prinesla sem ti tudi led,« mu je resno pridigala.

»Si najpametnejša?« je stisnil skozi zobe, ko se je obrnil od bara k njej in se ji zazrl v obraz.

»Ne. Samo glede tvoje roke vem kaj govorim. Tudi brez alkohola, te bo začelo boleti. Ko se bo rana začela ohlajati, ti bo kljuvalo v roki in v glavi boš imel občutek, kot bi te nekdo s kladivom enakomerno udarjal po njej. To so dejstva, ti pa naredi po svoje,« je skomignila z rameni in odložila pladenj na mizico poleg kavča.

»Bom!« je zasikal.

»Mislila sem, da si odrasel in pameten moški. Mogoče sem se zmotila,« mu je rekla resno in se odpravila po perilo. Zdaj ga bo lahko obesila. Ni ji bilo več mar za nergajočega moškega v dnevni sobi. Pravzaprav, ni si želela, da bi ji bilo mar. Kadar koli sta bila blizu se je med njima iskrilo. Enkrat ga je ujela, kako strmi v njo. Ni ji ušel njegov strasten pogled, a ko je opazil, da ga gleda, se je njegov pogled spremenil v trdega in rahlo sovražnega. Očitno mu je bila všeč, tako, kot je bil on všeč njej. Za dobrobit cele družine in njene službe, bo bolje, če ne bosta prevečkrat skupaj. Razmerje z delodajalcem, bi lahko imelo katastrofalne posledice. Očitno sta se tega oba zavedala. Še dobro, da sta se, si je mislila.

Na vratih je naletela na dedka Huberta.

»Okoli traktorja je vse krvavo. Kaj se je zgodilo? Se je kdo poškodoval?« je prestrašeno vprašal.

»Edward si je porezal roko. Poskrbela sem zanj. Zašila sem mu rano in povila. Zdaj je v dnevni sobi in se obnaša kot razvajeni otrok,« je stvarno odgovorila in odšla po svojih opravkih.

Dedek Hubert se je samo nasmehnil in počasi stopil v hišo. Thomas je imel prav, ko je rekel, da bo vse skupaj še zanimivo, je pomislil.

Do večerje je bil Edward že pravi tečnež. Nergal je in se kregal z vsemi. Godilo ji je, ker je upošteval njen nasvet in si ni postregel z alkoholom. Pridno je pojedel pito in vzel dva tableta. Med večerjo se je kujal. Nihče mu ni več nič svetoval. Sploh se niso menili zanj. Večer je potekal, tako kot po navadi. Pogovarjali so se o delu, ki so ga opravili tisti dan in si naredili načrt za naslednjega. Moški so se umaknili v dnevno sobo,  Deby je pospravila krožnike in se za nekaj minut usedla z Jackom ob njegovi domači nalogi, ki mu je še ostala. Spet sta imela matematiko. Tokrat je Deby takoj opazila Edwarda, ki je prišel in se naslonil na podboj vrat. Radovedno ga je pogledala. Ostal je tiho, zato se je obrnila nazaj k Jacku. Ni se menila zanj. Z Jackom sta hitro končala. Fant je urno pospravil svoje zvezke in v upanju, da bo lahko gledal svojo priljubljeno nadaljevanko, zdirjal v dnevno sobo k dedku in očetu.

»Si kaj želel?« je prijazno vprašala Deby in se radovedno zazrla v molčečega Edwarda, ki se je še vedno naslanjal na podboj vrat.

»Pravzaprav sem,« je tiho rekel.

Očitno je bilo, da mu je nerodno.

»Kaj ti lahko postrežem?« se je trudila biti vljudna.

»Upal sem, da mi boš lahko nekaj pomagala,« je priznal.

»Seveda, se bom potrudila. Kaj potrebuješ?«

»Že včeraj bi moral plačati nekaj računov. Pozabil sem. Z levo roko bom težko to naredil. Thomas se ne spozna na računalnik. Bi lahko ti plačala račune po elektronski banki?« je s težavo izustil svojo prošnjo.

»Seveda. Saj mi boš pomagal?« se mu je nasmehnila.

Samo pokimal ji je in se odpravil proti svojemu kabinetu. Urno mu je sledila. Z roko ji je nakazal naj sede na njegov stol. Računalnik je bil prižgan in računi so stali na mizi. Očitno je poskušal sam urediti zadeve, a ko mu ni šlo, mu ni preostalo drugega, kot da prosi za pomoč. Cenila je trenutek njegove predaje in mu ni oteževala situacije. Sledila je njegovim navodilom in kmalu sta opravila z računi.

»Potrebuješ še kaj?« je vprašala.

»Ne. Hvala,« je bil prijazen.

»Prav. Naj ugasnem računalnik?« jo je še zanimalo.

»Lahko ga ugasneš.« Slonel je na robu mize in jo opazoval.

Tokrat  v njegovih očeh ni prebrala ničesar. Tudi iskrice nelagodja niso letele okoli. Počasi je vstala in se napotila ven.

»Kdo bi si mislil, da lahko normalno zdrživa skupaj v majhnem prostoru, sama?« ji je izletelo iz ust, ko je zapuščala kabinet.

»Kdo bi si mislil?« je potrdil njene besede, saj je vedel o čem govori. Gledal je v vrata, skozi katera je odšla. Nasmehnil se je. Očitno se ji je dozdevalo, zakaj se tako otročje obnaša v njeni družbi.

Edward je sedel na kavču in brez prave volje menjal televizijske kanale. Poškodovana roka ga je bolela. Držal jo je na naslonjalu kavča. Moral je priznati, da je imela Deby prav. Res ga je kljuvalo in od vsega ga je bolela glava. Nikdar ni bil pristaš protibolečinskih tablet, a zdaj je redno posegal po steklenički. Nejevoljno je opazoval neumne oddaje, ki so se menjavale na ekranu tako kot je on stiskal tipko za spreminjanje kanalov na daljinskem upravljalniku. Ni mu šlo v račun, da ne more nič delati. Še oblekel se je težko. Dedek in Thomas sta delala zunaj. Jack je bil v šoli. Skozi okno je lahko opazoval Deby, ki je urejala zelenjavni vrt. Zadovoljen je bil, da so jeseni vrt pognojili in ga je on pred kratkim preštihal. Zrl je skozi okno in takrat je opazil dva lončka rož na oknu dnevne sobe. Sploh ni vedel, kdaj jih je postavila tja in kje jih je dobila. Zadnje rože, ki jih je prejšnja gospodinja imela, so se posušile tik predno je Deby prišla. Malo se je ozrl po dnevni sobi. Priznal si je, da se v njihovi hiši čuti ženska prisotnost. Zdaj je opazil drobne stvari, ki jih lahko naredi samo ženska. Še vedno ni vedel ali je imela Deby kaj za bregom, ko se je odločila, da pride k njim. Zdela se mu je zadovoljna  s takim življenjem. Lepo je skrbela za hišo in za njih. Prvič je pomislil, da je celotna njena zgodba res tako preprosta. Nasmehnil se je, ko je z ramo poskusila odstraniti lase, ki so se ji izvili iz čopa. Ni ji uspelo, zato je pihnila, a tudi to ni prineslo trajnega uspeha. Na koncu je s prsti, umazanimi od zemlje, zataknila lase za uho. Bila je nadvse ljubka in spet je čutil, kako se njegova moškost prebuja. Zamižal je, da bi se umiril. Ni pomagalo. Spet se je zazrl skozi okno. Opazovati Deby je vsekakor bolj zanimivo od gledanja televizije, si je rekel in zastokal ob nelagodju v svojem mednožju. Zdaj je bil ves vzburjen, torej mu tudi misli ne morejo bolj škodovati, kot mu je že škodoval pogled na njo. Gledal je njen hrbet kako se zvija, ko je poskušala doseči plevel v oddaljenem kotu. Pomisli je, kako bi bilo, če bi se tako usločila pred njim, medtem, ko bi jo držal pred seboj, oprto na kolenih. Sanjal je o njenem dolgem in elegantnem vratu. Želel si je, da bi jo lahko poljubil, ji po vratu puščal mokro sled svojega jezika, ko bi se spuščal k vabljivemu, čvrstemu in ravno prav velikemu oprsju. Hrepenel je po njenih ustnicah. Tako rad bi se prepričal ali je tudi njen okus tako mamljivo sladek kot pogled na njen obraz. Izgubil se je v poželenju. Slišal je odpiranje vrat. Vedel je, da se Deby vrača v hišo. Videl jo je, ko je zapustila vrt. Ustavila se je in pobožala velikega psa, ki se je ves čas sukal okoli nje. Poznal je njen nenapisani urnik. Čas je bil, da naredi dopoldansko malico in začne kuhati kosilo. Najprej je zavila v kopalnico. Pokukala je k njemu in ga vprašala, če kaj potrebuje. Samo odkimal ji je. Ni upal spregovoriti, da ga glas ne bi izdal. Vsekakor ji ni mogel povedati, da bi potreboval njo. Opazil je, da si ni umila samo rok. Tudi umazanijo z obraza je sprala in njeni lasje so spet bili vsi trdno speti v čopu. Iz kuhinje je prihajalo pridušeno ropotanje pomešano s tiho glasbo. On se nikoli ne bi spomnil vključiti radijskega sprejemnika. Dokler je bila Thomasova žena Mary živa, je njihovo hišo vedno napolnjevala glasba. Mary je imel rad, bila je prijazna ženska z veliko energije. Venomer se je glasno smejala. Bila je dobra gospodinja, a spoznal je, da mu je Debyna prisotnost na ranču bolj všeč. Deby je delovala bolj milo, čeprav je hišo vodila s trdo roko. Thomas je podedoval nekaj malo zemlje, na kateri je stala stara in majhna hiša ter že trohno gospodarsko poslopje. V nevihti je strela udarila v poslopje, ki je zgorelo do tal. Tudi hiša je bila pošteno poškodovana. Na Green housu sta živela z dedkom sama, zato je predlagal, da se komaj poročena Thomas in Mary preselita k njima. Nista imela gospodinje in on sam še ni premišljeval o poroki. Zdaj so zemljo obdelovali kot del ranča. Pogorišče pa so spremenili v pašnik. Takrat so premišljevali, da bodo enkrat že začeli gradnjo nove hiše, a za zdaj se to še ni zgodilo, čeprav je Edward mesečno nakazoval denar od najema zemlje na Thomasov račun. Trenutno so bili vsi zadovoljni s takim načinom življenja. Na hodniku je zaznal senco, ki ga je predramila iz spominov. Deby je odšla zložiti perilo iz stroja. Medtem, ko se bo kosilo kuhalo bo obesila perilo. Spet jo bo lahko opazoval pri delu. Nasmehnil se je sam sebi, da, poznal je njen urnik. Obnašal se je kot dvanajstletnik, ki skrivaj opazuje svojo postavno učiteljico in sanjari o njej. Postal je pomilovanja vreden.

Edward je skočil pokonci in urno zgrabil za Debyno zapestje. Gledal jo je presenečeno. Po kosilu se je udobno namestil na kavč in začel gledati oddajo na Discoveryju.

»Zaspal si. Samo pokriti sem te hotela,« je prestrašeno rekla Deby in strmela v njegove prste na svojem zapestju.

»Oprosti. Prestrašila si me, jaz pa sem prestrašil tebe. Še enkrat oprosti,« se ji je nelagodno nasmehnil in spustil njeno roko. Sam si je še malo povlekel odejo višje. »Hvala. Zelo si pozorna.«

»Poklicna deformacija,« je rekla skozi smeh in se napotila ven.

»Kasneje bi lahko skupaj spila kavo. Malo družbe mi bo prav prišlo. Ne bom te ugriznil,« je predlagal Edward.

»Prav,« je rekla kratko in se nasmehnila.

Skozi okno jo je opazoval, ko je obešala že drugi pralni stroj perila. Veter ji je malo nagajal, a je uspešno obesila velike kose posteljnine. Nato se je nekaj minut igrala z njegovim psom. Metala mu je palico in vsakič ji je prinesel palico nazaj. Sproščeno se je smejala. Danes je bil prepozen, da bi se ji pridružil pri igri s psom, a jutri ji bo sledil takoj, ko bo vzela škaf s perilom. Pes bo sigurno ob njej in lahko bosta skupaj uživala v trenutkih spontane sprostitve. Še vedno se je smehljal, ko se je vrnila v hišo. Dokazal bo obema, da lahko uživata v družbi drug drugega. Neumno je bilo, da se jo je izogibal. Mogoče bosta razvila pravi odnos. Mogoče, bo odkril kaj o njej, kar bo pregnalo njegovo poželenje po njej. Kdo ve, kaj vse lahko odkrije? Mogoče, ji bo všeč in mogoče, bi se lahko zapletel z njo. Mogoče, …. Iz misli, ga je predramil zvok poltovornjaka, ki se je ustavil pred vhodom. Nejevoljno je vzdihnil. Tako si je želel popiti kavo v Debyni družbi, zdaj pa bo dobil obiske. V drugih okoliščinah bi bil vesel mladih kavbojev, ki jih je najemal za pomoč pri delu na ranču. Bili so prijetni fantje. Vsi delovni in z zdravim smislom za humor. Gledal jih je, kako se bližajo vhodnim vratom. Prej nikoli ni opazil kako presneto postavni so. Kot bi stopili z reklame za Marlboro. Glasno je pozvonilo. Deby je urno stopila odpret vrata. Vmes je pogledala k Edwardu. Samo neumno jo je gledal. Ni hotel razkriti, da ve, kdo je prišel. Če bi povedal, bi vedela, da rad kuka skozi okno in lahko bi dojela, da tudi njo opazuje, ko se smuka okoli hiše. V mislih se je ponovno zahvalil dedku, da je sezidal hišo tako, da okna v dnevni sobi gledajo na dva konca, na vhod in na vrt ob hiši. Potrudil se je in vljudno vstal. Slišal je predstavljanje v hodniku. Zaškrtal je z zobmi, saj je bila Deby nadvse vljudna s prišleki. Vedel je, da ji je vsak stisnil dlan. Hudimana, ti fantje, so bili po letih bliže Deby, kot ji je bil on s svojimi osemintridesetimi. Sedem let res ni veliko, a kaj, ko ni vedel, kako na to gleda Deby. Spet se je oštel. Le kaj mu je bilo? Saj se je odločil, da ne bo zapeljal svoje gospodinje, samo prijateljstvo je hotel. Tiho ljubosumje, mu je takoj sporočilo, naj se ne slepi.

Fantje, za katere je zdaj spoznal, da so že zdavnaj prerastli ta izraz, so glasno vstopili v dnevno sobo. Deby jim je sledila. Brez besed je zložila odejo, da bi se moški lahko normalno posedli.

»Skuhala bom kavo,« je rekla prijazno in izginila v kuhinjo.

Vsi so občudujoče strmeli za njo.

»Torej, si končno dobil novo gospodinjo?« je vprašal Frank.

»Ja. Potrebovali smo novo gospodinjo in tako sem najel Deby,« je stvarno odgovoril Edward.

»Zasedena?« je tiho šepnil Andy.

»Prste stran od nje!« je zarenčal Edward in jih vse štiri resno premeril s pogledom.

Samo zasmejali so se in naredili nedolžne obraze.

»Tvoja?« je zanimalo Nathana.

»Mogoče,« je zasikal Edward.

»Torej je še vse odprto,« se je nasmehnil Lester.

Edward jih je samo grdo pogledal in ponovno tiho zasikal: »Prste proč!« Glasneje in bolj prijazno je začel pogovor: »Naslednji teden bi začeli z delom na polju. Upam, da boste vsi prosti in boste lahko prišli k meni,« Bal se je, da bi Deby lahko slišala kaj od njihovega začetnega pogovora. V kolikor bodo tiho, bo posumila, da šepetajo in spet bo v nelagodni  situaciji. Na njegovo srečo, možje niso bili neumni in so takoj sprejeli pogovor.

Deby jim je postregla kavo in na mizo položila krožnik z domačimi keksi z marmelado, ki jih je spekla zjutraj.

»Ti ne boš spila kave z nami?« jo je vprašal Lester.

»Nisem vas hotela motiti,« je preprosto odgovorila.

»Nič ne motiš,« so gostje odgovorili v en glas.

Deby je pogledala Edwarda.

»Prosim, pridruži nam se. Če se ne motim, sva imela kavo v načrtu, še predno so tile prispeli,« se ji je Edward nasmehnil.

Debi je iz kuhinje prinesla svojo skodelico in sedla na kavč med Edwarda in Nathana.

Moški so si postregli s keksi in kavo. Niso jo mogli prehvaliti.

»So resni ali se samo prilizujejo? Če sem prav razumela, delajo zate in v prihodnje jih bom morala velikokrat nahraniti,« se je zasmejala Deby in vprašujoče pogledala Edwarda.

»Lepa, pametna in očitno zna kuhati. Edward, tokrat ti je padla sekira v med,« se je zakrohotal Lester.

Edward je uspel samo pokimati v potrditev vseh trditev. Nagajivo se je nasmehnil Deby in ji tiho svetoval: »Drži jih na kratko in ne nasedaj njihovim sladkim besedam.«

Vsi so se zakrohotali.

»V soboto je spomladanska veselica pri Urbantu. Boš ti povabil Deby ali jo lahko kdo od nas?« je Andy vprašal Edwarda.

»Nič še nismo govorili o veselici. V kolikor si bo Deby želela iti jo bom jaz peljal,« je strogo rekel Edward. Njegov glas jim je jasno sporočal, da ne bo trpel nobenih igric.

»Prav, šef!« se je zarežal Andy, nato pa bolj vljudno nadaljeval, »Deby moraš priti na veselico. Vedno je živahno in zabavno. Vsi bomo tam. Ne bo ti dolgčas.«

»V kolikor se odločim in pridem, bom vesela vaše družbe,« je rekla prijazno. Ni si upala pogledati Edwarda. Iz njej neznanega razloga je ob omembi veselice postal tog in neprijazen. Počasi je vstala in pobrala prazne skodelice. »Žal vas moram zapustiti, delo me čaka,« je rekla in izginila v kuhinjo. V naslednjem hipu je v hišo prihrumel Jack. Veselo je pozdravil moške v dnevni sobi, nato pa ves poklapan sedel s kupom knjig za kuhinjsko mizo.

»Kaj imava danes?« ga je veselo vprašala Deby in pred njega postavila krožnik s keksi in kozarec soka.

Hvaležno jo je pogledal, vzel keks in s polnimi usti nesrečno izdavil: »Geografijo.«

Deby je končevala večerjo in se prek rame učila z Jackom. Edward je tiho pristopil v kuhinjo in sedel k Jacku za mizo. Svojo ranjeno roko je položil na mizo in si še sam postregel s keksom.

»Bojim se, da ne morem več,« je potarnal Jack in proseče pogledal Deby.

»Mislim, da si dovolj naredil. Bi pripravil krožnike?« se mu je nasmehnila.

Jack je kot torpedo zaprl zvezek in skočil od mize. Vse svoje stvari je pograbil in stekel iz kuhinje. »Takoj bom nazaj, da pogrnem mizo!« je zavpil čez ramo.

»Je vse v redu?« je prijazno vprašal Edward.

»Ja,« mu je odvrnila Deby in ga vprašujoče pogledala. Ni ji bilo čisto jasno kaj jo sprašuje.

»Res? Spraševal sem se, če nisem bil preveč grob, ko smo se pogovarjali o veselici. Vsako leto se je udeležimo vsi. Celo dedek in Jack,« je priznal o čem jo je spraševal.

Samo začudeno ga je pogledala, še vedno ji ni bilo jasno, kje je problem.

»Si želiš iti?« jo je spet vprašal.

»Če greste vsi, zakaj pa ne. To bo nekaj novega zame. Ne vem, v čem vidiš problem? Glej, če nočeš, da bi šla, pač ne bom šla,« je iskreno rekla in se naslonila na kuhinjski pult.

»Ni stvar v tem,« je rekel hitro.

»V čem pa?« jo je zanimalo.

»Mogoče si želiš, da bi te kdo od fantov spremljal?« je le izdavil.

»Če sem prav dojela, bodo fantje tam. Kaj ni vseeno s kom grem?« je rekla še vedno ne vedoč kaj muči Edwarda.

»No, saj veš. Mogoče ti je pa kdo on njih všeč in bi raje videla, da te on pelje? Kot vrsta zmenka?« je rekel previdno.

Nejeverno ga je pogledala. »Ne želim si ljubezenskih zapletov. Ne potrebujem zmenka. Tvoji možje so prijetni in zabavni, a so samo to. Prav tako ne bi rada ovirala vaju s Thomasom pri privatnem življenju. Najbolje bo, če bosta dedek in Jack moja spremljevalca,« se mu je zdaj že prijazno nasmehnila.

Vrnil ji je nasmeh, res, da bolj kisel, a vseeno nasmeh: »Prav, potem gremo skupaj.«

V kuhinjo je prihrumel Jack in iz omare vzel krožnike. Edward jo je še enkrat pogledal, nato pa odšel v dnevno sobo.

Deby je v postelji brala knjigo, ko je nekaj grdo zaropotalo v kopalnici. Urno je skočila na noge in stopila na hodnik. Približala se je kopalničnim vratom in dvakrat potrkala: »Si v redu? Ti pomagam?«

»V redu sem. Ne potrebujem pomoči. Vrni se v svojo sobo. Lahko noč!« je strogo zavpil Edward z druge strani vrat.

»Pusti bom jaz pospravila, ko boš končal,« je vztrajala pri svojem.

»Nikoli ne poslušaš?« se je naprej hudoval. Nato je zaslišala še kletvico in novo ropotanje.

»Edward?« je s strahom vprašala.

»Oh, vstopi,« je bevsknil.

Previdno je odprla vrata. Edward je stal na sred kopalnice z brisačo okoli bokov, z drugo si je brisal poškodovano roko.

»Zmočil si prevezo,« je stvarno ugotovila. »Obleci se, ko poberem stvari, ki so popadale, ti bom prišla previti roko. S pogledom ga je samo oplazila, osredotočila se je na polomljene kotne poličke v tuš kabini.  Ni si upala privoščiti podrobnega pogleda na pol golega Edwarda.

Urno je stopil mimo nje. Poškodovano roko je držal na prsih, z drugo je pograbil svoje obleke. Njegov skremženi obraz je izražal bolečino.

Pobrala je stekleničke tekočega mila in šampona. Ugotovila je, da so se poličke samo snele in ne zlomile. Previdno jih je zataknila nazaj in zložila vse kar je padlo nazaj na svoje mesto. Odhitela je v spodnjo kopalnico po nov povoj in antibiotičen prah. Spotoma je vzela še kozarec vode in protibolečinske tablete. Potrkala je na Edwardova vrata. Počakala je, da se je oglasil in ji dovolil naprej, nato je vstopila. Bilo ji je rahlo nerodno. Še nikoli ni bila v Edwardovi spalnici, ko je bil tam tudi on. Sedel je na postelji. Oblečene je imel samo boksarice in dolgo majico. Šele takrat se je spomnila, da je tudi sama oblečena za spanje. Na sebi je imela modro bombažno pižamo  s kupom roza metuljčkov. Počutila se je neumno. Stopila je bližje. Nehote je morala stopiti med njegova kolena. Previdno je odvezala mokro prevezo in jo odvrgla na tla. Rana je bila rahlo rdeča, ampak ni kazalo, da bi bila vneta.

»Dobro se celi,« je tiho rekla in mu potresla še malo antibiotika na rano. Previdno mu je povila roko. Nato se je spomnila na vodo in tablete, ki jih je odložila na nočno omarico. Z roko mu je pokazala na tablete: »Spij eno, boš lažje spal. Lahko noč,« je rekla vljudno in s tal pobrala prevezo. Hitro je zapustila njegovo sobo. Prevezo je vrgla v kopalnico ter pohitela v svojo sobo. Šele, ko je bila varno za vrati je začela dihati. Edward je imel prav. Vsaj enkrat bi ga lahko ubogala in se brigala zase. Lepo je rekel, da ne potrebuje njene pomoči. Le zakaj je vztrajala? Zdaj ga je prvič videla brez majice. Dokler bo živa, ne bo pozabila njegovega prsnega koša in čvrstih trebušnih mišic. Ni ji bilo dovolj, da jo že oblečen tako strahovito privlači, ne, zdaj je lahko njena domišljija delala naprej.  Nejevoljna in jezna nase je ugasnila luč in legla v posteljo.

Edward je tiho zaklel, ko je Deby končno zaprla vrata svoje sobe. Je moral biti tako neroden? Med tuširanjem so mu misli ušle k njej. Ni bil zbran in spodrsnilo mu je. Sreča, da ni padel in se še kako huje poškodoval. Nikdar ni bil neroden, zdaj pa so se nesreče kar vrstile. Spraševal se je v čem spi in hitro je dobil odgovor. Pa ne samo enega. Zdaj je vedel, da se mu je zdela privlačna ne glede na to kaj je imela oblečeno. Presneta ženska bi ga vzburila tudi, če bi oblekla njegov zamazani kombinezon.  Popil je dve tableti proti bolečinam in počasi legel. Roka ga je neznosno bolela. Nihče mu ni kriv, da je z ranjeno roko udaril po nesrečnem stojalu. Zastrmel se je v temo za oknom. Globoko je vdihnil. Še ena noč v kateri bo zelo slabo spal. Vprašal se je ali Deby že spi? Samo pomislil je na njo, že se je njegova moškost začela prebujati. Zastokal je. Še sreča, da se ni osmešil medtem, ko mu je previjala dlan. Stala je tako blizu. Kaj blizu, stala je med njegovimi koleni. Ves čas se je kontroliral. Prepustil se je bolečini in upal, da bo to vplivalo na njegovo moškost. Ni si zaupal, zato je ves čas mislil na traktor, našteval je vse dele in delčke, ki se jih je spomnil, nato je prešteval svojo živino in delal načrte za prihodnja dela na polju, celo poštevanko je enkrat dal skozi. Ni upal dihati, saj je njena koža omamno dišala na cvetlice. Še zdaj jo je lahko vohal. Ni uporabljala parfumov, a poznal je vonj njenega tekočega mila. Zelo nežen vonj, a vseeno dovolj močan, da mu je ostal v nosu.

Edward je že pol ure strmel v temo. Vmes je moral zaspati. Mogoče bi bilo bolje, če ne bi. Seveda je sanjal o njej. O njeni mehki koži in dišečih laseh, ki so se usipali po blazini, njegovi blazini. Slišal je odpiranje njenih vrat. Slišal je vodo v kopalnici in tiho zastokal. Vse je potihnilo, očitno je šla v kuhinjo. Počasi je vstal in se odpravil v kopalnico. Že na stopnišču je začutil poživljajoči vonj kave. Tiho je vstopil v kuhinjo in ji zaželel dobro jutro.

»Dobro jutro. Ni ti treba tako zgodaj vstajati,« mu je odvrnila z nasmehom.

»Navajen sem te ure in neumno se mi zdi ležati buden v postelji,« ji je stvarno odgovoril. Stopil je mimo nje in vzel šalico za kavo.

»Pusti ti bom jaz nalila,« je rekla, ko je odložila mleko na pladenj, ki ga je pripravila za dedka in Thomasa.

»Saj lahko sam. Nisem invalid!« se ni pustil.

»Nisi invalid, samo z levo roko nisi tako spreten,« mu je ogovorila in dvignila pladenj. »Takoj bom nazaj, samo kavo odnesem,« je rekla predno je izginila iz kuhinje.

Previdno je vzel vrč s kavo in si natočil. Ni ji mogel oporekati, res je bil nespreten z levico. Sreča, da so imeli več kot dvajset skodelic za kavo, zato se tiste, ki jih je razbil niso tako poznale. Vseeno ni želel delati še več škode, sploh, če bi kasneje ona morala brisati razlito tekočino.

Ko se je Deby vrnila v kuhinjo je našla Edwarda za kuhinjsko mizo. Pij je svojo kavo in tudi njej je nalil. Na ranjeni roki je držal vrečko ledu.

»Te zelo boli? Si se sinoči udaril v rano?« je resno vprašala.

»Ja, s to roko sem zadel stojalo, ko mi je spodrsnilo. Zdaj sem že bolje,« je priznal. Pokazal je na njeno šalico kave: »Sedi malo, tudi ti lahko v miru spiješ kavo. Dedek in Thomas, bosta pozna za zajtrk. Zdaj imata več dela, ko še mene nadomeščata.«

»To že, a Jacka šolski kombi ne bo čakal. Vseeno bom spila kavo,« se mu je nasmehnila in sedla za mizo.

»Opazil sem, da si postavila viseče police nazaj. Hvala,« je poskušal normalno kramljati z njo.

»Malenkost. Saj sem ti povedala, da sem dolga leta živela sama z dedkom. Veliko stvari sem morala sama delati.  Marsikaj znam,« mu je razložila.

»Si zadovoljna s službo?« jo je presenetil z vprašanjem.

»Seveda,« je prikimala.

»Pridna si, hitra si, sposobna si, a vseeno delaš od jutra do večera. Jaz sem nadvse zadovoljen in srečen, da te imamo. Vseeno se sprašujem, če si ti srečna,« je priznal kar ga muči.

»Všeč mi je tukaj. Ni mi težko delati. Mogoče je na začetku bilo malo več dela, ker je bilo treba vse počistiti in sem se še privajala. Lepo ste skrbeli za hišo, ne razumi narobe. Samo so stvari, ki se jih moški ne spomnite počistiti. Zdaj mi samo ostane, da vzdržujem čistočo. Delo si porazdelim in mi je čisto v redu,« je poskušala odgovoriti.

»Pa si srečna?« je ponovil vprašanje.

»Sem,« je rekla in pokimala. »Nikoli nisem preveč marala mesta. Hrup in hitro življenje nista ravno zame. Nikoli nisem bila zapečkarica, a verjamem, da še zelo, zelo dolgo ne bom pogrešala zabav, diskotek in kupa lažnih prijateljev.«

Samo pokimal ji je. Ni vedel kaj bi rekel. Še to ni vedel, kaj bi si mislil. Na srečo, mu ni bilo treba ničesar povedati, saj je Deby nadaljevala pogovor.

»Te lahko nekaj prosim?« je previdno začela novo temo.

»Seveda, reci,« je jo pogledal s pričakovanjem.

»Premišljevala sem. Bi mi lahko na nekaj dni odstopil več mleka? Rada bi delala svoje kislo mleko in sir. Toliko sem bila predrzna in sem zadnjič kupila sredstvo za sirjenje,« je zadržano povedala. Že nekaj časa je o tem premišljevala, a ga ni upala vprašati, saj je bil večino časa nedostopen in nergav.

Nasmehnil se ji je. »Seveda. Tudi sam sem že premišljeval o siru. Nisem te hotel še s tem obremenjevati. Thomasova žena je delala sir. Prav pogrešam ga že.«

»Super,« mu je vrnila nasmeh.

»Kaj, ko bi takoj šel in naročil Thomasu, da odlije nekaj mleka?« je radostno čakal njen odziv.

Oči so ji zažarele, ko mu je prikimala.

Oba sta istočasno vstala. Deby je iz shrambe vzela dve kangli za mleko in mu ju izročila.

»Bi lahko po zajtrku šla na tvoj računalnik in pogledala kaj piše o sirjenju? Na steklenici je sicer navodilo, a vedno je dobro vedeti kaj pravijo ljudje, ki se s stvarjo, ki te zanima ukvarjajo,« je prijazno vprašala.

»Seveda. Vedno lahko uporabiš moj računalnik, ni ti treba spraševati,« ji je odvrnil in se odpravil v hlev.

Deby se je navdušena s svojim uspehom,  da je pregovorila Edwarda, vrgla v pripravljanje zajtrka.

»Thomas ti bo prinesel kangli z mlekom,« je rekel Edward, ko se je vrnil v kuhinjo. Nalil si je še malo kave in sedel nazaj za mizo.

»Hvala,« mu je rekla in se nasmehnila.

»V shrambi bi moralo biti vse kar potrebuješ za izdelavo sira. Mislim, da smo vse spravili v tisti leseni zaboj v kotu,« je navdušeno govoril Edward in se resnično veselil. Res je ljubil domači sir. Seveda pa ga je najbolj razveselilo dejstvo, da se je Deby resnično vživela v njihovo življenje. Počasi je postajala prava kmečka gospodinja. Nepričakovano mu je šinilo skozi glavo, da bi bila nadvse primerna žena. Ustrašil se je svojih misli. Deby je pripravljala zajtrk in ni se menila zanj. Lahko jo je opazoval. Misli so se mu počasi umirile. Ponovno je pomislil na Deby, kot svojo ženo. Tokrat ni občutil strahu. Zakaj pa ne? Si je rekel. Bila je privlačna, vzburjala je njegovo strast, vživela se je v njihovo življenje, zatrdila je, da je srečna s takim življenjem. Dedek ga je pametno opozoril na možnost, da si najde tukaj moža. Zakaj to ne bi bil on? Spomnil se je, da mu je rekla, da se ne namerava poročiti. Zdaj se je začel spraševati, zakaj ne? V glavi je previdno sestavljal vprašanje, da jo povpraša o tem. Ravno, ko je oblikoval stavek, ga je ogovorila.

»Bi šel ti zbuditi Jacka ali naj grem jaz? Pozno je že, ne morem dovoliti, da bi zamudil šolski kombi,« je rekla in na mizo postavila krožnik in kozarec mleka za Jacka.

»Bom šel jaz,« je rekel rahlo nejevoljno in vstal. S pogovorom na temo poroke bo moral še malo počakati. Zdaj ni bil primeren čas, saj se take stvari ni mogel pomeniti v eni minuti ali v Jackovi navzočnosti.

Edward je bil že nekaj dni na trnih. Bolj je premišljeval o Deby, bolj je bil prepričan, da bo odlična žena zanj. Problem je bil, ker nikakor ni dobil priložnosti, da bi načel pogovor o poroki. Zavedal se je, da je ne sme kar zaprositi za roko. Najprej mora ugotoviti zakaj se je odločila, da se ne bo poročila. Potem se ji mora približati kot se moški približa ženski. Dozdevalo se mu je, da ni čisto ravnodušna do njega, a prepričan ni bil. Če bi se prepustila strasti, bi jo kasneje lažje zaprosil za roko. Ni smel biti neučakan in ne napadalen. Trudil se je in bil prijazen. Zaradi roke je bil nekoristen za delo na ranču. Večino časa je prebil v njeni družbi. Odločil se je, da bo najbolje, če bosta najprej dobra prijatelja. Mogoče, če se bosta bolje spoznala, bo lažje sprejela življenje z njim. Misel na poroko ga je obsedala enako kot so ga obsedale skrite strasti. Ni in ni se mogel domisliti prave taktike. Med njima je še vedno obstajal tanek, nepremostljiv zid. Spoštljivo se je vedla in mu dajala vedeti, da je njen delodajalec. Počasi sta napredovala in iz dneva v dan postajala boljša prijatelja. Zanj še vedno prepočasi.

Deby je res uživala v novem življenju. Delo ji je bilo v veselje. Moški se niso vmešavali v njeno vodenje gospodinjstva, še več, spoštovali so njeno delo in niso packali povsod po hiši, ter skrbeli, da ni pospravljala za njimi po nepotrebnem. Tudi učenje z Jackom ji je postala zanimiva stalnica. Deček je bil inteligenten in je pozorno spremljal vse kar mu je govorila. Celo Edward je postal znosen. Ni vedela, zakaj se je odločil, da bo prijazen z njo. A njegov prijateljski odnos ji je godil. Njegovo začetno držanje je pripisovala predvsem nezaupanju v njene sposobnosti. Napetost med njima je večinoma popustila. Iz dneva v dan ji je bil bolj všeč. Veliko se je zadrževal ob njej in zdaj je lažje prenašala njegovo bližino. Še vedno ji je buril domišljijo. Neverjetno jo je privlačil. Ni vedela zakaj ali kako, a nekako lažje je krotila svoje občutke. Zavedala se je, da je njen delodajalec, zato se je poskušala držati poslovnega odnosa, za katerega je morala priznati, da je postajal vse bolj in bolj prijateljski.

Edward se je živčno prestopal po dnevni sobi. Dedek in Jack sta mirno sedela pred televizijskim ekranom. Zaslišal je korake, ki so hiteli po stopnicah. Vedel je, da prihaja Deby. Torej čakajo samo še Thomasa. Odhajali so na vsakoletno spomladansko veselico. Že nekaj dni ni niti pomislil na zabave željne ženske, ki bodo na veselici.  Nehal se je slepiti. Z nobeno drugo ne bo odšel in si potešil sle, ki mu je že meglila razum. Prvič, nobena se mu ne bi zdela dovolj poželjiva, da bi jo hotel imeti. Drugič, če hoče dobiti svojo gospodinjo, ji mora dokazati, da resno misli z njo. Mešani občutki so ga razžirali. Ravno se je obrnil in hotel zakorakati proti vratom, ko je vstopila. Nezavedno je rahlo odprl usta. Prisili se je, da jih je zaprl. Ni bil pripravljen na to, kar je videl. Oblekla je ozko jeans krilo, ki ji je segalo skoraj do kolen in razkrilo lepo oblikovane noge. Obula je pol škornje s srednje visoko peto. Čez modro, ukrojeno srajco s precej drznim dekoltejem je oblekla jeans jakno.  Svoje dolge lase je pustila razpete in so ji gladko padali po hrbtu. Diskretno se je našminkala, a je vseeno poudarila svoje modre oči.

»Kako si lepa!« je radostno vzkliknil Jack in urno vstal s kavča.

»Hvala,« mu je prijazno zahvalila in rahlo zardela.

»Sem primerno oblečena ali bi se morala preobleči?« je vprašala in pogledala Edwarda.

»Čisto primerno si oblečena. Priznam, da bi bilo pametno s seboj vzeti puško, kajti grozi nam nevarnost, da nam te kakšen kavboj ukrade,« je resno odgovoril Edward.

Dedek in Jack sta se samo zasmejala. Deby pa je še malo zardela. Jezna nase, ker je zardevala, kar se ji ni zgodilo že zelo dolgo, je le izdavila: »Če se ne motim, je to kompliment. Hvala.«

Edward se ji je samo priklonil.

»Če smo vsi, lahko gremo,« je z vrat rekel Thomas. »Deby, prelepa si,« je dodal, ko se je Deby obrnila proti njemu.

Dedek je ugasnil televizijo in odpravili so se. Zaradi roke, je Edward moral volan prepustiti Thomasu. Dedek je sedel naprej. Jack se je kot najmlajši ponudil, da bo sedel v sredini. Tako Edward kot Deby, sta mu po tihem bila hvaležna. Vsakega od njiju je mučilo vznemirjenje in poželenje, kar sta uspešno prikrila.

Po dvajsetih minutah vožnje so prispeli. Na dovozu pred Urbantovo hišo se je že trlo vozil. Na velikem travniku ob gospodarskem poslopju sta stala velik, za to priložnost postavljen, oder ter z deskami položeno improvizirano plesišče. Glasbeniki so že veselo igrali, nekaj zabave željnih parov se je vrtelo v hitrem ritmu country melodije. Okoli plesišča so postavili lesene klopi. Obiskovalci so se razporedili, nekateri okoli stojnic s pijačo in hrano, drugi okoli klopi in plesišča.

»Jaz grem poiskat svojo družbo.« Jim je povedal dedek in z roko pokazal na klop, kjer je sedelo nekaj njegovih vrstnikov.

»Tam sta Eliah in Timy, se vidimo kasneje,« je zaklical Jack in stekel k gruči fantov.

»Vidim, da se Susan dolgočasi v Johnovi družbi. Rešit jo grem,« je svoje navrgel Thomas in odšel.

Lester je opazil Edwarda in Deby in jima pomahal, naj pridete bližje. Deby se je nasmehnila tej njegovi gesti in vprašujoče pogledala Edwarda: »Nočem ti biti v napoto, pridružila se bom tvojim delavcem.« Želela si je Edwardove bližine in bilo jo je strah njegove bližine. V njej je vse trepetalo. Vedela je, da je to odziv na njegovo pojavo. V oprijetih kavbojkah in modri karirasti srajci ter jeans jakni je bil tako presneto postaven. Sveže umiti lasje, ki so že potrebovali striženje, so se mu kodrali ob ovratniku in jo vabili, da se s prsti sprehodi skozi njih.

»Nisi mi v napoto,« je tiho rekel in malo pomolčal. »Moram te vprašati,« je začel.

Pričakujoče ga je gledala, zato mu je vprašanje šlo še težje z jezika. Vsak njegov živec in vsaka celica, vse v njem, se je zavedalo njene bližine. Hrepenenje po njej ga je že fizično bolelo. Globoko je vdahnil in previdno izdavil svoje vprašanje: »Si želiš zmenek s kom od njih?«

»Mislim, da sem ti povedala, da si ga ne želim. V čem je problem?« je odvrnila mirno.

»Vsi normalni moški tukaj, te bodo hoteli osvojiti. Lahko te prepustim, da se sama odločiš in ukvarjaš z njimi, lahko pa ti pomagam in nakažem, da si moja. Edino tako, te bodo pustili pri miru. Kaj si želiš?« je na videz lahkotno povedal.

»Raje bi videla, da me pustijo pri miru. Samo, s tem lahko tebi uničim zabavo,« je iskreno priznala.

»Nimam punce in trenutno me nobena od žensk tukaj ne zanima. Ne bo mi težko skrbeti zate,« je nadaljeval lahkotno. V sebi pa je krotil strah, da bi ga zavrnila.

»Potem ti bom nadvse hvaležna,« se je zasmejala in ga prijela pod roko.

Skupaj sta se odpravila proti Lesterju in družbi, ki ju je opazovala.

»Smo se že ustrašili, da jo boš odpeljal nazaj domov,« se je zakrohotal moški, ki ga Deby ni poznala.

»Upravičeno bi to lahko storil,« je samozavestno odvrnil Edward in spustil roko, okoli katere se ga je Deby spoštljivo držala. S prsti je poiskal njeno dlan ter prepletel svoje prste z njenimi. Gesta je prisotnim povedala vse.

Nathan se je ponudil, da jima prinese pijačo, kar sta oba veselo sprejela.

»Pridi, bova zaplesala,« je šepnil Edward.

»Nisem vešča takih plesov,« mu je tiho odvrnila Deby.

»Ne skrbi, tudi jaz s povito dlanjo ne bom plesal, kot znam. Počasi se bova zavrtela. Saj slišiš, da je bolj počasen ples,« jo je skušal potolažiti in jo pri tem že vlekel proti plesišču.

Ubogljivo mu je sledila. Opazila je radovedne poglede, ki so ju spremljali odkar sta prišla. Edward jo je potegnil v svoj objem in se počasi začel vrteti po plesišču.

»Vidiš, čisto dobro nama gre,« je rekel skozi smeh.

»Ja,« je tiho dahnila. V resnici je rada plesala in zdaj je prav uživala v njegovem objemu. Bala se je edino, da bi on lahko čutil drget njenega razburjenega telesa. Njeno telo se je po svoji volji odzivalo na njegovo bližino. »Bi rekla, da vsi strmijo v naju,« je šepnila in se nelagodno nasmehnila.

Njuna obraza sta bila precej blizu in odločila se je, da je bolje, da malo kramljata, kot, da se prepusti svojim pregrešnim željam.

»Nova si tukaj, normalno, da te vsi hočejo videti. Poleg tega, res si lepa in deluješ krhko, kar jim samo še bolj poraja vprašanja,« ji je nežno odgovoril in jo privil še bližje k sebi.

»Kakšna vprašanja?« ji je izletelo iz ust, še predno bi lahko pomislila. »Oh, mislijo, da sva skupaj. Upam, da me ne bo katera od žensk še zlasala,« je hitro dodala, ko so možgani končno dojeli pomen njegovih besed.

»Ja, predvidevajo, da sva skupaj. Saj sva se dogovorila, da se bova tako obnašala. Za oba je lažje. Mene ne moti, da mi zavidajo tako punco kot si ti. Rekel sem ti, da me nobena ženska tukaj ne zanima, zato ni nevarnosti, da bi se katera spravila nate,« ji je razložil.

Ni mu utegnila odgovoriti.  Melodija se je izpela in Lester se je pojavil ob njej.

»Posodi mi Deby za en ples. Takoj ti jo vrnem,« se je smehljal Lester in se že polastil njene dlani. Začenjal se je hitrejši ples. Edward je skril svojo nejevoljo.  Nemočen je bil, ni dobil priložnosti, da bi kar koli lahko spremenil. Lester je odplesal z Deby, ki se je po prvem šoku sprostila in nasmehnila. Urno je stopil s plesišča proti družbi, ki je zvedavo opazovala dogajanje na plesišču. Vmes ga je ustavila postavna črnolaska in ga povabila na ples, a jo je zavrnil. Nekaj trenutkov se je skušal spomniti njenega imena. Alice ali Arabell, konec koncev ni bilo pomembno. Lansko leto jo je odpeljal v temo in se z njo zabaval v senu, a to je bilo tako daleč stran. Za sigurno  pa je vedel, da si letos ne želi nje. Ne nje, ne katere koli druge, razen svoje gospodinje.

Pristopil je k svojim prijateljem in se trudil odmisliti, da Deby pleše z drugim.

Še dolgo so se zabavali ob čudovitih ritmih neumornega orkestra. Lester je ob koncu pesmi pripeljal Deby nazaj in zvesto se je postavila ob Edwarda. Edwardu je godilo, da je vseeno predano vztrajala ob njem. Rahlo jo je objel prek rame in jo kratko poljubil na ustnice. Zavoljo drugih, si je razlagal. Poznal je te ljudi. Vedel je, česar Deby ni. Vsem je dal vedeti, da je njegova. Vsi so vedeli, da živi na njegovem ranču. V očeh teh ljudi je bilo že vse dogovorjeno, samo vprašanje časa je bilo kdaj bo uradna poroka. V prihodnjih dneh je pričakoval nenapovedane obiske radovednih sosed. Čeprav je bil moški, je vedel veliko o njihovi dobro informirani mreži polni taktik. Ni maral, da se ljudje vmešavajo v njegovo življenje, a tokrat jim bo pogledal skozi prste. Ko bo enkrat osvojil Deby, mu bodo ravno te opravljivke pomagale, da jo prepriča v poroko. Zadovoljen, da jo ima ob sebi in da se obnaša kot bi bila že njegova, se je sproščeno pogovarjal s kolegi. Tudi Deby se je dobro znašla v pogovoru z njimi. Opazil je, da ji njihove teme, ki so se v veliki večini vrtele okoli rančev, dela in živine, ne zdijo dolgočasne. Ne glede ne njene napore, da jih zavrne, so se njegovi prijatelji odločili, da bo vsak od njih zaplesal z njo. Ob smehu so mu sporočili, da jo on ima le ob počasnejših ritmih, saj so ga prepričali, da lahko s poškodovano roko pleše le počasne pesmi. Še dvakrat se je uspel zavrteti z njo. Vsakič je trpel, saj jo je lahko objel tesneje. Ob tem je zaznal njen omamni vonj in gibko telo. Želel si je veliko več, a za zdaj se je moral zadovoljiti s tem. Kmalu si je rekel in upal, da ima prav.

Okoli dveh zjutraj so se poslovili. Jack je bil že precej zaspan, v avtu je naslonil glavo na Deby in hitro utonil v spanec. Edward ga je v temi opazoval in si želel, da bi lahko tudi sam naslonil glavo k Deby. Thomas je moral Jacka odnesti v posteljo. Vsi so se odpravili proti spalnicam. Pred vrati svoje sobe se je Deby obrnila k Edwardu .

»Hvala, zelo lep večer je bil. Naplesala sem se in nasmejala,« je tiho šepnila ter ga nežno poljubila na lice. »Boš šel prvi v kopalnico?« ga je vprašala še vedno pod vtisom prijetnega večera, čeprav se je varno odmaknila za korak stran od njega.

»Ne, kar izvoli,« ji je odgovoril in se počasi odpravil v svojo sobo.

Sedel je na posteljo in si s prsti šel po obrazu. Sled njenih ustnic na obrazu ga je prijetno grel. Ga je morala poljubiti? Še eno noč brez spanja bo težko prenesel.

Potrkala je na njegova vrata: »Kopalnica je zdaj tvoja. Lahko noč.«

»Dobro jutro. Vidim, dobro se držiš, torej si prenesla pomanjkanje spanja,« je pozdravil Edward, ko je vstopil v kuhinjo.

»Dobro jutro. Ena noč mi ne bo škodila. Res ne razumem, zakaj si ti tako zgodaj vstal? Nedelja je, pozno smo šli spat in nobenega dela nimaš,« mu je veselo odvrnila in mu natočila skodelico kave.

»Saj sem malo dlje poležal,« je rekel na videz užaljeno.

Samo zasmejala se je in mu pokimala pri tem pa pokazala na uro, ki je kazala šest in trideset.

»No ja, saj sem ti povedal, da sem navajen vstajati in je nesmiselno ležati buden. Sedi z mano, popij kavo,« je rekel skozi smeh.

»Roko ti bom povila. Včeraj si se sigurno potil pod povojem in mislim, da je treba odstraniti šive,« je rekla in odšla v kopalnico po povoj in ostale pripomočke. Vse je odložila na mizo poleg Edwarda. Naredila je požirek svoje kave in šalico postavila na mizo.

Edward se je razveselil te geste. Postavila se je ob njega in zahtevala dlan. Škoda, da ni sedel bolj premišljeno in jo prisili, da mu spet stopi med kolena. Hudimana, ponoči je slabo spal, ker je mislil na njo, tisto malo kar je spal, je sanjal o njej, spet. Lahko bi mu ugodila in prišla bližje, a to ni mogel reči. Zadovoljiti se je moral s tem, kar je dobil. Čas je bil, da izve kaj več o njej.

»Saj ni moja stvar, a sem radoveden,« je lahkotno začel.

Dvignila je oči z njegove roke in ga radovedno pogledala.

»Zdi se mi, da ti nihče ne piše, nihče te ne kliče, računalnika ne uporabljaš, torej ne pregleduješ elektronsko pošto ali kakšno drugo družabno omrežje. Mar res nimaš nobenih prijateljev?« je rekel na videz sproščeno. Hotel je ustvariti lahkotno vzdušje in jo povleči v pogovor.

»Nihče ne ve kje sem. No, sosedi sem povedala, saj sem pustila stanovanje zaklenjeno in odšla čez noč. Drugače nimam pravih prijateljev. Saj sem ti povedala. Očitno ti to ne gre v račun,« se je nasmehnila.

»Res mi ne gre. Prijetna si, družabna, vesela oseba, nemogoče, da nimaš prijateljev,« ni mogel skriti svojega presenečenja.

»Družine nimam. Imela sem tri prijateljice za katere sem verjela, da so moje najboljše prijateljice. Spoznale smo se že v šoli in od takrat bile neločljive, zaupne prijateljice. Z dvema sem delala v vrtcu. Tri mesece sta vedeli, da se pripravljajo spremembe. Ne zamerim, ker sta oni dve ostali v službi. To je normalno, ena je ravnateljičina hčerka, druga pa pomočničina nečakinja. Zamerim, ker me nista opozorili.  Še več, vedelo se je, da morata dva stran. Vodstvo je pretehtalo in odločilo kdo bi lahko dobil odpoved. Od treh možnih kandidatov  so morali izbrati dva. Zaposleni so izbirali kdo gre in kdo ostane. Onadine je bila logičen izbor, bila je slaba vzgojiteljica in zelo prepirljiva ženska. Moji najboljši prijateljici pa sta pretehtali, da grem jaz. In veš zakaj? Zato, da je ostal mlad in postaven vzgojitelj, ki jima je všeč, čeprav je osem let mlajši in ima punco. Tretja prijateljica, ki sem ji še najbolj zaupala pa je zapeljala mojega dolgoletnega fanta in to en dan po najini zaroki. Zakaj bi ohranjala stike s takimi ljudmi? Te še kaj zanima?« je vprašala in ga jezno pogledala. Ni se jezila nanj, le spomini so jo razdražili.

Izvlekel je svojo odvito roko in vstal. »Ja, ena stvar me še zanima.« Urno jo je povlekel k sebi in poljubil. Sprva močno in ker se ni iztrgala iz njegovega objema je nadaljeval počasi in nežno. Igral se je z njenimi ustnicami in ko jih je malenkost razprla je izkoristil priložnost in se polastil še njenega jezika. Stok ugodja mu je ušel, ko jo je strastno zapeljeval. Ni se branila. Sodelovala je. Roke je ovila okoli njegovega vratu in se s prsti zapletla v njegove lase. Tudi sama je zastokala. Oba sta bila že zadihana in razvneta, ko se je odmaknila od njega. Previdno ga je odrinila in zmedeno pogledala.

»Zanimalo me je kakšen okus imaš? Zdaj vem, da si vsa sladka, mehka in poželjiva tudi znotraj,« je rekel z globljim glasom prežetim s strastjo. »Meša se mi, kako si te želim,« je šepetaje dodal.

»To ni pametna ideja. Zdaj pa sedi, da ti odstranim šive, ki niso sami odpadli,« je tiho odvrnila in vzela pinceto z mize. Ni ga upala pogledati v oči.

Zadovoljen z njenim odzivom je sedel nazaj in ji ponudil svojo dlan. Kar nekaj odgovorov je dobil. Izdali so jo na celi črti, a je, močna in odločna, vzela stvari v svoje roke in si postavila življenje  v pravo smer. Bila je še slajša, kot je predvideval. Zdaj, ko jo je okusil, se ne bo mogel ustaviti ali je prepustiti komu drugemu. Odzivala se je nanj.

»Mogoče ni pametna ideja, a očitno si oba želiva isto. Ne vidim zakaj ne bi poskusila?« je rekel počasi, ko je že lahko kontroliral svoj glas.

»Delam zate. Všeč mi je tukaj in nočem izgubiti službe zaradi nekaj trenutkov užitka,« mu je hladno odgovorila in povila njegovo dlan do konca.

»Ne boš izgubila službe. Ne bom te odslovil zaradi tega. Hudiča Deby, potrebujem te. Potrebujem te kot gospodinjo in potrebujem te kot žensko,« je rekel in vstal.

»Ne spodobi se. Le kaj bodo rekli tvoji domači? Kaj bo, ko se me boš naveličal? Jaz ne bi mogla ostati tukaj in živeti z bivšim ljubimcem. Pozabi,« je rekla odločno in se izmuznila mimo njega v kopalnico.

V sebi je zaklel. Prehiter je bil, čeprav se počasneje ni dalo. Popil je svojo kavo in žalostno ugotovil, da je njena še skoraj nedotaknjena.  Spet je zaklel in odšel v dnevno sobo. Umaknil se ji bo. Za zdaj.

Po kosilu je Edward vstopil v kuhinjo, kjer je Deby pomivala posodo.

»Čeprav je nedelja, dan za počitek, sem mislil, če bi šla z menoj, da ti pokažem spalnice nad garažo v gospodarskem poslopju. Danes bom samo odprl okna, za jutri bi te prosil, če jih lahko malo počistiš in preoblečeš postelje. Fantje včasih prespijo na ranču. Zdaj, ko si ti tukaj, bodo sigurno hoteli prespati,« jo je ogovoril Edward. Naslanjal se je na pult poleg nje in dajal sproščen videz.

»Prav, samo pomijem do konca,« je rekla vljudno.

Edward je stal in jo opazoval.

»Oprosti za tisto zjutraj. Vse kar sem rekel drži. Ne bom te silil. Veš kako čutim in če si premisliš bom vesel, a kot sem rekel, ne bom te silil v nič. Sva lahko vsaj prijatelja?« je rekel tiho.

Pogledala ga je in mu pokimala: »Prijatelja sva lahko.«

Nasmehnil se ji je in počasi odšel.

Deby je končala delo v kuhinji in se odpravila po Edwarda v dnevno sobo. Ravno sta odhajala, ko je po stopnicah prišel ves urejen in nadišavljen Thomas. Oba sta ga presenečeno pogledala.

»Susan me je povabila na kavo in pecivo,« je rekel ponosno Thomas in pred njima zapustil hišo.

»Se to plete romanca?« je Deby nejeverno šepnila Edwardu.

»Očitno. Bomo zvečer kaj izbrskali iz njega,« se ji je nasmehnil Edward in ji pridržal vrata.

Počasi sta se odpravila čez dvorišče do gospodarskega poslopja. Pritekel je Edwardov pes Gabe in se najprej zagnal v Deby, da bi ga počohala za ušesi. Takoj nato je stekel po palico. Za Edwarda se še zmenil ni.

»To ti je zvesti prijatelj!« se je zgražal Edward, ko je Deby zagnala palico čez dvorišče.

»Ja, postala sva kar dobra prijatelja. Hranim ga. Žal mi je, da sem ti ga prevzela,« je stvarno pripomnila in se mu nasmehnila.

Pes je še trikrat prinesel palico predno sta uspela priti do poslopja. Edward je šel prvi po stopnicah.

»Imamo tri spalnice, stranišče in dve manjši kopalnici s tušem. V dveh sta po dve postelji v tretji pa so trije pogradi. Jutri samo obriši malo omare in obleci postelje v dvoposteljnih sobah.« je razlagal medtem, ko jo je vodil po prostoru.

»Saj lahko kar zdaj pospravim, da jih jutri pričaka vse pripravljeno,« je pripomnila, ko je hodila za njim.

»Nedelja je, že tako si imela delo s hrano. Spočiti si moraš,« je nejevoljno ugovarjal, saj je ves čas nekaj delala.

»Saj ne bom dolgo in ni veliko za postoriti. Ne skrbi zame. Ne bom ti ušla zaradi preveč dela. Rekla sem ti, da mi je tukaj res všeč,« je rekla in se mu nasmehnila.

»Bi šla na sprehod? Saj bi te povabil na ježo, a ne vem, če jahaš in tudi sam se s to roko ne počutim še sposobnega za jahanje,« je lenobno predlagal in preslišal njen poskus, da bi delala.

»Lahko greva na sprehod. Nekega dne bi me lahko naučil jahati,« je rekla in se počasi odpravila ven.

»Obljubim, da bom,« ji je rekel in ji sledil.

Odpravila sta se proti potoku, ki je prečkal njegov ranč in do manjšega hriba z gozdičkom nad potokom. Koračila sta počasi, Gabe je tekel pred njima. Dan je bil prelep, sonce še ni okrepilo svoje moči, a je vseeno prijetno grelo. Edward je poiskal njeno dlan in prepletel svoje prste z njenimi. Ni odmaknila svoje roke. Večinoma sta hodila v tišini, zatopljena vsak v svoje misli. Ne enega, ne drugega ni motila tišina. Uživala sta. Prišla sta do potoka in ga prečkala prek majhnega lesenega mostička. Edward ji je pokazal na eno od redkih skal in predlagal, da malo sedeta. Skala je bila dovolj velika, da sta lahko sedela oba. Previdno jo je objel.

»Sprosti se. Uživaj,« ji je tiho rekel.

Počasi je naslonila glavo na njegovo ramo. Vedela je, da ne bi smela sprejeti njegove dlani in ne objema, kaj šele, da se je naslonila nanj. A kaj, ko jo je nezadržno vleklo k njemu. To so bile le drobne prijateljske geste. Uživala je v njegovi družbi in njegovi bližini. Sproščeno sta sedela v tišini in poslušala ptičje čebljanje v drevju za njima.

»Dedek je že nekaj časa nazaj ugotovil, da si mi več kot samo všeč. Predlagal mi je naj ne čakam predolgo. Jack te obožuje in tudi on mi je že namignil, da bi bila lahko dober par. Thomas te ima rad in se trudi, da bi ti bilo čim bolj prijetno pri nas, ne reci, da tega nisi opazila. Poleg vsega se je očitno tudi sam resno zagrel za Susan,« je tiho povedal Edward in se igral s pramenom njenih las, ki se je izmuznil iz ohlapnega čopa.

Presenečeno in vprašujoče ga je pogledala.

»Spraševala si me, kaj bi rekla moja družina, če bi bila midva par,« je lenobno odgovoril in se zazrl čez pokrajino. Okrepil je svoj objem, da se ne bi premaknila. Užival je v tej intimnosti nedolžnega objema.

»Resen moški sem. Nikoli nisem pomislil nate kot na kratko avanturo. Že res, da sem imel kar nekaj eno nočnih avantur, saj sem moški, ki ima potrebe, a nobene ženske nisem prizadel ali ji obljubljal nekaj, kar ne bi kasneje spoštoval. Bil sem zaročen. Na srečo sem pravočasno spoznal, da moja bivša zaročenka ni ženska za kakšno se je predstavljala. Hotela me je vrteti okoli prsta, hotela je zvesto copato, hotela je denar, položaj in ugled medtem, ko sama ni imela namena biti zvesta, da ne omenjam, da ne bi znala biti gospodinja in da se ji življenje na ranču ni zdelo zanimivo,« je lenobno razgaljal svoje življenje. »Prav imaš. Jaz sem delodajalec in ti moja delavka, romanca med nama je tvegana. Nikoli se ne ve, kako bi se lahko končalo ali kdaj. Težko bi oba ostala pod isto streho, če se ne bi obneslo. Vse to vem. Vem pa tudi, da si v meni prebudila globlja čustva, predramila spečo strast in mi vrnila radost v življenje. Včasih je za srečo potrebno tvegati.«

Deby mu ni odgovorila. Z zaprtimi očmi je slonela na njegovi rami, medtem, ko je njegova roka počivala na njenem trebuhu. S prsti je poiskala njegove in jih rahlo stisnila. Razumel je. Ni je silil, ne v zvezo in ne v pogovor.

»Jutri pridejo pohotni kavboji. Obletavali bodo okoli tebe. Dobri delavci so in ne bi jih rad izgubil. Tudi tebe nočem izgubiti,« je še dodal in se še sam zavil v prijetni molk.

Ob šestih zjutraj se je pred hišo ustavil poltovornjak. Deby je zaključevala pripravo zajtrka. Iz radia je prihajala tiha glasba. Vzdušje je bilo nadvse prijetno in domače. Edward je slišal avto in je lenobno vstal izza kuhinjske mize. »Naši kavboji,« je pripomnil in svojo šalico nesel do korita. »Pozdravit jih grem in pogledat, če mislijo tukaj spati. V tem primeru jih bom poslal v njihove spalnice. Čez petnajst minut bomo vsi prišli na zajtrk,« je rekel lahkotno in odšel.

Deby je odprla omarico in vzela krožnike. Miza v jedilnici je bila dovolj velika za tako veliko druščino. Odnesla je krožnike na mizo in jih pustila na robu. Najprej mora zbuditi Jacka. Čeprav sta včeraj z Edwardom večino popoldneva preživela na sprehodu, je vseeno že včeraj pospravila spalnice nad garažo. Jack ji je pomagal. Prostor je bil čist, zato ni imela veliko dela. Pomila je po tleh, obrisala omare in lesene dele postelj ter oblekla posteljnino. Cel večer in večino noči je mislila na svojega postavnega šefa. Edward je ni v nič silil. Ni je več poljubil in ni vedela ali ji je to všeč ali ne. Bil je prijazen in neverjetno dostopen ter dojemljiv. Iznesel ji je svoj pogled, nato pa odločitev prepustil njej. Tudi pri jutranji kavi, ki sta jo spila skupaj, se je obnašal nadvse prijazno in razumevajoče. Ni omenjal včerajšnjih dogodkov ali pogovora. Hotel je, da mu zaupa. To je vedela in on je vedel, da ona ve in tega ni skrival. Ni se mogla jeziti nanj. Ni se imela za kaj. Iz premišljevanja jo je zdramil Jack, ki je pritekel po stopnicah. Ravno je odložila pribor, ko je ves nasmejan privihral v jedilnico. V istem trenutku so se odprla vhodna vrata in do nje je priplaval moški klepet. Ni počakala, da vstopijo. Odhitela je v kuhinjo po hrano. Jack ji je pomagal. Kar nekaj hrane je bilo treba prinesti. Zdaj bo morala nahraniti osem dobrih jedcev. Vse je bilo na mizi. Zadnje je prinesla dve skledi s sirom, jih postavila na mizo in sedla. Njen pogled se je srečal z Edwardovim. Vzel je košček sira in ga takoj nesel v usta. Svojih oči ni odmaknil z njenih. Besede so bile odveč. V njegovem pogledu je lahko videla odobravanje, veselje, užitek ob okusu in ljubezen. Zmedeno je odmaknila pogled. Že res, da jo je veselilo, da mu je bil sir res všeč, a ljubezen v njegovem pogledu jo je zmedla. Ni verjela, da je mogoče, da bi jo ljubil. Mar ni to prezgodaj? Ni bilo pošteno. Že res, da ji je zlezel pod kožo, na nek način ga je imela rada, všeč ji je bil, v njej je prebudil spečo strast. A ljubezen? Ne. Ni mogoče. Ne tako kmalu. Sploh pa, ali je ljubezen obstajala?  Nekoč je mislila, da je zaljubljena. Ko je razdrla zaroko ni bila tako na tleh, kot po navadi v filmih in knjigah opisujejo ljubezenska razočaranja. Bila je prizadeta, ker jo je izdal, a se je hitro pobrala. Mar ona ni sposobna zares ljubiti? Ali nje ne more nihče ljubiti? So se odrasli ljudje res zaljubljali?

»Deby, tole je prav okusno. Ljubezen gre skozi želodec in mislim, da se bomo vsi borili za tvojo naklonjenost, Edward gor ali dol,« jo je iz misli predramil Andyjev glas.

»Hvala, ne potrebujem ljubezni. Raje vidim, da ste siti in da dobro opravite svoje delo. Siti moški so tudi manj tečni moški,« jim je odgovorila z nasmehom.

Čutila je Edwardov pogled na sebi, a ni hotela pogledat vanj. Pogovor se je hitro obrnil v delovne načrte. Moški so se odpravili na delo, Jack je odšel v šolo. Ona pa je začela pospravljati krožnike. Edward je ostal za hip v jedilnici. Ko so se vrata zaprla in sta ostala sama je tiho spregovoril:  »Zakaj se bojiš ljubezni? Ne bom te prizadel!« Ni počakal odgovora, odšel je ven.

Urno je stopal proti gospodarskemu poslopju kjer so ostali čakali, pripravljeni na delo. Ni jim še mogel pomagati, a lahko je nadziral in se smukal okoli. Rahlo je bil jezen nase. Ko je ostal za trenutek v hiši, je hotel poudariti, da ostaja zaradi Deby. Moškim je hotel pokazati, da je njegova. Naj si mislijo, da je hotel ukrasti poljub in objem od svoje drage. Hudiča, da si je tega res želel. Ni mislil, da bi omenjal ljubezen. Seveda, ga je njena pripomba, da ne potrebuje ljubezni presenetila in je med zajtrkom mislil samo o tem, a vsekakor ni mislil izreči tistih besed. Že sama beseda, ljubezen, je bila močna, kaj šele občutki. Skoraj ji je direktno povedal, da jo ljubi. Jo je res? Še nikoli ni bil zaljubljen. Ljubezen je za mlade in naivne. Poročil se bo z njo. Seveda nekaj čuti, drugače ne bi mislil na poroko. Všeč mu je. Ob njej se je počutil živega, kot že dolgo ne. Zabavna je in zna se smejati ter tudi druge pripraviti do smeha. Nikoli se je ne bo naveličal. Tako naravna je in polna življenja. Pridna in delovna je, vedno pripravljena na nove izzive. Tudi spretna in prilagodljiva, praktična. Odlična gospodinja, ki ji je všeč življenje na ranču. Dobro se razume z njegovo družino. Mlada je in očitno ima rada otroke, tudi zna z njimi. Vsaj, kolikor je lahko opazil iz njenega odnosa do Jacka. Seveda je čisto prava za njegovo ženo. Toda kdo je on, da ji pridiga o ljubezni? Če je nekaj prebudila v njem, še ne pomeni, da je izvedenec za tako močna čustva.

»Te je nagnala ven?« se je zakrohotal Nathan, ko ga je zagledal.

»Oh, nikar ne bodi slabe volje, saj te ima rada, to se vidi iz vajinega odnosa,« je pametoval Lester.

Edward jih je zmedeno pogledal. Potreboval je nekaj trenutkov, da je dojel njihove besede. Predvideval je, da je precej mrko gledal in s tem pripomogel k njihovim opazkam. »Ne, ni to. Malo me muči, ker s to presneto roko ne morem delati. Samo v nadlego sem,« se je poskusil izmazati.

»Me nič ne skrbi. Jezik ti še vedno normalno deluje. Nas boš že pravilno zaposlil,« se mu je zasmejal Frank. Vsi so razumeli, tisto kar je povedal med vrsticami, da je Edward prav pasji šef, ki ljubi red in disciplino, zato so se glasno zakrohotali.

Edward je zmajal z glavo in se še sam nasmehnil. Ne glede na vse, je bil pravičen šef in je dobro plačal. Ti možje so radi delali zanj.

Edward se je še nekaj časa smukal okoli gospodarskega poslopja. Zagledal je Deby, ki je začela obešati perilo. Urno se je odpravil k njej. Njegov pes Gabe, je prišel do nje prvi in ji prinesel palico, ki jo je zalučala čez dvorišče, da je lahko stekel za njo.

»Do sedaj sem se smukal okoli njih, zdaj sem prišel še malo k tebi,« ji je s kislim nasmehom dejal. »Počutim se tako nekoristnega,« je še pristavil.

»Še nekaj dni, potem se boš lahko vrnil v svojo rutino,« ga je skušala potolažiti. »Daj, ne bodi tako slabe volje,« je dodala skozi nasmeh, ko ga je pogledala čez ramo.

»Hvala, za ta lep nasmeh. Po zajtrku so me napadli, češ, da si me napodila iz hiše. Zdaj jim moram pokazati, da prav uživaš v moji družbi,« ji je vrnil nasmeh.

»Torej sva pod budnim očesom tvojih kavbojev?« se je smehljala naprej.

»Seveda. Komaj čakajo, da vidijo, da izpadem iz igre, da se lahko stepejo zate.«

»Aha, torej je vsa ta prijaznost za krinko?« se je zabavala.

»Veš, da ni samo zaradi tega. Jaz sem prijazen moški,« se je zakrohotal.

»Če ti tako praviš. Samo ne vem, zakaj si tako prijazen, da obvaruješ mene ali sebe?« se je pridružila njegovemu smehu.

»Oba,« je rekel po premisleku. Vzel je palico, ki jo je prinesel Gabe in jo vrgel čez dvorišče, da je pes spet stekel stran. »Ljubosumen sem. Ne prenesem misli, da bi te kdo drug lahko imel,« je tiho priznal in ji stopil bližje.

Ni ga pogledala, obešala je perilo in samo tiho pripomnila: »Če se bom za koga odločila, se bom zate. Zato nimaš potrebe za ljubosumje.«

Ni počakal, da obesi do konca, takoj jo je zavrtel v svoj objem in se lačno polastil njenih ustnic. Presenetil jo je, ni se uspela braniti ali upreti. Za trenutek je nemočno stala v njegovem objemu, nato se je prepustila svoji želji po njem. Odzvala se je na njegovo igro ustnic. Roki mu je ovila okoli pasu in se stisnila bližje k njegovemu izklesanemu telesu. Razprla je ustnice in se z jezikom zapletla v čutno igro. Pes je zalajal in prekinil čarovnijo. Počasi sta se odmaknila. Ne glede na to, kako strastno in prostovoljno  se je predala poljubu, ga je zdaj jezno in vprašujoče pogledala.

Nasmehnil se ji je. »Vem, kaj si rekla. To je bil samo mali argument, ki ti bo pomagal, da se hitreje odločiš. Nežno jo je pobožal po obrazu in odšel, saj sta oba slišala Lesterja, ki ga je klical.

Deby je ravno pobrala prazen škaf in se odpravila proti hiši, ko je na dovoz zapeljala majhna, okroglolična ženska v velikem dostavnem avtu.

»Dober dan,« je Deby vljudno pozdravila.

»Dober dan. Jaz sem soseda, gospa Urbant. Reci mi kar Sarah,« je pripomnila starejša gospa in s sedeža vzela pladenj z jabolčno pito, nato pa Deby ponudila svojo dlan.

»Deby,« se je kratko predstavila Deby in gostjo povabila v hišo. Škaf za perilo je odložila v pralnici in povedla Sarah v kuhinjo.

»Prinesla sem jabolčno pito. Vem, da so danes prišli delavci, zato mala pomoč pri posladku in seveda kot dobrodošlica,« je veselo čebljala Sarah.

»Hvala, res prijazno od vas. Sedite, skuhala bom kavo,« je rekla Deby in na krožniček zložila nekaj domačih keksov.

»Sarah. Lepo te je videti. Veselica je odlično uspela,« je še z vrat pozdravil Edward in prisedel. »Lahko še jaz dobim kavo?« se je obrnil k Deby in ji namenil ljubeč pogled, vedoč, da Sarah to ne bo ušlo.

»Seveda,« mu je veselo odgovorila Deby, ter začela rezati jabolčno pito.

»Uspešna veselica je bila. Res smo se zabavali,« je naprej kramljal Edward.

Sarah je kar zažarela. »Oh, hvala. Rada vidim, da ljudje uživajo. Res je bilo veselo. Deby, draga, kako se je tebi zdela veselica. Žal mi je, da te nisem uspela spoznati že na veselici. Vedno je toliko ljudi.«

»Prvič sem bila na veselici. Navdušena sem bila. Že dolgo se nisem tako naplesala,« je veselo razlagala Deby in sedla k njima za mizo.

»Prvič na veselici? Od kje pa si?« je zanimalo Sarah, saj je tudi zaradi radovednosti, kdo je Deby, prišla na obisk.

»Iz Wace sem. V mestu ni takih veselic,« je vljudno odgovorila Deby in vstala, saj je voda za kavo zavrela.

»Kje sta se pa vidva potem našla?« je kar direktno vprašala Sarah.

»Potreboval sem gospodinjo, zato sem dal oglas, Deby se je javila,« je lenobno odgovoril Edward.

»Zakaj si jo pa potem skrival? Lahko bi nam namignil in bi ji pomagale, da se privadi življenju na ranču, čeprav vidim, da ji gre kar dobro od rok,« je vznemirjeno klepetala Sarah in s pogledom, polnim odobravanja, zaobjela kuhinjo.

»Najprej sem se moral prepričati, da me ima dovolj rada, da mi ne bo ušla s prvim kavbojem. Tukaj se kar tre samskih porednežev,« je s porednim nasmeškom razložil Edward in se zaljubljeno zazrl v Deby, ko je pred njega postavila šalico kave.

»No, tukaj te pa razumem,« je prikimala Sarah. Malo je pomolčala in ga ocenjujoče gledala. »Zanima me, zakaj še nima prstana?« je direktno podrezala.

»Za zdaj, si ga še ne želi,« je Edward lenobno skomignil z rameni, kot bi ga to ne skrbelo.

»Jaz na tvojem mestu, ne bi bila tako brezbrižna. Pokazal si jo svetu in dokler ne bo uradno tvoja, ti jo lahko kdo spelje pred nosom,« mu je požugala Sarah, nato se je obrnila k Deby, »ne čakaj predolgo. Že res, da ti ga nobena ne bo speljala, a vseeno tukaj radi opravljajo.« Ko je povedala svoje, se je sprostila, pila svojo kavo in sproščeno kramljala, kot da prejšnjega pogovora ne bi bilo.

Sarah se je hitro poslovila. Videla je kar jo je zanimalo, slišala je kar je hotela, zdaj pa mora opraviti še nekaj obiskov. O ja, današnji obisk je bil uspešen. Veselo se je poslovila. Edward in Deby sta jo pospremila do avta. Ko je odpeljala, se je Edward hotel izmuzniti proti gospodarskemu poslopju. Neuspešno.

»Kaj je bilo to?« ga je Deby jezno vprašala.

»Sarah Urbant te je prišla pozdravit in ti izreči dobrodošlico.  Urbantovi so družabni steber našega kraja,« ji je lenobno odgovoril in se spet obrnil, da bi lahko ušel.

»Dobro veš, kaj te sprašujem! Ne delaj se neumnega. Ne imej me za neumno!« je zasikala.

Edward se je moral vrniti nekaj korakov nazaj. Ni vedel kje so ostali, vsekakor si ni želel razprave, ki bi jo slišali vsi. Tudi eden bi bil dovolj, da vsem prenese vsako izrečeno besedo. Ni bil neumen in nje ni imel za neumno. Stopil je čisto blizu in tiho rekel: »Vsi so naju videli na veselici. Kot si že takrat ugotovila, si sprožila val ugibanj. Sarah je predsednica opravljivih žensk tega kraja, katerih poslanstvo je, da se vmešavajo v življenja svojih sosedov. Prišla je preverit kakšna gospodinja si ter kaj mi pomeniš.«

»Zakaj torej zaljubljeni pogledi? Neumno čvekanje o prstanu?« je jezno zašepetala.

Edward jo je samo gledal.

»Edward!?« je zasikala.

»Nisi se še odločila ali me hočeš ali nočeš. Sarah je samo prehitela dogodke s svojimi opažanji. Ne morem, kar stopiti pred tebe s prstanom in te prositi, da se poročiš z menoj. Čeprav si tega želim,« je tiho priznal.

»Poljubiš me dvakrat in že govoriš o poroki! Saj nisi resen!« je nejeverno strmela vanj.

»Resen sem. Povedal sem ti, da si v meni prebudila globlja čustva. Ob tebi sem našel manjkajoči del v svojem življenju. In ja, rad bi se poročil s teboj. Tukaj živimo preprosto življenje, tudi jaz sem preprost. Sem navaden kavboj. Stvari se tukaj hitro dogajajo,« je odkrito povedal.

Nejeverno je zmajala z glavo in odšla v hišo. Edward je gledal za njo in tiho zaklel. Nato se je obrnil in odšel k dedku, ki je vse skupaj opazoval od daleč. Opazil je njegov vprašujoči pogled in predno ga je uspel kar koli vprašati je zamrmral: »Nič takega, kar ne bi mogel rešiti sam.«

Deby je malico postavila na mizo na verandi. Bil je lep, sončen dan in izognila se je, da bi zamazali celo hišo. Medtem, ko so oni jedli jim je skuhala kavo. Najprej je umaknila krožnike in nato prinesla kavo. Veselo je kramljala z njimi.

»Sedi in spij kavo z nami,« je predlagal Nathan.

»Nisem mislila piti kavo, ampak, zakaj pa ne,« je rekla in odšla po še eno skodelico. Čeprav so bili siti je prinesla še krožnik z jabolčno pito, ki jo je prinesla Sarah.

»Težave v raju?« je nedolžno vprašal Lester medtem, ko je opazoval Deby kako naliva kavo.

»Ne. Zakaj?« je rekla lenobno in sedla poleg Edwarda na klop.

»Ne? No, oba delujeta napeto. Videl sem, da sta nekaj imela, ko je gospa Urbant odpeljala,« je nadaljeval Lester.

»Nič posebnega nisva imela. Samo debata zaradi različnih mnenj. Nič takega, kar ne bi mogla sama rešiti. Povrh vsega nisem napeta. Mogoče sem z mislimi ušla kam drugam, tokrat prvič kuham za toliko ljudi,« je preprosto odgovorila in skomignila z rameni. »Si ti napet, Edward?« je vprašala in ga nežno pogledala.

»Napet? Ne, napet res nisem. Sem pa razdražen. Počutim se kot največji bedak in še invalid za povrh,« je rekel sarkastično in jo rahlo objel čez ramo ter nežno povlekel bližje. »Vem, kako me lahko umiriš,« je šepnil v njene lase, a dovolj glasno, da so ga tudi oni slišali.

Nagajivo ga je pogledala: »Prepričana sem, da res veš,« je šepnila nazaj in se obrnila k Lesterju ter se mu nasmehnila. »Jabolčno pito je prispevala gospa Urbant,« jim je povedala in si vzela kos. Niso ji ušli moški nasmeški in muzanje. Ob njunem tihem pogovoru so se jim porodile poredne in erotične misli, a le ona in Edward sta vedela, da sta govorila o prstanu.

Moški so siti odšli nazaj na delo. Dedek se je odločil, da bo do kosila malo počival pred televizorjem. Deby je odnesla pladenj s skodelicami v kuhinjo. Edward se je hotel pridružiti moškim pri delu, a ga je dedek ustavil s tihim glasom: »Na kratko bi se pomenil s teboj in z Deby. V hiši.« Oba sta molče vstopila v hišo in odšla v kuhinjo k Deby.

»Sedita, oba!« je strogo rekel dedek.

Edward in Deby sta se spogledala in brez besed sedla za kuhinjsko mizo. Dedek Hubert je stal in ju opazoval.

»Ne vem, kaj se gresta, a očitno igrata neko igro in pravila poznata samo vidva. Če je vama prav, je tudi meni. Ne bom se vmešaval. Vseeno, vama povem nekaj. Nisem neumen ali slep. Očitno je, da sta si všeč. V nasprotju z ostalimi, mene nista prepričala, da sta srečno zaljubljen par. Živim z vama. Glede, česar koli sta se že skregala, morata to čim prej rešiti. Ne dovolita, da se resnično skregata. Škoda bi bilo. Ustvarjena sta en za drugega. Še slepec bi to videl. Le vidva trmasto vlečeta vsak v svojo smer,« jima je povedal svoje in odšel v dnevno sobo ter prižgal televizijo.

Edward in Deby sta obsedela v kuhinji za mizo in se molče gledala. Čez nekaj trenutkov je Edward vstal in ji ponudil roko: »Dedek ima prav. Še prijateljstvo bova uničila. Pridi se greva pogovorit, najbolje, da greva v eno od spalnic,« je rekel odločno.

Nejeverno ga je pogledala: »Spalnico?«

»Tam naju nihče ne bo motil, dovolj daleč stran je, da se ne bo slišalo in prav dobro veš, da te ne bom napadel ali silil v kar koli,« je zasikal in jo prijel za roko ter povlekel za seboj.

»Tvoja spalnica, da se boš počutila bolj varno,« je zamrmral, ko je odprl vrata njene sobe in jo povlekel noter. Spustil je njeno dlan in odšel do okna ter ga zaprl. Sedel je na stol ob mizi. Deby je sedla na rob postelje. Nekaj trenutkov sta se gledala kot pes in mačka. Edward je vzdihnil.

»Prav, naj ti povem svoje videnje situacije,« je rekel spravljivo.

Deby mu je samo pokimala. Na njenem obrazu ni mogel prebrati ničesar. Zdolgočaseno je zrla vanj.

»Od nekdaj živim na ranču. Od majhnega sem si želel tako življenje. Ljubim zemljo, naravo in živino. Zadovoljen sem s svojim življenjem. Dedek je imel malo zemlje, toliko kot Thomas. Moj oče je uspel z mamino doto povečati to posestvo, nekaj zemlje je dobila od svojega očeta, nekaj sta kupila. Ostalo je dedek dal meni, ker bom skrbel zanj. Tukaj sem in tukaj bom ostal. Oglas sem dal, ker sem iskal gospodinjo. Seveda bi bilo bolj pripravno, če bi si našel ženo, a tukaj nisem videl prave. Misli na poroko sem kar potisnil stran. Potem si me poklicala. Vesel sem bil, da si sprejela delo, nobena pred teboj ga ni želela. Kaj vesel, navdušen. Pomislil sem, da bo končno nekdo skrbel za gospodinjska dela, jaz pa se bom lahko posvetil svojemu delu. Ko si prišla, si zamajala tla pod mojimi nogami. Nikoli si nisem nobene tako poželel kot tebe. Čisto si me obnorela. Za povrh se je izkazalo, da si odlična gospodinja. V tem kratkem času sva se tudi vsaj malo spoznala. Prebudila si čustva v meni. Neznana čustva. Še nikoli nisem čutil česa podobnega. Zdaj si te ne želim samo zvleči v posteljo, zdaj se želim poročiti s teboj. Rekel sem ti že, da je to majhen kraj. Ljudje so staromodni, vzgojeni z visokimi družinskimi vrednostmi. Radi opravljajo. Tukaj ni skrivnosti. Živiš pod mojo streho. Zame mislijo, da je že čas, da se poročim in samo bebec si ne bi želel ženo kot si ti,« je iznesel svoj pogled in se prisilil, da ni vstal in začel korakati po sobi gor in dol. »Tukaj moraš hitro ukrepati, drugače ti kdo izmakne želeno,« je tiše dodal in vstal ter stopil do okna in se zazrl ven. Ni mogel prenesti njenega brezizraznega pogleda.

»Življenje me je naučilo, da se lahko zanesem le nase. Nekoč sem mislila, da sem nekoga ljubila in da on ljubi mene. Zaročila sem se. Pokazalo se je, da sem se motila. Močno motila. Njegova starša sta potrebovala negovalko in služkinjo. Bila sem pri roki in nadvse usposobljena. Zato se je hotel poročiti z menoj. Še sreča, da sem ga dobila s svojo prijateljico in pravočasno dojela celotno situacijo. Dovolj si mi všeč, da bi šla s teboj v posteljo, a poželenje in usposobljenost za delo gospodinje sta premalo za zakon. Če bodo koga opravljali, bodo mene. To me ne gane. Ti, se jim boš smilil, mogoče te bodo malo vlačili po zobeh, a hujše izgube ugleda ne boš utrpel,« je povedala stvarno.

»Avč,« je tiho zamrmral.

»Nekega dne lahko postanem tvoja ljubica, a več kot to ne pričakuj. Za zdaj uživam v vlogi tvoje gospodinje. Pusti mi veselje,« je dodala in  vstala. »Kosilo moram narediti,« je rekla čez ramo in odšla iz sobe.

Edward se je usedel nazaj na stol in strmel v vrata, skozi katera je odšla. Hudimana, nič nista rešila. Povedala sta si kaj mislita, a to je tudi vse. Zdaj je postal še bolj odločen, da jo dobi za svojo ženo. Da bi bila samo ljubica, bi bilo izpod časti. Za njo. Za oba. Dokazati ji mora, da mu pomeni več kot le, da je pripravna in pri roki.

Tudi kosilo so pojedli zunaj na verandi. Jack je prišel iz šole in je hotel zvedeti vse, kar je zamudil. Edward se je resnično trudil biti dobre volje. Dovolil je, da so se njegovi občutki do Deby kazali tudi v javnosti. Ni bil prepričan, da je to ljubezen, a nekaj je. To nekaj, ga je navdajalo z obupom, kaj če je ne prepriča v poroko. Moški so obsedeli še malo na verandi. Deby je pospravila posodo in se v kuhinji posvetila Jackovi domači nalogi. Prepričala ga je, da jo hitro naredita, da se bo kasneje lahko pridružil moškim. Fant jo je v vsem ubogal. Ko je končal je pospravil zvezke in predno je odnesel torbo v svojo sobo, je poljubil Deby v obraz: »Hvala,« je tiho šepnil, saj mu je bilo nerodno. Nato je oddrvel iz kuhinje.

Na vratih je skoraj podrl Edwarda, ki se je prijazno nasmehnil presenečeni Deby. »Vsi smo te vzljubili. Nisi samo pripravna in pri roki,« je tiho pripomnil in odšel v kabinet.

Dnevi so zapadli v pomladno rutino. Deby je uživala v tako veliki družbi. Dela so bila pri koncu in štirje moški, ki so ji kot prijatelji prirastli k srcu, se bodo kmalu poslovili. Edward je postal res prijeten in prijateljski. Ni ji več pridigal o ljubezni. Z ničemer je ni opominjal ali kako drugače omenjal njun pogovor. Ni je več poljubil, čeprav se je venomer smukal okoli nje. Želela si je njegovih poljubov, čeprav je srečna sprejela njun nov odnos. Delala je v vrtu, ko je k njej prišel Edward z Gabom za petami in palico v gobcu.

»Kaj, ko bi jutri šla v Whitney po nakupih?  Jutri fantje zaključijo delo. Za dodatno zahvalo in kot zaključek  bi lahko imeli manjšo zabavo. Kaj misliš?« je jo resno vprašal.

Vstala je. »Zakaj pa ne? Že danes lahko kaj pripravim za jutrišnjo malico. Tudi nakupovalni seznam imam že narejen,« je odgovorila in poskusila odpihniti lase z obraza. Neuspešno.

Edward je stopil bližje in ji odmaknil nagajajoči pramen las. Pri tem jo je nežno pobožal po obrazu. Ni skril svoje prebujajoče strasti, ki se je zrcalila v njegovih očeh. Nežno jo je objel in jo še bolj nežno poljubil. Z ustnicami se je dotaknil njenih ustnic. Se malo zadržal na njih, nato pa odmaknil. Ni želel ljubice. Želel si je vso. V zakonu. Zatrl je svojo potrebo po njenem poljubu. »Ti lahko kako pomagam?« je vprašal, da prekine tišino in se umiri.

»Gaba spravi od tu, vse mi bo potacal,« se je zasmejala, ko je pes skočil in prednje šape naslonil na njo. Očitno je tudi on želel poljub. Počohala ga je za ušesi in ga porinila dol. »Upam, da lahko že pelješ avto,« je pripomnila, ker je Gabu samo vrgel palico in jo še vedno opazoval.

»Mislim, da bo šlo. Zakaj?« je z zanimanjem vprašal.

»Zato, ker ne vozim,« je skomignila z rameni in se z rahlo nelagodnostjo nasmehnila.

»Ne voziš?« je nejeverno vprašal.

»Ne. Z dedkom nisva imela avta. Predraga razvada, ki je nisva ravno potrebovala. V mestu se lahko prevažaš s kolesom ali mestnim avtobusom. Nikoli nisem imela prave želje, da bi naredila izpit,« je odgovorila.

»Naučil te bom. Če si želiš,« je rekel resno.

»Lahko, če imaš dovolj potrpljenja. Tukaj je to res skoraj nuja,« se mu je navdušeno nasmehnila.

»Zate bom vedno imel dovolj potrpljenja,« je rekel in ni skril, da ni mislil samo na učenje vožnje. »V zahvalo ti bom plačal izpit,« je še dodal.

»To pa ni potrebno, saj imam plačo, res ne potrebujem druge zahvale,« je rekla zdaj že resno.

»Plačo imaš za delo. V opis tvojih del ne sodi učenje z Jackom,« je pripomnil. »Tudi razvajanje mojega psa ni tvoje delo, čeprav si to vzela za svoje poslanstvo,« je dodal, ko je Gabe pritekel nazaj s palico in z razposajenim laježem zahteval njuno pozornost.

»Prav, če si želiš še ta strošek, ti ne bom več oporekala. Parkerjevi boste znali izkoristiti tvoje darilo, v to ne dvomim,« se je zasmejala.

»Parkerjevi znamo vse izkoristiti. Zato imam eno prošnjo,« je pripomnil Thomas, ki je slišal samo zadnje Debyne besede.

Deby in Edward sta ga z zanimanjem pogledala.

»Upal sem, da lahko prosim, če bi šlo, če nimata nič proti,« je začel in se vrtel kot mačka okoli vroče kaše. Ker sta še vedno ostala tiho, je moral izustiti svojo prošnjo. »No, želel sem povabiti Susan v nedeljo na kosilo.«

»Seveda, zaradi mene ni problema, bom skuhala za enega več,« se mu je zarotniško nasmehnila Deby.

»Tudi zaradi mene je vse v redu. Torej misliš resno s Susan?« je radovedno vprašal Edward.

»Ker že govorimo o tem, mogoče bo najbolje, da kar takoj povem. Veš Edward, saj sem se hotel s teboj pogovoriti o tem, mogoče je še bolje, če je še Deby zraven. Mislim, no, hočem reči. Saj vesta. Ti Edward, imaš zdaj Deby. Že nekaj dni premišljujem, da bi se ponovno poročil. Susan ima majhen ranč. Čeprav je njen sin star že šestnajst let in ima redno zaposlenega delavca, je to vseeno preveč odgovornosti za eno žensko. Zdaj bo že dobro leto, kar je vdova. V nedeljo sem mislil govoriti z njo. Ne vem, kaj bo rekla. No, zdi se mi, da bi se dobro ujela. Vem, da dedek ni vsak dan mlajši. Svojo zemljo, ki bo nekoč Jackova, bi pustil tebi v zakup. Lahko bi mi plačeval manj za njo in tisto nekaj denarja, kar si meni plačeval za delo, bi lahko imel za zaposlitev stalnega delavca,« je razglabljal svoje misli Thomas.

»Thomas, Green house prepusti meni, saj mi gre dobro, bom že poskrbel zanj. Če misliš, da boš srečen s Susan jo kar zaprosi. Veš, da bi rad videl, da si srečen. Upam, da bo razumna in te bo sprejela. Nikar se ne obremenjuj z nami. Veš nisem prepričan, da bo Jack navdušen nad selitvijo, zato, če želi lahko ostane tukaj. Skrbel bom zanj,« je rekel Edward in pogledal Deby.

»Z veseljem bi obdržala Jacka tukaj, če bo želel ostati,« je pripomnila Deby.

»Resno mislita?« je ganjeno vprašal Thomas.

»Seveda,« sta v isti glas odgovorila.

»Hvala vama,« je uspel izustiti Thomas.

»Z Deby greva zjutraj po nakupih,« je pripomnil Edward in ga pomenljivo pogledal.

»Mogoče imaš prav. Če bova že govorila o poroki, bi lahko imel prstan in jo takoj zaprosil,« je zažarel Thomas. »Ga bosta kupila zame?« je vprašal. Ko je videl prikimavanje obeh je vzel Debyno roko ter pogledal njene prste. »Velikost naj bo, kot za tvoj sredinec. Hvala, obema.«

Deby ga je prijateljsko objela in cmoknila na obraz. »Res upam, da te bo sprejela.«

Edward ga je potrepljal po hrbtu in se mu spodbudno nasmehnil. Thomas jima je samo pokimal in odšel.

Deby in Edward sta se spogledala.

»Tukaj je življenje preprosto in se hitro odvija,« je hrepeneče izustil Edward.

Deby mu ni odgovorila. Ni vedela kaj bi mu. Iz zadrege jo je rešil neumorni Gabe s svojo palico in laježem. »Tole gredo bi rada dokončala, potem me čaka večerja,« je izustila in se lotila dela.

Po zajtrku sta se Edward in Deby odpeljala v mesto. Deby je prižgala radio in nastavila, zdaj svojo najljubšo, radijsko postajo.

»Saj lahko?« je vmes vljudno vprašala.

»Seveda. Sam nimam navade prižigati radia, čeprav mi je postaja, ki jo poslušaš postala všeč,« ji je veselo odgovoril.

Vozila sta se v prijetnem molku. Po nekaj minutah je Edward prekinil tišino, ko ji je iznesel svoje delovne načrte za naslednji teden. Naprej je razglabljal o njihovih možnostih, da zaposlijo rednega delavca, saj je verjel, da bo Susan sprejela Thomasovo snubitev. Spraševal jo je, o njenem mnenju in videnju situacije, ter iskreno sprejel njene odgovore. Oba sta se strinjala, da v kolikor se Thomas poroči s Susan, bo to zelo hitra poroka. Še več, zdaj je veliko dela in Thomas bi se najbrž že pred poroko preselil k Susan in poskrbel za njena polja. Iz pogovora o prihodnosti, v katerega si nista drznila vključiti niti ene besede o njuni intimni prihodnosti,  sta prešla na preteklost. Edward ji je pripovedoval o svojem življenju, o svojem otroštvu. Z ne skritim občudovanjem ga je poslušala. Šele, ko sta zapeljala v prometno glavno ulico mesta, se je zavedala, da sta že prispela. Najprej sta načrtovala nabaviti živež. Edward je parkiral pred veliko veleblagovnico v kateri so vedno nakupovali. Bolj, da zadovolji sebe, kot je Deby res potrebovala zaščito, ji je zaščitniško položil roko na hrbet in jo pospremil v stavbo. Vzela sta voziček in se posvetila nakupovanju. Edward je porival voziček in zvesto sledil Deby, ki je s seznamom hodila med policami in izbirala stvari, ki so jih potrebovali. Nosila je nakupovalno košaro za stvari, ki jih je potrebovala sama. Okoli košare sta se skoraj skregala. Edwardu ni bilo prav, da hoče svoje stvari plačati sama. Komaj mu je dopovedala, da ji on že ne bo kupoval vložkov in ostalih ženskih malenkosti. Edwardu je zmanjkalo argumentov ravno v trenutku, ko se je Deby ugriznila v jezik in zadržala nesramno opazko, da ni njegova žena, zase. Jezno sta se pogledala in hitro umirila, saj je pristopila gospa Urbant in ju veselo pozdravila. Izmenjali so si nekaj prijaznih besed. Takoj, ko sta zadovoljila njeno radovednost se je poslovila in lahko sta nadaljevala z nakupovanjem. Robo sta zložila v avto in se odpeljala še do kmetijske zadruge. Tam je Edward vodil nakupovanje. Uspešno in brez ostrih besed sta zaključila tudi to. Ostal jima je samo še en postanek.

Zlatarna, kamor sta morala po Thomasov prstan. Vstopila sta v zlatarno. Prostor je bil svetel in presenetljivo domač. V kotih sta stala velika cvetlična lonca in prostor je obdajal rahel cvetni vonj, ki je prihajal iz  osvežilca zraka. Starejši zlatar ju je vljudno pozdravil. Edward  mu je povedal, da iščeta zaročni prstan in možakar je kar zažarel. Ni skoparil s pohvalami za Deby, misleč, da je prstan za njo.

»Prstan ni zame,« je vljudno povedala Deby in mu pokazala svoje prste, »tako velikost potrebujeva.« je pokazala na svoj sredinec.

»Oh, se opravičujem,« je nelagodno rekel zlatar in grdo pogledal Edwarda, ki je moral žalostno skomigniti z rameni, »noče se poročiti z menoj. Žal.«

Deby je oba grdo pogledala.

»Oh, drago dekle, zakaj ste tako nerazumevajoča do njega? Vsak slepec vidi, da vas ljubi,« je rekel starec in zmajal z glavo, ter pred njo postavil nekaj prstanov zahtevane velikosti.

Deby je še enkrat jezno pogledala Edwarda, ki je skomignil z rameni in ji prepustil izbiro. Posvetila se je prstanom, izbrala je dva in jih nataknila na prst. Obrnila je roko in vprašujoče pogledala Edwarda.

»Ta mi je všeč,« je rekel in pokazal na prvi prstan na njenem prstu.

»Meni tudi,« je rekla in začela snemati prstana s prsta.

»Mogoče, bi ga zmanjšala zate in drugega vzela za Susan. Čeprav sem ti hotel dati mamin prstan, mi je ta lepši. Zaslužiš si nekaj milega, saj si ti tudi mila,« ji je tiho šepnil.

»Edward, prosim te. Ne morem se poročiti s teboj. Razumi me,« je zastokala in v oči so ji privrele solze. Hudo ji je bilo, da ga je prizadela, a vseeno se ni mogla poročiti z njim.

»Potrpežljiv moški sem,« je šepnil.

Deby se je počasi odmaknila od njega. Da bi se umirila se je sprehodila po zlatarni in občudovala kotiček z urami. Edward jo je ošinil s pogledom in se nasmehnil zlatarju. Resni gospod je iz sosednjega predala izvlekel še en prstan. Edward mu je v očeh prebral, da je ta ravno prave velikosti za Deby in tudi najlepši je bil od vseh razstavljenih. Energično mu je pokimal in s pogledom ošvrknil Deby, ki se ni menila zanju. Urno je spravil škatlico v žep, vzel vrečko s prstanom za Susan in plačal izbrana prstana. »Pridi, greva, vabim te na pijačo,« je rekel in ji pridržal vrata, ko sta se poslovila od zlatarja.

Končali so spomladansko setev. Po večerji so priredili majhno zabavo. Na Debyno prigovarjanje je Thomas povabil Susan in njenega sina. Sedeli so na verandi in se gostili s pecivom in pijačo. Lester je zaigral na ustno harmoniko. Dedek Hubert je s ploskanjem dajal ritem melodiji. Občasno se je tudi Gabe s svojim tuljenjem pridružil glasbi. Susan in Deby sta se morali zavrteti z vsakim moškim. Deby se je zavrtela tudi z Jackom. Na Jackovo razočaranje se je pesem končala in moral je spusti zadihano Deby, ki mu je za konec pritisnila poljub in lice in mu skuštrala lase. Že pošteno utrujena se je usedla poleg Edwarda in naredila krepak požirek piva.

»Da se ne prehladiš,« je skrbno rekel Edward in ji ogrnil njeno jopo čez hrbet, nato jo je povlekel bliže k sebi. Roka mu je ležerno ostala na njeni rami.

»Hvala,« je šepnila in ga s komolcem rahlo dregnila v rebra. Ko jo je pogledal, mu je z očmi namignila na Thomasa in Susan, ki sta se nežno gledala. »Privoščim jima srečo,« je šepnila in spet odpila požirek svojega piva.

Edward ji je pritisnil nežen poljub v lase in zašepetal: »Torej, samo meni ne privoščiš sreče. No, tudi sebi je ne. Ne skrbi, izboril si jo bom, za oba.« Ni ji dovolil odgovoriti. Lester je začel novo pesem in prisilil jo je, da je vstala in se zavrtela z njim.

Vsi so se zabavali, veselo klepetali in smejali. Okoli polnoči so se gostje poslovili. Thomas je pospremil Susan do avta in se za trenutek še zadržal ob njej. Dedek in Jack sta se odpravila spat. Edward je pomagal Deby pospraviti mizo. Počakal je, da je pomila kozarce. Nič ji ni govoril, samo opazoval jo je in se ji nežno smehljal. Ko je zaključila in se obrnila jo je objel in privil na svoje prsi. Počasi in nežno jo je poljubil. Odmaknil se je in ji zaželel lahko noč, nato je odšel v svojo sobo. Deby je obstala v kuhinji, ne vedoč kaj naj si misli.

Med sobotnim kosilom je Edward oznanil svojo namero, da Deby nauči voziti avto.

»Hotel vam je povedati, da se po kosilu ne smete oddaljiti od stopnic verande,« je Deby rekla resno.

Ostali so se zakrohotali.

»Danes ne bo potrebe po taki previdnosti. Okoli hiše ne bo nevarno. Jaz bom zapeljal malo niže od poslopja. Po poljski poti greva do potoka. In ne Jack, danes še ne boš smel z nama,« se je še naprej smejal Edward.

Jack je skomignil z rameni. Nič ni rekel, saj je Edward odgovoril na njegovo še ne izrečeno vprašanje.

»Torej, o tem, sta zadnjič debatirala v vrtu, ko sem vaju zmotil,« je pripomnil Thomas in se zresnil.

»Ja. Ne morem dovoliti, da ne zna, nekaj tako osnovnega, kot je vožnja avta,« je odgovoril Edward in opazoval bratranca, ki mu je samo pokimal. Brez besed sta se sporazumela, da je čas, da pove svoje odločitve o ponovni poroki.

»Z Edwardom in Deby sem se že pomenil, zdaj je čas, da tudi vama povem,« je začel Thomas in pogledal dedka, nato še sina. »Odločil sem se, da se ponovno poročim. Jutri pride Susan na kosilo. Po kosilu jo bom zaprosil. Sinoči, ko sem jo pospremil, sem ji omenil, da bi se jutri z njo resno pomenil in naj premisli o možnosti ponovne poroke. Včeraj ni rekla nič, razen, da bo jutri prišla na kosilo. Ne vem, če me bo sprejela, a upam, da bo,« je resno povedal Thomas in predvsem gledal svojega sina.

»To je lepo, da se hočeš poročiti. Susan mi je všeč, samo jaz ne bi rad živel pri njej. Misliš, da bo hotela ona priti sem?« je počasi povedal Jack.

Thomas se je nasmehnil sinu. »Edward in Deby sta predvidevala, da ne boš hotel stran. Ti lahko ostaneš tukaj dokler hočeš. Če se bom poročil s Susan, bom odšel živet na njen ranč. Ona potrebuje moškega, da vodi ranč, dokler njen sin ne odraste in prevzame vse obveznosti. Edward pa ne potrebuje dveh gospodinj. Tako je življenje, Jack,« je nežno poskušal razložiti situacijo.

»Če jaz lahko ostanem pri Deby, potem bom ostal,« je prikimal Jack in veselo pogledal Deby.

Deby se je nasmehnila fantiču in pogledala Edwarda, ki jo je resno opazoval.

»Super, Thomas,« je hitro dodal dedek. Čutil je, da bo Jack začel vrtati v Edwarda in Deby. Slutil je, da čas ni pravi za taka vprašanja, zato je hitro preusmeril pogovor. Predlagal je, da se jutri po kosilu z Jackom zapeljeta do njegovega prijatelja, ki je na Jackovo srečo, tudi dedek enega od Jackovih najboljših prijateljev. Seveda je Jack veselo sprejel novico. Kosilo so nadaljevali v prijetnem vzdušju.

Deby je pospravila mizo in pomila posodo, medtem, ko je Edward brisal pomito posodo in ji razlagal delovanje avtomobila. Ko sta zaključila s posodo, je Deby imela polno glavo teorije. Edward jo je prijel za dlan in z roko v roki sta se odpravila proti avtu. Pomagal ji je na sovoznikov sedež, nato se je usedel za volan. Počasi je obrnil ključ, da je motor zarohnel.

»Ker znaš šivati s šivalnim strojem, bo to zate lažje. Tako, kot uravnavaš hitrost na stopalki pri stroju, tako tudi tukaj dodajaš moč s stopalko,« je rekel in ji kazal stopalke in ji razložil vse tri. Nato ji je razložil menjalnik. Čez nekaj trenutkov je počasi speljal. Odpeljal se je nekaj deset metrov in na poljski poti ustavil. Izstopil je in se napotil proti Deby. Vmes je odprl zadnja vrata, da je lahko Gabe vskočil.

»Očitno boš že prvo uro imela potnika,« ji je pripomnil, ko je izstopila iz avta in se odpravila na voznikovo stran.

Skomignila je z rameni in se zasmejala. »Bolje, da je v avtu, kot, da skače okoli. Ne bi ga rada povozila. Drugič bo previdneje izbiral družbo.«

Sedla je na voznikov sedež in nejeverno pogledala Edwarda. »Ne smej se!« se je še sama zarežala in ga s hrbtno stranjo dlani udarila v trebuh. »Nisem jaz kriva, da imaš tako dolge noge.«

»Jaz imam dolge noge? Jaz bi rekel, da imaš ti kratke noge in nasploh si drobižek,« se je krohotal Edward in se sklonil in ji pokazal kje naj premakne sedež.

»Jaz pa že nisem drobižek. Sem čisto normalna ženska, ti si se potegnil tja nekam pod oblake. Reci kaj Gabe,« se ni dala Deby. Gabe je kratko zalajal in šapo položil na naslonjalo Debyneg sedeža. »Vidiš, še Gabe se strinja z mano,« se ni dala Deby.

»Oh, naj ti bo. Nisi drobižek,« se je še naprej smejal Edward. Malo se je zresnil in tiho dodal: »Ravno pravšnja si zame. Zdaj pa spelji, dovolj naju bodo opravljali tudi brez urnega postanka na začetku.«

Upoštevala je njegove nasvete in razlago. Previdno je speljala in ubogala vsa sprotna navodila.

»Res še nikoli nisi vozila? Kar dobro ti gre,« je rekel presenečeno Edward in se naslonil na naslonjalo njenega sedeža.

Gabe je gobec pomolil skozi odprto okno in ni se zmenil za človeka na prednjih sedežih.

»Res nisem nikoli vozila,« je resno odgovorila Deby in gledala naravnost. Vozila je počasi in previdno.

Pripeljal sta se do potoka. Edward ji je dajal navodila, kako naj obrne avto. Po kratkem naporu ji je uspelo. Vmes je zapeljala v njivo in dvakrat ji je avto ugasnil, a ni se dala. Ugasnila je motor in izstopila sta. Predlagal je, da si pretegneta noge, zato sta prečkala potok in se sprehodila po majhnem gozdičku. Deby je našla primerno palico za Gaba in mu jo nekajkrat vrgla. Z Edwardom sta se sprehajala z roko v roki. Večino časa sta molčala. Prišla sta nazaj do avta. Deby je še dvakrat vrgla Gabu palico in šele nato ga je spustila v avto. Predno je sedla, jo je Edward povlekel v svoj objem.

»Za pretrpljeni strah si zaslužim plačilo. En poljub bo tokrat zadostoval,« ji je zašepetal predno se je lačno polastil njenih ustnic. Zastokala je v njegovem objemu in se predala poljubu. Počasi jo je nehal poljubljati. Pobožal jo je po obrazu in jo nejevoljno izpustil. Jutri bo bolj pameten in bo Gaba pustil doma, na zadnji sedež pa bo vrgel odejo in jutri se ne bo zadovoljil samo s poljubom. Čas je, da svoji bodoči ženi, pokaže kako vpliva nanj.

Susan je prišla na nedeljsko kosilo. Prinesla je svojo slovito čokoladno torto in morala je obljubiti, da bo naslednjič prinesla tudi recept. Deby ji je dovolila, da ji pomaga pogrniti mizo. Prijetno sta se pomenkovali, kot bi bili že dolgo prijateljici. Vedela je, da je Susan malo na trnih, čeprav se je dobro držala. Pav tako, je slutila kakšen bo njen odgovor glede Thomasove snubitve. Veselila se je za Thomasa. Ves čas so se sproščeno pogovarjali in smejali. Nihče ni niti namignil na poroko. Thomas je bil ponosen na svojega sina, ker se je prav spodobno obnašal. Delal se je, da ne ve, zakaj bodo pustili Thomasa in Susan po kosilu sama. A vedel je. Ko sta z dedkom odhajala je pomežiknil očetu in se zarotniško nasmehnil. Edward je pomagal pospraviti mizo. Susan ga je hotela odgnati, saj je sama pomagala. Edward ji je razložil, da bodo s skupnimi močmi prej pospravili, saj se mu mudi Deby odpeljati na naslednjo uro vožnje. Za jutri so napovedovali dež in hotel je izkoristiti sončen dan. Zdaj je tudi Susan vedela, da Deby ne zna vozit, zato se je vnela razprava o tej temi. Thomas jih ni mogel samo opazovati, še sam je poprijel za krpo in brisal posodo. Veselo so razpravljali o avtomobilih, vožnji in nujnosti prevoza v njihovem kraju. Kot bi mignil so pospravili kuhinjo. Edward je prijel Deby za roko in jo povlekel proti vratom.

»Midva greva,« se je zarežal in odkorakal. S police v predsobi je snel ključ svojega avta in ga potisnil v Debyno dlan.

»Ne misliš, da bom sama zapeljala iz garaže?« se je zgražala Deby in hitela, da bi ujela korak z njim.

»Seveda mislim. Saj ti je včeraj zelo dobro šlo,« se ji je režal Edward in jo vlekel.

Še nekaj mu je ugovarjala, a ker so se vhodna vrata za njima zaprla, Thomas in Susan nista mogla slišati njunega pričkanja. Thomas je pogledal Susan in ji z roko nakazal proti dnevni sobi. Susan se mu je nasmehnila in odločno odkorakala v pokazano smer.

»Dober par sta,« je veselo pripomnila.

»Ja, dober par sta. Samo ne vem, kaj se gresta? Očitno sta si všeč. Edward jo ljubi, samo mislim, da si to še ni priznal. Tudi Deby ni ravnodušna do njega. Zato mi ni jasno zakaj zgubljata čas in se upirata ljubezni,« je Thomas skomignil z rameni in na mizico pred kavčem postavil kozarec soka za Susan in pivo zase. Sedel je poleg Susan in se obrnil, da jo je lahko gledal. Počasi je vzel njeno dlan v svojo in jo resno gledal. Vrnila mu je pogled.

»Dovolj sva stara, da lahko govoriva odkrito in direktno,« je rekel počasi in jo ljubeče pogledal.

Samo pokimala mu je.

»Rad te imam, več kot samo rad. Ne bom te obkladal z romantičnimi frazami. Rad bi se poročil s teboj. Nisem romantik, žal. Grobi rančar sem. Nikdar nisem mislil, da se bom želel ponovno poročiti, a ob tebi sem spoznal, da bi rad do konca življenja živel s teboj. Imam nekaj zemlje, ki jo obdeluje Edward in katero bom zapustil Jacku. Imam tudi lepe prihranke. Dober delavec sem in zanesljiv moški. Tvoj sin je še premlad, da bi prevzel vse obveznosti, ki jih ranč zahteva od njega. Lahko ga vodim zanj, dokler ne odraste. Dobro bom skrbel zate. Prosim, vzemi me za moža,« je povedal svoje Thomas in iz žepa izvlekel majhno škatlico s prstanom, ki sta ga zanj kupila Edward in Deby. Podržal je škatlico, da je lahko videla prstan, nato ga je izvlekel iz škatlice. »Prosim, ali se boš poročila z menoj?« je dahnil.

Susan so se oči navlažile. Grlo se ji je osušilo. Saj je vedela, da jo bo zaprosil. Tudi odločila se je že. Celo noč je premišljevala o tem. Zdaj pa so jo preplavili srečni občutki. Samo pokimala je Thomasu in se nasmehnila.

Thomas ji je nadel prstan na prst in jo počasi in nežno poljubil.

»Ne bo ti žal, da si me sprejela za moža,« je šepnil in se ponovno polastil njenih ustnic, tokrat strastno in lačno.

Deby je živčno sedla v avto. Od včeraj ni nihče vozi avta, zato je sedež ostal prilagojen njenim potrebam. Edward se je lenobno zleknil v  sovoznikov sedež in jo opazoval izpod trepalnic. Na obrazu mu je igral droben, nagajiv nasmešek.

Deby ga je grdo pogledala in vstavila ključ v ključavnico. Ni ga še obrnila. Kar obsedela je in gledala okoli. Iskala je Gaba. Očitno se je nekam zavlekel in zaspal.

»Če ne boš speljala, bo Thomas mislil, da namerno zavlačujeva in mu ne privoščiva priložnosti,« je zamrmral Edward in si prislužil še en grd pogled.

Počasi je obrnila ključ in postavila v vzvratno prestavo. Počasi je speljala. Sreča, da je dvorišče veliko in je ni nič oviralo. Dedek in Jack sta se odpeljala s Thomasovim avtom, Susan pa je avto pustila na dovozu pred hišo. Varno stran, kot bi slutila, da se bo Deby potila na tem delu dvorišča. Poravnala je avto s potjo, ki je vodila čez polja. Prestavila je v prvo prestavo in speljala, nato je prestavila v drugo. Počasi sta se peljala. Vse je bilo kot je treba. Tudi avto ji ni nič cukal, tako kot včeraj, ko je prvič poizkusila. Sprostila se je, a vseeno ni upala pogledati v Edwarda. Čutila je njegov pogleda na sebi.

»Vidiš. Zelo dobro ti gre. Vse si naredila kot je prav. Dobra učenka si. Imaš odličen spomin in pravo eleganco,« jo je pohvalil in roko postavil na naslonjalo za njenim hrbtom. Želel si je s prsti razdreti v kito spletene lase. Bo že še počakal. Voznika ni smel motiti med vožnjo. Videl je, da se je sprostila.

»Zdaj pa dodaj še malo gasa in prestavi v tretjo. Lahko bi se peljala malo hitreje,« je rekel lenobno, čeprav so bili njegovi čuti še preveč živi. Želel si jo je in danes bo naredil vse, da bo tudi ona čutila isto poželenje, ki muči njega.

Deby je ubogala njegova navodila in lahkotno prestavila v višjo prestavo. Edward jo je občudujoče gledal. Ali je kaj, kar njej ne gre od rok?

Pripeljala je do potoka.

»Kar naravnost po cesti zapelji. Šla bova okoli hribčka,« ji je dal nadaljnja navodila. »Kar tukaj ustavi. Avto bova pustila tukaj, midva pa greva na kratek sprehod,« je nežno rekel, ko sta pripeljala do mesta, ki si ga je zamislil za njun postanek.

Izstopila sta iz avta. Edward je vzel odejo z zadnjega sedeža in se urno približal Deby. Prijel jo je za roko in skupaj sta se napotila po ozki stezi v gozd. Počasi sta hodila v hrib. Prišla sta na vrh. Deby je občudujoče zrla po pokrajini, ki se je odprla pred njo. Hrib je bil odlična razgledna točka. Edward je na travo pod velikim drevesom razprostrl odejo in sedel. Naslonil se je na deblo in jo opazoval. Ko se je nagledala je počasi pristopila in še sama sedla.

»Pridi,« je rekel lenobno in jo povlekel v svoj objem.

Sedla je poleg njega in glavo naslonila na njegovo ramo. Sedela sta v tišini. Sprostila se je v njegovem objemu, čeprav se je vsak delček njenega telesa zavedala moškega ob njej in si ga želel. Zatrla je svoje poželenje. Čut za samoohranitev ji je pomagal. Zaprla je oči in nehote začela premišljevati, zakaj se toliko upira poroki. Edwarda si je želela. Godila ji je njegova pozornost. O ja, Edward jo je skoraj ljubeče razvajal. Do sedaj ga je že spoznala, dober mož bi ji bil. Le ona bi bila slaba žena. Ni ga ljubila tako, kot bi žena morala ljubiti moža. Ne še. Odkrito si je priznala, da se počasi zaljublja vanj. Toda, to ji je bilo premalo. Slaba vest ji ni dovoljevala, da se nepremišljeno veže za moškega, ki ga ni ljubila z vsem srcem in dušo. Ni bilo pošteno do njega. Edward je opazoval žensko v svojem objemu. Nekaj je premišljevala, čeprav je imela zaprte oči, se je na njenem obrazu zrcalil nelagoden občutek. Hotel jo je že vprašati, a si je zadnji trenutek premislil. Hotel jo je zapeljati in pogovor, za katerega ni vedel kakšen bi bil, bi lahko spremenil ozračje trenutnega miru in sproščenosti. Močneje je stisnil njeno dlan, ki si jo je že pred časom prisvojil in je lahkotno počivala v njegovi dlani na njegovem stegnu. Drugo roko je zaščitniško imel na njenem boku. Sklonil se je in jo lahkotno poljubil na sence in se s svojimi toplimi ustnicami zadržal tam. Počasi jo bo razvnel, da mu bo sledila s poželenjem, enako močnim kot njegovo, ki je bobnelo v njem. Čutil je, da je rahlo zadrgetala in vedel, da je na dobri poti. Počasi se je z ustnicami spustil po njenem obrazu in poiskal njene ustnice. Poljub je bil le nežen dotik ustnic. Ko je rahlo razprla svoje mehke ustnice je poglobil poljub in ga počasi stopnjeval in prebujal strast v obeh. Sledila mu je in se voljno odzivala nanj. Z jezikom je poiskal njenega in ko je ponovno zadrgetala je postal še bolj zahteven. Ni ga odrinila, ni prekinila poljuba. Sprejela je njegovo igro in se strastno pridružila. Ni več vedel, kdo koga poljublja, kdo vodi in kdo sledi. Dajala je in zahtevala, tako kot on. Ni odmaknil ustnic z njenih, prijel jo je močneje in povlekel na sebe. Ležala je na njem, ena roka je počivala na njegovih prsih, ujeta pod njenim telesom, medtem, ko se je druga zakopala v njegove lase. On je svoje oklenil čez njen križ in jo trdo držal na sebi. Za trenutek sta ločila ustnice, da sta lahko prišla do zraka. Oba sta dihala hitro in zadihano. Videl je strast v njenih očeh in vedel, da ona vidi isto v njegovih. Spet se je polastil njenih ustnic in jo prekotalil na hrbet. Takoj ji je sledil. Z nogo je pokril njeni in se zleknil poleg nje. Le toliko jo je ujel s svojim telesom, da mu ni mogla uiti in da je čutila njegovo vroče, napeto telo. Eno roko je imel pod njeno glavo in jo nežno držal v objemu, tam, kjer jo je hotel imeti. Drugo roko je položil na njen trebuh in ji počasi začel dvigovati bombažni pulover, ki ga je nosila. S prsti se je dotaknil svilnato mehke in vroče kože na trebuhu. Oba sta zadrgetala ob dotiku. Edward je počasi drsel s prsti navzgor po trebuhu. Umikal se je iz poljuba, najprej je poljubkoval kotiček njenih ustnic, nato se je spustil po bradi do elegantne krivulje njenega vratu. Z ustnicami je raziskoval njen vrat. Prsti so objeli v mehko čipko oblečeno dojko. Iz grla se ji je izvil zadovoljen stok. Čez glavo ji je potegnil pulover in razgalil njeno kožo. Z ustnicami se je ponovno polastil njenih. Na svojih prsih je čutil vroč dotik njenih prstov, ki so lahkotno drseli po mišicah in se ustavili na njegovi bradavički. Ni čutil kdaj mu je odpela srajco. Z ustnicami se je spet spustil po njenem vratu, vse do napete bradavičke, ki je poskušala uiti iz tenke plasti njenega modrčka. Z jezikom jo je ljubkoval čez čipko in šele čez čas je s prstom odstranil edino oviro in se polastil trde bradavičke, jo poljubljal in sesal. Z roko se je sprehodil po trebuhu vse do pasu njenih kavbojk. Spretno je odpel gumb na hlačah in odprl zadrgo. Čutil je njen drget, ko se je s prsti sprehodil pod tančico čipke njenih spodnjih hlačk. Z ustnicami se je spustil nižje po njenem trebuhu in njegov jezik je puščal vlažno sled na njeni pregreti koži. Z obema rokama je potegnil njene kavbojke dol. Tokrat je čutil, kdaj je ona odpela njegov pas in iz primeža kavbojk osvobodila njegovo moškost. Izkoristil je trenutek in hitro slekel še svoje hlače. Legel je poleg nje in se ponovno posvetil njenim ustnicam, medtem, ko so njegovi prsti raziskovali vlažno vročično mesto med njenimi nogami. V naslednjem hipu se je prevalil na hrbet in jo ponovno povlekel na sebe. Okobal je sedla na njegov trebuh in ga strastno poljubila. Počasi je s telesom drsela nižje, dokler ni začutila njegovo trdo moškost tam, kjer jo je hotela imeti. Počasi ga je sprejela vase in se prepustila strastni potrebi po zadovoljitvi. Prepustila sta se predolgo zadrževani potrebi. Edward je čutil njen vrhunec in se je še sam prepustil svojemu užitku. Nekaj trenutkov sta nemočno in zadovoljno ter zadovoljeno obležala. Prva se je premaknila Deby, ga strastno poljubila in se počasi odmaknila. Poiskala je svoje obleke in se hitro oblekla. Edward je še naprej ležal in jo opazoval. Vrgla mu je njegove hlače in sedla nazaj ter opazovala njega pri oblačenju in zapenjanju srajce. Molčala sta. Sedel je nazaj in se ponovno naslonil na drevo. Potegnil jo je v svoj objem. Glavo je naslonila na njegovo ramo, s prsti je poiskala njegove in jih stisnila. Mižala je, na obrazu ji je igral zadovoljen nasmešek. Edward se je topil ob pogledu na njo. Močneje jo je privil k sebi in jo poljubil.

»Deby. Poroči se z mano,« ji je šepnil v lase. Malenkostno se je premaknil in iz žepe izvlekel škatlico s prstanom. »Prosim, ali se boš poročila z mano?« je nežno vprašal in pokleknil poleg nje, odprl je pokrovček in pokazal prelep prstan.

Deby je skočila na noge. »Kako lahko uničiš tako prelep trenutek?« je jezno vprašala. »Prosila sem te, da o tem ne razpravljava. Poroka me ne zanima. Lahko sem tvoja ljubica. Sem tvoja gospodinja in če hočeš tudi priležnica, ampak samo v primeru, da me ne boš več silil v poroko. Še omenjal je ne boš. Drugače bo tole vse kar si dobil od mene.«

»Ne! Ne boš moja ljubica! Žena ali nič!« je tudi on jezno odvrnil in vstal. Prstan je porinil v njeno dlan. »Ta je tvoj. Obdrži ga.«

»Potem bo pa NIČ! Ne potrebujem nakita. Nisem te prosila zanj. Ne bodi naporen!« je jezno odvrnila in mu vrnila prstan. Ni ga sprejel in prelep kos nakita je padel na odejo na kateri sta pred nekaj trenutki gorela v strasti. Jezno je odkorakala.

Edward je pobral prstan in pograbil odejo ter zakorakal za njo.

Sedla je v avto in takoj, ko je sedel tudi on je speljala. Jezno in sunkovito. Umirila je avto, a sebe ni mogla. V avtu je napetost, jeza in razdraženost posrkala ves zrak. Odprla je okno. Vesela, da sta prispela je parkirala avto v še vedno prazno garažo in se odpravila v hišo. Susanin avto je še vedno bil pred hišo, zato je morala ukrotiti svojo jezo. Edward ji je sledil v koraku. Pred vrati sta se ustavila in se spogledala. Thomas in Susan nista bila kriva za njun prepir. Oba sta se zavedala, da jima ne smeta uničiti trenutka. Vstopila sta in odšla naravnost v dnevno sobo. Thomas in Susan sta sedela skupaj na kavču in se smehljala. Tudi ona dva sta se nasmehnila. Thomas je vstal in ju zmagoslavno pogledal.

»Susan se bo poročila z menoj,« je rekel ponosno.

»Oh, to je čudovito. Čestitke!« je veselo vzkliknila Deby in objela Thomasa, takoj nato je planila k Susan in tudi njo močno stisnila v objem in ji ponovno izrekla čestitke.

»Na to se pije!« je vzkliknil Edward, ko je potrepljal bratranca po hrbtu in nežno objel in poljubil bodočo svakinjo. Takoj je nalil štiri kozarčke viskija in jim jih izročil.

»Na ženina in nevesto, na srečno življenje!« je rekel Edward in dvignil svoj kozarček. Ostali so ga posnemali.

Nekaj trenutkov so se še veselili in načrtovali bližajoče dogodke ter čim hitrejšo poroko.

Hubert in Jack sta se vrnila le nekaj trenutkov po Susaninem odhodu. Deby je že pripravljala večerjo, medtem, ko sta se Edward in Thomas pomenkovala v dnevni sobi. Lahko je slišala veselje in nov val čestitk, ko je Thomas dedku in sinu povedal novico. Jack je pridrvel v kuhinjo in ji ves navdušen povedal svoje mnenje. Malo je še govoril o svojem popoldnevu, zanimalo ga je kako je ona preživela še eno uro vožnje. Sproščeno sta se pogovarjala in smejala. Deby ni hotela z ničemer pokazat, da sta se z Edwardom hudo sprla. Dobro ji je šlo od rok.

»Bi pogrnil mizo za večerjo?« je vprašala Jacka.

Takoj je skočil na noge in stopil do omarice, da bi vzel krožnike. Obstal je ob njej in jo resno pogledal.

»Bom res lahko živel tukaj?« je nelagodno vprašal.

»Seveda. Edward ti je obljubil, da lahko. Nikar ne skrbi zaradi tega,« ga je skušala potolažiti. Pobožala ga je po obrazu in se nasmehnila.

»Je tebi prav, da boš skrbela zame?« se fantič ni mogel otepsti nelagodnosti.

»Seveda mi je prav. Rada te imam,« je rekla nežno.

»Oh, tako rad bi imel tako mamo, kot si ti,« je dahnil fantič in jo objel.

Tesno ga je stisnila k sebi in mu v lase pritisnila dolg, počasen poljub. »Rada bi imela sina kot si ti.«

Jack se ji je nasmehnil, pograbil krožnike in urno odšel v jedilnico. Rahlo mu je bilo nelagodno, čeprav je bil vesel iskrenosti med njima.

Ni opazila Edwarda, ki ji je stopil za hrbet in tiho šepnil: »Pazi, želja ti se lahko izpolni.«

Rahlo je odskočila, ker jo je presenetil in ga nejeverno pogledala.

»Nisva pazila, prav lahko bi bila noseča,« je še tišje pripomnil in jo trdno držal za nadlaket, samo pol koraka stran od sebe.

»Ne skrbi, niso pravi dnevi,« je suho odvrnila.

»Veliko otrok se rodi, ker ženske mislijo, da niso pravi dnevi. Vsi Parkerjevi otroci so bili vedno dobro sprejeti, dobrodošli in ljubljeni. V kolikor sva spočela novo bitjece, bo rojeno, da si ne bi umišljala kaj drugega,« ji je že preteče zarenčal.

»Nikoli ne bi pomislila, da bi umorila nerojenega otroka!« je zasikala z zgražanjem.

»Dobro, samo, da se razumeva,« se ji je že rahlo nasmehnil. »Vsi otroci, so se vedno rojevali v zakonu, najin ne bo izjema.«

»Še nekaj časa ne bova vedela ali sem zanosila ali ne, čeprav verjamem, da ni mogoče, da bi. V vsakem primeru boš prvi zvedel,« je rekla predrzno in odrinila njegovo roko.

»Se kregata?« je žalostno vprašal Jack, ki se je vrnil po pribor.

»Ne. Samo o nekateri reči se ne moreva sporazumeti,« se mu je nasmehnila Deby. Še dobro da sta šepetala in fantič ni mogel ujeti okoli česa sta se pričkala. Res bi bilo nerodno, da družino vpleteta v svojo intimo.

»Prav,« se je nasmehnil Jack in s priborom spet odšel v jedilnico.

»Uživala sva. Ujemava se in dopolnjujeva. Dobro veš, da bi bilo v postelji veliko boljše. Oba goriva v istem poželenju, z isto strastjo. Zdaj, ko sva okusila drug drugega, ne bova zadovoljna brez intimnosti. Naslednjič, ko se bova ljubila boš moja zaročenka. Samo prstan si natakni na prst in se nehaj upirati,« ji je šepnil in jo goreče pogledal. Škatlico s prstanom je odložil v pleteno košarico s suhim cvetjem na robu kuhinjske nape. Samo ona dva sta zdaj vedela, da je tam, saj se je ni videlo.

»Ja res je, a naslednjič, ko se boš hotel ljubiti z menoj, boš to počel, kot moj ljubimec brez omembe poroke in brez neumnosti s prstanom. To ti ponujam. Vzemi ali pusti!« mu je vrnila tiho in začela rezati kruh.

Brez, da bi kaj oprijemljivega dosegel, je Edward odšel iz kuhinje.

Cel naslednji dan je deževalo. Deby si je našla delo, tako, da so bili moški več ali manj prepuščeni sami sebi v dnevni sobi. Thomas se je počasi začel pakirati. Toliko dela je na poljih, da ni hotel zgubljati časa. S Susan sta se domenila, da se bo preselil k njej še pred samim obredom poroke. Edward je opravil nekaj telefonskih klicev in si našel delavca, ki bo nadomestil Thomasa. Poskušal se je držati čim dlje od Deby, čeprav je vsak trenutek mislil na njo in koval načrte, kako jo prepričati v poroko. Bolj je on sanjal o poroki bolj se je ona oddaljevala iz njunega prijateljstva. Jack je po šoli bral domače branje. Dan je minil brez večjih zapletov ali napetosti. Tudi naslednji dan je bil siv in deževen. Thomas se je s svojimi stvarmi odpeljal k Susan. Deby je končno izpraznila in pregledala veliko omaro polno raznovrstnega materiala. Pri kosilu je ogovorila Edwarda.

»BI imel kaj proti, da iz tistih materialov sešijem novo posteljnino in kuhinjske krpe?« je lahkotno vprašala.

»Zakaj bi šivala? Če potrebujemo novo posteljnino ali krpe ali kar koli drugega, samo povej, ti bom dal denar in kupi,« je preprosto odvrnil.

»Zakaj bi kupoval, ko pa imaš polno omaro dobrega in lepega blaga?« je vprašala rahlo presenečeno.

»Lahko si privoščim,« je skomignil z rameni.

»Nisem rekla, da si ne moreš privoščiti! Imaš kakovostno blago, a ne vem zakaj ga hraniš. Rada šivam in takle dan je kot ustvarjen za taka dela,« je rekla še vedno presenečena nad njegovo trmoglavostjo.

»Nisem te hotel obremenjevati še s šivanjem. Če ti je v veselje, šivaj,« je skomignil z rameni in se ji nasmehnil. »Mislil sem, da bi po kosilu lahko imela še eno uro vožnje. Dobro bi bilo, da spoznaš tudi take razmere za vožnjo,« je veselo predlagal.

»Če misliš, da je zanimivo v nalivu obtičati v blatu, lahko poskusiva,« je rekla zgroženo.

»Dobro ti gre in cesta ni tako razmočena, ne bova obtičala,« se ji je zasmejal.

»Prav,« se je še sama nasmehnila.

Skupaj sta pospravila mizo in se odpravila v dež. Edward se je udobno namestil na sovoznikov sedež in jo poželjivo opazoval. Nista še zapeljala z dvorišča, ko ji je začel z žametnim glasom polnim strasti opisovati kako si jo želi. Priznal ji je, da je sanjal o njej in ji počasi in zelo nazorno povedal svoje erotične sanje. Opisal je vsak poljub in vsak dotik. Počasi jo je z glasom ljubkoval in ji razkrival svoje pohotne želje ter ji pričaral vsak njen odziv na njegove ustnice in prste, ki so brezsramno raziskovali njeno telo. Samo z besedami je razvnel oba, čeprav je disciplinirano sedel na svojem sedežu in svoje prste držal stisnjene v pesti v svojem naročju. Čeprav jo je vzburil je vztrajno gledala predse in previdno vozila.  Naredila je krog do potoka in obrnila avto nazaj proti domu. Ni več zdržala z njim in njegovimi strastnimi namigovanji.

»Moje pogoje poznaš,« je zamrmrala.

»Ti pa poznaš moje. Veliko zamujava, ker si navadna strahopetka,« je rekel nežno.

»Če ne bi bil trmast, bi lahko napredovala počasi, iz enega odnosa v drugega,« mu je vrnila samozavestno.

»Staromoden sem,« je zamrmral.

»Zadnjič te to ni ustavilo.«

»Zadnjič sem precenil položaj. Saj sem imel prstan s seboj in trdno namero, da boš moja v zakonu.«

»Zmotil si se.«

»Malenkost pa res. Ta vzdržnost je naporna za oba. Ne bodi trmasta in strahopetna, ker nisi taka. Ne zdiš se mi, da bi ravno spala z vsakim, torej ti nekaj pomenim. Želim si te. Hočem te za ženo,« je rekel samozavestno, ko je ustavila avto v garaži.

»Ja, nekaj mi pomeniš, a se vseeno ne bom poročila s teboj,« je rekla in izstopila. Na dovoz je ravno pripeljal neznan avto in urno je stekla proti hiši, saj je dež še vedno neusmiljeno padal.

Edward je gledal drugo najbolj opravljivo sosedo, ki se je kobacala iz avta. Tiho je zaklel in stekel za Deby. Hotel jo je razvneti in jo pripraviti do tega, da si ga bo želela in bo zaradi tega podlegla njegovi zahtevi za poroko, a je nehote povzročil nepotešeno bolečo potrebo po sprostitvi tudi sebi. Zdaj pa bo moral poslušati še vaške čenče in ustvarjati harmonično in idilično življenje o katerem bo drugim poročala gospa Sterwey.

Deby je vljudno sprejela gospo Sterwey. Skuhala je kavo in postregla s svežim sadnim biskvitom oblitim s smetano. Sedeli so v dnevni sobi z dedkom Hubertom in prijetno kramljali. Stari opravljivki so razkrili Thomasove in Susanine načrte. Gospa Sterwey je popila kavo in si postregla s kosom peciva nato pa polna novih čenč odhitela domov. Jack je prišel iz svoje sobe z domačo nalogo. Z Deby sta se umaknila v kuhinjo, da je dedek lahko nemoteno spremljal televizijski program. Edward, ki si ni želel pogovora z dedkom, ki bi mu sigurno navrgel kaj o odnosu z Deby, se je umaknil v svoj kabinet. Namesto, da bi delal je sanjaril o svoji postavni gospodinji.

Nekaj naslednjih dni je potekalo vse po ustaljenem redu. Mladi Erwin Homersby se je preselil v Thomasovo sobico in začel z delom na ranču. Vesten in delovni mladenič svojih triindvajset let, se je s svojo veselo naravo hitro vklopil v družino. Vreme se je izboljšalo in Edward je veliko časa prebil na svojih poljih ali ob živini. Deby je skrbela za hišo in vrt. Vsi so po tihem pogrešali zgovornega in vedno nasmejanega Thomasa. Po kosilu sta si Edward in Deby vedno privoščila kratko uro vožnje med katero sta vsakič vsaj z nekaj besedami omenila obojestransko poželenje, ki je vrelo med njima. Nobeden od njiju pa ni hotel popustiti svoji zahtevi. Med njima je spet prasketala energija in zatajevana strast. Edward je izkoristil vsak trenutek, da ga je preživel ob Deby, čeprav je s tem mučil oba.

Po večerji je Edward prišel k Deby v kuhinjo.

»Jutri bi lahko šla po nakupih. Mislil sem poklicati prijatelja, ki dela v izpitnem centru in te prijaviti na izpit. Prvo pomoč boš, glede na znanje, opravila brez problema, mogoče bi že jutri lahko imela izpit. Spotoma bi vzela še literaturo in te prijavila na teoretični del izpita,« je prijazno iznesel svoje premišljevanje.

»V kolikor misliš, da sem pripravljena, lahko,« je skomignila z rameni in nadaljevala s pomivanjem posode.

Stopil je bližje in ji umaknil pobegli pramen las z obraza. »Že kaj veš?« je nežno vprašal in jo nalahno poljubil pod ušesom.

Vedela je kaj jo sprašuje. Očitno je upal, da je noseča.

»Ne vem še,« je tiho odgovorila.

»Ni potrebe, da čakava. Če zdaj objaviva zaroko, nihče ne bo spraševal zakaj je otrok rojen prezgodaj in ne vsaj devet mesecev po poroki,« je nežno zašepetal.

»Nisem noseča. Nehaj s poroko!« je zasikala.

»Tega še ne veš,« se je nasmehnil in jo še enkrat poljubil na občutljivo točko pod njenim ušesom. Nato je samozavestno odšel v svoj kabinet. Ves napet in trd. Poželenje je pretilo, da mu zamegli razum. Hudiča, dosegla bo, da bo on popustil. Zdaj je premišljeval, da to mogoče ne bi bilo slabo. Poskrbel bo, da bo zanosila in potem se mu ne bo mogla več izmikati. Vsi so čakali na njuno objavo poroke. Vsi so verjeli, da med njima nekaj je. Prav tako, so vsi, ki so ga poznali, verjeli, da se bo poročil z njo. Lahko bi sklepali, da nočeta pokvariti Thomasu in Susan njunega slavja in zato čakata. V končni fazi pa ga je prav malo brigalo, kaj si mislijo sosedje. Hotel jo je in dobil jo bo. Dovolj neprespanih in nepotešenih noči je za njim. Udobno se je namestil v svoj stol in prižgal računalnik. Odločil se je. Če Deby hoče ljubimca, bo nekaj časa njen ljubimec. Kasneje jo bo prepričal, da svoj odnos poglobita in spremenita. Zdaj se je lažje posvetil svojemu delu.

Deby je pomila posodo in jo pospravila. Vzela je sir, ki se je zdaj že odcedil v svoji preši. Zamesila bo še testo, ki ga bo jutri spekla kot čajno pecivo. Po zajtrku bi se lahko lotila šivanja. Izbrala je že vse materiale in jih zrezala. Zdaj ji je ostalo samo še, da jih zašije. Misli so ji kljub načrtovanju opravil uhajale k Edwardu. Hudimana, zlezel ji je pod kožo. Z veseljem je živela in delala na ranču. Parkerjevi so ji bili všeč. Nekaj je čutila do Edwarda. To ni samo golo poželenje in potreba po njegovem telesu. Zakaj se je tako upirala poroki? S svojim vedenjem ji je dal vedeti, da si je želi. Nje, ne samo njenih ženskih sposobnosti vodenja gospodinjstva.  Zakon s postavnim rančarjem bi znal bit nadvse zanimiv in vsekakor bi uživala v takem življenju. Dovolj je stara, da bi res lahko imela otroke, ki si jih je tako želela. Videla je Edwarda z Jackom in prepričala se je, da bi bil odličen oče. Bolj je premišljevala o svojih vzrokih za odklonitev poroke, manj argumentov je našla. Odločila se je. Če Edward hoče ženo, jo bo dobil. Segla je v košarico s suhim cvetjem in vzela škatlico s prstanom ter jo previdno spravila v žep. Zdaj se je lahko v miru posvetila testu. Dedek Hubert je pokukal k njej v kuhinjo in ji voščil lahko noč, nato pa odšel v svojo sobo. Tudi Erwin in Jack sta že odšla spat. Zunaj se je nepričakovano razbohotila nevihta. Dež je udarjal v steklo na oknu in nekajkrat se je močno zabliskalo, oddaljeno bobnenje je pričalo o besu narave. Testo je pospravila v hladilnik, pospravila je kuhinjo, ugasnila luč in se odpravila v svojo sobo. Hiša je bila tiha in razen luči na hodniku temna. Ugasnila je luč in odprla svoja vrata. Takrat je zaslišala odpiranje Edwardovih vrat. Obrnila se je in ga pogledala. Nova strela je razsvetlila nebo. V hipu je stal pri njej in jo nalahno prijel za ramena.

»Če želiš le ljubimca, ga boš tudi dobila,« je šepnil predno se je polastil njenih ustnic. Počasi jo je s svojim telesom porival v sobo. Zaprl je vrata in jo odvedel do postelje. Ves čas jo je nežno ljubkoval in poljubljal. Čeprav je gorel od strasti je nežno božal njen hrbet in počasi začel slačiti njena oblačila, ki so pozabljena obležala na tleh ob postelji. Sam je bil samo v majici in boksaricah. Ko je odvrgel vsa njena oblačila se je urno znebil še svojih in jo nežno položil v posteljo. Ljubil se je z njo, nežno, počasi in temeljito. Njegovi poljubi in dotiki so razvneli vsak živčni končič v njenem telesu. Prijetno je drgetala pod njegovimi spretnimi prsti. Poljubljal jo je lačno in zahtevno, nato se je počasi lotil njenega vratu in jo držal na robu razuma. Z občutkom zatajevane strasti se je počasi lastil njenih dojk, dokler so prsti raziskovali vlažno ženskost. Počasi se je premikal po njenem telesu, dokler se z ustnicami ni ustavil na njenem hribčku med drobnimi kodri. Razvnel jo je, da ga je že roteče prosila za odrešitev. Počasi si jo je vzel in potešil neustavljivo potrebo, ki je vrela v obeh. Obležala sta tesno prepletena. Njuno dihanje se je počasi umirjalo, telesi sta se počasi hladili v nočnem zraku. Vstal je le toliko, da je odmaknil pregrinjalo in ju pokril z njeno odejo. Tesno jo je privil ob svoje telo in začel počasi poljubljati. Njegova noga je počivala prek njenih in njegov ponovno vzburjeni ud se je ugnezdil ob njen bok. S prsti jo je počasi božal in razvnemal. Rahlo ga je odrinila in poskušala vstati.

»Kam bežiš?« je uspel hrapavo vprašati.

»Nikamor ne bežim. Rada bi nekaj vzela,« je prav tako zamolklo odgovorila in vstala iz postelje. Začela je tipati po svojih oblačilih.

»Mislim, da je prepozno za zaščito,« se je nasmehnil.

»Ne iščem tega. In ja, zdaj je prepozno. Prvič verjetno nisva ustvarila naslednjega Parkerja, a zdaj je pravi čas in mogoče boš res še prehitro očka,« je rekla in prižgala lučko na nočni omarici.

Občudujoče jo je opazoval. Njeno skladno, golo telo. Rahlo zardelo od njegovih poljubov in dotikov.

»Pridi nazaj,« je rekel poželjivo in stegnil svojo roko proti njej. Ni še umiril svojih hormonov. Zdaj ne bo mislil na naslednjega Parkerja, ko pa je še sam imel toliko ne potešenih strasti.

Vzela je, kar je iskala in prijela njegovo dlan, ter se vrnila v njegov objem. Takoj jo je strastno in lačno poljubil. Od poželenja se mu je meglilo pred očmi, spet se je polastil njenega mehkega telesa, jo božal pri tem pa goreče poljubljal. Predala se mu je. Pustila je, da jo potegne v nov val strasti. Tokrat se mu je hotela oddolžiti in se je nežno lotila njegovega telesa. Strast je prevzela vajeti in hitro sta se lačno lotila drug drugega in se združila v prvinskem nagonu. Obležala je pod njim. Potešena in zadovoljna. Le malenkostno se je premaknil, da je ne bi zadušil pod seboj. Zdaj je dobila malo prostora in je izpod vzglavnika, kamor jo je prej porinila, izvlekla škatlico. Počasi jo je odprla in iz nje vzela prstan ter mu ga podala.

Presenečeno jo je pogledal.

»Predno sem prišla gor sem se odločila in ga vzela. Nameravala sem priti k tebi, a si me prehitel,« se je nasmehnila.

Sedel je v posteljo in jo občudujoče gledal. »Se boš poročila z menoj?« je vznemirjeno dahnil vprašanje in ji na prst nadel prstan.

»Ja, poročila se bom s teboj,« je uspela odgovoriti predno se je polastil njenih ustnic.

»Cenim gesto, da si hotel pristati na mojo zahtevo in biti le moj ljubimec,« je uspela šepniti med poljubom.

Ni ji hotel kvariti veselja in ji povedati, da je to bila le vmesna postaja, do dokončnega cilja, da jo spravi v zakon. Vesel svoje sreče in njene predaje se je ponovno ljubil z njo. Počasi in predano. Strastno. Zaspala sta srečna, potešena in objeta. Za oknom je še vedno bobnela nevihta, ki se je nista zavedala.

Deby je skuhala kavo in jo kot po navadi pripravila na pladenj, da jo je dedek lahko odnesel Edwardu in Erwinu. Ko je dedek vstopil v kuhinjo in ji voščil dobro jutro, tako kot vedno, ga je pričakala z nasmehom na obrazu. Dedek jo je z zanimanjem opazoval. Zarotniško se mu je nasmehnila.

»Oba sva popustila,« je tiho rekla in mu pokazala prstan na svojem prstu.

Objel jo je in jo poljubil na obraz. »Hvala bogu, da sta prišla k pameti, še predno bi kdo znorel,« se je zasmejal in odnesel pladenj.

Pripravila je zajtrk in šla zbudit Jacka. Fantič se je ves zaspan primajal v jedilnico. Moški so mu sledi tik za petami. Posedli so se in si naložili  hrano.

»Čeprav dedek že ve,« je začel Edward in sumničavo pogledal Deby, »je prav, da povem na glas še vama. Z Deby sva se sinoči zaročila.«

»Res? Super. Juhu,« se je v trenutku zbudil Jack in skočil s svojega stola, da je lahko objel Deby.

»Čestitam,« je veselo pripomnil Erwin.

»Hvala,« sta v glas odgovorila Deby in Edward.

Jack je končno sedel na svoje mesto in veselo pogledoval od Deby k Edwardu in nazaj.

»Jej, šolski kombi te ne bo čakal,« mu je nežno rekla Deby in se še sama lotila hrane.

»Vem. Ampak, to je tako super. Zdaj boš moja prava teta,« je še vedno vzburjen čebljal Jack s polnimi usti.

»Z Deby greva v mesto po nakupih. Spotoma jo bom prijavil še za vozniški izpit. Tudi poroko bova morala prijaviti. Počakala, bova, da se najprej vzameta Thomas in Susan,« je Edward veselo nadaljeval normalen jutranji pogovor, pri tem pa občudujoče opazoval svojo zaročenko.

»Kaj pa, če bi naredili skupno poroko? Zvečer ju povabi na večerjo, da se pomenimo,« je predlagala Deby.

»To bo najin najlepši dan v življenju, si ga res želiš deliti?« jo je nejeverno vprašal.

»Tukaj ste preprosti ljudje. Zakaj bi komplicirali? Rada imam Thomasa in Susan je prav prijetna ženska. Svoj najlepši dan bi rada delila z ljubimi osebami,« je rekla preprosto.

»Prav,« je pokimal Edward in se ji nasmehnil. »Predno odideva v mesto, ju bom poklical.«

Vrnila mu je nasmeh in začela spraševati o naročilih za nakupe.

Med vožnjo je Edward poročal o svojem pogovoru s Thomasom. Zvečer bosta s Susan prišla, da se pomenijo in natančno dogovorijo o prihajajoči dvojni poroki na Parkerjevem ranču. Ves čas je Edward pogledoval k Deby in se ji smehljal.

»Oh, nehaj že. Obnašaš se kot šolar, ki ima prvo punco,« je rekla na videz jezno in skozi smeh.

»Saj si prvič moja. Boš moja prva in edina žena,« ji je vrnil ljubeče.

»Kdaj si kupil prstan? Predvidevam, po škatlici, da to ni prstan tvoje mame,« je vprašala radovedno.

»Mamin prstan je lep in je tudi tvoj, a nekako nima prave energije, da bi te z njim zaročil. Kupil sem ga takrat, kot Thomasovega. Ko si se ujezila na naju z zlatarjem in odkorakala proč, mi ga je pokazal. Nisem se mogel upreti. Lahko bi se ustavila pri zlatarju in mu povedala novico, prijazen gospod se mi je zdel.«

»Ja, lahko bi se ustavila pri zlatarju. Prstan je prelep. Všeč mi je belo zlato,« je tiho rekla in pogledala skozi okno v prebujajočo se naravo predmestja.

»Torej si želela prstan in si zato popustila in se zaročila z menoj?« jo je izzival.

»Seveda! Mar ne opaziš, da sem nora na bleščeče dodatke,« se je zarežala i s prstom krcnila svoje majhne uhančke iz belega zlata, edini nakit, ki ga je nosila od kar je prišla na ranč. V lični šatulji je sicer imela nekaj lepih kosov nakita iz belega zlata in srebra, a jih je le redko uporabljala.

»Zakaj si se premislila?« je tiho, a resno vprašal.

»Všeč si mi, med nama obstaja neka posebna energija. Rada te imam. Všeč mi je tvoja družina. Všeč mi je življenje na ranču. Dovolj sem stara, da vem kakšno življenje si želim. Prišel je čas, da grem v svojem življenju naprej. Glej, v Waci imam dvosobno stanovanje, nekaj dobro naloženega denarja v vrednostnih papirjih in nekaj prostih prihrankov. Zaradi finančnega položaja se mi ni treba poročiti, ne s teboj, ne s komer koli drugim. Ko sem ostala brez službe mi ni bilo treba takoj najti novo zaposlitev, lahko bi si privoščila nekaj mesecev brezposelnosti in pri tem ohraniti svoje premoženje. Potrebovala sem spremembo. Potrebovala sem čas, da se odločim kaj hočem v življenju. Ob tebi sem spoznala, da si želim prihodnost s teboj,« je iskreno iznesla svojo resnico. »Ne glej me tako presenečeno!« je še vzkliknila, ko je videla njegov izraz na obrazu.

»No, ugotovil sem, da pravzaprav zelo malo vem o tebi. Niti pomislil nisem na tvoje finančno stanje. Meni gre prav dobro, ne potrebujem tvojega denarja. Samo zanimalo me je, zakaj se boš poročila z menoj. Čeprav verjameš, da te hočem samo zato, ker se dobro ujameva v strasti in ker potrebujem gospodinjo, se bom s teboj poročil, ker te želim ob sebi. Rad bi imel otroke s teboj. Potrebujem te, ker si moja manjkajoča polovica.,« je priznal, zdaj že sproščeno.

»Nihče se ne poroči samo zato, ker potrebuje nekoga, da mu čisti in kuha. Čeprav si praktičen človek, se ne bi vezal na nekoga zaradi tako banalnega vzroka. Čeprav boš zdaj privarčeval mojo plačo,« se je zasmejala in ga rahlo pobožala po obrazu, saj sta ravno prispela pred veleblagovnico.

Parkiral je avto in se istega hipa obrnil in jo poljubil. »Tvojo plačo bova spremenila v sklad za najine otroke,« je zamrmral ob njenih ustnicah, saj ji ne bo dovolil imeti zadnjo glede njegovega upravljanja s financami, čeprav je že zdaj vedel, da bosta skupaj upravljala vse na ranču. Ravno, ko se je odmaknil od njenih ustnic je s kotičkom očesa opazil postavo ob avtu. Prepričan je bil, da je gospa Urbant videla poljub. »Gospa Urbant je tukaj, ne moreva se ji izogniti. Naj ji poveva novico?« je tiho vprašal predno sta izstopila. Spogledala sta se in oba istočasno odkimala ter se zasmejala. Izstopila sta iz avta. Edward se je takoj znašel ob Deby. Vljudno sta pozdravila opravljivo matrono in z njo izmenjala nekaj vljudnih besed. Nato sta se odpravila po nakupih.

»Si videla kako so se ji oči zasvetile, predno sva stopila naprej? Šele takrat je opazila prstan na tvojem prstu. Iz vljudnosti ni mogla za nama, da bi povprašala,« se je zarežal Edward, ko sta bila varno v trgovini.

»Mislim, da bomo danes dobili obisk. Katera iz društva vaških čenčaric še ni bila na obisku?« se je zahihitala Deby.

»Mislim, da bo tokrat gospa Arwen dežurna,« je z na videz zamišljenim obrazom odgovoril Edward in jo objel čez rame ter jo poljubil na sence.

Domov sta se vrnila v času dopoldanske malice. Dedek Hubert in Erwin sta sedela za mizo na verandi in jedla malico, ki jo je Deby pripravila zjutraj. Erwin jima je pomagal znositi stvari v hišo. Edward mu je dal do kosila prosto. Sam je pomagal Deby pospraviti nakupljeno. Ni zamudil priložnosti, da jo potegne v svoj objem in se polasti njenih ustnic. Napoditi ga je morala iz kuhinje, da je lahko skuhala kosilo. Vdan v usodo je odšel k dedku v dnevno sobo. Tam sta premlevala o možnostih za poročno veselico. Čeprav je Edward vedno naredil po svoje, se je vedno posvetoval s svojo družino. Srce se mu je ogrelo, ko je pomislil, da bo zdaj lahko svoje dvome in odločitve predebatiral z Deby. Prisluškoval je zvokom iz kuhinje, kjer se je njegova izbranka smukala odkar sta se vrnila. Uspešno dopoldne je za njima. Nabavila sta vse potrebno. Prijavil jo je na vozniški izpit. Naslednji teden bo imela izpit iz prve pomoči ter izpit iz teorije, pri pripravi katerega ji bo pomagal. Dobila sta knjigo in poizkusna vprašanja. Zdaj je ostalo, da se vse to nauči. Istega dne bo imela še uro vožnje z inštruktorjem, ki bo ocenil ali je pripravljena na izpitno vožnjo.  Če bo vse teklo tako, kot si je zamislil, bo še pred poroko imela izpit v žepu. Sproščeno je sedel v svojem domu in užival v svoji skoraj popolni sreči. Da bi bil popolnoma srečen, si je želel, da bi ga Deby ljubila. Rekla mu je, da ga ima rada, a tudi za Thomasa je rekla, da ga ima rada, tako kot dedka in Jacka. Je zahteval preveč? Tudi sam ji ni rekel, da jo ljubi. Jo je? Nekaj je čutil, samo ni bil prepričan ali je to ljubezen. Ženske so to po navadi vedele. So moški sploh lahko čutili tako? Že res, da je njegova, a manjkalo mu je njeno priznanje, da njeno srce bije le zanj. Je njegovo bilo le za njo? Mislil je da je, a ni bil prepričan.

Kot je Edward predvideval, se je po kosilu oglasila gospa Arwen. Prišla je na vljudnostni obisk, saj še ni uspela spoznati nove gospodinje. Mimogrede se je dotaknila Thomasove poroke in šele nato omenila, da je slišala, da se tudi med njima nekaj plete. Edward ji je radostno sporočil radostno novico, da sta zaročena. Seveda ji je to povedal čisto med njimi, saj novice še nista oznanila. Najprej sta hotela povedati Thomasu in Susan in ju vprašati za dvojno poroko. Ker je seveda še vse tako sveže in nedorečeno, je prosil, naj za enkrat ne izda njune skrivnosti, čeprav je vedel, da bo novica še danes zaokrožila po okrožju in jima prihranila obveščanje sosedov. Gospa Arwen se je še nekaj vljudnostnih minut pogovarjala z njimi, nato pa z izgovorom, da mora skuhati večerjo in obesiti perilo, ki se je nedvomno že opralo, odhitela proč.

»Edward, kapo dol. Od nekdaj si bil prebrisan in sposoben. Vsekakor ceneje in hitreje, kot bi zaroko objavila v lokalnem časopisu,« je skozi smeh rekel dedek.

»Vsekakor, take priložnosti nisem smel zamuditi,« se je nasmehnil Edward.

»Vedela sva, da bo prišla. No, Edward je predvideval, da bo ona prišla. V mestu sva srečala gospo Urbant, ki je prepozno opazila moj prstan in je ostala prikrajšana za informacijo,« se je zabavala tudi Deby. Nekaj časa so še sami opravljali opravljivo sosesko, nato so se posvetili svojim opravkom. Deby je v kuhinji imela uro matematike z Jackom, dokler so moški delali zunaj. Vmes je pralni stroj opral perilo in Deby ga je odnesla ven, da ga obesi. Takoj je k njej prišel Gabe s svojo palico in zahteval pozornost. Nekajkrat mu je vrgla palico in se posvetila obešanju perila. Ni opazila vrveža okoli gospodarskega poslopja, prav tako ne mladega konja, ki je ušel iz svoje ograde. Gabe je lajal, a to ni bilo nič nenavadnega. Ko je zaslišala topotanje za svojim hrbtom se ni obrnila, saj se je Gabe vedno ustavil le tik pred ali za njo. Skozi lajež je slišala svoje ime. Obrnila se je in v zadnjem trenutku opazila konja, ki je drvel proti njej. Odskočila je. Gabe je pritekel in konja usmeril nazaj proti odprtemu dvorišču. Stala je vkopana v mestu z široko odprtimi očmi. V hipu so jo objele močne roke in jo trdno privile v jekleni prijem ter stisnile ob znan prsni koš.

»Si dobro?« jo je živčno vprašal Edward.

Samo pokimala je. Ni uspela izgovoriti niti besedice. Ni se bala konj, a nenavaden dogodek jo je malo prestrašil. Zgodilo se je tako hitro in nepričakovano. Konj niso nikdar spuščali v sprednje dvorišče in tudi sanjalo se ji ni, da bi se lahko mlad žrebec tako zmedel in podivjano tekal sem ter tja. Nekajkrat je globoko vdihnila in se poskušala rešiti Edwardovega objema. Ni ji dovolil. Še tesneje se jo je oklepal in jo rahlo zibal sem ter tja.

»Oh, Deby ljuba, tako sem se ustrašil. Ta konj je tako mlad in ušel je iz staje, pri tem se je pošteno udaril v samokolnico ter čisto zbezljal. Si res dobro?« je mrmral v njene lase in jo poljubljal v senca.

»Deby, ljubim te. Zdaj vem, da te resnično in iskreno ljubim. Lahko bi te izgubil. Poteptal bi te lahko. Sreča pa zna Gabe usmerjati čredo in je uspešno posredoval. Presneti pes je tako zvest, pameten in predan, da si zasluži ime heroja,« je kar vrelo iz njega. Resničen strah mu je odprl srce.

»Dobro sem. Res,« je mrmrala Deby v njegov prsni koš in ga ponovno skušala odriniti.

Malo je popustil svoj objem in se za nekaj milimetrov premaknil. Zazrl se ji je v obraz in jo hitro poljubil. Ni mogel verjeti, da je res dobro in nepoškodovana.

Opazila je njegov prestrašen pogled. Pobožala ga je po obrazu in ga še sama hitro poljubila. »Dobro sem, ne skrbi,« ga je skušala pomiriti. Sama se je umirila. Nasmehnila se mu je. »Pojdi pogledat kaj je s konjem. Dobro sem. Tudi Jack je pritekel ven zaradi zmede, ki je nastala. Z menoj bo tukaj, dokler ne obesim še preostalega perila,« je rekla in presenečeno pogledala nepoškodovano košaro s perilom nedaleč stran. »Pojdi,« je rekla že strogo, saj je kar stal in strmel v njo.

Počasi se je obrnil, pogledal Jacka in odšel k Erwinu, ki je uspel ukrotiti konja.

Deby se je nasmehnila Jacku in ga pobožala po laseh. »Dobro sem, nisem pričakovala konja med svojim perilom, ustrašila sem se malo, ker me je presenetil s hrbta. Vrzi Gabu palico, zasluži si malo igre za svoje herojsko dejanje, kasneje ga bova nagradila še z ostanki mesa iz juhe,« mu je prigovarjala, saj je tudi fantič deloval prestrašeno.

Samo pokimal ji je in pobral Gabevo palico, ki je ležala poleg njega, saj je Gabe čakal na igro.

Jack se je igral z Gabom, ona pa je lahko obesila perilo do konca. V misli so se ji vrinile Edwardove ljubeče besede. Rekel ji je, da jo ljubi. Rekel in resno mislil. Lahko je prebrala prvinski strah v njegovih očeh. Ljubil jo je. Srce ji je hitreje utripnilo, nerazložljivo ščemenje se je polastilo njenega želodca in noge je imela rahlo mehke. Je to ljubezen? Da veš, da te nekdo, ki ti nekaj pomeni, ljubi. Ga je ona ljubila? Saj mu je rekla, da ga ima rada. Ne tako, kot njegovo družino, ne, njega je imela močneje rada. Se je v tem času zaljubila vanj? Ga je ljubila? Bi ona otrpnila od straha, če bi konj dirjal proti Edwardu? Seveda bi. Saj se je odločila, da se do konca življenja zaveže njemu. Rekel ji je, da je njegova manjkajoča polovica. Mar ni sama sebi priznala, da je on njena manjkajoča polovica? Le koga slepi? Seveda se je zaljubila v Edwarda. Ljubila ga je. Mogoče ji besede res niso šle z jezika, a njeno srce in njen razum sta poznala resnico. Ves strah pred prihodnostjo je izpuhtel. Skupaj bosta vedno našla rešitev in pot naprej. Normalno, da se bosta tudi kdaj pa kdaj skregala, a vedno bosta vse težave prebrodila, saj se ljubita. Z nasmeškom na obrazu je pobrala prazen škaf in namignila Jacku ,da se vrneta v hišo in dokončata nalogo ter pripravita večerjo.

Naslednja dva tedna sta minila, kot bi mignil. Lepo vreme je omogočalo delo zunaj na poljih. Jack je imel še zadnje pomembne teste v šoli. Učila je za vozniški izpit, ki ga je tudi opravila. Ko sta šla z Edwardom na teoretičen del, je uspela opraviti vse v enem dnevu. Edwardov prijatelj iz državne komisije, ji je to omogočil kot poročno darilo. Ni spraševala, a vedela je, da je za njo priredil kar nekaj pravil in ji pri tem še malo pogledal skozi prste. Zdaj je imela izpit in darilu ni hotela gledati v zobe. Ni prosila za to, a je vesela sprejela vse kar so ji dali. Tudi poročno obleko so uspeli popraviti in jo prilagoditi za njo v rekordno kratkem času. Okoli obleke sta se z Edwardom nekajkrat skregala saj ji jo je on hotel kupiti. Na koncu pod Susaninim pritiskom je moral popustiti in pustiti, da si Deby sama plača obleko, ki jo bo lahko videl šele v nedeljo, ko jo bo čakal pred improviziranim oltarjem, ki ga bodo postavili pred hišo. Užaljeni Edward je moral obljubiti, da bo tudi samo postavitev in okrasitev dvorišča prepustil Deby in Susan. Seveda so okoliške gospodinje vztrajale in tako dobile priložnost pomagati pri pripravah. Vsi so nekako pomagali, razen obeh ženinov, ki sta se lahko pritoževala le ene drugemu.

Pri Parkerjevih na ranču Green house se je trlo ljudi. Vsi so veseli pričakovali poroko, dvojno poroko. Poroke v teh krajih že dobrih pet let ni bilo. In sedaj bodo priče kar dvema zaobljubama. Množica je občudujoče opazovala pripravljeno in lično okrašeno dvorišče pred družinsko hišo. Ženske, ki so pomagale pri okrasitvi so se zadovoljno muzale in na videz skromno sprejemale pohvale. Deby in Susan sta si prilastili zgornje nadstropje in ženina sta se lahko le živčno sprehajala po pritličju. Končno je napočil slavnostni trenutek. Glasbeniki so začeli z uvodno melodijo. Prvi ženin, Thomas, se je postavil pred oltar. Ob njem je stal Edward, njegova priča. Na drugi strani je stal Susanin sin, ki bo njena priča. Vsi trije so nestrpno pogledovali v vhodna vrata, skozi katera bo Jack pripeljal nevesto. Dedek je pokukal v hišo in glasbenikom dal znak, da spremenijo melodijo, saj je bila nevesta pripravljena. Jack je samozavestno popeljal Susan skozi vrata in proti oltarju. Množica je veselo in navdušeno vzdihovala. Nevesta je nosila prelepo bež obleko z ozkim životcem in dolgim, nabranim krilom, ki se je skoraj dotikalo tal. V sklenjenih prstih je držala bogat šopek rdečih vrtnic. Z nasmeškom je gledala svojega bodočega moža. Obred je bil preprost, a ganljiv. Ženin je poljubil nevesto in jo ponosno obrnil proti zbranim pričam. Čestitke so prihranili za kasneje. Thomas je pomagal ženi sesti v prvo vrsto, sam se je postavil poleg Edwarda, saj je bil on njegova priča. Deby si je za pričo izbrala dedka. Trojica je zdaj pogledovala proti hiši od koder bo Jack pripeljal še Deby. Glasba se je spremenila in najavila prihod neveste. Edward še nikoli ni bil tako živčen in tako napet, v pričakovanju, da vidi svojo izbranko. Ko sta Jack in Deby zakorakala proti njemu so vsi ostali brez glasu in sape. Edward je pozabil dihati, tako ga je prevzela. Rahlo osupla je strmela v svojega bodočega moža. Ni ga še videla v obleki. Očaral jo je. Ljubila ga je, a mu še ni nikdar izjavila svoje ljubezni, kar se ji ni zdelo prav in pošteno. V svoji beli obleki, po kroju podobni Susanini z izvezenimi belimi vrtnicami v krilu je delovala čarobno. Nosila je šopek iz nežno roza vrtnic. Edwardu je podarila nebeški nasmešek, ko mu je Jack predal njeno dlan. Tudi ta obred je bil preprost in ganljiv. Izmenjala sta si zaobljube. Edward je poljubil svojo ženo. Med glasnim aplavzom, dokler so bile njune ustnice še skoraj združene je odločno šepnila: »Ljubim te, Edward. Z vsem svojim srcem te ljubim.«

Njene besede so ga zadele naravnost v srce, ki se je od sreče samo še povečalo. »Ljubim te, Deby. Z vsem svojim srcem te ljubim,« je rekel in se ponovno polastil njenih ustnic. Samo, da so se njune ustnice malenkost ločile je Deby še dahnila: »Zdaj že vem. Noseča sem.« Edward ni čakal, takoj jo je prižel tesno k sebi in se ponovno lotil njenih ustnic, ne meneč se za vzklikajočo množico na njunem dvorišču. Radosti tega dne ne bo nikoli pozabil, tako kot ne bo nikoli nehal ljubiti svoje žene.

  • Share/Bookmark

Fant za vse

Zapisano pod: Daljše zgodbe — majapupik 21:11 dne 11.04.2014  Tagano

Joshua Flesher je tiho zastokal in glavo naslonil na svoje dlani. Ravnokar je odložil kozarec naravnega soka s katerim je poplaknil dve protibolečinski tableti. Glava ga ni bolela samo zaradi preveč popitega viskija temveč tudi zato, ker se še sam ni zavedal, kaj točno je obljubil gospodu Brownu. Ponovno je zastokal in se poizkusil spomniti sinočnjih dogodkov. Proslavljali so konec sezone. Proslavljali so njegovo slovo od poklicnega nogometa. Pri svojih štiriintridesetih se je odločil, da se bo upokojil. Ni želel čakati, da ga klub sam odslovi, to bi bilo boleče in ponižujoče. Zavedal se je, da je že v letih, ko je treba končati aktivno kariero. Zadnjih devet let je bil kapetan. Pokazal je vse, kar je lahko. Od nogometa se je poslovil dokler je še pri močeh in dokler ga publika ljubi, soigralci in nasprotniki pa spoštujejo. Upokojitev ga ni skrbela. Tudi prihodnost ga ni skrbela. No, vsaj tista povezana s prevzemom naloge kondicijskega trenerja, ki jo bo začel prihodnjo sezono, ko se trenutni pomočnik glavnega trenerja, Luke Donovan, upokoji. Imel je eno sezono časa, da si spočije od nogometa in počne stvari, ki si jih je že dolgo želel. Lastnik kluba, gospod John Brown, mu je že pripravil novo pogodbo, ki sta jo podpisala pred nekaj dnevi. Kar ga je trenutno skrbelo, je to, da ni bil prepričan v kaj je privolil sinoči. Gospod Brown ga je sinoči potegnil na stran. Pravzaprav, šla sta ven na vrt, na kratek sprehod. Razložil mu je, da je v zelo težki situaciji in da ga prosi za pomoč. Njegova najljubša nečakinja se je poškodovala v prometni nesreči in je potrebovala nekoga, ki bo skrbel za njo. Potrebovala je negovalca, fizioterapevta in družabnika. Sedaj se ni mogel spomniti, zakaj je gospod Brown mislil, da bi on bil edini, ki bi mu lahko zaupal to nalogo. Gospoda Browna je zelo spoštoval, na nek način ga je imel res rad. V klub ga je pripeljal naravnost iz šole. Pri svojih osemnajstih je bil že vzhajajoča zvezda. Vedno so ga spoštovali in bogato nagradili. Ni čudno, da je v klubu ostal celo svojo kariero, dolgih šestnajst let. Zaradi nekaj kozarčkov viskija, ki jih je pred pogovorom spil in zaradi spoštovanja, mu je obljubil, da bo prevzel skrb za njegovo nečakinjo, gospodično Patricijo Brown. Prevzel bo skrb za privlačno, postavno, jezikavo in nadvse uspešno pravnico kluba, ki so jo z razlogom klicali hudič v petkah. Poškilil je na uro in glasno zastokal. Gospod Brown bo prišel čez pol ure. Skupaj se bosta odpeljala k Patriciji. Jutri uradno začne svojo novo, začasno službo pri njej. Nekaj mu je prišepetavalo, da ga je gospod Brown najel brez njene privolitve in vednosti. In še vedno ni bil prepričan, kaj točno bo njegova naloga.

Gospodinja, gospa Livingston, je odprla vrata in z nasmehom pozdravila gospoda Browna. Nasmehnila se je tudi Joshui in ju napotila v dnevno sobo. Joshua se je kratko razgledal po moderno in elegantno opremljeni veži ter dnevni sobi. Še nikdar ni bil pri gospodični Brown. Prostor je odražal njen dober smisel za lepoto. Pogled se mu je ustavil na kavču, kjer je sedela Patricija. Oblečeno je imela navadno majico z logotipom kluba, njene noge je prekrivala lahka odeja. Tokrat jo je prvič videl brez šminke in z lasmi spetimi v kito. Kljub praski na čelu in že skoraj zbledeli modrici pod levim očesom, je delovala mladostno in lepo. Veselo je pozdravila strica in mu vrnila poljub. Presenečeno je pogledala Joshuo in se mu prijazno nasmehnila ter ga vljudno pozdravila. Pozvala ju je, da sedeta. Gospa Livingston se je vrnila s pladnjem na katerem je imela domače piškote, kavo in limonado. Postregla je gostom in jima ponudila pijačo, a sta se oba zadovoljila z limonado.

»Čemu lahko zahvalim za vajin obisk?« je radovedno vprašala Patricija in pogledala strica.

»Pozdravit sva te prišla in pogledat kako ti gre,« je veselo rekel John Brown.

»Ja. Seveda!« je dvomljivo pokimala Patricija. »Prepričana sem, da me je kapetan Flesher že pogrešal,« je dodala in se hladno nasmehnila Joshui, ki ji je samo prikimal in se lenobno nasmehnil.

»Vse sem dobro pretehtal in prosil Joshuo za pomoč. Najel sem ga kot tvojega negovalca in fizioterapevta,« je mirno povedal John.

»Se mi dozdeva, da kapetan Flesher nima drugega dela. Njegov življenjski cilj je skrbeti za negibljivo človeško razvalino z občasnimi nihanji razpoloženja,« je sarkastično pripomnila Patricija.

»Pati, prosim. Dobro veš, da se je Joshua upokojil. Do naslednje sezone, ko bo prevzel delo kondicijskega trenerja je prost. Sama si pripravila njegovo pogodbo. Potrebuješ močnega moškega, ki mu lahko zaupam, da bo res skrbel zate,« se ni pustil motiti John.

»Lepo te prosim. Ne moreš pričakovati, da se bo poklicni nogometaš čez noč prelevil v negovalca in fizioterapevta,« je rekla zgroženo. Nato je pogledala Joshuo: »Se ti je zmešalo, da si se pustil Johnu prepričati v tole? Dvomim, da sploh veš, kaj potrebujem.«

»Hvala, ker te skrbi za moje mentalno zdravje. Naj te potolažim, da sem čisto pri pravi. John mi je nekaj sinoči razlagal, a vem, da me boš pravilno usmerjala in izkoristila vse moje potenciale. John verjame, da sem pravi za to delo. Do sedaj so se vse njegove odločitve izkazale za pravilne,« ji je vljudno odgovoril Joshua in zatrl potrebo, da vstane in odide. Le v kaj ga je prepričal John Brown? Morda se mu je res zmešalo! Počasi se mu je začelo dozdevati, kaj bi bila njegova naloga in ni mu bilo jasno, zakaj naj bi on bil pravi za to nalogo. Niti ene kvalifikacije za delo ni imel. Pati, kakor jo je stric ljubkovalno poklical, mu je šla na živce. On je šel na živce njej. Obojestransko sta si grenila življenje, če se je le dalo.

»Že tri dni nas prepričuješ, da bi šla rada v počitniško hišo na obali. Rekla si, da si želiš mir in tišino. S tvojo mamo Livio in teto Prudence smo se pomenili. Strinjamo se s tvojim načrtom, a pustili te bomo le v spremstvu nekoga, ki mu lahko zaupamo. Iskreno verjamem, da je Joshua edini, ki bo kos tej nalogi,« jo je poskušal prepričati John.

»Naj preverim, če pravilno razumem. Joshua je dovolj fizično zdrav in močan, da lahko potiska moj voziček in me prenaša, ko je to potrebno. Dovolj je športnika, da bo znal z menoj delati vaje. Andy mi je pokazal dovolj vaj, ki jih moram izvajati in tudi na internetu je več kot dovolj napotkov. Poleg tega je Joshua dovolj ugleden in možat, da bo znal Roberta držati daleč stran od mene, kajti vsem gre na živce, da me še vedno zalezuje. Kot sodobnemu moškemu, mu ne bo težko opravljati osnovne gospodinjske naloge, ki ne morejo počakati na oskrbnico, gospo Thomson. Verjamem, da bova imela spodobne večerje in dobro kavo. Glede na poročanja rumenega tiska se dobro spozna na ženske in mu bo v veselje nositi me na stranišče ter me slačiti in oblačiti. Še vedno se rada tuširam vsaj enkrat na dan, verjetno je spreten z gobico in milom in bo znal pomagati,« je nedolžno razložila Patricija in strica milo pogledala.

John je samo odprl usta in jih ponovno zaprl.

»Res, da nimam potrdila ugledne univerze, a kot si pravilno predvidevala, sem zaradi življenjskega sloga zelo dobro podkovan in z izkušnjami kvalificiran za vse naštete naloge. Tudi meni bi se prileglo nekaj miru in tišine in počitniška hiša na obali se sliši prav mamljivo. Poleg vsega sem že privolil in od jutri sem ves tvoj,« se je prijazno nasmehnil Joshua. Seveda, gospodična hudičeva Pati, ga noče ob sebi. Čeprav bo naporno, zna biti nadvse zanimivo. Te zmage ji ne bo prepustil, ni ji še odpustil za tisto nesramno pogodbo s sponzorji v katero ga je primorala, čeprav mu je veliko kapnilo v žep. Čas je, da nekdo razvajeno gospodičnico postavi na realna tla. Z veseljem bo prevzel to nalogo.

»Res verjamem, da je Joshua pravi izbor zate. Poleg tega se on strinja, strinjamo se tudi Prudence, Livia in jaz. To bo štiri proti ena. Sprejmi ljubica in vsem olajšaj življenje,« je potrpežljivo in ljubeče predlagal John.

»Kot, da se lahko upiram,« je zastokala in z zdravo roko vzela svojo kavo.

»Veš, da te imamo vsi radi. Ne vem, kako bi ti lahko drugače pomagali?« se ni dal John.

»Tako, da mi dovolite živeti svoje življenje in mi pustite, da se spopadem s težavami po svoje,« je poskusila Patricija.

»Družina smo. Ne moremo te pustiti same v tem,« je ljubeče rekel John.

Patricija je samo pokimala in pogledala Joshuo, ki se ji je nasmihal. Če bi imela toliko moči v roki in bi bila prepričana, da bi ga zadela, bi vanj vrgla svojo skodelico. A ni mogla. Ni hotela še bolj obremenjevati gospe Livingston, ki bi morala nered pospraviti. Zatrla je kletvico, ki ji je visela na vrh jezika in naredila še en požirek kave.

»Kje pa je Andy?« je radovedno vprašal John.

»Odšel je na kosilo. Njegova nečakinja danes praznuje svoj prvi rojstni dan. Gospa Livingston se je prijazno ponudila, da bo danes z menoj,« je razložila Patricija.

»Potrebuješ kaj, ko sva že tukaj?« je z zanimanjem vprašal njen stric.

»Ne, hvala. Moj novi negovalec jutri začne delo, takrat ga bom izkoristila kolikor se da. Za danes imam več kot dovolj njegove družbe,« se je nasmehnila, a nasmeh ji ni segel v oči, ki so ostale hladne.

»Prav, potem pa midva greva.« je rekel John in vstal.

»Jutri odideva na obalo. Lepo bi bilo, če bi prišel okoli devetih zjutraj. Andy naju bo pospremil in zaključil s svojim delom,« je resno rekla Joshui, ki ji je samo prikimal, da se strinja.

Točno ob devetih je Joshua parkiral svoj velik terenski avto pred Patricijino hišo. Odprla mu je gospa Livingstone in ga vljudno povabila naprej. V veži je stala manjša športna torba, poleg nje je bil kovček in na njem toaletni kovček. Nekaj korakov stran je stal zložen invalidski voziček.

»Predvidevam, da so to Patricijine stvari. Odnesel jih bom v avto,« je rekel Joshua.

Gospa Livingstone mu je pokimala in še sama prijela voziček ter stopila za njim.

»Sprednji sedež potisni kar se da nazaj. Na zadnji sedež ti bom dala še odejo in nekaj blazin. Gospodična Patricija je trmasta in vsiliti ji boš moral svojo voljo, sploh tisto, kar je dobro za njo. Dvomim, da ti bo priznala, da jo boli ali da jo zebe. Bi rekla, da tega sploh ne čuti. Ponoči ima more, včasih govori v snu ali joka. Ne bodi prestrog z njo. Pod hladno zunanjostjo se skriva mehko srce in dobra duša,« mu je skoraj v eni sapi povedala gospodinja in ga pospremila nazaj v hišo.

»Zakaj mislite, da me je gospod Brown izbral za njenega varuha in negovalca?« je tiho vprašal Joshua, ki si ni znal odgovoriti na to vprašanje, ki ga je mučilo že od včeraj.

»Predvidevam, da vidva s Patricijo nista ravno najboljša prijatelja,« je začela gospodinja in ko ji je Joshua s kimanjem pritrdil je nadaljevala, »vsi, ki jo imamo res radi ji popuščamo, kar ni dobro za njo. Tebe na nekakšen svoj način spoštuje in dvakrat premisli, predno te resnično izzove. Ti ji ne boš popuščal. Tebe ne bo mogla vrteti okoli prsta. Seveda je pomembno tudi to, da te gospod Brown pozna in ti lahko zaupa njeno varnost. Sumijo, da nesreča ni bila samo nesreča. Seveda nimajo dokazov. V poslovnem smislu je prava kača, čeprav jo zelo spoštujejo, si je nakopala tudi nemalo sovražnikov. Toda ona trdi, da je bila pač nesreča in ne krivi nikogar,« je z rameni skomignila gospa Livingston.

»Zakaj sumijo, da ni bila nesreča?« je zdaj zanimalo Joshuo.

»Voznik, ki je vozil za njo je izjavil, čeprav ni dobro videl, da je v bližini bil parkiran avto, ki je ob nesreči hitro odpeljal stran. V ovinku je čez cesto ležal hlod, ki ni imel tam kaj početi, seveda je višje gori ležal razdrt kup hlodov, a težko bi se samo eden odkotalil na cesto. Gospodična Patricija se je vračala domov, bila je na aerobiki, tako kot vsak torek zvečer. Vsak, ki jo pozna, ve za njen dokaj predvidljiv urnik. Ni se mogla ogniti tistemu hlodu, ker ga ni mogla pravočasno videti. Na žalost je takrat nasproti pripeljal tovornjak in srečo ima, da je sploh še živa. Sumijo, da jo je tisti, ki je postavil hlod, hotel samo opozoriti in ne ubiti. Če bi se voznik za njo motil in je tisti avto samo peljal pred njo, potem ostaja vprašanje, kako se je on ognil hlodu.« mu je razložila z iskreno zvestobo in spoštovanjem do Patricije.

Joshua je samo nemo prikimal. Takoj, ko sta vstopila v hišo ju je pozdravil Andy, krepak moški srednjih let. Rokoval se je z Joshuo in ga najprej pohvalil za vse športne dosežke. Skupaj sta stopila v dnevno sobo, kjer je Patricija sedela v fotelju. Oblečena je bila v temno modre hlače trenirke, temno modro majico čez katero si je oblekla še svetlo modro, karirasto srajco. Na nogah je imela lahke platnene športne copate. Njeni medeno blond lasje so speti v čopu ležali na njenem hrbtu. Tokrat ni bila pokrita. V roki je držala skodelico kave in je vljudno pozdravila Joshuo. Andy in Joshua sta sedla na kavč. Gospa Livingstone je Joshui prinesla kavo in mu ponudila še zajtrk, ki ga je odklonil, saj je že jedel. Andy je v grobem povedal vse v zvezi s Patricijinimi poškodbami in mu dal napotke, kaj naj delata za razgibavanje. Na srečo je Joshua uspešno skril presenečenje in šok, šele zdaj je zares dojel, kako hudo je Patricija poškodovana. Vsekakor je njen hladno moder pogled bil tako značilno njen in že včeraj se je prepričal, da je z njenimi možgani in jezikom tako, kot pred nesrečo.

Andy se je poslovil. Izkoristiti je hotel še ta dan, kajti že jutri se bo vrnil nazaj v svojo službo negovalca v rehabilitacijskem centru. Gospa Livingston je v avto odnesla odejo in blazine, tako kot je rekla, da bo. Poleg je dala še košaro s hrano in pijačo, ki jima je pripravila za na pot. Ni pozabila na svoje domače kekse, ki jih je Patricija oboževala.

»Greva?« je vprašal Joshua in ji pristopil z desne, tako kot mu je Andy naročil. Samo pokimala je. Nekaj trenutkov jo je opazoval.

»Se bojiš, da nisi sposoben dvigniti me in odnesti do avta? Tako težka pa spet nisem,« se je nasmehnila in ga s pogledom izzivala.

»Lepo te prosim! Kdo se pa boji dvigniti navadno vrečo kože in kosti? Sem pa za trenutek pomisli, če se pri tebi teža karakterja odraža v kilogramih,« ji je vrnil hladno izzivalen nasmešek. Previdno jo je prijel pod koleni in čez hrbet ter počasi dvignil. V resnici ga je skrbelo, če jo bo bolelo.

»To naj te pa nikar ne srbi. Tvoj ego je močnejši kot si misliš.« Zdravo roko mu je ovila okoli vratu, medtem, ko ji je poškodovana počivala na trebuhu. Joshua je misel, kako peresno lahka je, zadržal zase. Z lahkoto bi ji odgovoril na izzivanje, navrgel še kaj na račun njene teže in njenega ega, a je raje odnehal. Ni ji privoščil stanja, v kakšnem se je znašla. Nikoli ni bil pokvarjen in škodoželjen. Na nek način je sočustvoval z njo, čeprav ni vedel od kod se je to čustvo pojavilo. Še nikoli nista bila tako tesno skupaj. Šele zdaj je opazil nekaj drobnih pegic na njenem obrazu. Nasmehnil se ji je.

»Kaj?« ga je nevljudno vprašala.

»Nisem vedel, da imaš pegice po obrazu. Presenečen sem, da nimaš rdečkastih las,« je moral priznati.

»Imam dobrega frizerja. Na soncu se vidi rahli rdečkasti odtenek mojih las, če te že zanima. In ti sploh nimaš črnih las, temveč temno, temno rjave. Zdaj vidim, da tudi leč ne nosiš,« mu je vrnila opažanje.

»Nimam leč, ne potrebujem jih, saj dobro vidim,« je rekel presenečeno.

»Mislila sem, da imaš barvne leče, saj imaš tako močno modre oči, ki se ne skladajo s tvojim tenom in lasmi,« je pobito priznala.

Zakrohotal se je. »Mati narava in moji predniki. Tako močno samovšečen pa spet nisem. Grozna ženska si, gospodična Brown.«

»Patricija!« je dahnila svoje ime, saj ni želela, da bi jo klical gospodična Brown. Zajela je sapo in hitro nadaljevala: »Sam si dovolil, da te John prepriča v tole, zato ne krivi mene,« je rekla sladko.

Previdno jo je odložil na sprednji sedež svojega avta in namerno preslišal njeno opazko. Gospa Livingston jima je odprla vrata in mirno stala poleg, čakajoč priložnost, da se poslovi od Patricije.

»Bo v redu? Ti dam kakšno blazino?« je vljudno vprašal Joshua, medtem, ko je zapenjal njen varnostni pas. Njuna obraza sta spet bila zelo blizu. Joshua ji je moral priznati neverjetno privlačnost. Kljub športnemu videzu je žarela s prirojeno eleganco in je zelo lepo dišala. Tudi zdaj ni bila naličena, a roko na srce, nikoli se ni vpadljivo ličila.

»V redu bo. Mogoče mi res lahko daš eno blazino v naročje, da podprem roko.« je šepnila.

Z zadnjega sedeža je vzel blazino in ji jo namestil v naročje. Z zdravo roko je prijela poškodovano in jo previdno namestila na blazino.

»Hvala,« mu je še rekla in se prvič iskreno nasmehnila.

Pokimal ji je in odšel na svojo stran. Gospa Livingston ji je položila torbico k nogam in jo kratko poljubila na obraz. Zagotovila je, da bo skrbela za njeno hišo in jima zaželela srečno pot. Zaprla je vrata in pomahala, ko je avto speljal.

»Kaj bi poslušala?« je vljudno vprašal Joshua.

Presenečen ga je pogledala, da se je moral zasmejati.

»Hej, saj nisem tako grozen. Mama me je lepo vzgojila. To še ne pomeni, da si mi všeč ali da bo obveljala tvoja. Zato si ne umišljaj preveč. Skupaj lahko najdeva nekaj, kar bi ustrezalo obema. Jaz imam raje rock ritme ali lažji heavymetal.«

»To bo v redu, tudi sama imam raje take ritme,« se je nasmehnila nazaj. Nato je glavo položila nazaj na sedež in zaprla oči.

Avto so preplavili ritmi glasbe. Zaradi nenadnega ustavljanja prometa je Joshua moral bolj ostro stopiti na zavoro. S kotičkom očesa jo je pogledal. Ni mu ušla boleča grimasa na njenem obrazu in ne za trenutek trdo stisnjene ustnice. Rekla ni ničesar. Njena trma se je kosala z razumom in dobro vzgojo. Moral ji je priznati pozitivno točko. Vsi, ki jih je poznal, bi se v taki situaciji pritoževali nad njegovo vožnjo, čeprav ni bil kriv. Kmalu je zapeljal na avtocesto in upal, da bo zdaj vožnja lahko potekala brez grobih zaviranj in bolečih zavojev.

»Si dobro? Ti je dovolj udobno? Te mogoče zebe?« je sproščeno vprašal čez čas.

»Dobro sem, kolikor sem lahko v teh okoliščinah. Ne skrbi. Ne, ne zebe me, saj je zunaj že 28 stopinj in v avtu imava 24 stopinj,« je na videz veselo odgovorila, ko je poškilila na zaslon njegovega potovalnega računalnika.

»Ja, temperature so že take. Samo povedali so mi, da te zdaj rado zebe. Naj ti ne bo nerodno, če potrebuješ kaj kar ni ravno primerno letnemu času,« je mirno nadaljeval pogovor.

»Ne vem,« je tiho šepnila odgovor na njegova prejšnja vprašanja.

»Ne veš?« je nejeverno vprašal.

»Človek božji, kaj tebi ni jasno? Ne vem! Ne čutim nog, ne čutim roke, še lastno rit komaj čutim. Vse me boli. Imam močne proti bolečinske tablete, ki se jih sicer počasi že izogibam, ker nočem postati še odvisnik. Še svojih možganov ne slišim več. Vsi mislijo, da vedo kaj je najbolje zame. Jem takrat, ko drugi presodijo, da moram jesti. Pokrivajo me, ker mislijo, da me najbrž zebe. Še na stranišče me vodijo kot dveletnega otroka, ki se odvaja od plenic, ker bi mogoče morala iti.« je skoraj zavpila. Z zdravo roko si je pokrila oči. »Ne vem, a rada bi vedela,« je tiho šepnila. Malo je pomolčala in dodala: »Bodi nadut zvezdnik in se brigaj zase. Bolj si mi všeč, ko se prepiraš z mano.«

»Mislil sem, da me sploh ne maraš,« se je zasmejal. Kaj naj bi ji odgovoril na vse povedano, razen, da se mu tudi sanja ne, kaj ona res potrebuje ali kaj preživlja.

»Saj te ne maram. Samo bolj všeč si mi, ko lahko brusim jezik na tebi. Mislim, da tudi ti nikoli nisi šparal svojega na meni,« se je že rahlo zasmejala nazaj.

»O, pa sem ga malo šparal. Konec koncev, ti si pravnica v stričevem klubu in če se ne motim imaš tudi sama nekaj lastniškega deleža. Lastnici ne moreš povedati čisto vsega kar bi ji šlo.«

»Potem praviš, da sem jo še dobro odnesla. Na to nikoli nisem gledala tako. Drugače pa imam petindvajset odstotni delež. Moja mama ima deset odstotkov in moja sestra deset. Stric je lastnik petinpetdesetih odstotkov. Me smo bolj tihi lastniki. Deleže smo podedovale po očetu, ki je vedno le finančno podpiral klub. Stric odloča o vsem, čeprav je od nekdaj zaupal mojim pogajalskim veščinam,« je iznesla dejstva.

»Nisi zastonj dobila svojega vzdevka,« je izletelo iz Joshujevih ust, še predno je pomislil.

»Hudičevka ali nekaj takega?« je z zanimanjem pripomnila.

»Hudič na visokih petah. In ne bom ti pozabil tiste sponzorske pogodbe izpred treh let!« je rekel in jo preteče pogledal.

Zasmejala se je. »Dobro si zaslužil. Klub je dobil nekaj denarja in dobro reklamo. Prav luštkan si bil na tistih plakatih.«

»Luštkan? Psički so luštkani!« se je zgrozil.

»Ja res so,« se je zahihitala. »Naj ti bo, ti si bil prav postaven in privlačen na tistih plakatih. Veš koliko mailov je prišlo? Zasuli so nas s prošnjami, da jim pošljemo tvojo sliko in avtogram. Ženske so čisto ponorele,« se je zabavala naprej.

»Ste jim poslali moje slike?« je nejeverno vprašal.

»Seveda. Se ne spomniš, koliko slik si moral podpisati? Zahteval si dodatek k pogodbi za podpisovanje slik. Prav prekleto si me izzival.«

»Ja, zdaj, ko si omenila se spomnim. Spraševal sem se, kaj boste s temi slikami. Vedno si imela kakšen skriti načrt. Kar me privede do vseh tistih dobrodelnih plesov. Prav uživala si, ko si jih pripravljala in nas prisilila, da smo se pojavili na njih,« je zasikal.

»Nisem vas prisilila. Lepo ste bili naprošeni. Sami ste se odzvali.« je stvarno pripomnila.

»No ja, če pomislim, tukaj imaš prav. Poleg tega je dobrodelnost res nekaj, k čemur klub stremi